PRVI MAJ – Za kaj sploh gre? BREZDELJE IN KRES?

Letos po svetu obeležujemo že 127. praznovanje prvega maja – praznika delavcev. Pri nas je bil kot državni praznik uzakonjen leta 1948. Kljub temu, da smo si nekaj pravic že izborili, ostaja delavski boj za pravice enako aktualen, kot je bil včasih.

Prvi maj je mednarodni delavski praznik in za večino držav po svetu tudi dela prost dan. 1. maj so za delavski praznik razglasili leta 1889 na zasedanju Druge internacionale v spomin na žrtve med delavci, ki so leta 1886 v Chicagu med splošno stavko zahtevali več pravic, v prvi vrsti uzakonitev osemurnega delavnika in pravičnejše mezde. Zavest o kolektivnem boju za pravice vseh delavcev je že naslednje leto spodbudila organizirane delavske demonstracije na dan prvega maja tako v Ameriki kot v Evropi z glavno zahtevo po osemurnem delavniku. Pomembnost te zahteve je razumljiva, če vemo, da so ljudje takrat delali po 12, 14 ali 16 ur.

Slovenski delavci so se prvič zbrali že 1890 leta na Rožniku, kjer proslava s kresom poteka še danes.

Zgodovina pomni mnogo bojev za pravice delavcev. Nekaj izmed rezultatov boja za delavske pravice je osemurni delovnik, prepoved otroškega dela, minimalna plača, varni delovni pogoji, zakonska prepoved diskriminacije, omogočene pogodbe za nedoločen čas, prispevki za pokojninsko blagajno …

 

Kakšen je status delavca danes?

Če

ste zaposleni za določen čas, za krajši delovni čas, opravljate delo preko agencije, imate sklenjeno avtorsko pogodbo, podjemno pogodbo ali ste morda odprli s.p., opravljate eno izmed mnogih atipičnih oblik dela in ste najverjetneje tudi prekarni delavec ali delavka.

Kot določa Zakon o delovnih razmerjih, bi morali delodajalci s svojimi delavci praviloma sklepati pogode o zaposlitvi za nedoločen čas, vse ostale oblike dela naj bi se sklepale v izjemnih primerih. Vendar statistični podatki razkrivajo, da je realnost precej drugačna. V Sloveniji je že več kot 41 % delavcev zaposlenih v atipičnih zaposlitvah, prve zaposlitve mladih pa so atipične v 76,5 % primerov, kar je največji delež znotraj Evropske unije.

 

In zakaj so atipične oblike dela problematične?

Večina ljudi v atipičnih zaposlitvah je tudi prekarnih delavcev. Prekarno zaposleni so vsi tisti, ki opravljajo negotovo, kratkotrajno, začasno in občasno plačano delovno aktivnost, so podplačani, preobremenjeni, imajo nestalen urnik, nepredvidljive dohodke, so lažje odpuščeni in jim je oteženo sindikalno organiziranje. Prekarni delavci prav tako niso deležni pravic, pridobljenih z mnogimi zgodovinskimi boji – delavnopravnega varstva in socialne varnosti. Tak način dela in življenja praktično onemogoča dolgoročno načrtovanje prihodnosti, to pa povzroča prekarnim delavcem hude materialne, zdravstvene in identitetne težave.

 

Kaj je pripeljalo do takšnih sprememb v oblikah dela in statusu delavca?

Prekarnost lahko razumemo kot družbeno tendenco posploševanja socialne negotovosti, ki izvira iz sodobnega ekonomskega in zaposlovalnega sistema družbe. Slednji je utemeljen v idejah ekonomistov iz sedemdesetih let 20. stoletja, ki so razvijali neoliberalni ekonomski model. Pri tem so predpostavljali, da rast in razvoj temeljita na tekmovanju na trgu. Tako so razvili zahtevo, da se vsi vidiki življenja podredijo tržnim načelom. Na področje dela so vnesli t. i. fleksibilizacijo delovne sile, kar pomeni, da so pričeli tveganja in negotovosti prenašati na zaposlene in njihove družine.

 

Kaj pa … ženske?

Za ženske pa je položaj na trgu dela še precej slabši. V kapitalizmu, ki vedno najhuje prizadane podrejene, se na ženske kot podrejen del družbe (kljub zakonsko priznani enakosti med spoloma moške in ženske namreč še vedno obravnavamo neenako in spoloma dajemo različne možnosti in pripisujemo različne vloge v družbi) pritiska še precej močneje kot na moške.

Po končanem izobraževanju so predvsem mlajše ženske tj. ženske do 30 let zaradi pomanjkanja delovnih mest (brezposelna je namreč vsaka 6., med moškimi pa vsak 8.) prisiljene sprejemati vse bolj prekarne in negotove zaposlitve, ki imajo zelo malo delavskih pravic in prinašajo veliko negotovosti. Ker prekarne delavke in delavci zvečine niso povezani v sindikalnih združenjih in niso zavarovani s kolektivno pogodbo, se plačna vrzel med spoloma ponovno povečuje. Zgovoren je podatek, da so v zaposlitvah za določen čas prevladovale ženske, saj se je v takšnih delovnih razmerjih znašla vsaka druga mlada ženska (med mladostniki pa vsak tretji). V takšnih razmerah se mlade ženske težko osamosvojijo in neodvisno preživljajo.

 

Matere

Na drugi strani pa se ženske, ki že imajo družino, ponovno potiska nazaj v območje doma: poudarja se vlogo ženske kot matere, njena zaposlitev pa naj bi bila le še dopolnitev njenih (neplačanih) gospodinjskih obveznosti – ženske se zato spodbuja k temu, da se zaposlijo le za polovični delovni čas, delajo na domu, ali pa opravljajo dopolnilna dela v podjetju partnerja ali družine. Takšne zaposlitve pa, čeprav se kažejo kot ‘materam prijazne’, vsebujejo veliko negativnih učinkov za žensko – na eni strani je potisnjena v sfero doma, zaradi česar je socialno izključena, kot posameznica je atomizirana in zato lažje izkoriščana, saj se težje bori za svoje pravice, pogosto mora tudi sama poskrbeti za večino stroškov, ki nastanejo z delom na domu (kar bi sicer moral pokriti zaposlovalec).

V vseh evropskih državah se zaposlitev z delovnim časom, krajšim od polnega, poslužujejo večinoma ženske: a s takšnimi oblikami dela lahko ženska zasluži le toliko, da sicer prispeva h gospodinjstvu, a ne more biti ekonomsko samostojna. V odnosu do partnerja jo to postavlja v neenak položaj oz. v položaj ekonomske odvisnosti, s čimer je ženski odvzeta samostojnost in možnost, da sama upravlja s svojim življenjem – ekonomska podrejenost namreč v kapitalizmu pomeni tudi splošno, družbeno podrejenost. Finančna nestabilnost ženske pogosto sili v ostajanje pri nasilnih partnerjih ali celo sili v prostitucijo in trgovino z belim blagom.

 

Starejše ženske

Še toliko težje pa postane, ko ženske ne živijo v takšni ali drugačni družinski skupnosti ampak v enočlanskem gospodinjstvu: zaradi tega so starejše ženske, ki živijo same, ena od skupin, ki imajo največje tveganje za revščino: leta 2014 je v revščini živela vsaka tretja. To se povezuje s tem, da imajo ženske v povprečju kar 24 % nižje pokojnine od moških, kar pa seveda izhaja iz tega, da so se pred upokojitvijo zaposlovale za polovični delovni čas ali pa so delale le v sferi doma.

 

Skrb za otroke in starejše – delo le za ženske?

Pritisk na ženske v kapitalizmu pa ni le ekonomski. Z ideološkimi pritiski, da morajo biti ženske prijazne, ljubeče, umirjene in predvsem požrtvovalne matere, se jih čustveno izsiljuje, da morajo vso svojo skrb nameniti domu in družini. Tiste, ki se temu niso pripravljene podrediti, pa se odkrito obsoja. Skupaj z desocializacijo skrbstvenih storitev, denimo vse težje dostopnimi vrtci in zdravstveno oskrbo ter za večino finančno nedostopno oskrbo za starejše, se na ženske še bolj pristiska, naj one, ”ker je to tako ali tako v njihovi naravi”, ostanejo doma in skrbijo za otroke in starejše.

 

Ženski boj, delavski boj

Ženski boj, ki je emancipatoren, ima tako (vsaj) dve plati: je tako boj za pravice ženske kot delavke kakor tudi boj za socializacijo skrbstvenih storitev. Priznavanje reproduktivnega (skrbstvenega) dela kot enakovrednega produktivnemu je nujno izhodišče, ki ženskam omogoča, da brez omejitev vstopijo na trg delovne sile in se osvobodijo ekonomske podrejenosti. Pot od tam do osvoboditve vseh delavcev pa je še dolga – zato živel prvi maj, praznik dela!

 

Hašišarska fronta – ZA legalizacijo!

12985354_806647899479088_6925150338695756823_n

 

Dogodki podobni Hašišarski fronti se v teh tednih odvijajo povsod po svetu. Prepričanje, da morata biti uporaba in gojenje konoplje legalizirana je namreč široko sprejeto in dobro podkrepljeno. Kljub temu prizadevanje za legalizacijo konoplje ostaja zelo političen boj, zato je prav, da dogodki, kot bo sredin, ne zvodenijo le v druženje in chillanje, pač pa so podkrepljeni s konkretnimi zahtevami po legalizaciji.

Konopljo človek uporablja že najmanj tri tisoč let. Po številnih raziskavah je jasno, da ima konoplja zdravilne oziroma medicinsko koristne učinke, saj zdravi ali lajša simptome pri različnih boleznih. Med drugim je koristna pri zdravljenju pacientov z rakom, sladkorno boleznijo, lajša glavobole in depresijo, pomanjkanje apetita in drugo.

Kljub temu je, tako kot ostale droge razen alkohola in tobaka, prepovedana. Prohibicija ima številne škodljive učinke. Ker uporabe kanabisa in kanabinoidov prepoved ni uspela zmanjšati, se je razmahnil črni trg. Ta ne dovoljuje nadzora nad kakovostjo drog, represivna politika kakovost celo niža. Preprodajalci in proizvajalci drog so zaradi prepovedi drog prisiljeni v izdelovanje vedno novih, še ne prepovedanih spojin, ki poskušajo biti po učinku kar najbolj podobne najbolj priljubljenim drogam. Marihuano tako nadomeščajo sintetični kanabinoidi, MDMA oziroma spid nadomeščajo vedno nove sintetične droge z nepreverjenimi učinki, heroin pa zamenjujejo sintetični opioidi, ki že v neobičajno majhnih količinah lahko povzročijo predoziranja. K nesrečam in smrtim tako veliko prispeva prav prohibicija, ki preprečuje nadzor nad kakovostjo drog in uporabnike sili k zatekanju k vedno novim, nepoznanim in zato bolj nevarnim drogam.

Poleg tega prohibicija stigmatizira uporabnike kanabisa, državi pa povzroča nepotrebne stroške s policijskim in sodnim preganjanjem uporabnikov in pridelovalcev. Legalizacija bi ta nesmiselni začarani krog prekinila in zelo verjetno pomenila tudi priliv v državno blagajno.

 

Legalizacijo zato podpiramo in zahtevamo,

  • ker bi morali imeti svobodo omamljanja in je kanabis celo najmanj škodljiva in zasvojljiva droga;
  • ker ima dokazano zdravilne učinke in številne možnosti uporabe;
  • ker bo legalizacija omogočila nadzorovano porabo, prodajo in kakovost;
  • ker bo zmanjšala kriminal, ki se razrašča okoli nepotrebno prepovedane rastline;
  • ker bo zmanjšala stroške nepotrebnega in neučinkovitega preganjanja uživalcev;
  • ker je to prvi korak k razbitju začaranega kroga prohibicije in njenih škodljivih učinkov.

 

Prohibicija je v interesu le nekaterih, legalizacija pa bi koristila vsem! Se vidimo na Kongresnem trgu!

Svoboda jointom, svoboda ljudem!

 

Poguben spoj politično-ekonomskih in okoljskih dejavnikov ter vojne za fosilna goriva

1.POVZETEK[1]

Namen pričujočega besedila je izpostaviti okoljsko komponento kot intenzifikacijski faktor globalne nestabilnosti in pomemben vzrok stopnjevanja t. i. »begunske krize«. Besedilo poudarja nujnost upoštevanja okoljskih dejavnikov pri lociranju in identificiranju vzrokov uničujočih dogodkov, boj za brezogljično družbo pa kot pomemben, a ne zadosten korak[2] k mirnejšemu svetu.

V prvem delu besedila bomo preko orisa arabske pomladi in sirske vojne pokazali, kako politično-ekonomski dejavniki (tržni fundamentalizem, imperializem, stoletja izkoriščanja, itd.) v spoju z okoljskimi (suše, padec vodostajev rek, povečanje evapostranspiracije[3], padec količine padavin, širjenje puščav in temperaturnih šokov, itd.) vodijo do pogubne konvergence, ki med drugim pripelje do dodatne revščine, konfliktov in zatiranja. Razložili bomo, zakaj je potrebno okoljsko komponento razumeti kot intenzifikacijski faktor globalne nestabilnosti. Ob koncu prvega dela bomo predvsem v luči nadaljnjih podnebnih sprememb podali okoljske napovedi za prihodnost.

V drugem delu bomo preko opisa poteka sirske vojne pokazali na prepletenost razmerja med fosilnimi gorivi (predvsem nafto in zemeljskim plinom), glavnim krivcem podnebnih sprememb, in vojaškimi posredovanji. Ta samo še poglabljajo zgoraj nakazano pogubno konvergenco. Nadaljuj z branjem “Poguben spoj politično-ekonomskih in okoljskih dejavnikov ter vojne za fosilna goriva”

Teden Lise Meitner na FMF

12999621_580245878810035_796128928_o

TEDEN LISE MEITNER

 

Torek, 12. april (MFP, Peterlinov paviljon)

15:00 Vse o Lisi Meitner

- Boštjan Golob

- Lise Meitner in odkritje fisije, dr. Andreja Peršič

- Snegulka Detoni, doc. dr. Maja Remškar

17:00 Filmski večer

 

Sreda, 13. april (F1, Jadranska 19)

15:00 Odsotna, nevidna, izbrisana: ženske in znanstvena revolucija, dr. Eva D. Bahovec

17:00 Ženske v znanosti, dr. Mirjana Ule

18:00 Večer feministične literature

 

Četrtek, 14. april  (F1, Jadranska 19)

16:00 Jedrska energija, dr. Igor Lengar

16:30 Okrogla miza o jedrski energiji

- Bor Kos

- dr. Helena Janžekovič

- dr. Igor Lengar

- Jasna Kolar

Sprememba zakonodaje o prostituciji v Franciji: Nordijski model

Francija je prejšnji teden sprejela zakon, po katerem je kupovanje prostitucije in zvodništvo kaznivo, samo ponujanje prostitucije pa ne – tako imenovani Nordijski model. Ureditev temelji na zmanjševanju povpraševanja po prostituciji. Ne izhaja iz moralnih obsodb ampak se zavzema za polnopraven položaj žensk v družbi. Ženske namreč predstavljajo večino prostitutk in žrtev trgovine z ljudmi z namenom spolnega izkoriščanja, moški pa veliko večino klientov in povpraševalcev po obojem.

Nadaljuj z branjem “Sprememba zakonodaje o prostituciji v Franciji: Nordijski model”

O Zvezi ŠKIS in njenem delovanju

Delovanje organizacije ŠKIS, kot tudi organizacij, ki so del te zveze in katere del je zveza ŠKIS sama, to je organizacij, ki spadajo pod ŠOS, se simptomatsko nepropustno zapira in s tem skrbi le še za prenos oziroma preslikavo določenih državnih praks na svoje člane (zdrav zajtrk, visoko šolstvo, psihološke delavnice,…). Te prakse izvirajo v prvi vrsti iz spremenjenega koncepta socialne države, ki se je v 21. stoletju bolj ostro usmerila v aktivacijsko socialno politiko. Ravno ta preslikava praks, ki jih izvajajo organizacije Študentskega organiziranja, so v podobni maniri prikazane kot programi aktivacije študentov za doseganje veščin in kompetenc in s tem ustvarjanje pogojev za mobilnega subjekta. V smislu konkuriranja na trgu delovne sile te prakse nimajo razdelane vsebine, ampak gre le za spodbujanje golega »managerskega« upravljanja samega sebe, kot študenta in njegovega preživetja iz meseca v mesec in s tem ohranjanja ciklične mobilnosti. Ta aktivacija je naravnana na porajanje novih projektov in na vključevanje v projekte in v tej maniri se poziva naslovnike teh programskih praks kot neaktivirane nemobilne posameznike, ki naj se ujamejo v nekakšen stroj perpetuum mobile na trgu delovne sile.

Druga stvar je ohranjanje tekmovalnega vzdušja med posameznimi klubi in krepitev njihovih zmožnosti za prirejanje projektov in pridobivanje sredstev za razvoj lokalnih mladinskih klubov kot podjetji. S tem se financiranje klubov centralizira in omeji na ustvarjanje simbolne vrednosti posameznega projekta. Pri tem se ne jemlje klubov kot samo-upravljanih organizacij po željah lokalne populacije in pripomočka tej skupini pri preživetju tega življenjskega obdobja. Klubi ne stremijo niti k razbijanju in prevpraševanju označevalca »mladi«, ki naj bi sodeč po raznih interpretacijah konstantno težili k mistificirani svobodi zaviti v ekonomski žargon. Hkrati delovanje študentov v lokalnih klubih večinoma bazira na prostovoljni bazi in s tem izkoriščanju študentskega angažmaja.

Pri tem za nastalo situacijo seveda ni povsem kriva Zveza ŠKIS, ima pa strukturno pozicijo, s katere bi lahko odločno nasprotovala uveljavljenim praksam mešetarjenja s študentskim denarjem in ohranjanju industrije prostega časa. To namreč razbija družbeno solidarnost in onemogoča vzpostavitev javnih servisov.

Poziv k spremembam Zakona o skupnosti študentov – Novela ZSkuS

Obsežnejša razlaga predlogov sprememb in sama novela se nahajajo tukaj:

2016_03_23 – Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o skupnosti študentov

 


V rojstnih letih Slovenije je bila ena od želja državljanov tudi vključevanje mladih v civilno družbo. Ustanovitev študentskih organizacij je spremljala predpostavka, da bomo študentje skrbno in vestno upravljali z našo organizacijo, zato so študentske organizacije dobile veliko mero avtonomnosti. Študentske organizacije naj bi skrbele za izboljšanje socialnega položaja mladih, prosti čas študentov pa obogatile s kvalitetnimi obštudijskimi dejavnostmi. Žal se je prvotno poslanstvo študentskih organizacij tekom let v večji meri izrodilo.

Nadaljuj z branjem “Poziv k spremembam Zakona o skupnosti študentov – Novela ZSkuS”

Odziv na novelo Zakona o visokem šolstvu

V Iskri odločno zavračamo novelo Zakona o visokem šolstvu, ki jo je pripravila vlada Mira Cerarja z ministrico Majo Makovec Brenčič. Novela namreč odpira vrata razgradnji in komercializaciji sistema visokega šolstva, spreminjanje univerze po neoliberalnem modelu pa se s predlaganimi spremembami le še stopnjuje.

Pripravljalci novele ZVIS so imeli dve ključni nalogi: prvič, zagotoviti stabilno in dolgoročno financiranje univerze z zakonom, kot to zahtevata 58. člen ustave in odločba Ustavnega sodišča iz leta 2011 (poleg tega Nacionalni program visokega šolstva določa, da bo financiranje VŠ obsegalo 2 odstotka BDP do leta 2020), ter drugič, zakonsko opredeliti obseg in vsebino javne službe v visokem šolstvu. Kljub temu pa novela temeljito ne ureja ne enega ne drugega področja. Z novelo se proračunska sredstva za študijsko dejavnost sicer zagotavljajo v višini 1 odstotka BDP, kar je za dobro polovico več kot do zdaj, problematično pa je, da predlagatelj v razlagi člena zapiše, da bo šele s prehodno določbo »določen vzdržen model za dosego tega cilja«. Omenjene prehodne določbe v tej različici novele ni, saj »vzdržen model«, ki ga je predlagalo ministrstvo, ni bil sprejemljiv ne za predstavnike študentov ne za predstavnike zaposlenih. Ministrstvo torej želi sprejeti novelo kljub temu, da iz nje ni razvidno, na kakšen način in kdaj bo prišlo do uresničitve ključnega cilja novele: povečanega in stabilnega financiranja visokega šolstva ter s tem odprave neustavnosti.

Druga, še večja težava od le delno urejenega financiranja, je pravna praznina na mestu, kjer bi se morala urediti definicija javne službe. Glavna pomanjkljivost tega je, da ni jasne razmejitve med zasebno (profitno) visokošolsko dejavnostjo (samo spomnimo se astronomskih honorarjev Stanke Setnikar Cankar) in javnim, vsem prebivalcem dostopnim visokim šolstvom. Definicija javne službe namesto jasne opredelitve celo izginja iz ključnih členov, uvajajo pa se novi pojmi (tj. ‘financirano iz proračuna’), s čimer se neustavno stanje le še poglablja.  

Kljub temu, da novela nikakor ne zadosti zahtevam Ustavnega sodišča, pa je preostala vsebina še bolj zaskrbljujoča, preko navidez neškodljivih členov postavlja slovenski visokošolski prostor na glavo. Večina členov je jasno namenjenih internacionalizaciji visokega šolstva. Ključen je člen o učnem jeziku, ki je v noveli tako ohlapno opredeljen, da bi se nek študijski program lahko v celoti izvajal v tujem jeziku, v slovenščini pa bi se izvajal le “primerljiv del” programa, pa še to ne nujno na istem programu.

Čeprav bi sprejetje takšnega člena negativno vplivalo na kakovost samega študija (saj se ustrezne stopnje znanja tujega jezika namreč ne zahteva niti za predavatelje niti za študente) in postavljalo slovenske in tuje študente v neenak položaj, pa moramo pogledati prave razloge za takšnimi spremembami. Resnična motivacija leži namreč v iskanju novih virov zaslužka. Ker se je v zadnjem času slovenski trg izrednega študija že bolj ali manj izpel, si vlada očitno želi preko omogočanja študija v tujem jeziku v kombinaciji s pravno praznino glede razmejitve javne in zasebne dejavnosti na univerzi omogočiti situacijo, v kateri bodo fakultete dajale vedno večji poudarek na tržne programe v tujem jeziku, ki jih bodo ponujale študentom drugih držav, v zameno pa služile s šolninami. Izjemno pomembno je tudi dejstvo, da bi študentje in študentke tako lahko izgubili možnost za študiranje na nekaterih programih v slovenskem jeziku.

Z internacionalizacijo lahko pričakujemo več tujih študentov, kar seveda pomeni tudi, da bodo upravičeni do enakih socialnih pravic (npr. subvencionirana prehrana in možnost bivanja v študentskih domovih) kot zdajšnji študentje. V luči tega izražamo skrb, da bi vlada šele kasneje ugotovila, da jih pravice študentov enostavno preveč stanejo in bi zato te pravice poskušala omejiti. Raven socialnih pravic za študente in študentke se zaradi internacionalizacije in morebitnega večjega števila tujih študentov nikakor ne sme znižati! Težnja k varčevanju je namreč v noveli že prisotna – zaradi želje po zmanjšanju stroškov pri akreditaciji se jemlje pristojnosti Nacionalni agenciji za kakovost in se namesto dosedanjega sistema (re)akreditiranja zavodov in programov izvaja prehod na pretežno institucionalno reakreditacijo. Skrb za kakovost bo tako v večji meri prepuščena zavodom samim, vprašljivo pa je, če bodo mehanizmi, ki jih novela za zagotavljanje primernega standarda kakovosti uvaja, zadostni.

Nenazadnje pa bo novela negativno vplivala tudi na zaposlene; v noveli predstavljen model financiranja namreč pomeni povečanje intenzivnosti dela za visokošolske delavce, saj bo financiranje visokošolskih zavodov odvisno tudi od števila objavljenih citatov.

Z vsemi spremembami, ki jih prinaša novela ZViS, če izvzamemo nekaj manjših premikov v smeri demokratizacije univerze, ki jih je izboril sindikat, se tako v slovenski visokošolski prostor vnaša nedopustne spremembe, ki bodo močno poslabšale na eni strani pravice in možnosti študentov, na drugi strani pa samo kakovost študija. Takšnim poskusom neoliberalnih reform, teženj po privatizaciji in poglabljanju že obstoječih razpok v visokemu šolstvu zato ostro nasprotujemo.

Podpora Akademski solidarnosti v Zagrebu

V Iskri izražamo podporo gibanju Akademska solidarnost, ki se v Zagrebu v teh dneh bori za neodvisnost akademskega izobraževanja in proti vdoru Cerkve ter njenih nazadnjaških vrednot na Filozofsko fakulteto. Dogajanje je del širše ofenzive nove vlade in konzervativnega političnega konglomerata proti progresivni misli na Hrvaškem, zato se mu je treba najostreje zoperstaviti. Akademski solidarnosti in ostalim študentom, profesorjem ter zaposlenim želimo veliko sreče v boju, uspešno izvedbo napovedane tribune in ubranitev ter izboljšanje univerze kot prostora za kritično mišljenje in boj. Nadaljuj z branjem “Podpora Akademski solidarnosti v Zagrebu”

V podporo kurdskemu ljudstvu!

Današnja protestna akcija pred Turško ambasado v Ljubljani je na prvem mestu izraz ogorčenja, potlačene jeze in nemoči. Organizirana je bila s strani vseh, ki ne moremo več v tišini spremljati nasilja turškega državnega aparata nad svojim kurdskim prebivalstvom, ki po taktikah in smrtonosni učinkovitosti že strašljivo spominja na etnična čiščenja preteklega stoletja. Kurdsko ljudstvo, največje ljudstvo brez lastne države, katerega zgodovino zaznamuje represija in upor proti različnim oblikam državnega nasilja, se že od začetka preteklega stoletja zavzema za neko mero samostojnosti in avtonomije, ta boj pa se je v zadnjih letih zopet zaostril. Nadaljuj z branjem “V podporo kurdskemu ljudstvu!”