MEDGENERACIJSKA PRAVIČNOST IN ZELENA DELOVNA MESTA, GOVOR NA SEJI ODBORA ZA INFRASTRUKTURO, OKOLJE IN PROSTOR 28. MARCA 2017

V torek, 28. marca, je na seji Odbora za infrastukturo, okolje in prostor svoje poglede predstavila tudi študentska Iskra.

»Pozdravljeni in hvala za besedo! V imenu študentskega društva Iskra bom danes govoril o konceptu medgeneracijske pravičnosti in o delovnih mestih tekom tranzicije v nizkoogljično družbo.

Pospešeno kurjenje fosilnih goriv spodbuja podnebne spremembe. Te lahko sicer občutimo že danes, a bodo mnogo hujše v naslednjih desetletjih in stoletjih – torej v času moje generacije, generacije vaših vnukov in nadaljnjih generacij. V luči tega se morate zavedati, da z vašimi političnimi odločitvami v smeri intenzivnega kurjenja fosilnih goriv omenjenim generacijam omejujete in odrekate pravico do dostojnih in stabilnih razmer za življenje. Takšne politične odločitve mojo in prihodnje generacije diskriminirajo izključno na podlagi rojstva v drugem časovnem obdobju. Prav zaradi tega se v Združenih državah Amerike, na Nizozemskem in drugod po svetu vrstijo tožbe mlajših generacij proti apatičnim podnebnim politikam lastnih vlad.

Da pa bi lahko delovali skladno z medgeneracijsko pravičnostjo, bo treba izvesti tranzicijo v nizkoogljičo družbo. Ta prehod se danes skorajda izključno povezuje z zaprtjem delovnih mest, upadom bruto domačega proizvoda in drugimi negativnimi posledicami. A če pogledamo študije s tega področja, vidimo povsem drugačno sliko. Dejansko ima zelena tranzicija velik družbeno-socialni potencial. Ta potencial je prepoznal tudi bivši ameriški predsednik Barack Obama, ki je predvsem zaradi študije inštituta PERI več kot 10 % sredstev svojega znamenitega programa American Recovery and Reinvestment Act namenil zelenim investicijam. Omenjena študija je pokazala, da milijon investiranih dolarjev v obnovljive vire energije pripelje do 16.7 novih delovnih mest, medtem ko investiranje enake vsote v fosilna goriva pripelje le do 5.3 novih delovnih mest. Ob tem je v zeleni ekonomiji v primerjavi s fosilno tudi mnogo več delovnih mest primernih za napredovanje in tudi mnogo več delovnih mest za posameznike z nižjo izobrazbo. In nenazadnje, zelena ekonomija obsega ene najhitreje rastočih panog na svetu in tako je tudi iz čisto ekonomskega vidika smiselno čim prej skočiti na ta vlak. Potrebna sredstva za zeleno tranzicijo skladno s priporočili Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) so ocenjena na okoli 1,5% letnega BDP, kar je le nekaj več, kot Slovenija na letni ravni nameni za okoljsko sporne subvencije. Če upoštevamo še stroške posledic podnebnih sprememb, ki bodo v naslednjih desetletjih narasli tudi do 1% BDP, je financiranje zelene tranzicije preprosto in povsem izvedljivo. Takšna tranzicija bi ob omenjenem porastu števila delovnih mest imela tudi pozitivne zdravstvene, okoljske, družbene in fiskalne posledice.

Tekom omenjene tranzicije pa bodo nekateri delavci bolj prizadeti kot drugi – na primer naši hrabri rudarji, ki za nas in gospodarstvo vsak dan tvegajo svoja življenja. A industrija fosilnih goriv ni niti prva niti zadnja v zgodovini, ki se je oziroma se bo morala prestrukturirati. Po svetu obstaja mnogo preteklih državnih programov za pomoč delavcem v zapirajočih se panogah. Te programi morajo preko prihodkovnih kompenzacij, rekvalifikacij in izobraževanj ter različnih spodbud za raznolik razvoj prizadetih skupnosti zagotoviti, da bo prav vsakemu prizadetemu delavcu ali skupnosti omogočena dostojna in pravična prihodnost. Na takšen način ne bomo tekom omenjene tranzicije prav nobenega delavca ali skupnosti pustili za seboj. Takšen plan tudi ni stroškovno drag, kot je pokazala študija za Združene države Amerike bi ta državo stal le 13 milijonink procenta BDP.

Če zaključim, eden od ključnih ukrepov za delovanje v skladu z medgeneracijsko pravičnostjo ter za delovanje v smeri podnebno vzdržne, sociale in pravične družbe z obilico dostojnih delovnih mest je prav resnejše izvajanje tranzicije v nizkoogljično družbo. Hvala.«

Komentar na izhodišča novega Zakona o visokem šolstvu

Preden se lotimo komentiranja izhodišč, zgolj postavitev osnovnih okvirov, znotraj katerih razmišljamo o visokem šolstvu in univerzi. Za začetek bi poudarili, da glede na dogajanje v visokem šolstvu v zadnjih letih ter obupno slab zadnji celovit zakonski predlog (Pikalov ZViS-1 leta 2014), proti kateremu smo takrat, ob podpori civilne družbe, protestirali skupaj z več kot 2000 študenti/kami in profesorji/icami, pričakujemo ambiciozen nov zakon, ki bo jasno določil smer, v katero se bo razvijalo visoko šolstvo v Sloveniji.

Izhajamo iz prepričanja, da vloga univerze v družbi ne sme biti zgolj sprejemanje in nekritična reprodukcija obstoječih družbenih razmerij, ampak mora le-ta preizpraševati in na tej podlagi tudi misliti ter udejanjati drugačne, emancipatorne prakse, ki bi ustrezale “duhovnemu, socialnemu, umetniškemu, kulturnemu in ekonomskemu razvoju skupnosti”, kot je zapisano v izhodiščih ministrstva. Namesto tega univerzo (ne zgolj v Sloveniji) čedalje bolj zaznamujejo nekritičnost, prilagajanje obstoječim razmeram in tudi razne afere (pri nas npr. astronomski honorarji akademske “elite”, mobing in spolno nadlegovanje na Univerzi v Mariboru, zaposlitvene anomalije itd.).

  1. Poslanstvo in status javnih visokošolskih zavodov

Visokošolski zavodi so avtonomne institucije. Pri opravljanju svoje visokošolske dejavnosti gre pri njih v prvi vrsti za prenos, preizpraševanje in produkcijo vednosti. Ob tem posamezni visokošolski zavodi niso tiste institucije, ki bi morale skrbeti, da so posamezni udeleženci izobraževalnega procesa zaposljivi v skladu s trenutnimi trendi v gospodarstvu.

MIZŠ od javnih visokošolskih zavodov pričakuje, da bodo izvajalci javne službe, avtonomne kulturne institucije in tržno usmerjena korporativna podjetja. Težko si je predstavljati, da bi lahko to trojico ciljev, opredeljenih v pravnih okvirih, izpolnjevali sočasno z zagotavljanjem “odličnega” in “kakovostnega” poučevanja in raziskovanja za grajenje znanstvene skupnosti in akademske svobode.

Ob teh prvotno naštetih ciljih visokošolskih zavodov se nam zdi smiselno, da se v sferi izvajanja visokošolske dejavnosti kot osnovni kriterij oziroma temeljni standard opredeli zaposlovanje za nedoločen čas in odstotek – ne natančno število, kot je predvideno v izhodišču – redno zaposlenih ter da se odpravi plačne anomalije pri zaposlovanju novih visokošolskih delavcev/k.

Ob razločevanju visokošolskega in univerzitetnega študija na prvi stopnji je potrebno natančno razmejiti stroške poučevanja in raziskovanja tistih, ki spadajo v domeno javne službe, in drugih, ki spadajo v domeno tržne dejavnosti. Javne ustanove ne smejo služiti zasebnim institucijam in tako visokošolski zavodi ne smejo postati institucije, na katere se bo prelagalo stroške kapitalistično vodenega gospodarskega sektorja v panogah, kjer mu primanjkuje infrastrukture za raziskovanje in povečevanje industrijske produktivnosti. V tem pogledu se mehanizmi institucionalnega sodelovanja ne opredeljujejo dovolj natančno za univerzo, saj je le posredno omenjeno, da naj bi sodelovanje z gospodarstvom veljalo le na visokošolskih študijskih programih. Obstaja skrb, da se bo prej omenjeno prelaganje stroškov raziskovanja preneslo na visokošolske in univerzitetne študijske programe, kar za nas ne bi bilo sprejemljivo.

  1. Javna služba v visokem šolstvu

Določitev javne službe v visokem šolstvu mora izhajati iz opredelitve znanja kot javne dobrine, ki je pod enakimi pogoji dostopna vsem državljanom z ozirom na vključevanje nedržavljanov (glej točko o internacionalizaciji), izobraževanja kot dejavnosti, ki je po ustavi posebna odgovornost države, in univerze kot mesta ustvarjanja in posredovanja vednosti. Proračunsko financirana javna služba naj vključuje akreditirane študijske programe na vseh treh bolonjskih stopnjah, s tem povezano temeljno znanstveno raziskovanje in umetniško ustvarjanje ter ustrezne podporne dejavnosti, kot so strokovne službe, knjižnice, informacijski sistemi, laboratoriji itn.

Študij v okviru javne službe naj bo brezplačen na vseh treh stopnjah za neomejeno število študijskih let in kadarkoli v življenju, torej tudi kot vzporedni in zaporedni študij; status študenta, na katerega se vežejo socialne pravice študentov, pa naj bo časovno omejen na n+1 let na vsaki stopnji študija, kjer n predstavlja število let trajanja posamezne stopnje študija (t.j. 3 leta na dodiplomskem, 2 leti na podiplomskem in 3 leta na doktorskem študiju), +1 pa dodatno leto absolventskega staža.

Ministrstvo v svojih izhodiščih zelo na široko opredeli javno službo, poudarek pa da predvsem na pravico do opravljanja tržne dejavnosti. V tem kontekstu lahko razumemo tudi dejstvo, da aktualna različica izhodišč ne vsebuje nikakršnega določila, da naj zakon opredeli način nadzor nad izvajanjem javne službe. Problemi zaradi komercializacije dejavnosti tako na videz ne bi več obstajali, saj bi izvajalci dejavnosti regulirali in nadzirali sami sebe, zunanji nadzorniki pa bi imeli še manj pristojnosti.

  1. Avtonomija javnih visokošolskih zavodov

Pri zagotavljanju avtonomije visokošolskih zavodov je najpomembnejše zagotoviti stabilno financiranje visokošolskih zavodov in odpravljanje zaposlitvenih anomalij v visokem šolstvu. Dokler se ne izpolnita ta dva osnovna kriterija, je brezpredmetno govoriti o avtonomiji na drugih področjih organiziranja visokega šolstva, saj zaradi nestabilnega financiranja in zaposlitvenih anomalij trpi študijski proces.

Akademska svoboda na področju opuščanja in sprejemanja študijskih programov je dobrodošla, v kolikor se ta podredi grajenju znanstvene skupnosti, ki bo notranje oblikovala svoje kriterije pri oblikovanju študijskih programov. Pri tem se je potrebno zavedati, da akademska oz. znanstvena skupnost ni egalitarna, pač pa izrazito hierarhična. Zaradi tega lahko pride do kopičenja moči v rokah posameznikov, samovolje in podobnih problemov, univerze pa ostanejo konservativne ustanove. V takih okoliščinah zagovarjanje avtonomije lahko izpade kot nekritična zaščitniškost do oblastnih posameznikov, vsekakor pa se težav ne more rešiti z nadaljnjim uvajanjem tržnih mehanizmov v visoko šolstvo in izstopom iz enotnega plačnega sistema.

Iz izhodišč ministrstva je nejasno, kakšne cilje in kriterije bodo morali zasledovati visokošolski zavodi v partnerskem odnosu do države, ki v drugih točkah predvideva prilagajanje oziroma celo podrejanje gospodarstvu, vzpostavitev t.i. podpornih centrov pa sploh lahko razumemo kot uvajanje spornih tržnih mehanizmov. Avtonomija pri urejanju plač in prenos tega področja iz kolektivne pogodbe dejavnosti v zavodski socialni dialog jasno vodi k izločitvi visokega šolstva iz enotnega plačnega sistema v javnem sektorju. Ministrstvo s tem samo zanika vrednote, ki jih je kot vodilo postavilo v svojih izhodiščih.

  1. Etika

Cinično se nam zdi pisanje ministrstva o etiki, medtem ko molčijo in ne ukrepajo ob raznih aferah na univerzah. Integriteta v visokem šolstvu se ne bo izboljšala z novimi komisijami, etična načela je treba predvsem uveljavljati v praksi, ob konkretnih situacijah. Pisanje o tem in ustanavljanje novih komisij ni korak v pravo smer, v kolikor se pred tem ali sočasno ne zmore tudi jasno in odločno obsoditi oziroma sankcionirati neetičnega in pogosto celo kaznivega (npr. mobing in spolno nadlegovanje na Univerzi v Mariboru) ravnanja na univerzah.

Namesto zunanjih institucij ali komisij je treba določiti jasna vodila in standarde akademske skupnosti, ki bi morala ustrezno zaznavati in sankcionirati kršitve. Ob tem se moramo zavedati, da univerze niso egalitarne institucije, ki bi upoštevale meritokratske kriterije in v katerih bi imeli vsi enake možnosti, ampak gre za hierarhične institucije, kjer so nekateri zaposleni v ranljivejšem položaju in tako izpostavljeni osebni nadvladi drugih.

  1. Financiranje

Zakon naj zagotovi stabilno financiranje visokošolske javne službe na vseh treh stopnjah študija. Študij v okviru javne službe naj bo brezplačen na vseh treh stopnjah za neomejeno število študijskih let in kadarkoli v življenju, torej tudi kot vzporedni in zaporedni študij; status študenta, na katerega se vežejo socialne pravice študentov, pa naj bo časovno omejen na n+1 let na vsaki stopnji.

Izhodišča na področju doktorskega študija še vedno ne predvidevajo celovite in sistemske rešitve financiranja, kljub temu da obljubljajo ureditev sofinanciranja. Harmonizacija shem sofinanciranja pa vendarle ni enako kot dosledna in sistematična ureditev področja. Doktorski študij ne more biti dokončno urejen, dokler ne bo opredeljen kot del javne službe, ne pa popoldanska dejavnost, ki jo profesorji opravljajo poleg siceršnjih obveznosti.

Zagotovljen reden vir financiranja in preoblikovanje doktorskega študija kot dela javne službe, ki se opravlja na univerzi, bi bistveno prispevala k stabilnosti in kakovosti ter s tem izboljšala pogoje tako za študente kot pedagoške delavce.

Ob tem je nujna odprava šolnin: ta bi omogočila, da kriterij za vpis na doktorski študij ne bi več bil denar, temveč kandidatovo znanje in sposobnosti, s čimer bi vzpostavili pogoje za odličnost na najvišji stopnji izobraževalnega procesa.  Prekinitev sofinanciranja doktorskega študija je pripomogla k upadu vpisa predvsem na fakultetah, kjer institut mladega raziskovalca ni uveljavljen. Reorganizacija sistema štipendiranja je tako naslednji korak k ureditvi doktorskega študija. Študentje, ki niso plačani za svoje raziskovalno delo, pogosto delajo, doktorski študij, med katerim naj bi študent odkrival izvirne prispevke k znanosti, pa postane popoldanska dejavnost. To potrjuje tudi veliko število prošenj za podaljšanje študija, saj je žongliranje z delom in raziskovanjem enostavno prezahtevno.

  1. Struktura študija

Pri “interakciji z družbenim in gospodarskim okoljem” se zdi, da bodo zahteve kapitalistično vodenega gospodarstva še naprej imele večjo težo kot potrebe širše družbe oziroma skupnosti. Sledeč definiciji, ki smo jo artikulirali v prvi in drugi točki, ima produkcija vednosti svoj smoter tudi zunaj delovnega procesa. Zato se nam zdi prilagajanje trenutni “zaposljivosti diplomantov” in stanju na trgu delovne sile napačen pristop za določanje števila vpisnih mest in akreditiranih programov.

Zakonsko izhodišče zaostruje vpisne pogoje in vsebuje tendenco po omejevanju dostopnosti študija študentom za vpis na želen študijski program ter se umika od množičnega in splošno dostopnega študija. Trenutna selekcija se ob obstoječih pogojih za vpis v izbran študijski program izvaja predvsem znotraj samega časa trajanja študija, tako je selekcija trenutno tudi stvar vsebine posameznega študija, ki jo določi posamezna znanstvena disciplina. Vsebina študijskih programov je na terciarnem izobraževanju stvar posamezne znanosti in njene zmožnosti, da si postavlja meje ter s tem tudi refleksivnost o svojem disciplinarnem polju, v katerem deluje. Na podlagi tega se lahko potem skozi vsebino posameznih predmetov opravi selekcija študentov in postavi meje, zato je smiselno, da se v zakonu točneje določi, kaj pomeni dikcija v tretji točki, ki se nanaša na to šesto točko, in sicer “samostojen izbor pri vpisu študentov”.

  1. Dostopnost in vključenost

Nejasno je, kaj je mišljeno z “razvojem različnih inovativnih oblik izobraževanja”, je pa simptomatično – v skladu z zgoraj omenjenim prilagajanjem/podrejanjem kapitalističnemu gospodarstvu – da se uporablja iste formulacije in zahteve po učinkovitosti ter fleksibilnosti, ki se od naše generacije oziroma delavcev/k nasploh čedalje bolj pričakujeta na trgu delovne sile.

Ob razvoju specifične vednosti, ki jo pridobijo posamezni študentje na svojem izbranem študijskem programu, menimo, da je potrebno zagotoviti boljši prehod med posameznimi študijskimi programi in tako razvijati multi-disciplinarno izobraževanje, ki ne bo zgolj, kot se v več točkah ponavlja, povezovanje z gospodarskim sektorjem. Podpiramo kombiniranje različnih znanj in povezovanja različnih smeri študija, kar naj se zagotovi tudi z možnostjo vzporednega in zaporednega študija.

  1. Socialna dimenzija

Loči naj se možnost za študij, ki naj bo na vseh treh stopnjah pod enakimi pogoji dostopen vsem državljanom – t.j. brez šolnin, ob nižjih stroških študija, izboljšanju štipendijske politike, omogočeno naj bo dostopno bivanje v kraju študija in ob študentskem delu, ki ne sme služiti kot socialni korektiv – od socialnih pravic, ki izhajajo iz statusa študenta in naj bodo omejene na n+1 let na vsaki stopnji študija.

“Poudarjena bo skrb za zdrav življenjski slog študentov in zaposlenih. Visokošolske institucije bodo spodbujene za uvedbo športne vzgoje kot obveznega ali izbirnega predmeta v študijskih programih.”

Poudarjati zdrav življenjski slog in se pri tem zamejiti na športno vzgojo ali zdravo prehrano (kot to rade počnejo uradne študentske organizacije – ŠOS in njegove organizacijske oblike) znova kaže na precej omejeno razumevanje težav, s katerimi se srečujemo študenti/ke.

Za izboljšanje našega psihičnega in posledično fizičnega zdravja bi storili veliko več z občutnim izboljšanjem štipendijske politike, nižanjem stroškov, povezanih s študijem (vpisnine, digitalizacija gradiv namesto stroškov kopiranja), dostopnosti bivanja in ureditvijo razmer na trgu dela (tako pri študentskem delu kot kasneje, ko nas večinoma čakajo prekarne zaposlitve ali brezposelnost, kar tekom študija povzroča nemalo skrbi in stresa).

O tem, kako na naše počutje vplivajo drago plačane in nekvalitetne vladne študije o viziji Slovenije leta 2050 ter hkratna neučinkovitost mladinske politike, pa ne bi izgubljali besed.

  1. Kakovost

“Določitev temeljev za spodbujanje kulture kakovosti in tesnejšo povezavo med poučevanjem, učenjem in raziskovanjem na vseh stopnjah študija ter spodbujanje VŠZ, visokošolskih učiteljev in študentov h krepitvi dejavnosti, ki razvijajo ustvarjalnost, inovativnost in podjetnost.”

Kriteriji, ki so v izhodiščih zakona navedeni na področju zagotavljanja kakovosti, so problematični na več točkah, vsi pa izražajo določeno tendenco k poenotenju študijskih programov na ravni, kjer bi morali ti v drugih točkah opredeljenem “partnerskem odnosu” do države izpolnjevati določene pogoje za zagotovitev kakovosti. Večina študijskih programov je v svoji vsebini naravnana na prevpraševanje vednosti in produciranju le-te, zato so razni kriteriji, kot so ustvarjalnost, podjetnost in inovativnost, problematični, če se z njimi misli spodbujati zaposlovanje študentov v prekarnih oblikah zaposlitve in ustanavljanje raznih projektov, ki bodo temeljili na izkoriščanju univerzitetne delovne sile, da bo ta zagotavljala specifično raziskovalno področje za potrebe gospodarstva.

Kvaliteten študij in javna univerza sta preveč pomembni instituciji, da bi jih prepustili političnemu mešetarjenju vsakokratne vlade, gospodarskemu sektorju in varčevalnim ukrepom. Raje kot postavljanje kriterijev za zagotavljanje kakovosti pričakujemo, da se poleg zakonskih sprememb jasno opredeli dolgoročno strategijo zaposlovanja na univerzah, ki bo izhajala iz avtonomnih potreb učnega procesa in zahtev kvalitetnega študija, kar dolgoročno pomeni zaposlovanje novih visokošolskih učiteljev in prekinitev trenutno še vedno veljavne strategije nezaposlovanja na univerzi.

Obstoječi načini ugotavljanja in preverjanja kvalitete študija so nezadostni. V zadnjem času so se sicer izvedle določene raziskave (v okviru European Quality Assurance Foruma, publikacija Evropske komisije glede izobraževanja in usposabljanja v Sloveniji, anketiranje Študenske organizacije v Sloveniji v projektu “Študent, kje pa tebe čevelj žuli?” itd. ), a problematika anket, ki se izvajajo na posameznih fakuletah, je ta, da so preveč kvantitativne in temeljijo na poenostavljenih, vnaprej pripravljenih vprašanjih. Odprtih skupščin in delavnic, ki predstavljajo odprti forum, kjer lahko tako študentje kot profesorji in drugi univerzitetni delavci in delavke povedo svoja mnenja in kritične komentarje ter sodelujejo pri iskanju skupnih rešitev, je na univerzah malo ali pa so zreducirane na posamezne birokratske in standardizirane načine preverjanja kvalitete.

V tej točki poudarjamo razločitev dveh temeljnih dejavnosti univerz, to sta pedagoška in raziskovalna dejavnost. Trenutno izvajalci obeh dejavnosti tekmujejo za ista sredstva, ob problematični definiciji javne službe in neurejenih razmerah v zaposlitveni politiki na univerzah pa pride do prepletanja dejavnosti izključno zaradi iskanja virov financiranja. Ob tem se ob istih plačnih postavkah povečuje obseg dela, med zaposlenimi pa uvaja vedno hujša konkurenca. Namesto tega naj obstoji jasna ločnica med financiranjem raziskovalne in pedagoške dejavnosti, prepletanje pa naj poteka zaradi uvajanja novosti v pedagoški proces in razširjanja vedenja o odkritjih, ne pa zaradi pokrivanja finančnega primanjkljaja.

Namesto vzpostavljanja zunanjih institucij oziroma “centrov za razvoj visokega šolstva”, ki naj bi “spremljali visokošolske dejavnosti”, je potrebno poudariti in se osredotočiti na razvoj znanstveno-akademske skupnosti.

  1. Internacionalizacija

Poudarek pri mednarodni dimenziji visokega šolstva naj ne bo zgolj na institucionalnih povezavah, programih Erasmus in privabljanju tujih študentov, temveč naj se osredotoča tudi na zagotovitev dostopa do kvalitetnega študija ter odpravljanje jezikovnih in organizacijskih omejitev za nedržavljane, ki se trenutno nahajajo v Sloveniji  in so do študija upravičeni – pri tem morajo biti posebne pozornosti deležni tisti, ki so v najslabših okoliščinah.

  1. Zaključek / povzetek ključnih točk:
  • Izhodišča MIZŠ ne nakazujejo korakov v pravo smer, bolj smiselno se zdi izhajati iz izhodišč in komentarjev Visokošolskega sindikata ter zapisanega zgoraj
  • Določitev javne službe v visokem šolstvu mora izhajati iz opredelitve znanja kot javne dobrine, ki je pod enakimi pogoji dostopna vsem državljanom (z ozirom na vključevanje nedržavljanov), izobraževanja kot dejavnosti, ki je po ustavi posebna odgovornost države in univerze kot mesta ustvarjanja ter posredovanja vednosti.
  • Zakon naj zagotovi stabilno financiranje visokošolske javne službe na vseh treh stopnjah študija. Študij v okviru javne službe naj bo brezplačen na vseh treh stopnjah za neomejeno število študijskih let in kadarkoli v življenju, torej tudi kot vzporedni in zaporedni študij
  • Loči naj se možnost za študij, ki naj bo na vseh treh stopnjah pod enakimi pogoji dostopen vsem državljanom – t.j. brez šolnin, ob nižjih stroških študija, izboljšanju štipendijske politike, omogočeno naj bo dostopno bivanje v kraju študija in ob študentskem delu, ki ne sme služiti kot socialni korektiv – od socialnih pravic, ki izhajajo iz statusa študenta in naj bodo omejene na n+1 let na vsaki stopnji študija.
  • Zagotovljen reden vir financiranja in preoblikovanje doktorskega študija kot dela javne službe, ki se opravlja na univerzi, bi bistveno prispevala k stabilnosti in kakovosti ter s tem izboljšala pogoje tako za študente kot pedagoške delavce. Reorganizacija sistema štipendiranja je naslednji korak pri ureditvi doktorskega študija.
  • V izhodišč MIZŠ je zaznati poudarjanje potreb gospodarstva, kateremu se mora v čedalje večji meri prilagajati študijski proces. Hkrati izpostavljajo družbeno odgovornost in vpliv, ki ga imajo univerze na širšo skupnost. Žal to v aktualnem družbeno-ekonomskem sistemu ni povezano na način kot si očitno to predstavljajo na ministrstvu, kapitalistično vodeno gospodarstvo, ki ima za svoj smoter zgolj povečevanje profitov pod pritiskom zakona konkurence, namreč ne ustreza potrebam širše družbe, še več, logika kapitala ima za posledico kvečjemu razgradnjo skupnosti in skupnega.
  • Pričakujemo sprejetje ambicioznega zakona, ki bo jasno začrtal smer razvoj visokega šolstva v Sloveniji. Kakšna naj bo ta smer je razvidno iz zapisanega zgoraj, v kolikor pa bo ministrstvo vztrajalo na vsebini, ki bo sledila njihovim nekvalitetnim izhodiščem, bomo po nekaj letih spet videli množično mobilizacijo za drugačno smer razvoja visokega šolstva. Ne dvomimo, da bi v tem primeru videli še bolj množično udeležbo kot leta 2014 in širšo podporo zgoraj omenjenim predlogom ter izhodiščem, ki so jih predlagali v Visokošolskem sindikatu Slovenije.

UPANJE ZA »POZITIVNO KLIMO« V 2017 OBSTAJA, BOJA ŠE NI KONEC

Zanikanje klimatskih sprememb se danes zdi skoraj nepredstavljivo, vendar pa nekateri zaradi takšnih ali drugačnih razlogov še vedno zanikajo to veliko grožnjo našemu planetu. Dejanja nekaterih ljudi na položajih so na našo zgroženost povsem v neskladju s trditvami strokovnjakov, naše upanje na spremembo pa so pripeljali na skrajno točko tik pred obupom. ZDA, druga največja »proizvajalka« ogljikovega dioksida in ostalih emisij, je s spremembo svojega vodstva spremenila veliko stvari. A upanje, kot radi rečemo, vedno umre zadnje, in za to obstaja dober razlog. Le-tega najdemo med drugim na najbolj presenetljivih mestih – na primer na Kitajskem, vodilni državi po emisijah CO2 na svetu, kjer udejanjajo verjetno najbolj ambiciozen plan prehoda v nizkoogljično družbo.

Ne moremo trditi, da nas Trumpovo zanikanje podnebnih sprememb ne more skrbeti. V mnogih državah po svetu kot tudi v samih ZDA je sprožilo poplavo neodobravanja s strani politkov, znanstvenikov in laične javnosti. V tem pesimističnem času pa se dobre novice pogosto izgubijo. Na primer, svoj boj proti podnebnim spremembam in izpustom toplogrednih plinov je na globalni podnebni konferenci v Marakešu razglasil predstavnik Kitajske Liu Zhenmin. Nemčija je napovedala obširno raziskavo, ki bo predstavila velike prednosti tranzicije na nizko-ogljično ekonomijo in jo bo predstavila na zasedanju G20 julija 2017 v Hamburgu, s čimer želi spodbuditi druge države, da bi sprejele davek na ogljik. Švedska si je zastavila cilj, da popolnoma zreducira izpuste toplogrednih plinov do leta 2045. In seznam se nadaljuje.

Obstoj upanja, ki tako ali tako vedno umre zadnje, ne sme biti razlog za pasivnost. Četudi se zdi, da države končno spoznavajo resnost situacije in začenjajo sprejemati ukrepe proti zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, to žal ni dovolj. Raziskave kažejo, da dosedanji sprejeti ukrepi nikakor niso dovolj za omejitev rasti temperature za manj kot 2°C, že tako majhen dvig pa lahko pomeni za okolje in ljudi veliko katastrofo (potopitev nekaterih otokov, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst itd.). Zato so potrebne bolj radikalne spremembe! Zato so potrebni ljudje, ki se neodvisno za spremembe. Zato moramo rešitev iskati onkraj obstoječih političnih strank in začeti graditi gibanje, ki bo izvajalo ukrepe v smeri pravične, socialne in podnebno vzdržne družbe.

Če želite tudi sami s svojo prisotnostjo podpreti takšno gibanje, vabljeni na podnebni shod 29. marca, ki ga organizira Greenpeace Slovenija v koaliciji z več kot 70 civilnodružbenimi organizacijami. Bodi tudi ti del spremembe!

Več o tem najdete tudi v naslednjih prispevkih:

https://www.theguardian.com/global-development-professionals-network/2017/mar/19/why-i-think-theres-still-hope-for-the-climate-in-2017

https://www.theguardian.com/environment/2016/nov/22/donald-trump-success-helps-china-emerge-as-global-climate-leader

http://www.bbc.com/news/science-environment-39290593

https://www.theguardian.com/world/2017/jan/12/almost-75-of-japans-biggest-coral-reef-has-died-from-bleaching-says-report

GOVOR PRED MINISTRSTVOM ZA INFRASTRUKTURO

V imenu podpisnikov javnega pisma proti predlaganemu ukrepu prednostnega dispečiranja in podobnim alternativnimi ukrepi, bosta  dva predstavnika Iskre prebrala sledeči govor:

Podpisniki javnega pisma sicer pozdravljamo sredino namero ministra dr. Gašperšiča po opustitvi predloga prednostnega dispečiranja iz predlaganih sprememb Energetskega zakona, a bojimo se, da je to le sredstvo za sprejetje enakega ali podobnega predloga takoj, ko se bo jeza civilne družbe polegla. Odločitev ministra ni niti pravno formalno zavezujoča niti sprejeta s strani parlamenta ali vlade niti javne razprave še ni bilo konec.

Tudi v primeru opustitve predlaganega prednostnega dispečiranja bi bila izpolnjena šele prva od treh zahtev javnega pisma. Drugi dve zahtevata, da naj “alternativni ukrepi”, ki jih je omenjal minister, ne prizadenejo prebivalcev Slovenije ali delavcev v energetiki ter da naj začne vlada resneje izvajati ukrepe v smeri pravične, socialne, trajnostne in podnebno vzdržne družbe.

Prav zaradi neuslišanih zahtev in strahu, da je izjava o opustitvi prednostnega dispečiranja le prazna fraza, bomo danes ministru predali javno pismo. V javnem pismu smo opozorili, da so predlagan ukrep in omenjeni alternativni ukrepi socialno, okoljsko, podnebno, zdravstveno in ekonomsko sporni ter v neskladju s koalicijskimi zavezami in temeljnimi evropskimivrednotami. Do sedaj je javno pismo podpisalo že 38 sindikatov, organizacij in društev iz vseh sfer civilne družbe.

V ponedeljek, 27.2., smo ministrstvo obvestili, da jim bomo danes, v petek, predali javno pismo. To ponedeljkovo sporočilo je ministrstvu dokočno razkrilo široki konsenz nasprotovanja civilne družbe. Tako lahko upravičeno trdimo, da je bila naša najava predaje javnega pisma povod, da je minister le dva dni po temu podal izjavo o opustitvi predloga prednostenga dispečiranja.

Če zaključim, podpisniki javnega pisma se bojimo, da je ministrova izjava o opustitvi prednostnega dispečiranja v veliki meri prazna poteza odnosov z javnostmi. Bojimo se da bodo “alternativni ukrepi”, o katerih je minister govoril v sredo, prizadeli tako končne odjemalce kot delavke in delavce v energetiki. Zato od vlade zahtevamo, da

  1. nedvoumno opusti predlagano prednostno dispečiranje
  2. poskrbi, da financiranje izgub TEŠ ne bo prizadelo prebivalk in prebivalcev Slovenije ali delavk in delavcev v energetiki
  3. in začne resneje izvajati ukrepe v smeri pravične, socialne, trajnostne in podnebno vzdržne družbe.

Ne bomo dovolili, da vlada z energetskimi ukrepi varčuje na račun državljanov, delavcev ali okolja.

JAVNO PISMO PROTI PREDLAGANEMU UKREPU PREDNOSTNEGA DISPEČIRANJA IN PODOBNIM ALTERNATIVNIM UKREPOM

Spodaj podpisane skupine, organizacije in sindikati ostro nasprotujemo predlaganemu prispevku za prednostno dispečiranje, ki ga predvideva Zakon o spremembah in dopolnitvah Energetskega zakona. Prispevek pomeni zvišanje položnic prebivalkam in prebivalcem Slovenije. Nasprotujemo tudi kakršnemukoli podobnemu „alternativnemu ukrepu“, ki bi pomenil zvišanje položnic končnim odjemalcem ali nižanje delavskih pravic delavcem v energetiki. Sredstva zbrana z zgoraj omenjenimi ukrepi bi bila namenjena pokrivanju več desetmilijonskega primankljaja Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ). Takšni predlogi so bili pričakovani, saj predstavljalo le epilog sage o TEŠ, katere zaključek je bil znan že vnaprej, ter osnovne prijeme, s katerimi odločevalci podružabljajo stroške svojih napačnih odločitev.

Predlagani ukrep in omenjeni “alternativni ukrepi” so socialno, okoljsko, zdravstveno in ekonomsko nesprejemljivi ter so v nasprotju z evropskimi vrednotami in koalicijskimi zavezami.

  1.    V Zakonu o spremembah in dopolnitvah Energetskega zakona predlagan prispevek za prednostno dispečiranje je socialno sporen, saj je predlagana dajatev neodvisna od višine dohodka odjemalca. Velika večina gospodinjskih odjemalcev bi tako ne glede na višino svojih prihodkov ter količino porabljene energije plačevala enako višino dajatve, saj je ta odvisna od moči prevzemnega mesta. Ker imajo revnejši odjemalci nižje prihodke, bi bili relativno bolj prizadeti kot bogatejši odjemalci. Tudi „alternativni ukrepi“, ki bi iskali rešitev pokrivanja več desetmilijonskega primankljaja TEŠ z zviševanjem položnic končnim odjemalcem ali na plečih običajnih delavcev v energetiki, so nesprejemljivi.
  2.    Predlagani ukrep in omenjeni “alternativni ukrepi”  so sporni tudi iz zdravstvenega vidika, saj bi neposredno ali posredno subvencionirali izrabo lignita, ki je vir onesnaženja zraka s trdnimi in nevarnimi delci ter težkimi kovinami. Onesnaženje zraka zaradi kurjenja lignita tako prispeva k vrsti srčno-žilnih in respiratornih obolenj, ki pogosto prizadenejo najbolj ranljive skupine prebivalcev (npr. revnejši, oboleli in starejši).
  3.    Predlagani ukrep in omenjeni “alternativni ukrepi” so okoljsko sporni, saj bi neposredno ali posredno subvencionirali izrabo lignita. Ta na enoto energije prispeva največ k pospeševanju podnebnih sprememb in je ob tem v nasprotju s cilji pariškega sporazuma, katerega je Državni zbor ratificiral novembra 2016. Ob splošnem globalnem trendu prehoda v nizkoogljično družbo bi slovenska vlada s predlagano obliko prednostnega dispečiranja ali že omenjenimi »alternativnimi ukrepi« naredila korak v nasprotno smer. Zato naj vlada začne na podlagi ratificiranega pariškega podnebnega sporazuma, koalicijskih zavez in januarja sprejetega stališča Odbora za zadeve Evropske unije izvajati znanstveno podprte, delavcem prijazne in pravične podnebne ukrepe. Ti naj bodo pripravljeni in izpeljani v sodelovanju z znanstveniki, sindikati, organizacijami civilne družbe in širšo javnostjo.
  4.    Predlagani ukrep in omenjeni “alternativni ukrepi” so ekonomski sporni, saj bi neposredno ali posredno subvencionirali zrelo industrijo in izkrivljali položaj na evropskem trgu električne energije. Ob tem naj bi velenjski lignit zaradi razmer na energetskem trgu, politik v smeri nizkoogljične družbe in vedno težjega izkopa postajal vedno dražji in tako vztrajno večal izgubo Termoelektrarne Šoštanj. To verjetno pomeni, da predlagana dajatev ni zadnja in da bomo brez boja prebivalci in prebivalke ali delavci in delavke v energetiki morali v prihodnosti ponovno pokriti vse večjo izgubo.
  5.    Predlagani ukrep in omenjeni “alternativni ukrepi” so v nasprotju s koalicijskimi zavezami. Tretji projekt vladnega mandata 2014/2018, zelena proračunska in davčna reforma, med drugim predvideva ukinitev okolju škodljivih subvencij. Predlagana oblika prednostnega dispečiranja torej krši koalicijsko usmeritev, saj predvideva subvencioniranje okolju škodljivega kurjenja premoga. Omenjeni „alternativni ukrepi“ pa kršijo koalicijske zaveze k „pošteni, solidarni in pravični“ družbi.
  6.    Predlagani ukrep in omenjeni “alternativni ukrepi” so sporni tudi z vidika osnovnih vrednot, na katerih je bila zasnovana evropska integracija. Predlogi namesto solidarnosti, medsebojne povezanosti in dostojnega plačila spodbujajo nacionalni protekcionizem in nižanje delavskih standardov.

Našteti argumenti jasno kažejo, da sta predlagan ukrep prednostnega dispečiranja, ki bi izgube TEŠ prenašal na prebivalce in prebivalke Slovenije, ali kakršnikoli „alternativni ukrep“, ki bi izgube prenašal na končne odjemalce ali na običajne delavce v energetiki, nesprejemljiva. Zato spodaj podpisani od vlade zahtevamo, da

–  opusti predlagani ukrep, ki izgube TEŠ prenaša na prebivalce in prebivalke Slovenije,

– poskrbi, da financiranje izgub TEŠ ne bo prizadelo prebivalcev in prebivalk Slovenije ali običajnih delavcev in delavk v energetiki

– in začne resneje izvajati ukrepe v smeri pravične, socialne, trajnostne in podnebno vzdržne družbe.

 

 

Dosedanji podpisniki (po abecednem redu):

 

Alpe Adria Green, Mednarodno društvo za varstvo okolja in narave

Mladinska zveza Brez izgovora Slovenija

Civilna Iniciativa Modro Nebo – CIMN

Četrta skupina: civilnodružbena gibanja in posamezniki

Društvo Ekologi brez meja

Društvo za človekove pravice in človeku prijazne dejavnosti Humanitas

Društvo za energetsko ekonomiko in ekologijo slovenski E-Forum

Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice

Društvo Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije

Eko krog, društvo za naravovarstvo in okoljevarstvo

Focus, društvo za sonaraven razvoj

Gibanje za dostojno delo in socialno družbo

Greenpeace Slovenija

Iniciativa Mestni Zbor – IMZ

Inštitut za delavske študije -IDŠ

Inštitut za ekologijo

Inštitut za individualno in družbeno odgovornost – INTERSO

Inštitut za mladinsko participacijo, zdravje in trajnostni razvoj

Inštitut za politike prostora – IPoP

Inštitut za trajnostni razvoj

Kolektiv Pizda

Kulturno društvo prostoRož

NEC Notranjski ekološki center, Cerknica

Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC

Prirodoslovno društvo Slovenije

Sindikat vzgoje, izobraževanja znanosti in kulture Slovenije – SVIZ

Sindikat žerjavistov pomorskih dejavnosti – SŽPD

Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije – SDPZ

Sindikat kulture in narave Slovenija – GLOSA

Sindikat lesarstva Slovenije – SINLES

Sindikat Mladi plus – SM+

Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije – SPGS

Sindikat prekarcev – SP

Svobodni sindikat Slovenije – SSS

Slovenska enota mednarodne mreže UNESCO katedre za bioetiko

Skupina Uporniki

Študentska Iskra

Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj

Visokošolski sindikat Slovenije – VSS

Zveza potrošnikov Slovenije – ZPS

ODZIV NA MINISTROVO NAVIDEZNO OPUSTITEV PREDNOSTNEGA DISPEČIRANJA

V študentskem društvu Iskra sicer pozdravljamo današnjo odločitev ministra dr. Gašperšiča po opustitvi predloga prednostnega dispečiranja iz predlaganih sprememb Energetskega zakona, a bojimo se, da je to le še eden od manevrov za utišanje civilne družbe in način za sprejetje enakega ali podobnega predloga takoj, ko se bo jeza civilne družbe polegla. Odločitev ministra ni niti pravno formalno zavezujoča niti sprejeta s strani parlamenta ali vlade. Je zgolj PR odziv, ki ima bolj malo teže.

V študentski Iskri smo ob pomoči Greenpeacea in Fokusa spisali javno pismo in v ponedeljek, 27.2, pri ministrstvu za konec tega tedna najavili osebno predajo le-tega. Ker je javno pismo podpisalo že 38 sindikatov, organizacij in društev, se upravičeno sprašujemo, ali je odziv ministrstva prav rezultat naše najave predaje javnega pisma, ki je dokončno razkrila široko nasprotovanje civilne družbe.

Tudi iskanje “alternativnih ukrepov”, o katerih je danes govoril minister, je sporno. V študentski Iskri se bojimo in ostro nasprotujemo, da bi “alternativni ukrepi” pomenili način za dodatno nesmiselno izčrpavanje investicijskega potenciala elektroenergetike in še pospešen napad na delavce v energetiki. Nastalo luknjo naj primarno krijeta ključna krivca za nastalo situacijo – politika in energetski veljaki. Kot kažejo vladni ukrepi, je denarja dovolj. A za to bo potrebno spremeniti obstoječo politiko, ki daje odpustke kapitalu in višjim slojem, varčuje pa na delavcih in običajnih državljanih. Ob tem mora biti iskanje rešitev izpeljano na podnebno vzdržen način ter z vključevanjem sindikatov, okoljevarstvenikov in druge zainteresirane javnosti.

Članek časopisne hiše Delo o umiku predloga:
http://www.delo.si/gospodarstvo/infrastruktura/umik-predloga-za-podporo-tesu-6.html

MANIFEST: Če naša življenja niso nič vredna, protestiramo!

KDO SMO?

Ženske smo. Smo matere, babice, hčerke, smo delavke v proizvodnji, tajnice, učiteljice, medicinske sestre, političarke, smo taksistke, natakarice, kuharice … Smo tista polovica populacije, ki opravi veliko večino gospodinjskega in skrbstvenega (torej reproduktivnega) dela in istočasno ogromen delež produktivnega dela. Smo med najbolj izkoriščanimi skupinami v kapitalizmu, kot delavke na trgu smo plačane manj kot moški, težje napredujemo in težje dobimo službo. Naše delo za družbeno reprodukcijo je popolnoma spregledano. Razume se kot nekaj, kar nam je naravno pripisano, kar je želja in prirojena dolžnost vsake ženske v družbi in ne trdo, naporno in neplačano delo. Me pravimo: dovolj je!

Gospodinjsko delo je DELO. Je delo, ki poskrbi, da ima kapitalizem dovolj zdrave delovne sile. Je delo, ki poskrbi, da se družba kot takšna nadaljuje, in nepravično je, da večina teže tega dela pade na ženske in se celo ne razume kot delo, ampak kot naša prirojena dolžnost! Gospodinjsko delo ni le kuhanje in pospravljanje, je skrb za otroke, je vzgoja, je skrb za ostarele, je čustveno delo in je spolno delo. Od nas se pričakuje, da se ne bomo uprle moškim, ki nas otipavajo, da bomo šefu skuhale kavo in se ob vulgarnih opazkah tiho nasmehnile. Me pravimo: dovolj je!

“Oni pravijo, da je to ljubezen. Me pravimo, da je neplačano delo.” (S. Federici, 1975)

Nadaljuj z branjem “MANIFEST: Če naša življenja niso nič vredna, protestiramo!”

PRIVATNI INTERESI V “ZELENI” POLITIKI MESTNE OBČINE LJUBLJANA

Mestna občina Ljubljana nadaljuje s svojo zeleno korporativistično logiko, ki preko okoljsko vprašljivih sprememb omogoča privatnim interesom visoke dobičke, kakršnekoli oblike povezovanja z emancipatornim potencialom pa v kali zatre. Pri predlogu Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (MOL) smo bili priča spremembi ureditve na področju souporabe avtomobilov (car-sharing). Z uvedbo nove definicije souporabe avtomobilov so dejavnost prikrojili velikim privatnim podjetjem, s tem pa spodbude in druge bonitete, ki izhajajo iz definicije dejavnosti, odrekli bolj vključujočim, progresivnim in okoljsko trajnejšim oblikam souporabe avtomobilov (samoorganiziranje, zadružništvo in podobno). Nadaljuj z branjem “PRIVATNI INTERESI V “ZELENI” POLITIKI MESTNE OBČINE LJUBLJANA”

TRANSNATIONAL SOCIAL STRIKE – POZIV K STAVKI ŽENSK (prevod)

Objavljamo prevod mednarodnega poziva Transnational social strike k mednarodni stavki žensk. Original text in English below. 

Po velikih mobilizacijah in stavkah žensk, ki so se dogajale lansko leto, po velikih protestih žensk na dan inavguracije Donalda Trumpa v ZDA in po svetu, so se v mnogih državah sveta začeli javni sestanki in skupščine z namenom, da se letošnje praznovanje 8. marca spremeni v masovno stavko žensk. Vabimo vse, ki načrtujete kakršnekoli aktivnosti na svetovni dan žensk, da delite ta poziv z namenom povezovanja lokalnih bojev v transnacionalno gibanje žensk. Nadaljuj z branjem “TRANSNATIONAL SOCIAL STRIKE – POZIV K STAVKI ŽENSK (prevod)”