newbanksy2

Izjava o situaciji mladih v Sloveni...

Mladi nismo zgolj starostna ali demografska skupina. Gre za sloj ljudi, ki živi in odrašča v posebnih okoliščinah. Te zaznamuje predvsem negotovost go...

šgt

Iskrin poletni tabor ŠGT2014

Študentsko društvo Iskra ponovno organizira poletni Študentski gorniški tabor (ŠGT) za študente in študentke (s statusom ali brez), dijake in dijakinj...

flag-protest-crop

Venezuela – protesti in širši...

Ko so se v začetku februarja v Venezueli začeli množični protesti, se je v medijih vzpostavila slika zatiranih študentov, ki se upirajo zaradi slabih ...

piki

Poziv vladi Republike Slovenije

Študentje in zaposleni na univerzah smo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport že v novembrski javni razpravi opozorili na naše nestrinjanje...

Celice

fdv2

Varčevanje na račun kakovosti je nesprejemljivo!

Odziv članic in članov Študentskega društva Iskra na linearno rezanje kontaktnih ur na Fakulteti z...

Dogodki

šgt

Iskrin poletni tabor ŠGT2014

Študentsko društvo Iskra ponovno organizira poletni Študentski gorniški tabor (ŠGT) za študente in študentke (s statusom ali brez), dijake i...

Izjava o situaciji mladih v Sloveniji in komentar na osnutek koalicijske pogodbe

Mladi nismo zgolj starostna ali demografska skupina. Gre za sloj ljudi, ki živi in odrašča v posebnih okoliščinah. Te zaznamuje predvsem negotovost gospodarskih nihanj in izpostavljenost tekmi za preživetje na trgu delovne sile. Ukinjajo se delovna mesta, podaljšuje pa delovni čas oziroma obseg dela, hkrati se soočamo s porastom slabo plačanih del  brez osnovne varnosti redne zaposlitve, brez osnovnih delavskih pravic in brez dostopa do sindikalističnega organiziranja, ki bi nam lahko ponudilo vsaj majhno pogajalsko moč proti delodajalcem. Medtem ko se starejši sloji delavstva za ohranitev socialne države in osnovnih pravic, ki izhajajo iz njihovega dela, borijo denimo preko svojih sindikatov – kar je seveda zelo pomembno – se mladi skorajda nimamo za kaj boriti. Mladi danes predstavljamo prekariat, skupino, ki jo je ustvarila predvsem kriza.

Domnevno zdravilo po katerem danes posegajo delodajalci in njihovi zavezniki v vladi naj bi bilo povečanje konkurenčnosti, torej zmanjševanje stroškov dela. To pomeni nižanje plačila za isto količino opravljenega dela ter obenem nižanje davkov za delodajalce, kar v končni fazi pomeni manjšanje obsega javnih storitev, kot so zdravstvo, šolstvo in socialni transferji npr. štipendije. Eden izmed najpogostejših načinov zviševanja konkurenčnosti (poleg podaljševanja delovnika in odpuščanja) je tudi prekarizacija – v slovenskem prostoru predvsem zaposlovanja preko S. P.-jev in študentskih napotnic. Vendar če “konkurenčnost” pomeni predvsem brezposelnost in bolj izkoriščevalsko delo, to z vidika ljudstva ne more biti nekaj dobrega in zaželenega. S takšnimi ukrepi postajajo konkurenčna predvsem podjetja, katerih cilj pa je nižanje cene delovne sile, kar za večino delovnih ljudi pomeni nižanje življenjskega standarda. To najbolj občutimo mladi, saj je redna zaposlitev za nedoločen čas za nas prej izjema kot pravilo. Zato mladi potrebujemo organizacije, preko katerih lahko skupaj izboljšamo svoj položaj. Individualiziran posameznik namreč ne more postavljati pogojev svojega dela, organizirana skupina pa to lahko počne. Vlada bi morala v prvi vrsti torej omogočiti in podpirati sindikalistično organiziranje mladih.

Skrbi nas, da se vlada pravzaprav ne zaveda narave problemov, ki izhajajo iz krize. Najverjetnejši mandatar Miro Cerar se v svojem programu do krize sploh ni opredelil in daje vtis, kot da je ne bi bilo. Najpogostejše rešitve ponujene mladim so danes individualne. Karierna svetovanja in dodatna izobraževanja (ki so večkrat tudi plačljiva) nas učijo, kako se bolj prilagoditi razmeram na trgu delovne sile. Vendar je to tako, kot da bi bolnega človeka naučil živeti s svojo boleznijo, namesto da bi mu dal zdravilo. Takšna in podobna ideološka orodja dajejo posamezniku občutek, da je res sam kriv za nastalo situacijo, čeprav je brezposelnost očiten sistemski problem. Tudi če bi imeli najfleksibilnejše, najbolj izobražene, podjetne, pridne in inovativne delavce na svetu, bo delovnih mest še vedno manj kot iskalcev zaposlitve.

Nazadnje predlagamo bolj ali manj konkretne smernice, ki naj jih sprejme vlada, v kolikor želi proaktivno pomagati pri izboljšanju položaja mladih:

1. Vzpostavitev programov, ki bi mlade izobraževali o delavskih pravicah.

Karierna svetovanja in dodatna izobraževanja naj v večji meri nadomestijo ali dopolnijo izobraževanja o delavskih pravicah. Mladi se namreč moramo zavedati svojih interesov – vprašanje pa je, seveda, ali si država to želi. Delodajalcem opolnomočeno delavstvo zagotovo ni v interesu.

2. Ukinitev subvencij delodajalcem.

Te pridejo v različnih oblikah. Lahko so subvencije za pripravništvo, dodatno izobraževanje, ali pa oprostitev prispevkov v primeru zaposlitve za nedoločen čas. Njihova problematičnost izvira iz dejstva, da državljani preko davkov še dodatno subvencioniramo kapital in tako pomagamo najbogatejšim, tako opevanim “investitorjem”. Na nek način plačujemo za to, da nas zaposlijo, kar pa je seveda popoln paradoks. Ta denar naj bo raje porabljen za neposredno izboljšanje položaja mladih.

3. Prepoved prisilnega zaposlovanja preko S. P.-jev.

Nujno je vzpostaviti sistem, ki bo ločeval samostojne podjetnike, ki so dejansko podjetniki, od tistih, ki so s strani delodajalca prisiljeni odpreti s. p. Slednji delajo v še bolj izkoriščevalskih razmerah, nenazadnje zato, ker so kot »samostojni podjetniki« prisiljeni sami plačevati prispevke, kar je za delodajalce seveda bolj ugodno, za delavke in delavce pa ravno nasprotno.

4. Ukinitev študentskih servisov, oziroma vseh oblik zasebnega posredovanja dela.

Študentski servisi imajo od študentskega dela na letni ravni slabih 11 milijonov evrov prihodkov. Ogromne količine denarja se stekajo v zasebne žepe v obliki profita, ki služi izključno lastnikom kapitala. Ta denar bi prav tako lahko bil porabljen za vzpostavitev organizacij, ki bi mlade prekarce povezale in tako povečale našo pogajalsko moč. V poklicih, kot sta prevajalstvo in novinarstvo, so iste vrste dela pogosto zelo različno in slabo plačane. Ker mlade delavke in delavci med sabo nismo povezani in organizirani, se proti temu ne moremo boriti.

5. Zmanjšanje segmentiranosti trga delovne sile.

Vsi ti ukrepi morajo biti smiselno vključeni v celostno strategijo zmanjšanja segmentiranosti trga delovne sile. To pomeni predvsem povečanje obdavčitev bolj prekarnih oblik dela, za katere je potrebno uvesti minimalno plačo in maksimalno dolžino delavnika, obvezno plačevanje prispevkov s strani delodajalca, plačano malico, standarde delovnih razmer pa čim bolj približati tistim, ki veljajo za redno zaposlitev.

Potrebno se je zavedati, da na področju politike zaposlovanja obstajajo nasprotujoči si interesi. Interesi delodajalcev so navkljub medsebojni odvisnosti le redko skupni interesom mladih. Zato bo morala vlada pri takih vprašanjih prenehati z moralizirajočim prelaganjem odgovornosti na posameznika in floskulami o sodelovanju ter se preprosto postaviti na eno stran.

Komentarji na ukrepe iz osnutka koalicijske pogodbe:

1. Vse na enem mestu (VEM). Ne vedo. Gre za značilno prelaganje odgovornosti na posameznike. “Podjetniško usposabljanje” in “razvoj kompetenc v odprtem dialogu z gospodarstvom” sta evfimizma za prilagajanje (bodočih) prekarnih delavk in delavcev pogojem, ki so izkoriščevalski in celo v primerjavi z drugimi segmenti delavstva depriviligirani. Poleg tega, ne glede na to, kako podjetniško sposobni delavci že so, s tem ne vplivajo na število delovnih mest. Bolj smiselno bi bilo mlade izobraževati o pravicah, ki v Evropi že skoraj 100 let samoumevno izhajajo iz dela, danes pa se jih krati z mantro “zniževanja stroškov dela”. Popolnoma zgrešeno.

2. Cenovno dostopnejši vrtci za mlade. Seveda je to eden izmed ukrepov, ki so nujno potrebni, a nekdo, ki nima varne in stalne zaposlitve, zagotovo ne načrtuje družine. Ukrep velja pozdraviti, vendar bi bi bilo najprej potrebno poskrbeti za stabilne zaposlitve s primernim plačilom, kar gre z roko v roki s poenotenjem trga delovne sile. Dobronamerno, a nekoliko zgrešeno.

Treba je omeniti še nekaj. Program SMC in osnutek koalicijske pogodbe predvidevata “postopno poenotenje obdavčitev vseh vrst dela”. Vendar ni jasno, v katero smer; nameravajo vse oblike približati redni zaposlitvi, ali pa morda obratno? Politični profil SMC je tako nejasen, da se tega ne da predvideti; razlika je pa gromozanska.

3. Vavčerski sistem. Plačane prakse je treba pozdraviti, saj so neplačane prakse in pripravništva pogosta oblika izkoriščanja mladih. Potrebno bi bilo tudi posvetiti nekaj pozornosti mladim raziskovalcem, ki so, navkljub obljubam po kasnejši zaposlitvi, pogosto odpuščeni, ko jim poteče status MR. Poleg tega tudi za druge opravljene prakse ni navedeno, kaj se zgodi po končanem študiju. Iz osnutka pa ni čisto jasno, kaj naj bi bilo na tem sistemu “vavčerskega”, oziroma kako bo sploh deloval. Ohlapno, a pozitivno.

4. Stanovanjske zadruge. Zelo ohlapno definirano, vendar pozitivno; koncept pozdravljamo. Skrbi nas sicer to, da sta edina konkretna primera, navedena v tem odstavku, davčne olajšave in ugodnejši krediti za prenovo, kar pa še zdaleč ni dovolj za zagotavljanje stanovanj mladim. Dober primer tega, kar se lahko zgodi, so študentska stanovanja: najemnine so kratko malo oderuške, poleg tega pa jih nekateri lastniki preprosto puščajo prazna, saj zanje tako ali tako prejemajo subvencije. Nepremičninski davek je skušal to rešiti, vendar je padel. Ohlapno, a vsaj pozitivno naravnano.

5. Študentska digitalna izkaznica. Beleženje neformalnih delovnih izkušenj bi bila izboljšava, čeprav to študentski servisi na neki način že počnejo. Vendar tu ponovno zaznavamo pretenzijo, da se kriza sploh ni zgodila. Študentsko delo ni zgolj nekakšen nadstandard oziroma luksuz, s katerim študentke in študentje ustvarjajo dodatni zaslužek. Za vedno večji segment mladega prebivalstva predstavlja življensko nujni dohodek. Nekateri študentje tudi svoje družine preživljajo z delom preko napotnice. Nenazadnje tudi nekateri delavci, ki niso več študentje, preko svojih znancev s statusom pridobivajo študentske napotnice na zahtevo delodajalcev. Potrebna bi bila strategija za odpravo takšnih oblik dela. Zgrešeno.

6. Integracija kariernih inkubatorjev v redni šolski sistem na vseh nivojih izobraževanja (poklicne šole, srednje šole, fakultete). Podobno kot pri VEM. Integracija kariernih inkubatorjev v redni šolski sistem ne pomeni nič drugega, kot to, da vzroke za nezaposljivost začnemo prelagati na posameznike že v času njihovega šolanja. Ponovno gre za dikcijo, ki zanika krizo in predpostavlja, da bi mladi, če bi bili bolj prilagodljivi, lažje prišli do zaposlitve, torej da so sami krivi za trenutni položaj. Brezposelnost je sistemski problem, ki se ga ne da rešiti individualno. Ponavljamo, ne glede na to, kako izobražen, prilagojen, inovativen, priden je delavec, nima nikakršnega vpliva na število delovnih mest. Na tej točki moramo biti ostri.

Poleg tega je povezovanje gospodarstva in šolstva lahko usodno za bazične znanosti, saj le te nimajo tržne vrednosti v perifernih in polperifernih državah, kot je Slovenija; so pa zelo pomembne za razvoj in znanstveni napredek. Popolnoma zgrešeno.
- Iskra


Iskrin poletni tabor ŠGT2014

Študentsko društvo Iskra ponovno organizira poletni Študentski gorniški tabor (ŠGT) za študente in študentke (s statusom ali brez), dijake in dijakinje ter ostale pozitivce željne druženja in vas tako vabi, da se pridružite.

Dogodki se bodo odvijali na Kovku nad Ajdovščino v taborniškem domu Praprot od ponedeljka, 28. julija, do četrtka, 4. avgusta 2014.

Pripravili smo pester program s širokim naborom družabnih aktivnosti, ki se bodo odvijale po vnaprej pripravljenem urniku. Če naštejemo samo nekatere:

- plezanje (bližina številnih plezalnih sten)
- tematska predavanja in diskusije
- turnirji v vojaškosimulacijskem športu airsoft
- astronomski večer
- delavnice iz teorije in prakse orientacijskih tehnik
- pohodništvo
- vsakodnevno kresovanje
- obilica druženja

Udeležba pri aktivnostih ni obvezna, tako da se lahko vsak posameznik zase odloči, pri katerih dejavnostih si želi sodelovati.

Cena sedemdnevne udeležbe na taboru je 60 €. V ceno je vštetih sedem nočitev in hrana. Lahko pa se tudi udeležite le dela tabora, pri čemer je cena udeležbe 10 € na dan.

Prijave zbiramo na elektronskem naslovu tabor@studentska-iskra.org, kamor pošljite ime, priimek ter telefonsko številko. O urniku in ostalih dodatnih informacijah glede prevoza in opreme boste še pravočasno obveščeni, v primeru kakršnih koli vprašanj pa smo vam na voljo na prav tem elektronskem naslovu.

Zaradi lažjega dela organizatorjev udeležence naprošamo, da s prijavo pohitijo.

Še enkrat vljudno vabljeni in tovariški pozdrav,
Organizacijski odbor ŠGT 2014

Študentski gorniški tabor podpira
Društveno stičišče ŠOU v Ljubljani – STIKS


Venezuela – protesti in širši kontekst

Ko so se v začetku februarja v Venezueli začeli množični protesti, se je v medijih vzpostavila slika zatiranih študentov, ki se upirajo zaradi slabih življenjskih razmer. Taka predstavitev dogajanja je nepopolna in zavajajoča, zanjo pa so v veliki meri odgovorni mediji s svojim namernim ali nenamernim zavajujočim ali pomankljivim poročanjem. Javnost je zgodbo takoj kupila. Saj vendar živimo v času vsesplošnih napadov na pravice in življenjski standard ljudi povsod po svetu in sočustvujemo z vsemi protestniki, tudi če v resnici ne vemo, za kaj se borijo. A Venezuela je precej drugačna od celotnega ostalega sveta. Da bi zares razumeli dogajanje, moramo razumeti kontekst.

Najprej moramo sploh umestiti Venezuelo na karto sveta – tako fizično, kot geopolitično. Venezuela sedi na enih od največjih, po nekaterih poročilih pa celo največjih zalogah nafte na svetu. Poleg zalog konvencionalne nafte obstaja v Venezueli tudi zaloga naftnih skrilavcev, po količini približno enaka svetovnim zalogam konvencionalne nafte. Bolivarska republika je svetovno dvanajsta največja izvoznica tega energenta in četrti najpomembnejši vir za Združene države Amerike. Te so v zadnjem desetletju spoznale, kako škodljiva je lahko njihova odvisnost od bližnjevzhodne nafte, straši jih tudi možnost širitve arabske pomladi v zalivska kraljestva. Zato se skušajo čim bolj distancirati od Bližnjega vzhoda, predpogoj za to pa je obstoj drugih virov energentov. Iskanje teh se kaže v povečanem uvozu kanadske nafte in eksploziji črpanja plina doma s pomočjo tehnologije hidravličnega drobljenja. Venezuela, ki leži takoj čez Mehiški zaliv, ima ogromne količine nafte in že razvito infrastrukturo za njen uvoz v ZDA in bi tako lahko nudila naslednjo možnost za povečanje energetske varnosti. A Venezuela v očeh severnih sosedov ni zanesljiv vir, saj imajo  ZDA nanjo skoraj neobstoječ politični vpliv, po svoji ureditvi pa je socialdemokratska, kar prinese precejšnje omejitve za delovanje ameriškega kapitala.

Celotna Latinska Amerika je bila zgodovinsko cona ameriškega vpliva. Mešetarjenje severnih oblastnikov po politični in ekonomski ureditvi južnoameriških držav je prineslo tudi vrsto njim neprijateljskih in socialdemokratsko ali socialistično usmerjenih režimov. Ti so bili proti koncu hladne vojne, z izjemo kubanskega, vsi zatrti, a le stežka. Venezuela zdaj predstavlja nov izziv ameriški prevladi v zahodni hemisferi s projektom socializma za 21. stoletje. Ta izziv je potrebno gledati v luči pešanja ameriške moči v svetu. Njihovo gospodarstvo, ki je leta 1945 proizvedlo polovico svetovnega BDP-ja, od takrat naprej v primerjavi z ostalim svetom upada, zdaj pa je bolj kot ne jasno, da ga bodo že v naslednjem desetletju ali dveh prerasla gospodarstva držav, kot so Kitajska, Indija in Brazilija. Ameriški imperij počasi tone, kar je vidno v geopolitičnem dogajanju povsod po svetu. V Južnem in Vzhodnem kitajskem morju vzhajajoča azijska velesila vedno močneje uveljavlja svoje interese z dejanji, ki jim ZDA niso več zmožne vedno kontrirati, v Siriji in Ukrajini od svojega položaja ne odstopa Rusija, v vzhajajoči Afriki pa poteka bitka za vpliv med Kitajsko, Indijo in Brazilijo. Zato je za trenutno še največjo svetovno velesilo ključno, da pred padcem s prestola utrdi območje svojega vpliva in ga razširi, kamor je mogoče ter si s tem ustvari blazino, ki ji bo nekoliko ublažila pristanek na trdnih tleh drugorazredne države. Ublazinjenje bo potreboval predvsem ameriški kapital, ki bo izgubo primata na svetovnih trgih zavoljo ohranitve profitov moral kompenzirati z viri poceni energije in poceni brezpravne delovne sile. Venezuela bi lahko nudila oboje, a ne s svojo trenutno ureditvijo. Zato obstaja močan interes, da se ta spremeni, kar se je enkrat v nedavni zgodovini tej južnoameriški državi že pripetilo.

Od leta 1958 so bile v Venezueli na oblasti iste tri sicer demokratično izvoljene stranke, ki so tudi formalno podpisale sporazum o nenapadanju Punto Fijo. Ta jim je omogočil 40-letno vladavino v državi. Venezuela je vseskozi ohranjala prijateljske odnose s svojo mogočno severno sosedo, kljub temu pa njena politika ni bila diktirana direktno iz Washingtona. Sredi 70-ih let, ko so cene nafte narasle, je posledično Venezuelsko gospodarstvo prosperiralo in takratna vlada Carlosa Pereza je nacionalizirala naftno industrijo ter napovedala usmeritev večjega dela naftnega bogastva v potrebe državljanov. A država je bila ujeta v surovinsko prekletstvo. Gospodarstvo je bilo skoraj izključno odvisno od nafte in ko je cena tega energenta v 80-ih letih padla, se je država znašla na robu bankrota. Pod vladavino tega istega Pereza so konec 80-ih let začeli uvajati takrat že preizkušeni Čilski model. Uvedli so grobe neoliberalne reforme, ki so pripeljale v nadaljno razlastninjenje prebivalstva, ki je tudi sicer v osemdesetih izgubilo privilegije, izhajajoče iz naftnega bogastva. Ameriški kapital je s tem dobil vir poceni delovne sile, sčasoma je upal tudi na privatizacijo naftnega sektorja. A izbruhnili so nemiri, ki so bili zatrti s silo, država pa je bila naslednjih deset let precej nestabilna. To pa je leta 1998 pripeljalo do izvolitve Huga Chaveza na oblast, ki je obljubljal prekinitev Puntofijisima, konec neoliberalnih reform in usmeritev naftnega bogastva nazaj v roke ljudstva. Chavez je državo reformiral in danes je, kot že omenjeno, vsaj za današnje razmere urejena radikalno socialdemokratsko. To pa za zahodni, predvsem ameriški kapital pomeni ponovno izgubo privilegijev, pridobljenih z uvedbo Čilskega modela in izgubo Venezuele kot dela ameriškega imperija. V naslednjem delu bomo orisali ukrepe, ki so do takega stanja privedli in ugotavljali, zakaj kapitalu niso v interesu ter kako skuša to stanje spremeniti.

Večina obsežnejših Chavezovih politik je udejstvovana skozi t. i. Bolivarske misije. Prva, Plan Bolivar, je bila sprožena takoj po nastopu na oblast in je uvedla vključevanje vojske v akcije za dobrobit ljudstva. V okviru te misije so vojaki cepili, popravljali ceste in prevažali prebivalstvo iz odročnih predelov po opravkih v mesto. Akcije so bile bolj kot ne simbolne in namenjene predstavitvi namenov novih oblasti. Prav tako predvsem simbolno je bilo sprejetje nove ustave leta 1999. V njej so zapisane pravice do zastonj in kakovostnega zdravstva, prebivališča in zaposlitve za vse prebivalce, poleg tega daje nova ustava večjo težo tudi kooperativam in skupnostnim podjetjem ter ostalim alternativnim oblikam gospodarskega organiziranja. Uvaja tudi možnost odpoklica predsednika države.

Prav nič simbolne, temveč zelo materialne pa so posledice ene najuspešnejših bolivarskih misij – misije Barrio adentro. Misija je namenjena izboljšanju zdravstvenega sistema in je razdeljena v 3 faze. Prva faza vključuje izgradnjo majhnih, skupnostnih zdravstvenih domov znotraj lokalnih skupnosti. Vodeni so s strani demokratično izvoljenega odbora in imajo enega zdravnika, ki v zdravstvenem domu tudi živi ter s tem postane del skupnosti. Delovanje ni usmerjeno izključno v kurativo, kot je to praksa v zdravstvenih domovih po večini razvitega sveta, temveč velik poudarek daje preventivi in izobraževanju prebivalstva. Med letoma 1998 in 2007 je bilo zgrajenih okoli 3000 takih domov, kar predstavlja več kot petkratno povečanje števila zdravstvenih domov v Venezueli, nadaljnih 3000 pa je bilo v gradnji. Druga in tretja faza vključujeta izgradnjo naprednejših zdravstvenih domov v lokalnih središčih in obnovo ter nakup sodobnejše opreme za obstoječe bolnišnice v provincialnih središčih. Ob splovitvi programa je takrat neoliberalno usmerjena zdravniška zbornica izdala poziv zdravnikom, naj se ne prijavljajo na razpisana mesta, ki je dosegel svoj namen. Program je bil vseeno uspešen, saj so oblasti v državo povabile večje število kubanskih zdravnikov ter začele pospešeno izobraževati nove, predvsem iz nižjih slojev prebivalstva. Danes ima Venezuela enega najboljših zdravstvenih sistemov v Latinski ameriki, posebej ga je pohvalila tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Uspeh ponazarjajo tudi statistični kazalci: med letoma 1998 in 2011 je smrtnost ob porodu padla za 36 %, smrtnost otrok do 5 let za 37 %, življenjska doba pa je v istem obdobju zrasla za dobri 2 leti.

Leta 2002, ko so kot nadaljevanje državnega udara (o katerem več kasneje) multinacionalke in vodilni kadri v državnem in privatnem sektorju bojkotirali proizvodnjo in distribucijo vsega, od nafte do osnovnih živil, se je izkazalo, da je vsa država na milost in nemilost prepuščena kapitalu. Kot odziv na to je Chavez sprožil dve misiji: Zamora in Mercal. Zamora je program redistribucije obdelovalne zemlje. Venezuela ima namreč precej rodovitne zemlje, kljub temu pa večino hrane uvozi, saj ima najvišjo stopnjo urbanizacije v Južni Ameriki, ki je posledica masovne migracije ljudi v mesta po odkritju naftnega bogastva v začetku 20. stoletja. Namen te misije je zagotoviti delo mestnim revežem z vrnitvijo na podeželje in zagotoviti prehransko samozadostnost države. Razdeljuje se tri tipe zemljišč: državna, tista, ki nimajo urejenega lastništva in država zanje trdi, da so javna, ter privatna zemljišča nad določeno velikostjo (velikost je odvisna od kvalitete zemljišča), ki niso obdelana ali drugače v uporabi, za katera pa se lastniku povrne sredstva v višini tržne cene zemljišča. Zemljo v okviru tega programa lahko dobi vsaka venezuelska družina ali posameznik med 18. in 25. letom. Po treh letih obdelovanja se lastništvo prenese na kmeta, zemlja se nato lahko deduje, ne sme pa se prodati. Podatki iz leta 2005 kažejo, da je bilo v prejšnjih dveh letih približno 130,000 družinam razdeljenih 2 milijona hektarov zemlje, še dva milijona pa sta bila na razpolago za razdelitev v naslednjem letu. Kljub težavam (ki so zaradi kompleksnosti programa razumljive) v obliki dolgotrajnih sodnih postopkov dokazovanja lastništva zemlje, zastrahovanja in celo nasilja s strani veleposestnikov in včasih upirajočih se birokratskih struktur, je imel program pozitiven učinek na sto tisoče Venezuelcev. Uspel je tudi dvigniti delež kmetijstva znotraj BDP iz 5 na 6 odstotkov v prvih treh letih delovanja, kar pa je vseeno občutno premalo. Venezuela še vedno uvozi večino hrane, saj domače pridelave ni dovolj, poleg tega je tuja hrana, skoraj tretjina katere je iz ZDA, cenejša. Zato je nastala misija Mercal, ki po vsej državi upravlja s trgovinami, v katerih se prodaja subvencionirana osnovna živila domače pridelave. Njen namen je dvojen: po eni strani pomagati domačemu kmetijskemu sektorju in s tem doseči prehransko neodvisnost z odkupom pridelka in financiranjem kmetijskih kooperativ ter predelovalnih obratov, po drugi pa omogočiti dostop do osnovnih živil tudi najrevnejšim. Doseganje prvega namena je težko oceniti. Zagon celotnega sektorja ekonomije je dolgoročen proces, kot omenjeno zgoraj pa se pomembnost kmetijstva v nacionalnem gospodarstvu povečuje, tudi dodana vrednost kmetijskih izdelkov se je od leta 2004 povečala za 50 %, a Venezuela še vedno večino hrane uvozi. Pri doseganju drugega namena, to je izkoreniniti lakoto, pa je program zelo uspešen. 16,000 trgovin po vsej državi letno obišče čez 10 milijonov Venezuelcev, ki lahko nekatera živila dobijo tudi med 50 % in 80 % ceneje kot v trgovinah v zasebni lasti. Splošna podhranjenost je od leta 1992 do danes padla za 63 % na 5 %, podhranjenost otrok pod 5. letom je od nastopa Chaveza na oblast padla za 38 % na 2,9 %, količina zaužitih kalorij pa je narasla za 27 %. UN Food and agriculture organisation je Venezueli za omejitev lakote podelila nagrado, kot razlog za takšno izboljšanje prehranske varnosti prebivalstva pa je posebej izpostavila misijo Mercal.

Na področju izobraževanja delujejo ali so delovale 3 Bolivarske misije. Misija Robinson je bila namenjena opismenjevanju in učenju osnov matematike za starejše, neizobražene prebivalce. Prostovoljci in vojaki so v dveh letih osnovno izobrazbo podali 1,5 milijonu Venezuelcem, ki so bili prej nepismeni. Misiji Ribas in Sucre pa skušata izboljšati formalni šolski sistem. Ribas se osredotoča na srednje šolstvo, kjer je namen povečati dostopnost za revnejše družine predvsem s povečanjem sredstev in posledično opustitvijo vpisnin ter vlaganjem v gradnjo geografsko razpršenih srednjih šol, s čimer za šolajočega se odpadejo stroški življenja v tujem kraju. Vpis v srednje šole se je med letoma 1999 in 2009 povečal za 50 % in stoji na 75 % vseh prebivalcev v starostni skupini, za katero je predvideno srednje šolstvo. Vpis na tretjo stopnjo izobraževanja pa se je med 2000 in 2009 povečal za 180 %. Univerzitetna stopnja se nato deli na dva programa: tradicionalni in triletni, skrajšani program, ki ga je uvedla misija Sucre. Ta je namenjen podajanju osnovnejše terciarne izobrazbe večjemu številu prebivalstva in je usmerjen v področja, na katerih Venezuela potrebuje več kadrov, kot so zdravstvo, pedagogika, kmetijstvo in prehrana, gradbeništvo itd.

Nekatere Bolivarske misije, kot je Mission Habitat, pa so neslavno propadle. V okviru misije Habitat naj bi v letu 2006 zgradili 150,000 socialnih stanovanj, tak tempo pa naj bi se nato nadaljeval, s čimer so želeli izprazniti številne slume v velikih mestih. A ti plemeniti cilji nikoli niso bili doseženi, leta 2006 je bilo na primer zgrajenih le 35,000 stanovanjskih enot, predlani zgolj 5,200, za leto 2013 pa je bilo načrtovanih 3000 enot. Slumi še vedno dominirajo revne soseske v Caracasu in drugih večjih mestih, Maduro pa je za 2014 napovedal, da bodo program ponovno zagnali z vložkom 6,4 milijarde evrov.

Rdeča nit vseh Bolivarskih misij, od katerih so zgoraj opisane zgolj najpomembnejše, je ta, da izboljšujejo življenjski standard ljudstva. Kar pomeni, da mora kapital plačevati za ta višji standard. Uspešen in demokratično voden skupnostni zdravstveni sistem onemogoča razvoj trga zdravstvenih storitev. Redistribucija zemlje, pa čeprav zgolj neuporabljenih zemljišč nad določeno velikostjo, krši kapitalu sveto in na zahodu nedotakljivo pravico do privatne lastnine. Sistem trgovin s subvencionirano prehrano ne upošteva pravil prostega trga in omejuje prosto postavljanje cen glede na ponudbo in povpraševanje. Uspešen državni izobraževalni sistem hkrati onemogoča razvoj trga podajanja izobrazbe in proizvaja bolje izobražene kadre, nepripravljene spustiti se na nivo poceni, brezpravne delovne sile. Tudi neuspela množična gradnja stanovanjskih blokov bi ljudi dvignila iz neprizanesljivega boja za eksistenco, ki se bije v slumih in jih s tem postavila v boljši pogajalski položaj naproti kapitalu. In potem so tu še druge misije, ki skušajo opolnomočiti južnoameriške domorodce, omogočajo zastonj dostop do dokumentov ali pomagajo samostojnim rudarjem izboljšati standard in narediti rudarstvo okoljsko vzdržno. Nobena od njih ni v interesu kapitala, kot tudi niso druge Chavezove poteze. Socialni izdatki so se od njegovega nastopa do leta 2011 povečali za 100 %, brezposelnost je padla za 30 %, revščina in ekstremna revščina sta se zmanjšali za 35 % in 57 %, GINI indeks neenakosti pa je padel s 50 na 40. Tudi proti ZDA usmerjena proti-imperialistična retorika zunanjim političnim in kapitalskim silam ni po godu.

Iz povezave geopolitičnega položaja Venezuele in njene pomembnosti za ZDA ter Chavezovih politik lahko izpeljemo vlogo Venezuelske opozicije. Ta je sredstvo obrata države nazaj v neoliberalizem. Za ta cilj izkorišča nezadovoljstvo višjih slojev, ki so na račun dviga milijonov revnejših Venezuelcev iz bede izgubili nekatere privilegije. To nezadovoljstvo podpira z močno finančno podporo kapitalističnega razreda in uporabo privatnih medijev za namen propagande. Finančna podpora se na opozicijske bančne račune steka tako od domačih kapitalistov, kot tudi od tujih – če ne neposredno, pa preko neoliberalnih think-tankov, nevladnih organizacij in ameriške vlade same. Desno usmerjena organizacija Venezuelan Student Movement je npr. leta 2008 prejela 500.000 ameriških dolarjev v obliki nagrade Milton Friedman s strani neoliberalnega instituta CATO. Vlada ZDA pa je v letošnjem proračunu namenila kar 5 milijonov dolarjev za financiranje opozicijskih skupin v Venezueli. Lahko si predstavljamo, da je to le vrh ledene gore, katere potopljeni del predstavlja financiranje preko tajnih kanalov in ki ga nekateri strokovnjaki ocenjujejo na 45 milijonov dolarjev od leta 2002 naprej. Drugi podporni steber opozicije, mediji, so v Venezueli, kljub pogostemu drugačnemu poročanju, večinoma v privatni lasti. Državni mediji nadzorujejo le 5 % trga, ostalih 95 % je v veliki večini v privatnih rokah, manjši delež pa zasedajo manjši skupnostni mediji. Lahko si mislimo, kdo ima privatne medije v lasti – elite, ki nikakor niso omejene na Venezuelo, temveč si lastijo tudi medije v ostalih državah Latinske amerike in ZDA, in ki, v končni fazi, seveda niso omejene zgolj na medije. Njihovi interesi so torej jasni. Manj delavskih pravic, manj stroškov, več prostega trga in več profita. Za to izrabljajo že omenjeni medijski monopol. Z obvladovanjem domačega trga nadzorujejo tudi praktično vse informacije, ki o dogajanju v Venezueli pridejo v svet. Pomislimo, tam so dopisniki AP-ja in Reuters-a, CNN-a in še nekaterih velikh zahodnih medijskih hiš, ki so že same po sebi ideološko nagnjene k opoziciji, njihove novice pa nekritično kopira večina manjših medijskih hiš po svetu. In privatni mediji jih silijo s svojimi informacijami, saj je edini alternativni vir informacij državna televizija, ki pa je nihče ne jemlje za kredibilno. Kakšne informacije torej dobimo bralci, gledalci in poslušalci na zahodu? Več komentatorjev je že izrazilo stališče, da je Venezuela država, o kateri se po svetu širi največ laži. Te pa nikakor niso širjene slučajno, temveč jih preko medijskega monopola za uresničitev svoje agende odstranitve Chaveza in obrata države nazaj v desno sistematično širi opozicija že vse od leta 1998.

Do prvega resnejšega poskusa odstavitve Chaveza je prišlo leta 2002, ko je desnica proti njegovemu režimu izvedla državni udar. Vse skupaj se je začelo že konec leta 2001, ko je Chavez sprejel serijo zakonov, ki desnici niso bili po godu. Od takrat naprej so se vrstile stavke in protesti, spodbujane s strani neoliberalne gospodarske zbornice. Ves čas je potekala medijska gonja. Nato je protestni shod 11. aprila 2002 »nepričakovano« skrenil iz svoje načrtovane poti in zavil proti predsedniški palači, tik pred tem pa je predsednik gospodarske zbornice Pedro Carmona v govoru protestnike nahujskal, da je edina rešitev ta, da se Chaveza odstrani. Na pozive opozicijskih voditeljev so protestniki pritiskali proti predsedniški palači, mediji so prikazali sliko nasilnih Chavezovih privržencev, ostrostrelci so pobili nekaj protestnikov, vojska pa je Chaveza aretirala in prikazala vnaprej posnet govor vojaških častnikov, v katerem pojasnjujejo, da so prevzeli oblast. Nekatere podrobnosti glede državnega udara res niso razčiščene. A glede na to, da je bilo dokazano, da je bil državni udar planiran nekaj mesecev vnaprej, da je imela opozicija vnaprej pripravljen potek dogodkov vključno z vnaprej posnetimi govori ter očiten interes in namen prevzeti oblast, lahko s precejšnjo verjetnostjo sklepamo, da so bili ostrostrelci opozicijski in da so Chavezovi podporniki kvečjemu iz obupa, spontano in povsem neorganizirano napadali opozicijske protestnike.

Nekaj dni kasneje je bil Chavez nazaj na svojem mestu. Opozicijo, ki je vmes razpustila parlament, razglasila ustavo za nično in nastavila za predsednika Pedra Carmonasa, so z oblasti spodila močna družbena gibanja, t. i. colectivos, sestavljena iz ljudi revnejših slojev. Ta so se v odsotnosti commandanteja organizirala sama, zavedajoč se, da jih bodo v nasprotnem primeru poteptali, in so pred predsedniško palačo pripeljala nekaj sto tisoč ljudi. To je ustvarilo dovolj velik pritisk na nove oblasti in vodilne kadre v vojski, da so Carmono izgnali iz palače, Chavez pa se je zmagoslavno vrnil.

Naslednji poskus je sledil konec leta 2002. Opozicija je organizirala splošno stavko, s katero naj bi paralizirali ekonomijo, vse dokler Chavez ne odide. Šlo je za stavko vodilnega kadra, ki delavcem, željnim dela, mnogokrat tega ni omogočil. Najhujši efekt je imela stavka vodilnih v državni naftni družbi. Nek kapitan se je s tankerjem zasidral v kanalu, ki vodi iz jezera Maracaibo in s tem blokiral izvoz nafte. V kombinaciji s stavko ostalih vodilnih kadrov v naftni industriji je to rezultiralo v ustavitvi črpanja tega energenta za nekaj tednov, kar je imelo na gospodarstvo katastrofalne posledice. Proti koncu decembra so uspeli delavci prevzeti nazaj vso potrebno infrastrukturo in jo z lastnim znanjem ponovno zagnati.

Tudi ta poraz opozicije ni ustavil in leta 2004 so razpisali referendum za odpoklic, na katerem je Chavez dobil 58 % podporo. Na volitvah leta 2006 in 2012 je Chavez zmagal z 62,8 in 55,1 odstotno podporo, leta 2013 pa je njegov naslednik Maduro dobil predsedniški mandat z 50,1 % glasov. Zadnje volitve je sicer opozicija s svojim kandidatom Henriquejem Caprilesom na čelu spodbijala kot nelegitimne, a njihova kritika ni imela podlage in desnica je za nekaj mesecev potihnila. Zdaj pa je novi zastavonoša opozicije, še bolj radikalni Leopoldo Lopez, ponovno oživel taktiko protestov.

Protesti so se res začeli na kampusih, kjer so študentje protestirali proti visoki stopnji kriminala, a jih je opozicija hitro zlorabila za svojo agendo. Razlogi za proteste, kot zdaj beremo iz medijev, naj bi bili visoka stopnja kriminala, visoka stopnja inflacije in pomanjkanje osnovnih živil.

Kriminal je v Venezueli res dosegel nepojmljive razsežnosti in je vsaj do neke mere posledica razmaha organiziranega kriminala v državi, predvsem zaradi cvetoče trgovine z drogami. Ta se preko Venezuele transportira v države zahodne Afrike, predvsem Gvinejo-Bissau, od tam pa naprej na rastoči Evropski trg. Poleg tega Venezuela predstavlja alternativo tradicionalni poti droge iz Kolumbije skozi Srednjo Ameriko na sever, saj je ne nadzoruje ameriška Drug Enforcement Agency. Med letoma 2004 in 2007 naj bi se po podatkih iz poročila ameriškemu kongresu količina kokaina, pretihotapljenega skozi Venezuelo, početverila in dosegla kar 17 % svetovne trgovine s to drogo. Torej, kriminal predstavlja velik problem, a ga pogojujejo okoliščine izven Venezuele in tudi Venezuelska opozicija ne predstavlja rešitve.

Inflacija je pri 57 % prav tako nevzdržno visoka. Izhaja iz dejstva, da je vrednost bolivarja proti dolarju umetno vzdrževana na višji ravni, kot bi jo bolivarju določil trg. S tem skušajo oblasti vzdrževati dostopnost uvoženih izdelkov, kar je potrebno zaradi nezadovoljivega obsega domače proizvodnje. Uvoženi izdelki vključujejo zdravila in medicinske pripomočke, elektroniko, turbine in ostalo opremo za energetsko industrijo, hrano in kmetijsko mehanizacijo, vse vrste kovin, tekstil in druge izdelke, pomembne tako za ekonomijo, kot tudi za vsakdanje življenje. A hkrati precenjeni bolivar pomeni, da neko količino bolivarjev po uradnem menjalnem tečaju zamenjamo za več dolarjev, kot bi jih dobili na prostem trgu. To pa v tržni ekonomiji de facto pomeni tiskanje denarja in ker je trgovinska menjava med Venezuelo in ZDA velika, povzroča inflacijo. Ta je v Venezueli zgodovinsko visoka in je v desetletju pred nastopom Chaveza dvakrat presegla 80 %. Posledica inflacije je tudi občasno pomanjkanje določenih dobrin. Zaradi panike ljudje nakupijo več, kot potrebujejo. Vlada je ta pojav skušala kompenzirati s kontroliranjem cen, s čimer je želela omejiti inflacijo. Uspešnost boja proti inflaciji in pomanjkanju je očitno vprašljiva, a zopet ni nobenega indica, da bi prihod opozicije na oblast situacijo izboljšal. Pomanjkanje bi reševali s sprostitvijo cen, kar bi pomenilo, da bi dobrine v trgovinah sicer ostajale, a bi bile za večino prebivalstva predrage. Inflacijo pa bi lahko rešili le s sprostitvijo menjalnih tečajev, s čimer bi tuji izdelki, ki so zaradi pomanjkanja domače proizvodnje nujni tako za vsakdanje življenje Venezuelcev kot za ekonomijo, postali mnogo dražji.

S tem bi povzročili sabotažo mnogih sektorjev ekonomije in drastičen padec življenjskega standarda večine Venezuelcev. A to za opozicijske voditelje ni skrb, temveč priložnost. Propad industrije in kmetijstva je predpogoj za nadaljne tržne reforme. Znižanje standarda prebivalstva pa bi mnoge pripadnike nižjega sloja pahnilo v socialno bedo, ki bi jih prelevila v poceni, brezpravno delovno silo. Na drugi strani bi vsi ti ukrepi, od sprostitve cen in menjalnih tečajev do tržnih reform v realnem delu ekonomije, prinesli profit tistim, ki s prozvodnjo in trženjem posameznih izdelkov upravljajo – kapitalu. Opozicija torej bodisi nima prepričljivih odgovorov na pereče probleme današnje Venezuele bodisi so njeni odgovori za večino prebivalstva zelo škodljivi. So pa v interesu tako venezuelskega kot mednarodnega razreda lastnikov kapitala.

Iz geopolitičnega položaja Venezuele in vloge opozicije v njeni zgodbi ter poznavanja zgodovine opozicijskega delovanja moramo izhajati tudi pri vrednotenju trenutnih protestov. Najprej se moramo zavedati, da je natančno vrednotenje praktično nemogoče, saj enostavno nimamo dovolj podatkov oziroma ti niso objektivni. Vsemu, kar lahko izvemo iz svetovnih medijev, se namreč da slediti nazaj do opozicijskih medijev, ki imajo svojo lastno agendo. V zahodnih medijih je zato poročanje o protestih zreducirano na laži in polresnice o številu mrtvih in vladnem nasilju. Zamolčano je, koliko smrti so s svojimi barikadami povzročili protestniki, ko so s koli pretepali novinarje in čez križišča v višini vratu napeljali bodeče žice, ki so obglavile več motoristov. Poročila o domnevni diktaturi v Venezueli, ki jih pogosto ojačuje slika smrtno resne opozicijske mladenke s trakom čez usta in napisom »Mir« na dlaneh, se vztrajno pojavljajo kljub temu, da ima Venezuela po poročilih Carterjevega centra za nadzor volitev enega najboljših volilnih sistemov na svetu. Če se želimo izogniti “mainstream” medijem, lahko prisluhnemo vladnim glasilom, ki trobijo o fašistih med protestniki in zunanji sabotaži Venezuelske ekonomije, ne da bi te trditve utemeljili, in jim tudi ne gre slepo zaupati. Trenutnega dogajanja torej ne moremo zadovoljivo vrednotiti. Predvsem pa se moramo zavedati, da prerekanje o tem, kdo je z nasiljem začel in kdo ga je eskaliral ter koliko žrtev je povzročilo, zgreši bistvo. Bistvo je namreč, da Venezuelske oblasti uvajajo ukrepe, ki niso po godu venezuelskemu, ameriškemu in nasploh mednarodnemu kapitalu, ter da opozicija na probleme, ki pestijo venezuelsko družbo bodisi nima odgovorov bodisi so ti odgovori izključno v interesu kapitala in sovražni interesom večine venezuelskega ljudstva. To je tudi razlog, zakaj trenutno protestira skoraj izključno višji in višji srednji sloj, medtem ko se večina ljudstva zaveda, da je podpora Maduru za njih v danem trenutku najboljša možnost. To pa ne pomeni, da je njegova Chavistična politika zgolj svetel zgled brez pomanjkljivosti. Tudi tega se mnogo vladnih podpornikov zaveda, a so jo prisiljeni braniti, saj bi v nasprotnem primeru v enem zamahu izgubili vse. Zaenkrat je bila ta obramba kljub vsem poskusom opozicije uspešna.

To pa zato, ker je venezuelska civilna družba politično aktivna ves čas, ne le ob volitvah, in jo je posledično težje destabilizirati z namenskimi intervencijami. Njen večji del sestavljajo številna med seboj ohlapno povezana gibanja, ki jih opisuje izraz »colectivos«. Organizirana so geografsko, okoli svojih lokalnih skupnosti, ali tematsko oz. interesno. Sestavljajo jih predvsem prebivalci nižjih slojev, a imajo, sploh v okviru lokalnih skupnosti, svoje predstavništvo tudi bogatejši. Colectivos so bili ključni pri izvolitvi Chaveza na oblast, pri njegovem ponovnem ustoličenju po državnem udaru in ponovnih izvolitvah vse odtlej. Nasploh je tak način organiziranja ključni del Bolivarske revolucije, ki temelji na sintezi delovanja od zgoraj in spodaj ter znotraj katere ima država nalogo izpolnjevati zahteve ljudstva. Zavedajoč se, da ne obstaja preverjena teorija prehoda iz kapitalizma v socializem, si je chavizem zadal nalogo v ta proces vključiti najširše množice preko oblik direktne, participatorne in fluidne demokracije, ki jo utelešajo omenjena gibanja. Z omogočanjem dostopa lokalnih skupnosti do državnih sredstev jim je tako na primer uspelo spodbuditi nastanek več deset tisoč demokratično organiziranih lokalnih skupnosti po vsej Venezueli in zagon nove ravni demokracije, o kateri lahko na zahodu le sanjamo. Te lokalne skupnosti z državnimi sredstvi upravljajo avtonomno in imajo precejšnjo moč v svojih okoliših. A žal se njihov vpliv tu ustavi in tudi vpliv ostalih gibanj ne seže v državno politiko.

To nas pripelje do kritike venezuelskih oblasti. Do vpliva na državno politiko ima vedno bolj izključno pravico socialistična stranka, ki se je od gibanj precej odtujila, jih izključila in postala stranka državnih birokratov. Ti delujejo kot vztrajnik, ki ga ne zanimajo nadaljne družbene spremembe, interna debata in zahteve množic. Od prihoda na oblast so si elementi znotraj državnega aparata izoblikovali vsak svoj vrtiček, iz katerega zdaj izčrpavajo presežno vrednost. Tu gre v večji meri za presežno vrednost iz naftne industrije, pa tudi drugih sektorjev gospodarstva, ki so v državni lasti. Chavezov režim namreč nikoli ni zagnal demokratičnega upravljanja s proizvodnimi procesi. Delavsko upravljanje nikoli ni zaživelo; deloma zato, ker je veliko podjetij še vedno v privatni lasti, država pa ni želela pregrobo poseči v privatno lastnino, deloma pa zato, ker se tudi v državnih podjetjih delavske demokracije ni spodbujalo. Na papirju sicer obstaja, a v realnosti so uprave državnih podjetij nastavljene s strani partije. Posledično je upravljanje proizvodnje še vedno v izključni domeni kapitala ali države, se pravi elite, delavci in družba pa so iz vodenja gospodarstva še vedno izključeni. Državna podjetja so torej porodila novo, birokratsko buržoazijo, znano tudi kot Boli-bourguise ali Bolivarska buržoazija. Tudi ta ima, kot vse ostale elite, svoje interese, ki so nasprotni interesom ljudstva. Njihov interes je ohraniti status quo. Med tem pa večina družbenih gibanj zahteva poglabljanje revolucije, več socializma, več egalitarnosti, manj kapitalizma in manj buržoazije. Ker bi te zahteve ogrozile privilegije političnih oblastnikov, državni aparat ni sposoben vključiti civilne družbe v državno politiko. S tem izgublja edino moč, ki jo ima naproti interesom zasebnega kapitala: ljudske množice. To izgubo zdaj kompenzira z organiziranjem mirovne konference, kamor je bila povabljena opozicija ter največji lastniki kapitala v Venezueli in na kateri bo partija za ohranitev svojih privilegijev primorana sklepati kompromise s kapitalom. V tem procesu zapostavljeno ljudstvo ima na voljo dve različici prihodnosti. Lahko v navezi državnega aparata in kapitala najde nepremostljivo oviro izpolnjevanju svojih interesov in zapade v pasivnost. Tako delujejo vse zahodne družbe, torej si razplet lahko predstavljamo. Po drugi strani pa lahko po zmagi nad trenutnimi protestniki svoje topove usmeri v socialistično partijo in izvede drugi krog revolucije ter s tem ohrani idejo socializma 21. stoletja.

Vidimo torej, da je slika dogajanja v Venezueli precej drugačna od tiste, ki nam jo, v svojem večnem iskanju črno-belih zgodb, predstavljajo “mainstream” mediji, začinijo pa jo s svojo lastno agendo promocije prostega trga. Chavismo je bil na marsikaterem koraku uspešen pri zadovoljevanju interesov večine prebivalcev, protestniki pa so pripadniki ožje ali širše elite, ki je tekom Bolivarske revolucije izgubila nekatere privilegije. Po drugi strani pa je ta ista revolucija z vzpostavitvijo togih struktur začela žreti svoje lastne otroke, kar je razlog, da protesti še niso bili zatrti. Delavski razred namreč zaradi vedno večje izključenosti izgublja voljo po igranju svoje vloge branika revolucije. Edina relevantna kritika venezuelskih oblasti ji mora torej ogledalo postaviti na levo.

Matej Zwitter

VIRI (in dodatno branje):

  • Kmetijstvo in prehrana:

  • Mešano:

  • Zdravstvo:

  • Razno:

  • Naftna industrija:

  • Šolstvo:

  • Nastanitev:

  • Financiranje opozicije

  • Mediji:

  • Udar 2002

  • Oil lockout:

  • Kriminal:

  • Inflacija

  • Gibanja:


Poziv vladi Republike Slovenije

Študentje in zaposleni na univerzah smo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport že v novembrski javni razpravi opozorili na naše nestrinjanje s predlogom novega Zakona o visokem šolstvu – ZViS-1. Na skoraj vseh fakultetah Univerze v Ljubljani smo organizirali skupščine, na katerih smo študentje kritično analizirali zakon in ga zavrnili v celoti. Kljub pozivom, naj se javna razprava ne zaključi, je ministrstvo nadaljevalo pisanje in usklajevanje predloga zakona – a žal za popolnoma zaprtimi vrati. Tako smo morali študentje sami javno objaviti zadnjo verzijo zakona, ki vsebuje za študente in zaposlene še bolj škodljive določbe kot zakon, predstavljen v javni razpravi. Ministrstvo je pokazalo popolno nezanimanje za mnenja študentov in zaposlenih v visokem šolstvu. Do vseh tistih segmentov, zavoljo katerih naj bi delovali, so minister Pikalo in njegovi podrejeni delovali vzvišeno in arogantno. Zaradi sprenevedanja v javnosti tako glede vsebine zakona kot tudi glede usklajenosti zakona s socialnimi partnerji pozivamo Vlado RS in vse koalicijske stranke, da se opredelijo do problematike, naših predlogov in obravnavajo delo ministrstva. Slednje je privedlo do razlogov za protest proti predlogu novega Zakona o visokem šolstvu. Izvoljenemu ministru namreč študentje in zaposleni ter širša javnost zaradi vsega zgoraj naštetega ne moremo zaupati, da bo opravil delo v korist vseh nas.

Že dandanes fakultete zaradi finančne stiske skušajo breme financiranja na različne načine prenesti na študente. To se odraža v povečevanju izrednega vpisa na račun brezplačnega študija ali pa z drastičnim povečevanjem plačljivih vaj in izpitov. Stanje je neznosno in se moramo z njim soočiti. Pri omenjenih praksah ne gre za nič drugega kot izkoriščanje funkcije izrednega študija za polnjenje univerzitetnih proračunov in ne več samo študij ob delu, kar je izvorni namen izrednega študija. Namesto da bi ministrstvo omenjene procese financializacije študija kritično obravnavalo in jih skušalo odpraviti, jih jemlje za izgovor, da uzakonja nelegitimno vzpostavljeno stanje. Določen segment študentov je že danes prisiljen plačevati šolnino, z izkoriščanjem tega pa ZViS-1 neposredno uvaja mehanizem zaračunavanja šolnine na rednem študiju. Zato se nenehno sprašujemo: kako lahko na ministrstvu trdijo, da njihov zakon ne uvaja šolnin, a se bojijo napisati določbo, da se študentom šolnin ne sme zaračunavati? Zakaj v zakonu piše ravno obratno, da se celo študentom, ki še niso koristili pravice do brezplačnega študija, lahko zaračuna šolnino?

Glede na to, da so podhranjeni javni visokošolski zavodi že v preteklosti iskali načine polnjenja lastnih primanjkljajev s sredstvi študentov, ne moremo pričakovati drugega kot to, da bo zakonska uvedba šolnin povzročila razmah plačljivega rednega študija na 1. in 2. stopnji v kar največji možni meri. Pod novim zakonom bo črpanje denarja od študentov in njihovih družin bistveno olajšano. Izvajanje izrednega študija za visokošolske zavode predstavlja dodaten strošek, saj zahteva dodatno uporabo infrastrukture in opreme ter dodatno pedagoško dejavnost visokošolskih učiteljev. S plačljivim rednim študijem se fakulteta teh težav reši tako, da na predavanje, ki se izvaja v okviru javne službe, vrine še nekaj plačnikov šolnin in profesorju zagotovi nekakšno doplačilo. Slednje je lahko povsem simbolno, s preostalim denarjem pa lahko vodstva polnijo finančne luknje v univerzitetnih proračunih. ZViS-1 je rešitev problema finančne podhranjenosti visokega šolstva našel predvsem v šolninah.

Toda pravico do študija se lahko povsem brez težav zagotovi z zakonom prav vsakemu brezplačno. Omejiti moramo zgolj pravice, izhajajoče iz statusa študenta. Tisti, ki so že doštudirali, oziroma so izgubili pravico do statusa študenta, bi lahko še naprej študirali brezplačno, a zgolj tisti, ki bi ustrezali enakim pogojem kot za današnji brezplačni študij, bi lahko koristili pravice, ki izhajajo iz statusa študenta. O omejitvah državnega proračuna se lahko vedno pogovarjamo, vendar če se financiranje visokega šolstva iz leta v leto viša, ni nobenega razloga, zakaj se ne bi delež plačljivega študija sorazmerno manjšal, dokler ne bo popolnoma odpravljen. V kolikor ministrstvo že uvaja novosti, kot je npr. enotni steber financiranja, naj bo ta namenjen manjšanju plačljivega študija Če se ministrstvo oklepa t.i. enotnega stebra financiranja, naj bo namenjen izključno temu. Minimalno, kar je potrebno zagotoviti nemudoma in brezkompromisno, je en brezplačen študij za vsakogar – torej prepoved zaračunavanja šolnin za prvi študij – a ZViS-1 tega žal ne zagotavlja. Temu je potrebno dodati določilo o možnosti brezplačnega vzporednega in zaporednega vpisa pod pogoji, ki so veljali pred sprejetjem ZUJF, in vsaj v istem obsegu.

Ob napovedanem postopnem večanju financiranja bi od ministrstva tudi pričakovali postopen prehod iz sistema plačljivega doktorskega študija na brezplačni doktorski študij. Torej namesto razmaha popolnoma plačljivega in nekakovostnega doktorskega študija, omejen brezplačen doktorski študij za najboljše študente in mlade raziskovalce.

Zakaj je v zakonu nova kategorija strokovnega sodelavca, ki ima, v primerjavi z danes najbolj obremenjenim asistentom, povečano delovno pedagoško obremenitev za kar 60 %? Ne moremo si predstavljati, kako zelo takšna določba zamaje delovanje univerze. To pomeni dodatno obremenitev za že tako preobremenjene najnižje akademske kadre, na čigar ramena je v veliki meri preneseno tudi delo s strani etabliranih rednih profesorjev. Če si ministrstvo res želi dobrega zakona, ki bo urejal skupnost na univerzi in je ne (bo) dodatno razslojeval, potem nikakor ne moremo razumeti, zakaj ne upošteva našega zelo preprostega konstruktivnega predloga: kategorija strokovnega sodelavca mora biti odstranjena, delovne obremenitve pa se morajo vrniti na čas pred varčevalnimi ukrepi. Plače mladih akademskih kadrov in raziskovalcev ne morejo več biti strošek, ki ga je potrebno krčiti, še posebej ob napovedanem postopnem višanju financiranja za univerze.

Prav tako je potrebno urediti delovne pogoje za zaposlene, ki opravljajo podporne in vzdrževalne dejavnosti. Čistilke in varnostniki so zaposleni preko ene od najbolj izkoriščevalskih oblik, ki jo univerzitetne in državne oblasti že dolga leta dopuščajo. Takšno izkoriščanje bi se moralo z zakonom onemogočiti in najslabše plačanim skupinam zaposlenih na univerzi zagotoviti socialno varnost in osnovno blaginjo.

Sprašujemo se tudi, zakaj minister v javnosti napoveduje rast financiranja visokega šolstva vse tja do povprečja držav OECD, če to nikjer v zakonu ni napisano. V zakonu je napisana rast financiranja skladna z rastjo BDP, kar pomeni, da se financiranje v odstotkih BDP nikoli ne more povečati. V primeru rasti BDP, manjše od 2 %, financiranje visokega šolstva zraste za 2%. Po tej formuli je nujen predpogoj za dvig financiranja visokega šolstva izjemno nizka ali negativna gospodarska rast. Minister pa nikjer v svojih javnih nastopih ni povedal, da bo rast financiranja visokega šolstva odvisna od kolapsa slovenske ekonomije. Da bi po njegovi formuli v 8 letih dosegli povporečje OECD, bi se moral BDP v tem času zmanjšati za tretjino. Če minister želi v 8 letih povečati delež financiranja visokega šolstva vse tja do 2 % BDP, mu lahko pravilno enačbo za takšno rast pomagamo napisati študentje. Zakaj minister zavrača naš predlog, ki bi preprosto linearno zvečal delež financiranja visokega šolstva v BDP do 2 % v osmih letih, navkljub temu, da v medijih in intervjujih nastopa ravno s to napovedjo? Morda pa minister v zakonu raje vidi določbe, katerih posledice lahko predvidi le peščica strokovnjakov, saj je tako širši javnosti onemogočeno jasno razumevanje zakona.

Ministrstvo na prav vsaki zgoraj omenjeni točki ignorira tako strokovno javnost, kot zaposlene, organizirane v sindikate, predvsem pa nas študente. Javnost glede posledic zakona zavaja, predvsem pa laže glede usklajenosti zakona s socialnimi partnerji. Zato še enkrat pozivamo Vlado RS in vse koalicijske stranke, da se soočijo z dejstvi, saj delo enega ministra ni ločeno od dela celotne vlade. Skrajni čas je, da se soočijo tudi z realnostjo širokega nasprotovanja predlaganemu zakonu in tiste, katere naj bi zastopali, tudi upoštevajo.

 


Podrška beogradskim studenticama i studentima

V sredo, 12. marca 2014, so aktivisti in aktivistke progresivnega študentskega gibanja Studentski front zasedli rektorat Univerze v Beogradu. Zasedba je bila protestno dejanje proti sklepu univerzitetnega senata, da na trinajstih fakultetah  poviša šolnine za 10 odstotkov. To je ukrep, ki bi najbolj prizadel ravno socialno najbolj ogrožene študente. V Studentskem frontu so ob tem zatrdili, da bodo, če vodstvo univerze od namere ne odstopi, 4. aprila začeli z vsedržavno kampanjo proti bolonjski reformi in za brezplačen študij. Hkrati zahtevajo tudi reformo sistema študentskega organiziranja. Zveni znano?

Življenjski standard v Srbiji že nekaj časa konstantno pada. Vlade in s tem tudi resorno ministrstvo le izvršujejo neoliberalne ukrepe po nareku Mednarodnega finančnega sklada. Zveni znano? Politične elite poskušajo že tretje leto zapored povišati šolnine. Pri tem si univerzitetno vodstvo in ministrstvo, kakor pišejo v Studentskem frontu, »podajata vroč krompir«. Vsak od organov javno razglaša, da podpira študente, da je proti šolninam in krivdo prelaga na drugega. Vsem pa je popolnoma jasno, da delujeta usklajeno –  politične elite skušajo breme financiranja visokega šolstva zvaliti na pleča študentov in njihovih staršev. Zveni znano? Srbski ekvivalent naše Študentske organizacije, Studentskа konferencijа univerzitetа Srbije (SKONUS), se pri tem »pogaja« z vlado, včasih celo najavi protest, nato pa ob popolnoma nesprejemljivem izkupičku razglasi zmago, da jim le ne bi bilo treba mobilizirati študentov. Nič presenetljivega ni, da v tej organizaciji sedijo predvsem podmladki političnih strank. Njihova glavna naloga je pasivizirati študentske množice, posebno v času volitev, ki so se minulo nedeljo odvijale v Srbiji. Zveni znano?

Iz povedanega je očitno, da se povsod nahajamo v isti situaciji. Neoliberalna politika razkraja pridobitve socialne države, da bi se kapitalske elite lahko prilastile področja, kot so zdravstvo in šolstvo, ki so jim bila do zdaj nedostopna. Na visokošolskem področju to pomeni, da se pod krilatico »družbe znanja« komercializira univerze in znanje iz univerzalne pravice spreminja v tržno blago. V ta namen je bila tudi uvedena bolonjska reforma. Socialne in družbene posledice ter kakovost izobraževanja pri tem plenjenju politikov in rektoratov seveda  ne zanimajo. Studentski front je dokazal, da so progresivna gibanja in organiziran študentski odpor še kako učinkoviti, saj jim je v zadnjih dveh letih s podobnimi akcijami uspelo odbiti tovrstne poskuse dodatnega finančnega obremenjevanja študentov. Držimo pesti, da jim bo uspelo tudi tokrat in bodo dosegli tudi končni uspeh, to je brezplačni študij v Srbiji. V Sloveniji, kjer je redni študij še vedno brezplačen, se bomo študentke in študentje 16. aprila podali na ulice, da jasno povemo, da šolnin pri nas ne bo! In naj njihov predlog ZViS izvisi!

Drugarice i drugovi u Srbiji, nedajte se! Znanje nije roba! Studenti, a ne klijenti!

Spletna stran Studentskega fronta:

http://studentskifront.blogspot.com/

https://www.facebook.com/pages/Studentski-front/1456442074589109?fref=ts