V času svetovne gospodarske krize kapitalizma se v javnem diskurzu vse bolj pojavlja ideja o ekonomski demokraciji – o tem, da z gospodarstvom ne bi smeli upravljati le posamezniki, ki si lastijo kapital ali politično moč in ne glede na posledice skrbijo za čim večje povečevanje dobička ali kakšne bolj osebne koristi, temveč bi morala to biti domena vseh. Najbolj očiten in največkrat omenjen primer ekonomske demokracije so delavske zadruge oziroma kooperative.

Tukaj nimam v mislih kakršnegakoli združenja za opravljanje ali organiziranje (običajno gospodarske) dejavnosti, kot so na primer kmetijske zadruge ali združenja manjših podjetnikov. Prav tako pojma zadruge ne moremo kar enačiti s socialnim podjetništvom, kjer gre za podjetniški način reševanja nekega družbenega problema oziroma opravljanje dejavnosti, ki zaradi nizke dobičkonosnosti za večino podjetnikov ni zanimiva (npr. ekološka proizvodnja hrane ali zaposlovanje invalidov), čeprav sicer v tej sferi nastaja veliko zadrug.

Kaj pa potem sploh so delavske zadruge, o katerih govorimo tokrat? Delavske zadruge (kooperative) so podjetja, v katerih so vsi zaposleni hkrati tudi lastniki. Takšna podjetja so vodena po demokratičnih načelih. Vsi zaposleni nadzirajo poslovanje podjetja in sodelujejo pri poslovnih odločitvah, vodstvo podjetja pa je voljeno. Zadruge predstavljajo kolektivno lastnino nad sredstvi proizvodnje in omogočajo večjemu številu ljudi vpliv na gospodarske odločitve, ki še kako vplivajo na njihova vsakdanja življenja. Njihova ureditev ne poudarja čim večjega profita zasebnih lastnikov kapitala (ki lahko kapital tudi preprosto vzamejo iz podjetja in ga bodisi preselijo v kakšne druge, morda bolj profitabilne dejavnosti, bodisi ga porabijo zase), ampak dobrobit zaposlenih in zadovoljevanje ekonomskih, družbenih in kulturnih potreb prebivalstva. Zaposleni znotraj podjetja sami določajo pogoje dela in svoj delovnik ter s tem v večji meri tudi svoje življenjske pogoje. Dobički oziroma presežki gredo zaposlenim, v nadaljnji razvoj podjetja ali v skupnost, v kateri zaposleni živijo, odvisno od skupne demokratične odločitve kolektiva, ki je lastnik zadruge. Kooperative zaradi svojega načina delovanja predstavljajo tudi obliko lažje, bolj stabilne in bolj kvalitetne zaposlitve mladih.[1] Kooperative pogosto nastajajo v času različnih kriz, ko veliko »klasičnih« podjetij zaide v težave.

Morda se zdi ideja, da bi vsi zaposleni upravljali s podjetjem, nekoliko nenavadna, celo neizvedljiva. Vendar zadruge sploh niso takšna redkost. Po ocenah Mednarodne organizacije dela (ILO) je po vsem svetu v različnih oblikah zadrug zaposlenih okoli 100 milijonov ljudi.[2] Evropska konfederacija zadrug in drugih delavsko-lastniških podjetij na področju industrije in storitev (CECOP) združuje približno 50.000 podjetij in 1,5 milijona delavcev iz celotne Evropske unije.[3] Zaradi svojega načina delovanja, ki je manj usmerjen k maksimiranju profita in s tem povezanim tveganjem, zadruge za razliko od klasičnih kapitalističnih podjetij bolje prebolevajo gospodarske krize, kar ugotavljajo tudi v Združenih narodih.[4] Naši in tuji mediji so se v letih po izbruhu svetovne gospodarske krize leta 2008 še posebej razpisali o španskemu Mondragonu. V to baskovsko korporacijo je povezanih več kot 80.000 zaposlenih[5]. Ta primer nam kaže, da je demokratično upravljanje podjetij lahko uspešno v najrazličnejših panogah, saj so v Mondragon povezane delavske zadruge z najrazličnejših področij, od proizvodnje bele tehnike, pisarniške opreme in sestavnih delov avtomobilov do gradbeništva in zadružne kreditne banke. Mondragon še zdaleč ni osamljen primer. Zadružništvo je poleg Španije prisotno tudi v drugih razvitih državah. Zelo značilno je na primer za Italijo, kjer je bilo v zadrugah konec leta 2012 zaposlenih več kot 1,3 milijona ljudi.[6] Ne manjkajo niti v Franciji, Veliki Britaniji, na Norveškem idr. V Združenih državah Amerike se je delavsko upravljanje precej razširilo v zvezni državi Wisconsin, v Argentini pa je po gospodarskem zlomu in množičnem zapiranju tovarn zacvetelo gibanje za delavski prevzem podjetij, znano kot »fábricas recuperadas« (povrnjene tovarne). Zgodovinsko lahko delavske prevzeme srečamo pri različnih revolucionarnih gibanjih, na primer v Pariški komuni ali v Kataloniji med špansko revolucijo. Pomen zadrug v globalnem merilu se vidi tudi v tem, da so Združeni narodi leto 2012 celo razglasili za mednarodno leto kooperativ.[7]

Kaj pa pri nas? Pri nas je priljubljenost delavskega soupravljanja veliko manjša, nekateri ga celo razumejo kot ostanek totalitarnih časov nekdanjega sistema. Tako je bilo pri nas zasebno lastništvo po osamosvojitvi še toliko bolj popularno. Izvedena je bila privatizacija, ki nam je prinesla tudi tajkunizacijo in menedžerske prevzeme z nezavarovanimi krediti, priča smo bili izčrpavanju podjetij in odpuščanju delavcev, po drugi strani pa ni bilo politične pobude za oblikovanje delavskih kooperativ. Vendar so primeri, ki dokazujejo uspešnost dejanskega samoupravljanja ali soupravljanja, prisotni tudi v Sloveniji. Eden takšnih je na primer podjetje Domel iz Železnikov, ki proizvaja sesalne enote in elektromotorje, njegovi večinski lastniki pa so sedanji in bivši zaposleni ter upokojenci. Do takšne ureditve je prišlo leta 1996, ko so zaposleni preprečili nakup podjetja, za katerega se je zanimala ameriška multinacionalka. Delavci so to upravičeno razumeli kot poskus »sovražnega prevzema«, ki bi ustavil nadaljnji razvoj Domela, saj je kmalu zatem ista multinacionalka prevzela neko podobno italijansko podjetje in ga nato zaprla.[8] Letos se je skupina 15 mladih diplomantov različnih jezikov ob težkih pogojih dela na področju prevajalstva odločila vzeti stvari v svoje roke in ustanovila prvo slovensko prevajalsko zadrugo, Prevajalsko zadrugo soglasnik. Obstaja še nekaj drugih primerov solastništva zaposlenih, na primer ZOOFA in Gorenjski glas.

Še vedno pa je pri nas delavskega soupravljanja relativno malo. Pogosteje kot o uspehih delavskih prevzemov ali ustanavljanju zadrug pri nas slišimo o neuspešnih poskusih: Fructal, Armal, Novoles in Večer, če naštejemo nekaj primerov. Zakaj? Ne gre toliko za otepanje »socializma«, pač pa za bolj konkretne probleme, povezane predvsem z zakonodajo. Pri delavskih odkupih so bile po poročanju slovenskih medijev pogoste težave z zbiranjem denarja ter pridobivanjem kreditov in jamstev. Z nekaterimi ovirami se srečujejo tudi tisti, ki zadruge ustanavljajo na novo. Pravna oblika zadrug (z.o.o. oziroma z.b.o.) je včasih izpuščena iz določenih razpisov, kar je navadno posledica neprepoznavnosti zadružništva v našem prostoru. Verjetno iz istega razloga lahko pride tudi do nekaterih težav z dokumentacijo pri registraciji same zadruge. Spodbujanje demokratičnih podjetij bi moralo biti ena izmed pomembnih nalog politične levice v Sloveniji, ki bi lahko zadružništvo spodbujala z ustreznimi zakonskimi predlogi ali na druge načine.

Delavske zadruge ne ponujajo le stabilnih zaposlitev in ekonomske demokracije. Pomemben element zadružništva je tudi izobraževanje članov. Njeni člani pogosto pomagajo svoji domači skupnosti pri različnih projektih in akcijah. Zadruge lahko predstavljajo prostor gradnje skupnosti, prijateljstva in tovarištva, tako znotraj podjetja kot izven njega. Splošno razširjena demokratično vodena podjetja so lahko eden izmed temeljev bodoče družbe, ki bi temeljila na večji ekonomski demokraciji in večjemu prerazporejanju družbenega bogastva za potrebe vseh ljudi. V prihodnosti bi se morda lahko gibanje v tej smeri razvilo ravno v zadrugah.

Potrebno pa je dodati, da zadružništvo, ne glede na pozitivne učinke na svoje okolje, ne sme biti izgovor za ukinjanje socialnih storitev države, temveč mora obstajati hkrati z njimi. Ustanavljanje zadrug samo po sebi tudi ne bo zadoščalo za izboljšanje socialnega položaja vseh prebivalcev in bistveno zmanjšalo brezposelnosti. Samo pomislimo na primer, da so na nereguliranem globalnem trgu dela tudi zadruge težko konkurenčne poceni delovni sili iz Kitajske ali Bangladeša. Potrebne bodo širše globalne spremembe v načinu proizvodnje dobrin, ki pa se lahko začnejo ravno z zadrugami. Zadruge tako morda niso končna rešitev same po sebi, lahko pa jih razumemo kot dober začetek premika na bolje. Za prerazporejanje sredstev in zadovoljevanje skupnih družbenih potreb ter zagon večjih gospodarskih projektov bi poleg soupravljanja zaposlenih verjetno potrebovali še kakšne druge mehanizme, ki gredo onkraj posameznih podjetij. Za zgled nam lahko morda služi participativni proračun, ki v omejeni obliki že funkcionira v različnih mestih po svetu (Porto Alegre, Montreal, Sevilla …).

Za konec še poveden citat ustanovitelja Mondragona, Joséja Maríe Arizmendiarriete: “Po ničemer se ljudje ne razlikujejo bolj kot po svojem odnosu do okoliščin, v katerih živijo. Tisti, ki se odločijo, da bodo ustvarjali zgodovino in spremenili tok dogodkov, so v prednosti pred tistimi, ki so se odločili, da bodo zgolj pasivno čakali na rezultate sprememb.”[9]

Za pomoč pri težavah z ustanavljanjem zadrug in sodelovanjem na razpisih pri nas se zahvaljujem Marku Funklu, aktivistu Gibanja za dostojno delo in socialno družbo ter članu Prevajalske zadruge Soglasnik.

T.M.

Viri:
[1] http://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/—ed_emp/—ed_emp_msu/documents/publication/wcms_195535.pdf.
[2] Mednarodna organizacija dela o zadrugah: http://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/@ed_emp/@emp_ent/documents/publication/wcms_101313.pdf
[3] http://www.cecop.coop/What-is-CECOP.
[4] Študija ZN o zadrugah: http://www.un.org/esa/socdev/egms/docs/2009/cooperatives/Hagen.pdf.
[5] http://www.mondragon-corporation.com/eng/.
[6] http://www.cecop.coop/36-000-new-jobs-were-created-in.
[7] http://social.un.org/coopsyear/.
[8] http://www.mladina.si/115830/krepitev-delavskega-lastnistva/.
[9] http://www.dnevnik.si/objektiv/vec-vsebin/1042494310.

Še nekaj domačih povezav:
http://www.mladina.si/119929/zadruge-v-svetu-na-pohodu/ (Marjan Horvat, Mladina4, 25.1.2013)
http://www.mladina.si/115831/kupimo-slovenijo/ (Borut Mekina, Mladina 37, 14.9.2012)
http://www.mladina.si/149579/vrnitev-samoupravljanja/ (Marko Pigac, Mladina 42, 18.10.2013)
http://www.delo.si/gospodarstvo/makromonitor/s-kooperativo-proti-liberalnemu-kapitalizmu.html (Erika Repovž, Delo, 4.4.2012)
Raziskovalni inštitut za socialno ekonomijo
Slovenski forum socialnega podjetništva: http://fsp.si/
Študijski center za industrijsko demokracijo: http://www.delavska-participacija.com/.