Uvod
Po vsej Evropi od preloma iz 20. v 21. stoletje prihaja do reform visokega šolstva. Spremljajo jih nove ideje in novi besednjak o tem, kaj bi predlagatelji želeli z reformiranim visokim šolstvom doseči. Govora je o tem, kako želimo krepiti »družbo znanja«, prilagoditi šolstvo potrebam gospodarstva, povečati zaposljivost diplomantov, povečevati človeški kapital in podobno. Kako je potrebno šolski sistem prilagoditi novim družbenim razmeram. Družbenoekonomske razmere so res drugačne kot pred recimo tridesetimi ali štiridesetimi leti in pričakovano je, da se z njimi v družbi spreminja tudi delovanje institucij.
Na spremenjeno delovanje institucij pa lahko gledamo tudi kot na rezultat spremenjenih razmerij med družbenimi razredi, ki imajo svojo pomembno vlogo pri naravi delovanja institucij. V tem članku bom v obravnavo vzel nekaj najpogostejših pojmov, ki se povezujejo z neoliberalnimi reformnimi procesi v evropskem visokem šolstvu. Skozi njih bom predstavil nekatere primere manifestacij današnje prevladujoče ideologije in jih osmislil skozi razmerja moči med družbenimi razredi. V članku se bom dotaknil vprašanj, kot so: v kakšno smer idejno težijo reforme današnjega visokega šolstva, kakšna razmerja med družbenimi razredi le-te odražajo in kako se s tem spreminja delovanje samih univerz.
Pri razmerjih med družbenimi razredi si bom delno pomagal s konceptom ideoloških aparatov države (IAD), ki ga je francoski marksistični filozof in sociolog Louis Athusser utemeljil v svojem znanem eseju »Ideologija in ideološki aparati države« leta 1970 (kratko obnovo Althusserjevega koncepta IAD in vloge šolstva si lahko preberete v prilogi na koncu članka). Po njegovem pojmovanju države ne sestavljajo le represivni aparati, z represijo katerih si vladajoči razred lahko zagotavlja razredno prevlado v neki družbi, ampak je v strukturi države pomembna še ena komponenta, to pa so ideološki aprati države (IAD), ki v prvi vrsti delujejo z ideologijo. Althusser sicer našteje več različnih IAD, vendar kot najpomembnejšega v kapitalistični družbi opredeli šolskega (šolski, izobraževalni sistem), kamor lahko uvrstimo tudi visoko šolstvo.
Althusserjev koncept, četudi ni popoln, nam poda možnost razmišljanja o takšnih institucijah skozi razmerja moči med družbenimi razredi. Pri tem upoštevam dejstvo, da se je družba Althusserjevega časa v marsičem razlikovala od današnje: na Zahodu je takrat še prevladoval kapitalizem keynesovskega tipa, ki je zagotavljal močnejšo socialno državo, večji nadzor nad mednarodnim gibanjem kapitala in relativno neodvisnost javnih sistemov (šolstvo, zdravstveni sistem itn.) od tržnih mehanizmov. Po neoliberalnem preobratu od sedemdesetih let naprej pa trg postaja merilo vsega, ta od takrat prodira v nove sfere, ki so bile od njega prej ločene.
»Družba znanja« in »ekonomija znanja«
Eden najpogostejših pojmov v povezavi z reformami visokošolskega izobraževanja je tako imenovala »družba znanja« (ang. »knowledge society«), ki je pogosto prikazan kot ideal sodobnih izobraževalnih prizadevanj in vizija bodoče evropske družbe. Pravzaprav se na prvi pogled zdi novost in poudarjena pomembnost tega pojma nekoliko nenavadna, saj načeloma ni za pričakovati, da bi veliko ljudi načelno nasprotovalo družbi, kjer imajo ljudje visoko raven znanja, po drugi strani pa družbeno prizadevanje po sistematični produkciji znanja in njegovi uporabi ni ravno novost v evropski civilizaciji, lahko bi ga recimo povezali že z razsvetljenskimi misleci. Chris Lorenz, profesor teorije zgodovine na univerzah v Leidnu in Amsterdamu, ki se ukvarja tudi s preučevanjem neoliberalnih trendov na področju visokega šolstva, opaža kontinuiteto takšnih prizadevanj od Voltaira in Comta, Heideggerja, pa vse do Foucaulta in Habermasa.[1]
»Družba znanja« dobi drugačen pomen v kontekstu neoliberalizma: poudarja pomembnost različnih oblik znanja za ekonomijo, kulturo in politiko v sodobni družbi. Še posebno ključna komponenta »družbe znanja« je tako imenovana »ekonomija znanja«: znanje je ključen ekonomski resurs in blago, ki se prodaja na trgu za ekonomsko blaginjo družbe.[2] Znanje je po takšni logiki predvsem pomembno ekonomsko sredstvo, je način, s katerim lahko pripomoremo k ekonomskemu uspehu in služenju denarja. Čeprav uporaba znanja v gospodarstvu sama po sebi ni sporna, pa se lahko na takšen način (izrazito poudarjena usmeritev visokega šolstva v neposredne gospodarske koristi) začne zanemarjati takšno znanje, ki nima neposrednih kratkoročnih ekonomskih učinkov, je pa za človeško družbo pomembno (npr. družboslovna in humanistična teorija ali bazična znanost). Evropska unija si v različnih dokumentih prizadeva za večjo gospodarsko konkurenčnost nasproti drugim delom sveta, morda pa se trudi postati celo najbolj konkurenčen ekonomski blok. V skladu s tem pa mora bolj konkurenčen na svetovnem trgu (proti ZDA, Aziji, Avstraliji) postati tudi evropski izobraževalni sistem.[3]
Vse te tendence najdemo tudi v slovenskem visokošolskem diskurzu. Za primer si recimo poglejmo citat iz neuspešnega predloga Zakona o visokem šolstvu (ZviS-1) iz leta 2014:
»Strategija Evropa 2020, njene vodilne pobude in nove integrirane smernice postavljajo znanje v središče prizadevanj Unije za doseganje pametne, trajnostne in vključujoče rasti; predlog Komisije za večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020 podpira to strategijo z znatnim povečanjem proračuna, namenjenega naložbam v izobraževanje, raziskave in inovacije. Razlog za to je v tem, da ima izobraževanje, zlasti visokošolsko izobraževanje ter njegova povezanost z raziskavami in inovacijami, ključno vlogo pri osebnem in družbenem napredku ter pri zagotavljanju visoko usposobljenega človeškega kapitala in učinkovitih državljanov, ki jih Evropa potrebuje za ustvarjanje delovnih mest, gospodarske rasti in blaginje. Visokošolske institucije so tako ključni partnerji pri izvajanju strategije Evropske unije za spodbujanje in ohranjanje rasti.«[4]
Komercializacija
»Družba znanja« predstavlja prenos izobraževanja v gospodarsko sfero, na tržišče, kar pa pomeni tudi spreminjanje univerz v nekakšna podjetja (Lorenz jim pravi »McUniverze«), ki tekmujejo na trgu.[5] Izobraževanje tako ne predstavlja toliko prenosa družbeno relevantnega znanja in razvoja kritičnega razmišljanja, ki naj bo univerzalno in brezplačno dostopno, ampak bolj predstavlja nekaj, kar se lahko kupi in prodaja, torej blago. Predstavlja možnost za nove kapitalske naložbe in tako odraža okrepljen položaj kapitalističnega razreda, ki si odpira nove možnosti za povečevanje dobička, iskanje novih kupcev in gospodarsko prednost pred konkurenti iz drugih držav, regij in celin.
Neposredno s tem je povezana komercializacija študija. Spremlja jo diskurz, da morajo fakultete svoje znanje prodajati na trgu, trg pa je tudi merilo kvalitete študijskih programov. Družbi najbolj koristni študijski programi in fakultete so po takšni logiki tisti, ki se najbolje prodajajo na trgu in gospodarstvu prinašajo največ profita. Drugačen vpliv fakultet na družbo je manj relevanten, teorija, analiza in kritika družbene stvarnosti, bazična znanost ali nekomercialna umetnost pač ne prinašajo dobička, ampak ekonomsko izgubo in škodijo konkurenčnosti.
Takšen pristop k univerzitetnemu izobraževanju se je v zadnjih desetletjih močno okrepil na Zahodu, denimo v ZDA[6] ali v Veliki Britaniji[7]. Takšen diskurz je vsaj delno prisoten tudi v Sloveniji, a zakonodaja pri nas zaenkrat še zavira bolj razširjeno trženje visokošolskih programov (imamo izredni študij, padli ZviS-1 pa je že predlagal omejeno uvedbo plačljivega rednega študija), naše univerze pa deloma že pokrivajo svoje proračune s prodajanjem svojih izumov in patentov podjetjem na trgu (ljubljanska univerza leta 2010 več kot desetino).[8]
S tem se pojavi možnost za zmanjšanje pomena tako bazičnih znanosti kot kritične miselnosti. Namesto akademske vrednosti sta vse bolj pomembni tržna zanimivost in poslovna uspešnost, lahko smo priča krčenju vsebin in težnjam po povečanju števila strank, ki (v skladu z ekonomsko idejo racionalnega potrošnika) plačajo za pridobitev znanj, od katerih pričakujejo določeno materialno korist (npr. želja po pridobitvi zaposlitve v prihodnosti). Fakultete se vse bolj obnašajo kot podjetja, univerzitetna in fakultetna vodstva pa kot uprave korporacij, ki iščejo možnosti za povečanje tržnih deležev in dobičkov ter manjšanje stroškov. Okrepi se moč univerzitetnih in fakultetnih vodstev, ki skrbijo za uspešno poslovanje fakultete, napram moči zaposlenih. S tendenco po maksimizaciji profitov in manjšanju stroškov se poveča delovna obremenjenost kadra (manj kadrov dela več časa, namesto dodatnih zaposlitev), naraste delež nestalnih in prekarnih zaposlitev, akademska kritičnost zaposlenega, ki bi motila uspešno poslovanje, pa je bistveno zmanjšana, tudi zaradi nevarnosti izgube službe in zamenjave z novim uslužbencem iz rezervne armade delovne sile
Prenovljen tržen način upravljanja institucij, ki »tradicionalno« pripadajo javnemu sektorju, Lorenz označi s pojmom »novo javno upravljanje« (»New Public Management«), ki ga zaznamujeta (finančna) učinkovitost in odgovornost (transparentnost finančnih rezultatov). Lorenz opiše več negativnih posledic takšnega načina upravljanja institucij, ki praviloma niso prilagojene tržnemu delovanju: padec kvalitete storitev, padanje stopnje in kvalitete zaposlenosti, rast cen »storitev«; v visokem šolstvu to pomeni povečano število študentov na profesorja in porast delovnih obremenitev, zmanjševanje števila zaposlenih, segmentacija med majhnim »jedrom« stalno zaposlenih in večjo »periferijo« z nestalnimi zaposlitvami ter rast šolnin.[9]
V diskurzu »družbe« oziroma »ekonomije znanja« in komercializacije lahko vidimo dominacijo prevladujoče ideologije prostega trga kot ideala, ki naj bi prinašal »najboljšega izmed možnih svetov«[10]. Okrepljena je logika kapitala, po kateri je visoko izobraževanje še ena gospodarska panoga, ki omogoča nove možnosti za zaslužek, ali pa kot sredstvo za proizvajanje novih dobičkonosnih patentov in inovacij. Oboje naj bi prinašalo gospodarsko rast in globalno konkurenčnost, medtem ko prevpraševanje te logike ali akademska dejavnost izven gospodarsko koristnih okvirjev lahko škodi takšnim ekonomskim rezultatom. S prevladujočim vplivom kapitalističnega razreda v različnih institucijah (politika, možganski trusti in različne organizacije, kot so IMF, Svetovna banka, gospodarske zbornice itn., mediji …) se lahko takšne ideje nemoteno reproducirajo naprej in dajejo ljudem vtis nečesa samoumevnega.
S trendom komercializacije lahko povežemo tudi drugačno financiranje univerzitetnih raziskav oziroma vmešavanje zasebnih interesov v javno financirane raziskave. Spreminja se namembnost raziskav, ki so bolj usmerjene v razvoj kratkoročno dobičkonosnih inovacij in patentov za podjetja (lastnike kapitala), na račun bazičnih raziskav, ki so za znanstveni napredek pomembne, a na kratek rok manj zanimive za trg. Hkrati pa se prek privatiziranja patentov (pa tudi oblikovanja različnih spin-off podjetij) odkritja javnih raziskav namesto za širše družbene koristi uporabljajo neposredno za takojšnje trženje nekega zasebnega podjetja (ki si patent prisvoji kot zasebno intelektualno lastnino in poslovno skrivnost). Vidimo tendenco po socializaciji (podružbljanju) stroškov in povečevanju zasebnega profita. S svojo finančno močjo in investiranjem lahko zasebni financerji tudi vplivajo na prikaz rezultatov in tako ogrozijo znanstveno korektnost raziskav.
Izobraževanje za potrebe gospodarstva
Lahko bi rekli, da so cilji izobraževanja v zadnjem času vse bolj usmerjeni proti pridobivanju znanj, ki jih potrebuje gospodarstvo (znanje »v službi gospodarstva«) ali bolje rečeno kapital. Gre torej za družbo takšnega znanja, ki v danem trenutku najbolj koristi domačim lastnikom kapitala v konkurenčni tekmi z drugimi deli sveta. Takšno izobraževanje je posledično bolj usmerjeno k pridobivanju specifičnih ožjih znanj in kompetenc (Althusser bi rekel »spretnosti«) za neko delovno mesto v produkcijskem procesu, na račun tega pa trpi poglobljeno splošno znanje, kritična obravnava družbene stvarnosti in razvijanje novih znanstvenih ali tehnoloških idej, ki so manj koristne za čimprejšnji dobiček.
Če se obrnemo k Althusserjevemu eseju o ideoloških aparatih države, lahko opazimo, da je sam avtor pravzaprav že leta 1970 trdil, da šolski sistem v družbi v prvi vrsti služi reprodukciji delovne sile in kapitalistov (skozi pridobivanje »spretnosti« in podrejanje vladajoči ideologiji oziroma obvladovanje njene prakse)[11] ter obstoječih produkcijskih razmerij. Lahko bi rekli, da se ti cilji izobraževalnega sistema v zadnje pol desetletja niso spremenili, je pa prišlo do bolj intenzivnega izvajanja izobraževanja v tej smeri. Vladajoči razred je okrepil svoj položaj v razrednem boju znotraj šolskega ideološkega aparata države. Pritiski kapitala po izobraževanju njegovim potrebam prilagojenega kadra (s tem pa tudi nižanju lastnih stroškov dodatnih izobraževanj in usposabljanj za delovno mesto) so prevladali nad interesi delavskega razreda po široko dostopni in emancipatorni izobrazbi, ki je bila odvisna od interesov trga v bistveno manjši meri kot danes in je predstavljala del nekakšnega »razrednega kompromisa« v socialni državi keynesovskega tipa po drugi svetovni vojni. Ekonomija keynesovskega tipa je v drugi polovici dvajsetega stoletja zašla v krizo, ki je omogočila spremembo razmerij moči in premik v neoliberalno obliko kapitalizma.
Diskurz vladajoče ideologije, ki sugerira, da več izobraževanja za neposredne potrebe gospodarstvenikov koristi vsej družbi in njeni blaginji, četudi se takšno znanje potem lahko (seveda ni nujno) uporablja tudi v nekih profitabilnih naložbah, ki večini družbe ne prinašajo koristi, se širi ne samo v polju šolskega IAD, ampak tudi v drugih IAD, morda najbolj očitno v informacijskem (množični mediji).
Zaposljivost
Sedaj se bom dotaknil še enega aspekta, ki je v neki meri povezan s prejšnjim poglavjem, ko smo govorili o produkciji za gospodarstvo potrebnih kadrov in »spretnosti«. Gre za močno povečano poudarjanje zaposljivosti posameznikov (študentov in diplomantov). V takem pomenu je najpomembnejši cilj izobraževanja učenje za zaposlitev. Prevladujoči ideološki diskurz ustvarja sliko, kot da je za povečano brezposelnost in pomanjkanje delovnih mest v odločilni meri kriv posameznik, namesto da bi se bolj ozirali na globlje vzroke brezposelnosti (aktualna gospodarska kriza in porast brezposelnosti nista nastala zaradi slabšanja usposobljenosti delovne sile).
Vse večjo vlogo imajo različni karierni centri in zaposlitveni sejmi[12], ki poleg obštudijskega učenja različnih »spretnosti« širijo tudi ideologijo izrazitega individualizma in tekmovalnosti. Posameznik mora biti čimbolj konkurenčen, fleksibilen, podjeten, najboljši v tekmi proti ostalim, za svoj neuspeh pa je v veliki meri kriv sam. Znotraj takšnih ideoloških okvirjev postane razmišljanje o strukturnih vzrokih brezposelnosti, politikah povečane ali polne zaposlenosti, sistematični industrijski politiki, krajšanju delovnega časa ali drugih »neindividualnih« pristopih bistveno bolj omejeno. S poudarjanjem zaposljivosti prihaja tudi do razvrednotenja različnih ved in znanosti, ki niso neposredno uporabne v gospodarskih procesih in kratkoročnem ustvarjanju dobička. Tu sta še posebej »na udaru« humanistika in družboslovje. Včasih celo družboslovne fakultete same opravičujejo svoj obstoj z izjavami, da njihovi diplomanti le niso tako nezaposljivi, kot se zdi na prvi pogled.[13]
Če beremo Althusserja, tudi poudarjanje zaposljivosti ni nič novega. Podobno kot v prejšnjem poglavju o družbi znanja, lahko tudi tu govorimo o okrepitvi kadrovsko-reproduktivne vloge šolskega sistema in iščemo podobne vzroke, kot smo jih v prejšnjem poglavju (okrepitev položaja vladajočega razreda). Takšen ideološki okvir ponovno kaže na okrepljen položaj vladajočega razreda v ideoloških aparatih države, skozi katere se promovira individualizem, ki sili pripadnike delavskega razreda v medsebojno konkurenčno tekmo. Posamezniki se med seboj borijo za bistveno manj delovnih mest kot je iskalcev zaposlitve, po zaslugi »rezervne armade brezposelnih«, ki jih je pripravljena zamenjati, pa ima delavec težak pogajalski položaj, ki ga sili v delo v slabših pogojih, za dlje časa, z manj pravicami in za manjše plačilo, vse to pa za lastnika kapitala predstavlja manjši strošek.
Človeški kapital in šolnine
V šestdesetih letih se je v ekonomskih krogih izoblikoval pojem t.i. človeškega kapitala. Avtor pojma človeškega kapitala je Theodore Schultz, s pojmom pa razumemo posebno vrsto kapitala, ki je neločljivo povezan s posameznikom. Gre za posameznikovo izobrazbo, izkušnje in sposobnosti, ki pripomorejo k izboljšanju njegovega dela (produktivnosti) in imajo ekonomsko vrednost.[14]
Skozi kombinacijo neoliberalne ekonomije, individualistične miselnosti in teorije človeškega kapitala se breme financiranja visokega šolstva prenaša na posameznika. Visoko šolanje ni več pojmovano kot javna, polno financirana pravica, ampak posameznikova finančna investicija vase (v svoj človeški kapital), od katere v prihodnosti pričakuje povrnitev (na primer v obliki želene uspešne kariere z dobrim zaslužkom), podobno, kot na primer lastnik kapitala investira v neko podjetje, od katerega v prihodnosti pričakuje dobiček. Osebna finančna investicija v visokošolsko izobrazbo pa se v glavnem izraža v šolninah. Na račun polnega javnega financiranja študija se znižajo potrebe po davkih, kar omogoča pripadniku vladajočega razreda večji dobiček, študentski krediti pa so nova poslovna priložnost za kreditorje.
V nekaterih državah, ki so v zadnjih letih uvajale in višale šolnine, na primer v Veliki Britaniji, so zaradi visokih šolnin posamezniki iz manj privilegiranih okolij (najpogosteje iz delavskega razreda) prisiljeni jemati kredite, da sploh lahko študirajo, pozneje pa se soočajo s hudo zadolženostjo in težavami z odplačevanjem dolgov[15], eksistencialni problemi in pomanjkanje prostih delovnih mest pa jih pogosto prisilijo v prekarno delo in majhno zmožnost pogajanja o višini plače ali delavskih pravicah. Povečana brezposelnost v času avtomatizacije delovnih mest, selitve proizvodnje v države s cenejšo delovno silo in gospodarske krize situacijo še otežuje. Skozi individualistično logiko naj bi bil takšen posameznik za svojo situacijo pravzaprav kriv sam, češ da je z izbiro študija naredil slabo investicijo v svoj človeški kapital, da je bil v procesu študija premalo delaven in inovativen ali pa je bil preprosto slabši v tekmi proti drugim iskalcem zaposlitve.
Zaključek
Skratka, z analizo skozi koncepcijo ideoloških aparatov države bi lahko rekli, da je v letih po vzponu neoliberalizma kapitalistični razred okrepil svoj nadzor tako nad državno oblastjo kot v ideoloških aparatih države, kar se kaže v novem načinu delovanja univerz in v novih manifestacijah vladajoče ideologije – nekaj jih je bilo predstavljenih v tem članku, gotovo pa bi se dalo o tem povedati še več.
Na kratko povzemimo vsebino članka:
– »Družba znanja« predstavlja pomen izobraževanja v ekonomski sferi, v »ekonomiji znanja« izobraževanje služi predvsem gospodarskemu uspehu;
– Govorimo o komercializaciji visokega šolstva, ki odpira prostor izobraževanja kot novega terena za služenje dobičkov;
– Univerzitetno prilagajanje trgu, manjšanje stroškov poslovanja in maksimiranje profita krepijo položaj menedžmenta proti zaposlenim ter vplivajo na akademsko kritičnost in kvaliteto študijskih programov;
– Usmerjenost raziskav univerz za koristi posameznih zasebnih podjetij, trženje rezultatov raziskav s privatizacijo patentov ali v spin-off podjetjih krčijo prostor za bazično znanost in omogočajo podružbljanje stroškov in povečevanje zasebnih dobičkov;
– Izobraževanje v službi gospodarstva predstavlja okrepljeno produkcijo kapitalu potrebnih kadrov z ožjimi znanji in kompetencami, na račun tega pa so bolj zapostavljeni kritična refleksija in splošna izobrazba, prisoten je tudi proces socializacije stroškov, saj javno šolstvo nadomešča morebitno dodatno izobraževanje v podjetjih;
– Ideje o zaposljivosti prinašajo logiko individualizma in medsebojno konkurenčno tekmo posameznikov za iskanje zaposlitve, s čimer si medsebojno slabšajo pogajalski položaj;
– Individualizem je povezan tudi z uvajanjem šolnin, kjer se breme financiranja visokega izobraževanja prenaša z države (katero z davki financirajo vsi) na posameznika, ki naj bi s plačevanjem šolnine investiral v svoj človeški kapital; kapital se s tem razbremeni davčnih odhodkov, v kreditih za manj premožne študente pa se odpre nova poslovna priložnost.
V zadnjem času je vse te trende moč v večji meri začutiti tudi na Slovenskem. V porastu so poudarjanje zaposljivosti in individualizem, promocija zaposlitvenih sejmov, kariernih centrov in inkubatorjev, v študijskem letu 2013-14 pa je veliko prahu dvignil predlog novega Zakona o visokem šolstvu, ki je omogočal okrepitev v članku omenjenih procesov. Zakon je izzval odpor med profesorji, sindikati in študenti, Študentsko društvo Iskra je med študenti izvajalo aktivno kampanjo proti zakonu in organiziralo protest, na katerem je proti zakonu protestiralo okoli dva tisoč profesorjev, študentov in članov civilne družbe, ki so nasprotovali potencialnim negativnim učinkom reforme. Trende lahko opazimo tudi v predlogu novega statuta ljubljanske univerze v študijskem letu 2014-15, o čemer bomo v prihodnjih tednih in mesecih gotovo še kaj slišali. S temi trendi pa je povezana tudi že implementirana bolonjska reforma.[16]
Z upiranjem tem in drugim neoliberalnim trendom lahko v prihodnosti ponovno pride do sprememb razmerij znotraj ideoloških aparatov države. Skozi nove prakse v spremenjenih razmerjih moči lahko v prihodnosti tudi spet pride do drugačnega pojmovanja izobrazbe in delovanja univerze.
T.M.
PRILOGA: Althusser o IAD in o šolstvu
V prilogi na kratko predstavljam Althusserjev koncept ideoloških aparatov države, ki mi je delno pomagal pri pisanju tega članka. Teorijo bom tukaj skušal nekoliko skrčiti, a ohraniti njeno ključno vsebino.[17]
Vsaka družba mora za svoj nadaljnji obstoj reproducirati (obnavljati) pogoje za svojo produkcijo. Družba mora poskrbeti, da se obnavljajo njene produktivne sile (produkcijska sredstva[18] in delovna sila) in obstoječa produkcijska razmerja[19]. Delovna sila pa se obnavlja ali reproducira na dveh ravneh. Delavci, ki se pri kapitalistu zaposlijo oziroma mu prodajo svojo delovno silo, dobijo za delo mezdo, s katero se lahko preživljajo (si plačajo hrano, stanovanje, oblačila itn.) in tako še naprej opravljajo svoje delo.[20] Ne zadošča pa le fizična prisotnost delovne sile. Zaposleni morajo biti za svoje delovno mesto tudi dovolj usposobljeni, od koder izvira potreba po šolskem sistemu in drugih vzgojno-izobraževalnih institucijah.
Šolstvo pa ne daje le osnovnih in bolj specializiranih »spretnosti« za različna delovna mesta, ampak tudi vzgaja oziroma uči »pravil obnašanja« v (kapitalistični) družbi. Bodočega delavca uči, kako se mora prilagajati željam delodajalcev na trgu dela, druge pa uči, kako biti dober podjetnik ali menedžer in kako pravilno upravljati in narekovati delo. Učenje spretnosti torej poteka na način, ki omogoča »podrejanje vladajoči ideologiji ali obvladovanje njene prakse«[21]. Ko se tako oseba loti izvrševanja neke družbene naloge, je tako načeloma prežeta z vladajočo družbeno ideologijo. Pri tem imajo poleg šolstva vlogo tudi drugi aparati države. S tem pridemo do še enega pogoja družbene reprodukcije, reprodukcije obstoječih produkcijskih razmerij.
Država se je kot del nadstavbe[22] po »tradicionalni« marksistični misli pojmovala kot sredstvo represije, ki omogoča prevlado vladajočih razredov in izkoriščanje (npr. kapitalistični razred nad delavskim) – zanjo so torej pomembni policija, vojska, sodišča, zapori, vlada in uprava. Althusser doda, da gre tu le za eno razsežnost, t.i. represivne aparate države (RAD), ki delujejo pretežno z represijo. Sam je dodal še t.i. ideološke aparate države (IAD), ki delujejo pretežno z ideologijo. Naštel je nekaj institucij, ki jih je smatral za ideološke aparate kapitalistične države: šolski (vzgojno-izboraževalne institucije, tudi zasebne), informacijski (mediji), politični (politični sistem oz. ideja političnega sistema), kulturni (umetnost, šport itn.), pravni, verski in sindikalni.
Čeprav IAD pogosto delujejo v zasebni sferi, jih je vseeno pojmoval kot aparate države, saj je pravzaprav (kapitalistična) država tista, ki legitimira in uzakonja zasebno lastnino kot tako oziroma uvaja razliko med javnim in zasebnim. Represivni aparat v manjši meri deluje tudi z ideologijo in ideološki aparat deluje tudi z represijo, nista pa to njuni glavni značilnosti – npr. vojska tudi opravičuje svoj obstoj z idejo služenja domovini in njeni obrambi, šolstvo tudi disciplinira učence. Za razliko od RAD so IAD lahko decentralizirani, vseeno pa naj bi jih povezovala vladajoča družbena ideologija. Če želi vladajoči razred ohraniti svojo oblast, mora tako zagotoviti svojo prevlado tudi v ideoloških aparatih, za to pa si lahko pomaga z represivnimi aparati (od formalnih ukrepov, zakonov do fizične sile); ideološki aparati so eno izmed polj boja, prek katerega se podrejeni razred bori proti tej prevladi.
Po trditvah Althussera je najpomembnejši ideološki aparat kapitalistične države šolski, ki ima po njegovem največji ideološki vpliv na reprodukcijo. Šola začne vplivati na človeka že v otroških letih in ga dneve in leta uči bodisi spretnosti, ovitih v vladajočo ideologijo (npr. jezik, ekzaktne znanosti, računanje …) ali uči ideologijo »v čisti obliki« (npr. državljanska vzgoja). Seveda na posameznika vplivajo tudi drugi ideološki aparati, vendar je Althusser zaradi časovne intenzivnosti posebno vlogo pripisal ravno šolstvu.
V nadaljevanju Althusser razloži še svoje razumevanje obstoja ideologije, ki ima po njegovem prepričanju materialni obstoj v konkretnih praksah, ki jih uravnavajo konkretni rituali v določenih ideoloških aparatih. Podrobnejšo obrazložitev mehanizmov ideologije bom tukaj izpustil, saj sem želel predvsem predstaviti sam pojem, funkcijo in položaj ideoloških aparatov države.
OSNOVNA LITERATURA
Althusser, Louis (1980). Ideologija in ideološki aparati države. V: Ideologija in estetski učinek. Ljubljana: Cankarjeva založba. Str. 38-62.
Bok, Derek (2003). Universities in the Marketplace: The Commercialization of Higher Education. Princeton (NJ): Princeton University Press. Prvo poglavje je dostopno na spletu: http://press.princeton.edu/chapters/s7484.html (Dostop: 5.1.2015).
Burcar, Lilijana (2012), Privatizacija in korporativizacija javne univerze. V: Šolsko polje XXIII (3-4). Str. 223-274.
Lorenz, Chris (2010). Higher Education Policies in the European Union, the ‘Knowledge Economy’ and Neo-Liberalism. http://www.espacestemps.net/en/articles/higher-education-policies-in-the-european-union-the-lsquoknowledge-economyrsquo-and-neo-liberalism-en/ (Dostop 4.1.2015).
OSTALI VIRI
Alternet: How Our Universities Have Been Turned into Corporate Marketing Centres. http://www.alternet.org/education/how-our-universities-have-been-turned-corporate-marketing-centers (Dostop 4.1.2015).
BBC: Students could be paying loans into their 50s – report. http://www.bbc.com/news/education-26954901 (Dostop 5.1.2015).
Finance: Koliko univerze in inštituti delajo za podjetja. http://www.finance.si/286394/Koliko-univerze-in-in%C5%A1tituti-delajo-za-podjetja (Dostop 3.1.2015).
FDVinfo.net: Nekaj dejstev o zaposljivosti diplomantov FDV. http://www.fdvinfo.net/main/baza/print.php?fl=2&lact=1&bid=13391&parent=147&print=baza (Dostop 4.1.2015).
Investopedia: Human Capital Definition. http://www.investopedia.com/terms/h/humancapital.asp (Dostop 4.1.2015).
Jacobin: Bad Science. https://www.jacobinmag.com/2014/06/bad-science/ (Dostop 4.1.2015).
MIZŠ (2014). Predlog ZviS-1 iz januarja 2014.
Newsrecord: Neoliberalism and the Commercialization of Higher Education. http://www.newsrecord.co/neoliberalism-and-the-commercialization-of-higher-education/ (Dostop: 3.1.2015).
Stranka Mira Cerarja: Ljudje in program. http://www.mirocerar.si/ljudje-in-program/ (Dostop 14.9.2014).
Time: How American Universities are Ripping Off Your Education. http://time.com/108311/how-american-universities-are-ripping-off-your-education/ (Dostop 4.1.2015).
Wikipedia: Knowledge Society (povzemajoč različne vire): http://en.wikipedia.org/wiki/Knowledge_society (Dostop 3.1.2015).
[1] Lorenz, Chris (2010). Higher Education Policies in the European Union, the ‘Knowledge Economy’ and Neo-Liberalism. http://www.espacestemps.net/en/articles/higher-education-policies-in-the-european-union-the-lsquoknowledge-economyrsquo-and-neo-liberalism-en/, 2. odstavek uvoda.
[2] http://en.wikipedia.org/wiki/Knowledge_society. Povzeto po: Vallima, J. & Hoffman, D. (2008). Knowledge society discourse and higher education. Higher Education, 56(3), 265-285; in Drucker, P.F. (1969). The age of discontinuity: Guidelines to our changing society. New York, NY: Harper & Row.
[3] Lorenz, Higher Education Policies in the European Union, poglavje »The Paris and Lisbon Declarations, the Wto, Gatt and Gats«.
[4] Predlog ZviS-1 iz januarja 2014, podpogjavje 1.2.7. (»Pozitivni učinki terciarnega izobraževanja na ljudi in gospodarstvo«).
[5] Lorenz, Higher Education Policies in the European Union, 3. odstavek uvoda.
[6] Glej: Bok, D. (2003). Universities in the Marketplace: The Commercialization of Higher Education. Prvo poglavje je dostopno na spletu: http://press.princeton.edu/chapters/s7484.html.
[7] http://www.newsrecord.co/neoliberalism-and-the-commercialization-of-higher-education/ (Dostop: 3.1.2015).
[8] http://www.finance.si/286394/Koliko-univerze-in-in%C5%A1tituti-delajo-za-podjetja (Dostop: 3.1.2015).
[9] Lorenz, Higher Education Policies in the European Union, poglavje »Neo-liberalism and New Public Management (NPM)«.
[10] Prav tam, poglavje »The Paris and Lisbon Declarations, the Wto, Gatt and Gats«, 11. odstavek.
[11] Althusser. Ideologija in ideološki aparati države. V: Ideologija in estetski učinek, 43.
[12] Na primer: Kot rešitev za lažje zaposlovanje podpira karierne inkubatorje tudi sedaj vladajoča stranka SMC. Glej: Stranka Mira Cerarja, Ljudje in program, študent Jaka. http://www.mirocerar.si/ljudje-in-program/.
[13] Primer: FDVinfo.net – Nekaj dejstev o zaposljivosti diplomantov FDV: http://www.fdvinfo.net/main/baza/print.php?fl=2&lact=1&bid=13391&parent=147&print=baza.
[14] Investopedia: Human Capital Definition. http://www.investopedia.com/terms/h/humancapital.asp.
[15] Članek o tem problemu v Veliki Britaniji: http://www.bbc.com/news/education-26954901.
[16] Glej: Lorenz, Higher Education Policies in the European Union, poglavje »The Bologna Declaration«.
[17] Pri obnovi Althussrjeve teorije se opiram na: Althusser, Louis (1980). Ideologija in ideološki aparati države. V: Ideologija in estetski učinek. Ljubljana: Cankarjeva založba. Str. 38-62. Nekateri primeri za ponazoritev povedanega so moji lastni.
[18] Surovine za nadaljnjo proizvodnjo, stroji, orodja, stavbe, infrastruktura ipd.
[19] Razmerja med udeleženci v proizvodnem procesu, npr. razmerje med kapitalisti, ki imajo v lasti produkcijska sredstva, in delavci, ki za preživetje prodajajo svojo delovno silo.
[20] Ne gre nujno za biološki preživetveni minimum: z uspehi v razrednem boju si je delavski razred priboril tudi višje plače in druge ugodnosti, kot so plačan dopust, 8-urni delavnik, plačevanje prispevkov v pokojninsko blagajno itd.
[21] Althusser. Ideologija, 43.
[22] Po historičnem materializmu strukturo družbe določata dve ravni ali instanci: (ekonomska) baza in (družbena) nadzidava. Ekonomska baza, ki jo sestavljajo produkcijske sile in razmerja, v zadnji instanci vpliva na nadzidavo (država, pravo, različne ideologije), lahko pa nadzidava povratno vpliva nazaj na bazo (kljub relativni avtonomnosti pa nadzidava ne more biti kar neodvisna od baze).