Pasti dobronamernega seksizma

Ko je po dobrih dveh urah javne tribune Proti razprodaji javnega premoženja (posnetek) prišla na vrsto za govor predstavnica Študentske Iskre Mojca Žerak, je opozorila na dejstvo, da je po dolgi vrsti moških govorcev prva ženska. Na to je moderator Emil Milan Pintar pripomnil: »Če seštejemo število pa lepoto, je zelo izenačeno.«

Čeprav ni dvoma, da je bil komentar iskreno mišljen kot kompliment, mu nikakor ne smemo nasesti. Take izjave so izraz t.i. dobronamernega seksizma – v poklone zapakirano mnenje, da so ženske samo okrasni, šibki, neracionalni družbeni objekti. Četudi se posameznik/ca ne zaveda, kaj sporoča družbi, ko izreče tak kompliment in se v teoriji celo ne strinja s tem sporočilom, s tovrstnim nereflektiranim izražanjem utrjuje in poglablja obstoječe družbene stereotipe o vlogi žensk – in odnosnu moških.

Ko rečemo, da lepota Iskrine predstavnice po svoji kvaliteti parira kvantiteti množice prejšnjih moških govorcev, pravzaprav vse predhodne govorce, vključno s samim moderatorjem, označimo za grde. Vendar se po tej izjavi prav gotovo noben od govorcev ni počutil prizadetega, saj je za moškega videz v družbenem kontekstu povsem nepomemben. Moškim očitno ni treba biti lepi, da so uspešni oz. da so politično aktivni, in če so označeni za grde, to ni razumljeno kot žalitev. Nasprotno pa je od ženske na vsakem koraku zahtevano, da je lepa – kot smo videli na javni tribuni, je to tudi prvo, kar se pri ženski izpostavi. Ne gre za kvaliteto njenega dela, govora, udejstvovanja, ne gre za njen intelekt, premišljenost, delavnost. Pri ženski je ključna njena zunanjost. »Če seštejemo število pa lepoto, je zelo izenačeno« pravzaprav pomeni »Dragica, sicer si edina ženska, je pa vsaj tvoje telo čudovito, kar pomeni, da si uspešno zapolnila žensko kvoto«, kar bi nas moralo vse do zadnjega pošteno razburiti. Ne samo, da izpostavljanje videza v tem kontekstu ženske zbanalizira in objektificira v okraske, katerih namen je izključno polepšati dogodek – ta izjava implicitno upravičuje pomanjkanje žensk v politiki, dokler tiste, ki se politično udejstvujejo, ustrezajo lepotnim standardom.

Veljati pa bi seveda moralo povsem nasprotno. Ženskam bi moralo biti zagotovljeno, da se lahko prosto družbeno udejstvujejo ne glede na svoj videz. Verjamemo, da je gospod Pintar s svojo izjavo želel govorki pokloniti kompliment in sprostiti konfliktno situacijo, za kar se je kot moderator verjetno počutil poklicanega. Ta odziv nikakor ni osebni napad na Emila Milana Pintarja. Vendar želimo v Iskri izkoristiti priložnost, da opozorimo na nevarnosti dobronamernega seksizma. Posebej glede na to, da so na javni tribuni sodelovale organizacije, ki se borijo za progresivno družbo, je še toliko bolj pomembno izpostaviti, da je pomanjkanje žensk v politiki zelo resen problem in da se ga ne sme pomesti pod preprogo s takšnimi ad hoc izjavami, čeprav so mišljene pozitivno. V prihodnje bi vsem organizacijam veljalo poskrbeti za to, da bi bili moški in ženske tako navznoter kot na javnih dogodkih enakovredno zastopani.