Objavljamo naš prispevek z javne tribune Neplačano delo, ki jo je v sklopu Dnevov mladih (https://www.facebook.com/events/787919487968034/) organiziral Sindikat Mladi +.
O pripravništvu smo do sedaj že veliko slišali; da pogosto ni plačano, da govorimo torej o tako imenovanem volonterskem pripravništvu, je bilo večkrat izpostavljeno in kritizirano tako v medijih kot na raznih javnih razpravah. Ravno tako je na ostro kritiko naletela uveljavljena praksa, da ne le, da pripravništvo ni plačano, ampak pripravnik celo plača, da ga lahko opravlja. Obsojanje takšnih praks je sicer še kako na mestu in vredno podpore, ampak menimo, da moramo za poglobljeno razumevanje neplačanega pripravništva kot družbenega fenomena slednjega obravnavati v kontekstu kapitalističnih družbenih odnosov.
Ko se vprašamo, zakaj bi nekdo, ki v večini primerov ni v zavidljivem finančnem položaju in mu delo preko napotnice neredko predstavlja financiranje študija, bil predstavljen pristati na volontersko pripravništvo ali zanj celo plačati, moramo nujno upoštevati razmere na trgu delovne sile. Moramo se zavedati, da brezposelnost mladih in splošna brezposelnost nista družbena fenomena z različnimi vzroki in posledicami, temveč sta nasprotno isti družbeni pojav, ki se razlikuje le v intenzivnosti. Če je letošnji januar bila splošna brezposelnost približno 12% (približno 120’000 brezposelnih), je trenutno približno 30’000 mladih brezposelnih, kar predstavlja dobro četrtino mladega prebivalstva.
Ker so razmere na trgu delovne sile za mlade dosti hujše, so značilnosti kapitalističnih družbenih odnosov dosti bolj očitne. Za mlado osebo je izjemen dosežek že pridobitev zaposlitve, pa naj bo ta še tako nestabilna. Trend na trgu delovne sile, da se na eno prosto delovno mesto prijavi več kot 200 kandidatov, kapitalisti oziroma delodajalci izkoristijo, da zaposlujejo pod pogoji, ki bi v nasprotnem primeru bili povsem nesprejemljivi. Plače so nizke, delovni teden v praksi pogosto presega standardnih 40 ur, delavci so se tudi prisiljeni odpovedati regresu, bolniški in plačanemu dopustu[1]. Poleg tega delodajalec pogosto zahteva izkušen kader, kar za mladega delavca predstavlja začaran krog; če hoče dobiti zaposlitev, mora imeti izkušnje, ker pa na isti pogoj naleti na skorajda vsakem razpisanem delovnem mestu, se ne more nikjer zaposliti. Edini način, da mladi delavec pridobi izkušnje, zahtevane pri večini delovnih mest, je pripravniško delo, ki ga opravlja že v okvirju študija. Razmerje moči pri pripravniškem delu je torej, tako kot pri rednih zaposlitvah, izrazito asimetrično; znatna večina pogajalske moči tako kot pri redni zaposlitvi ne leži v rokah delavca, ampak delodajalca.
Upoštevati moramo še, da je nezanemarljiv del pripravništev obvezen[2], kar predstavlja delodajalcem dodaten vzvod. Tako pridemo do absurdne situacije, kjer opravljanje pripravniškega dela ni več dolžnost oziroma dejavnost, pri kateri ima korist delodajalec, ampak privilegij, za katerega bi pripravnik moral biti srečen, da ga je deležen. Pripravnik kot delavec torej ni več smatran kot stvaritelj vrednosti, temveč kot parazit, da pa je lahko pripravnik, pa je posledica dobre volje in požrtvovalnosti delodajalca.
Tukaj je nujno, da poudarimo, da se lastniki delovne sile nasploh srečujejo z identičnim problemom; sicer je res, da so zelo pogosto pogoji na delovnem mestu porazni, ampak se izkaže, da je brezposelnost še hujša tegoba. Delovno mesto, najsi je še tako slabo, z naraščanjem brezposelnosti postane dragocenost; delavec bo navkljub izredno slabim delovnim razmeram še naprej vztrajal, ker se še kako dobro zaveda, da v kolikor bo izgubil službo, bo izredno težko najti zaposlitev drugje. Povedano z drugimi besedami: danes lahko v praksi zelo dobro vidimo rek kapitalizma, da je hudo biti izkoriščan, ampak je še huje, če nisi izkoriščan. Problem neplačanega dela mladih kot posledica njihovega izredno slabega položaja tako nikakor ni anomalija, temveč je nasprotno ena izmed značilnosti kapitalistične družbe.
Kljub temu, da je brezposelnost družbeni problem, je že več let možno zaslediti trend tako imenovane individualizacije brezposelnosti, ki je skladno s propadanjem socialne države. Če je nekoč bila naloga države, da veliki večini ljudi zagotovi minimalni življenjski standard (med katerega spada tudi zaposlitev), je njena vloga z liberalizacijo gospodarstva postala, da je servis kapitala (npr. izobraževanje delovne sile in vzdrževanje njenega zdravja). Sedaj so za brezposelnost krivi brezposelni sami, ker »niso dovolj konkurenčni«, ker se »ne znajo predstaviti«, takšnega ideološkega pristopa pa se poslužujejo praktično vsi ukrepi za zmanjšanje brezposelnosti. Glavna naloga kariernih centrov, tako kot zavodov za zaposlovanje, ni aktivno zmanjševanje brezposelnosti, ampak organizacija »delavnic«, kjer se kadri naučijo biti »konkurenčni na trgu delovne sile« (npr. tečaji pisanja CV). Poleg omenjene konkurenčnosti pri vprašanju brezposelnosti predstavlja odgovor na vse probleme magična beseda »start-up podjetje«, pri čemer podatek, da dobra polovica takšnih podjetij propade v roku petih let[3] in da v veliki večini primerov govorimo o prekarni zaposlitvi, sploh ni smatran za problematičnega.
Zahteve po »pravičnem plačilu za delo« sicer podpiramo, ampak hkrati opozarjamo, da je sama zahteva zavajajoča, saj jo je v okviru kapitalizma nemogoče realizirati. Čeprav se na prvi pogled zdi logično, da je delavec plačan glede na delo, ki ga opravi, to ne drži, saj višino njegove plače določa predvsem razmerje moči med kapitalom in zaposlenimi. Višina plače torej ne raste s produktivnostjo delavca, ampak je od slednje neodvisna, v praksi pa je dosti bolj pogost pojav, da produktivnost delavca strmo naraste, njegova plača pa stagnira. Poleg tega je v kapitalizmu pravično plačilo za delo nemogoče, ker bi to pomenilo, da bi delavec moral dobiti plačilo, enako njegovemu celotnemu delu, ki ga opravi, saj v nasprotnem primeru plačilo ni pravično. V tem primeru bi sama kapitalistična produkcija bila nemogoča, ker bi s tem izgubila svoj vir profita, brez profita pa je sam obstoj kapitala nesmiseln. Neplačano delo ne predstavlja anomalije v kapitalistični produkciji, ampak je nasprotno njen motor; brez neplačanega dela je akumulacija kapitala nemogoča, brez akumulacije pa sam kapitalizem izgubi svoj pomen.
Kljub temu, da imamo pri neplačanem delu opravka z elementom, ki znotraj obstoječega družbenega sistema ne bo izginil, nam ni potrebno čakati, da se bo kapitalizem sesul, ampak lahko že sedaj ukrepamo na tem področju.
Kratkoročno rešitev vidimo predvsem v organiziranosti mladih delavcev, pri čemer pa bomo morali premostiti dvema problemoma. Prvi problem je, da je mlado prebivalstvo za razliko od starejšega prebivalstva bistveno manj izkušeno v sindikalnem boju, težje pa tudi zaznajo problematične pogoje v delovni pogodbi. Drugi problem zadeva objektivno okoliščino, da veliko mladih delavcev opravljajo pretežno prekarno delo; takšno delo ne poteka v klasičnem obratu, ampak je zaradi same narave dela produkcija decentralizirana, zato je delavec še posebej nemočen proti samovolji delodajalca. Takšne delavce je zelo težko povezati v sindikate, ker bi s težavo uporabljali metode, značilne za »klasične« sindikate; ne moremo organizirati stavke, ker ni centralnega obrata, s katerim bi lahko paralizirali produkcijo, ravno tako ne moremo organizirati delavce v kolektivni upor, ker so sami delavci medsebojno odtujeni.
Čeprav na tem področju obstaja potencial nadaljnjega družbenega boja, mu objektivne okoliščine, v katerih deluje, onemogoča večje dosežke. Iz tega razloga vidimo še eno kratkoročno rešitev v strogi regulaciji pripravniškega dela; volontersko pripravništvo mora biti ukinjeno, samo izvajanje pripravništva pa mora biti strogo regulirano s strani državne inšpekcije za delo. Za takšen ukrep niso potrebne radikalne spremembe[4], ampak zadostujeta že dopolnitev obstoječe zakonodaje in dosledno izvajanje državnega nadzora.
[1] Bolj pravilno povedano: zaradi pritiska delodajalca tega dopusta zaposleni ne izkoristijo.
[2] Prispevek iz RTV navaja, da je bilo pripravništvo obvezno za 75% tistih, ki so ga opravljali.
[3] Vir podatkov: http://www.bls.gov/bdm/entrepreneurship/bdm_chart3.htm
[4] V obstoječi zakonodaji je pripravništvo lahko volontersko ali z delovnim razmerjem. V primeru slednjega je pripravnik upravičen do najmanj 70% plačila, ki bi ga dobil na istem delovnem mestu kot redno zaposleni, pripadajo mu pa tudi dodatki in prispevki, značilno za ostala delovna razmerja.