Kuhanje, pospravljanje, pomivanje, skrb za otroke in za dom, v katerem živimo. Vse to so dela, ki so ključna za obstoj družbe. Čeprav se zdi, da so se v zadnjih desetletjih vloge v naših posameznih gospodinjstvih uravnotežile, večji del organizacije, miselnega napora in odgovornosti še vedno pada na ramena žensk. To delo, ki ga imenujemo reproduktivno delo – saj omogoča vzdrževanje in reprodukcijo družbe – ostaja nevidno, neplačano in podcenjeno. Pogosto je potisnjeno v zasebno sfero štirih sten naših domov in vsak dan znova nas starši, možje in bratje neprestano prepričujejo, da naj bi bilo naravno in samoumevno, da ga opravljamo prav ženske.
V Iskri poudarjamo, da mora biti naše delo vidno, saj je ključno za delovanje družbe. Zavzemamo se za podružbljanje reproduktivnega dela – za prenos bremena skrbstvenih in gospodinjskih nalog na celotno skupnost. Poudarjamo pomen javnih ter neprofitnih institucij, saj le-te omogočajo enako porazdelitev med vse, ne glede na predhodne finančne sposobnosti. Tako bi omogočile pravičnejšo porazdelitev dela in priznanje njegove vrednosti, ki presega meje doma in zasebnosti.
Podrejenost žensk razumemo kot sestavni del kapitalističnega patriarhata, v katerem razred kapitalistov zatira in izkorišča delavke za neplačano reproduktivno delo in podplačano delo za plačilo. Le feminizem, ki temelji na socialističnem boju, razume, da je položaj spolov vedno posledica izkoriščevalskih družbenih in ekonomskih odnosov, ki krepijo neenakosti na vseh področjih.
Naše delo mora biti vidno!
Od žensk se pričakuje, da doma vsak dan opravljamo veliko neplačanega dela, ki je fizično in tudi čustveno naporno, njegov pomen za družbo pa ostane prikrit. Družbeno reproduktivno delo ni priznano in ovrednoteno na enak način kot delo za plačilo. Vendar pa je vse naše domače delo predpogoj, da se lahko iz svojega gospodinjstva kot delavke in delavci vključujemo v plačano pridobitno delo.
Reproduktivno delo se zato ne bi smelo umeščati v “zasebno sfero”, ki je na videz namenjena sama sebi in povsem ločena od sfere dela. Čeprav se to delo trenutno skoraj v celoti opravlja v sferi posameznih domov, so skrb in nega družinskih članov ter gospodinjska opravila nujni za ekonomsko produkcijo, ki poteka v javni sferi. To delo namreč omogoča vzdrževanje obstoječe in nastajanje nove delovne sile, ki bo s svojim delom prispevala v vseh dejavnostih, ki so za ohranjanje družbe nujne. S prikazovanjem, da je opravljanje reproduktivnega dela zasebna odgovornost posameznih družin, se lastniki podjetij in državna oblast okoriščajo z ogromnimi količinami neplačanega dela, ki ga opravljamo predvsem ženske.
Ko govorimo o družbeno reproduktivnem gospodinjskem in skrbstvenem delu, ne govorimo samo o delitvi dela v posameznih družinah, ampak tudi o tem, da večino poklicev v sferi formalnega reproduktivnega dela opravljamo ženske, ki za to delo prejemamo minimalno plačo ali še manj kot to, pogosto delamo prekarno, za skrajšan delovni čas ali celo na črno. To so feminizirani poklici – poklici, v katerih večinoma delamo ženske in so pogosto povezani z nalogami, ki vključujejo skrb in čustveno podporo. Ta dela vključujejo vzgojo, izobraževanje, zdravstveno in skrbstveno nego, kuhanje, čiščenje in druga gospodinjska dela.
Kapitalistični patriarhat, družbeno-ekonomska ureditev, katere sestavni del sta izkoriščanje delavstva in s tem neločljivo povezana podrejenost žensk, reproduktivno delo predstavi kot ženskam “naravno”. Prepričuje nas, da smo umsko in telesno bolj prilagojene za učenje kuhanja, pospravljanja, vzgoje, izobraževanja in nege. Zato je vse to delo znotraj doma nepriznano, feminizirani poklici pa so razvrednoteni, podplačani in ne zahtevajo več zanje nujne izobrazbe. To vodi v dekvalifikacijo in degradacijo teh poklicev, slabšo kvaliteto prenosa znanja in veščin, ki jih za to delo potrebujemo, in posledično še dodatno poslabšanje delovnih pogojev. Ravno ženske smo pogosto zaposlene za krajši delovni čas in predstavljamo del prekarnega delavstva, predvsem v podplačanih panogah, kot so živilsko-predelovalna in tekstilna industrija, maloprodaja, zdravstvena oskrba in nega, vzgoja ter drugi t. i. “ženski” poklici.
Delamo v slabih delovnih pogojih, diskriminacija na trgu delovne sile pa vodi v nestandardne in prekarne oblike zaposlitve ter pogodbe za določen čas. Za mlajše ženske se pričakuje, da bomo kmalu noseče, šle na porodniško ter kasneje koristile bolniško in dopuste za otroke. Ker so v Sloveniji bolniška nadomestila (ti. zadržanost z dela zaradi bolezni) izplačana zgolj v 80 % višini osnove plače nas močno prizadene visoka stopnja revščine. Zaradi ekonomske odvisnosti od družinskih članov težje zapustimo nasilne intimnopartnerske odnose. Zaradi zaprtosti v zasebnost doma pa imamo omejen dostop do javnih dobrin in storitev.
Država, ki reproducira kapitalistične in patriarhalne družbene odnose, dopušča, da se nam za feminizirane poklice dodeli osnovna plača, ki je nižja od minimalne. Očitno je, da tako kapital kot kapitalistična država v vseh oblikah dela, ki tradicionalno pade na ženske, ne vidita ničesar več kot sredstvo za ohranjanje obstoječih vzorcev v patriarhalni delitvi dela. Poleg tega kapital na žensko delovno silo gleda kot zgolj na pomožno, dodatno delovno silo k primarni moški. Na ta račun lahko še poslabšuje delovne pogoje delavk, hkrati pa ustvarja konflikt med “pomožnimi” delavkami in stalnimi delavci. Delavci ženske delavke vidijo kot grožnjo njihovim boljšim delovnim pogojem, saj smo za kapital cenejše, in posledično zaostrujejo konkurenco na trgu delovne sile.
Kapitalizem v vseh svojih oblikah utrjuje, krepi in poglablja patriarhat. Z mezdnim delom oziroma delom za plačilo, ki ga opravljamo na delovnih mestih, posredno pa tudi z doma izvajanim reproduktivnim delom, ustvarjamo profite za kapitaliste. Posledično smo ženske v kapitalističnem patriarhatu dvojno izkoriščane in zatirane, če pa smo v finančno privilegirani poziciji, lahko del tega izkoriščanja preložimo na druge ženske (hišne pomočnice, čistilke, varuške, negovalke in oskrbovalke na domu), ki tovrstno delo opravljajo za mizerno plačilo ali pa na črno.
Ženske smo v večji meri zaposlene na slabše plačanih delovnih mestih in v slabše plačanih sektorjih (zdravstvena nega, otroško varstvo, izobraževanje). Žensk je več v delu s krajšim delovnim časom in neplačanem delu, prav tako je brezposelnost žensk višja od brezposelnosti moških. Plačna vrzel med spoloma je po raziskavah Eurostata v Sloveniji leta 2022 znašala 8,2 %, pokojninska vrzel pa 9,2 %.
Po podatkih Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ženske za gospodinjska dela v povprečju porabimo dobrih 200 ur več letno kot moški, za skrb za otroke pa dobrih 500 ur več.
Ali je žensko delo res samo za ženske?
Od vseh, ki smo vzgajane v ženske, se pričakuje, da opravljamo reproduktivno delo, ki je nujno potrebno za ohranitev družbe kot take. Skozi vzgojo nas učijo, naj bomo pokorne, nežne in predvsem požrtvovalne. Naslovi v novicah nam govorijo, naj bomo ženstvene in seksi. Dekleta se opisuje kot pridna – nagovarja se nas, naj bomo v šoli poslušne in mirne. Fante se označuje kot pametne, spodbuja pa se jih, da so glasni in da zavzamejo prostor. Dozo socializacije v “prave ženske” prejmemo tudi doma. Pospravi po hiši, pomagaj pri pripravi kosila in tako pokaži, da ti je mar za družinske člane. Če tega ne opravimo hčere, breme reproduktivnega dela največkrat pade na mame. Hišna opravila in skrb za urejen dom se še vedno razumejo kot nekaj prirojenega ženskam, saj so prepričanja o tradicionalnih spolnih vlogah globoko ukoreninjena v družbo.
Skrb za čistočo, večopravilnost in prijaznost so lastnosti, ki naj bi bile ženskam naravne. Smo tisti del družbe, za katerega je samoumevno, da opravlja skrbstveno in gospodinjsko delo. Od nas je pričakovano, da po osemurnem delavniku, dnevu v šoli ali celodnevnih predavanjih poskrbimo za brate, partnerje, starše in stare starše. Vprašajo nas: “A skuhaš kavo?”, “Kje so oprane gate?”, “A si mi napisala listek za v trgovino?” in “Zakaj nisi nič skuhala, če si bila pa cel dan doma?”.
Tudi same se vrednotimo glede na to, kako čist je naš dom in kako dobro skrbimo za druge. Lepo je, če znamo me in po možnosti naši partnerji, cimri ter starši ceniti delo, ki ga ženske opravljamo, vendar se moramo vprašati, zakaj v kapitalistični družbi reproduktivno delo ni nič vredno. Ravno razumevanje gospodinjenja in drugih skrbstvenih opravil kot nam prirojenih lastnosti – in ne kot dela – je izvor našega zatiranja in objektifikacije naših teles.
Reproduktivno delo nam v kapitalističnem patriarhatu ni bilo zgolj naprteno. Bilo je preoblikovano v naravno danost našega telesa in značaja. Vzpostavljena je bila patriarhalna družinska struktura, v kateri je mož opravljal mezdno delo, žena pa je ostala doma, kjer je skrbela za otroke, čistila, pospravljala in kuhala.
S to umetno delitvijo je bilo reproduktivno delo postavljeno v zasebno področje družine, kjer je skrito od ostale družbe in preneseno na ramena posameznic. Dodeljeno nam je bilo kot naravno in kot delo iz ljubezni, za katerega ne potrebujemo priučenega znanja. Zato smo pogosto ravno ženske tiste, ki smo prisiljene najti “kompromis” med družinskimi obveznostmi in zaposlitvijo, reproduktivno delo pa je videno kot nepravo ali nevidno delo.
V sodobnih zahodnih družbah pogosto verjamemo, da smo ženske v celoti dosegle enakopravnost in da je patriarhat stvar preteklosti. Čeprav se zdi, da sta gospodinjsko in skrbstveno delo že bolj enakomerno razporejena med vsemi spoli, večji del organiziranja, opominjanja, miselnega napora in odgovornosti še vedno pade na ramena žensk. Prepogosto smo zadovoljne s partnerji, ki prevzamejo opravljanje nekaterih gospodinjskih opravil, ne prepoznavamo pa, da bi moralo to delo biti samoumevno vsem spolom, saj je kuhan obrok, oprano perilo in čisto bivanjsko okolje predpogoj za samo delovno zmožnost tudi onkraj doma.
Tudi če bi bilo reproduktivno delo doma enakomerno razporejeno med spoli, pa to ne odpravi osnovnega problema. Dokler to delo ostaja v zasebni sferi družine, ostaja nevidno in neplačano. Javne menze, dostopni domovi za ostarele, javno šolstvo, vrtci in ostale javne storitve, ki gospodinjsko in skrbstveno delo kolektivno podružbljajo, opravljanje reproduktivnega dela z ramen posameznic prenašajo na družbo. Le tako bomo lahko začele odpravljati globoko zakoreninjene neenakosti.
To ni le problem žensk, to je družbeni problem!
Ženske bi bile nevidnega in neplačanega dela razbremenjene s tem, da bi se reproduktivno delo v čim večji meri podružbilo in se ga kolektiviziralo oziroma preneslo na skupnost. To bi dosegle z vlaganjem v javne in brezplačne storitve, za katere bi prek plačila prispevala celotna družba in na ta način prevzela del odgovornosti za družbeno reprodukcijo. Del vrednosti, ki ga delavka in delavec ustvarita s svojim delom, bi se tako preusmeril v zadovoljevanje skupnih potreb ljudi prek zagotavljanja javnih storitev, namesto da si ga kot profit prilasti nekdo drug v okviru izkoriščevalskih razmerij.
Nakupovanje živil, pripravo in kuhanje obrokov ter pomivanje posode znotraj posameznih gospodinjskih enot bi lahko nadomestile s prehranjevanjem v javnih menzah, kjer bi bili delovni populaciji na voljo zdravi in kakovostni obroki. S tem bi odgovornost za zagotavljanje kvalitetne prehrane delavkam in delavcem ter njihovim družinam prenesle na družbo in državo, ki za svoj obstoj in ohranjanje potrebujeta naše delo.
Obroki v javnih menzah bi bili cenovno dostopnejši kot doma pripravljeni obroki; da bi prehranjevalni obrati resnično služili svojemu namenu, pa bi morali biti neprofitni. Priprava in nudenje takšnih obrokov namreč ne bi smela biti podvržena tržnim mehanizmom, ki sledijo le cilju čim večjega dobička, saj ob tem ni mogoče hkrati zagotavljati dostopnosti obrokov in njihove kakovosti.
Družine so zaradi obstoja nekaterih javnih institucij deloma že razbremenjene reproduktivnega dela, ki vključuje pripravo obrokov za otroke, starejše in obolele družinske člane. Menze danes najdemo v šolah, domovih za starejše, bolnišnicah, dijaških domovih in drugih javnih ustanovah. Za prihranek časa in energije, ki ju zahteva priprava obrokov doma, pa bi bilo potrebno zgraditi nove ali nadgraditi že obstoječe javne menze, ki se nahajajo v neposredni bližini ali znotraj delovnih obratov, pisarniških objektov in izobraževalnih ustanov. Tako bi poskrbele za prehrano celotne delovne, šolajoče in študirajoče populacije.
Obroki, pripravljeni v menzah, bi bili vključujoči za vse osebe z zdravstvenimi stanji, ki zahtevajo medicinsko predpisane izključevalne diete (npr. celiakija, diabetes), in za alternativne načine prehranjevanja (vegansko, vegetarijansko). V zasebnih gostinskih obratih tem osebam obrokov pogosto ne nudijo ali pa jih ponujajo po zelo visoki ceni, saj se jim priprava inkluzivnih obrokov sicer cenovno ne splača. V javnih prehranjevalnih obratih, ki ne sledijo cilju čim višjih dobičkov, pa bi zagotavljale obroke za vse, ki to potrebujejo, tudi za osebe s posebnostmi v prehranjevanju.
V menzah bi bilo enostavno prilagajati jedilnike sezonski zelenjavi in sadju, z odkupom lokalno pridelanih sestavin pa bi lahko podpirale lokalno gospodarstvo. Poleg tega bi v menzah z bolj kakovostno hrano, kuhanjem v ustreznih količinah in številčno omejeno ponudbo poskrbele za to, da bi se zavrglo čim manj hrane. Z nudenjem kakovostnih in uravnoteženih obrokov pa bi preventivno poskrbele tudi za zdravstveno stanje delovne populacije in s tem dobrobit celotne družbe.
Javne menze bi lahko postale več kot le prostori za prehranjevanje. S krepitvijo socialnih vezi bi lahko postale živa središča za druženje, medsebojno podporo in kolektivno delovanje, kar bi pomagalo graditi močnejše in bolj povezane skupnosti. Takšno povezovanje bi pomagalo zmanjšati negativne vplive prevladujoče kapitalistične logike individualizma, zaradi katere marsikdo občuti osamljenost, izključenost in izoliranost od skupnosti.
Poleg priprave obrokov bi bilo tudi preostalo delo, ki ga družine opravljajo doma vsaka zase, mogoče prenesti na družbo, kar bi razbremenilo predvsem ženske, reproduktivno delo pa vzpostavilo kot skupno, družbeno problematiko. Zgleden primer je vlaganje v mrežo kakovostnih javnih vrtcev, kar številne ženske že sedaj deloma razbremenjuje varstva, nege, vzgoje in skrbi za otroke. Na ta način nam je omogočena zaposlitev za polni delovni čas in s tem večja ekonomska neodvisnost. Zato sta potrebna ohranjanje in nadgrajevanje mreže javnega otroškega varstva ter skrb za kakovosten in primerno plačan vzgojiteljski kader.
Še en nujen ukrep za zmanjšanje obremenjenosti z reproduktivnim delom, povezanim z varstvom in vzgojo otrok, je zagotavljanje polno plačanega in ustrezno dolgega materinskega, očetovskega in starševskega dopusta za oba starša. Kljub 100 % nadomestilu za materinski, očetovski in starševski dopust le s strani partnerke izrabljen dopust pomeni, da mora ta nase prevzeti več reproduktivnega dela kot partner. V letu 2020 je starševski dopust izrabilo 17.987 žensk in zgolj 820 moških. V primeru, da materinski dopust traja prekratek čas, so družine zaradi odsotnosti mreže javnega otroškega varstva prisiljene posluževati se zasebnega varstva ali varstva v širšem sorodstvenem krogu. Medtem ko je prva možnost dostopna le materialno privilegiranim družinam, druga varstvo otrok ohranja v zasebni sferi. Matere se zaradi nedostopnosti javnega otroškega varstva odločajo tudi, da bodo za otroke skrbele doma in bile dolgotrajno odsotne iz sfere plačanega dela. Preživetje zgolj s prenizkimi prejemki, vezanimi na skrb in varstvo otrok, jih ohranja v ekonomski odvisnosti od partnerja, otežuje njihovo vrnitev na delo in utrjuje v zasebnost potisnjeno varstvo otrok.
Podobno kot z vrtci bi tudi z vlaganjem v vsem dostopne domove za starejše, ki omogočajo kakovostno bivanje in storitve, zmanjšale obremenjenost s skrbjo za starejše družinske člane v zasebni sferi. Nujno je povečanje kapacitet prek nadgradnje obstoječih in izgradnje novih domov za starejše. Tudi na področju dolgotrajne oskrbe je potrebno iskati rešitve, s katerimi bosta oskrba in pomoč na voljo vsem ljudem ne glede na njihov materialni položaj. Usmeritev v podružbljanje skrbstvenega dela in financiranje javne profesionalne oskrbe je nujna, saj razbremenjuje gospodinjstva in predvsem ženske, ki smo z delom oskrbovanja najbolj obremenjene. Ključno vlogo v zagotavljanju dostopne in kakovostne dolgotrajne oskrbe imajo javne zdravstvene ustanove, ki s svojimi storitvami skrbijo za preventivo in zdravljenje bolezenskih stanj, ki so pogostejša v obdobju starosti.
Za prepoznavanje pomena reproduktivnega dela, ki vzdržuje celotno delovno družbo, je nujno vlagati v večjo dostopnost in kakovost javnih brezplačnih storitev. S tem bomo razbremenjene predvsem ženske, ki opravljamo največ oblik neplačanega in nevidnega reproduktivnega dela. V ta namen je potrebno okrepiti obstoječe javne storitve in poskrbeti za zaposlitev več strokovno podkovanega kadra, ki bo prejemal dostojno plačilo za opravljanje dela, brez katerega družba ne more obstati.
Kaj je kapitalistični patriarhat?
Kapitalizem je družbeni sistem, utemeljen na privatni lastnini produkcijskih sredstev, prek katere razred kapitalistov zatira in izkorišča delavski razred. Kapitalisti so tisti, ki imajo v rokah tovarne in podjetja oz. upravljajo z njimi v imenu korporacij. Delavke in delavci smo tiste, ki smo kapitalistom prisiljene prodajati svoje sposobnosti, čas in telo, da sploh lahko delamo in si zagotovimo preživetje. Za našo delovno silo prejmemo mezdo, ki pa ni polna vrednost našega opravljenega dela, saj si znatni delež (t. i. presežno vrednost) prisvojijo kapitalisti. Celotna vrednost, ki smo jo z našim delom ustvarile, nam ni povrnjena s plačilom, ampak dobimo veliko manjšo vsoto vrednosti, in sicer le toliko, kot je potrebno za ohranitev naše zmožnosti za delo. Pod to spadajo stroški hrane, prebivališča, oblek, ne spadajo pa stroški reproduktivnega dela, ki ga zastonj opravljamo ženske. To pomeni, da kapitalistom tega dela ni treba plačati in tako neposredno profitirajo od patriarhata. S prilaščanjem presežne vrednosti si kapitalisti omogočajo dobičke in pridobijo sredstva, ki jih nato porabijo za še nadaljno izkoriščanje delovne sile, kar le še poglobi naš podrejeni položaj.
V kapitalističnem načinu produkcije delavke in delavci nimamo nadzora ali pa imamo le minimalen vpliv na način proizvodnje, upravljanje s financami in druge odločitve, povezane z delom na našem delovnem mestu. Kapitalistične države, tudi samooklicane demokracije, bodo vedno delovale in nastopale v interesu kapitalističnega razreda. Delavstvu bodo pripravljene delno popustiti (še posebej pred močjo organiziranih delavk in delavcev), toda le začasno, z namenom pomiritve revolucionarnega zanosa množic, torej ohranjanja izkoriščevalskega sistema, ne pa njegovega odpravljanja. Nikoli ne bodo odpravile družbenih odnosov in razmer, ki omogočajo izkoriščanje in zatiranje enega razreda s strani drugega. Kapitalistični sistem ustvarja podlago, iz katere se lahko udejanjijo in delujejo vsi sodobni sistemi zatiranja – patriarhat, kolonializem, imperializem, rasizem, homofobija, transfobija, ableizem in podobno.
Patriarhat je sistem, v katerem nosijo moški večino moči v družbi, kar pomeni, da moški odločajo o pomembnih družbenih, političnih in ekonomskih zadevah, kot so vodenje skupnosti ali države, upravljanje z našimi telesi, odločanje, kaj je v družbi sprejemljivo in kaj ne. Ženske smo pogosto omejene le na vloge, ki vključujejo skrb za dom in družino oz. gospodinjstvo. Patriarhat temelji na izkoriščanju žensk in kvir oseb ter našem podrejenem položaju v družbi. Vzdržuje se preko predpostavke o domnevno naravnih in prirojenih sposobnostih ter lastnostih žensk. To, da nekatere lahko rojevamo, še ne pomeni, da smo po naravi bolj skrbne in čuteče. Zgolj to, da imamo nekatere maternice, nas ne napravi v ženske. Biološke razlike med ljudmi same po sebi niso vzrok družbene neenakosti med spoli. Fizične razlike med spoli postanejo povod za družbene neenakosti zgolj, ko jih pogojuje specifična družbena ureditev produkcije, značilna za razredne družbe.
Patriarhat je obstajal pred kapitalizmom – pojavil se je sočasno z nastankom zasebne lastnine, ko se je zmanjšal pomen oziroma je izginila skupna lastnina (npr. dostop do hrane in zavetišča za vse), posamezniki z močjo so si podredili druge, začelo pa se je dedovanje lastnine po očetovi strani. V različnih oblikah se je patriarhat ohranjal skozi vsa zgodovinska obdobja človeka, vendar pa se je ob prehodu v industrijski kapitalizem v 19. stoletju močno okrepil. Napredek tehnologije in posledična večja proizvodnja dobrin ter luksuznih izdelkov so močno vplivali na dotedanji način življenja ljudi. Procesi, kot je bila privatizacija skupnih zemljišč [t.i. ograjevanje], so mnoge, zlasti ženske, spravili v revščino in nas postavili v položaj, ko smo za preživetje morale začeti prodajati svojo delovno silo lastnikom tovarn.
V predindustrijskem času so bile družine pogosto razširjene in so vključevale več generacij – babice in dedke, tete in strice, bratrance in sestrične ter druge svojce. Industrijska revolucija je prinesla številne spremembe – ljudje so se začeli preseljevati v mesta, povečala se je njihova mobilnost, oblikovale so se manjše družinske enote, ki so bile bolj praktične za novonastale družbene odnose. Zaradi potrebe po večjem kopičenju kapitala se je vzpostavila specifična oblika družine z dvema staršema in njunimi otroci: mož, ki v širšem delu družbe opravlja delo za mezdo, in žena, ki v zasebnem prostoru doma opravlja gospodinjsko delo in skrbi za otroke. Takšni obliki rečemo jedrna družina.
Čeprav je na delovnem mestu v podrejenem odnosu do kapitalista in daleč od svobodnega človeka, je moški v jedrni družini kot patriarh [glava družine] v nadrejenem odnosu do žene in otrok. Svojo delovno silo namreč troši v javni sferi, je zanjo tudi plačan, in mu ni potrebno opravljati reproduktivnega dela. V takšni družini, kjer mož prinaša plačo v gospodinjstvo, ostali člani pa so od njegovega dohodka odvisni, govorimo o hraniteljskem modelu.
Za kapital je jedrna družina s hraniteljskim modelom osnovna enota družbe, saj vzdržuje obstoječo delovno silo ter oblikuje bodočo (novo generacijo delavk in delavcev). Če se reproduktivno delo dojema kot zasebno stvar ene družine, se lastniki kapitala izognejo odgovornosti, ki jo imajo do svojih delavk in delavcev. Ti so temeljni vir za prisvajanje presežne vrednosti. Kapitalistična družba zato reproduktivno delo obravnava le za vrsto posameznih “osebnih storitev” v zasebni domeni, ki naj bi jih nudile primarno ženske, ne pa kot dejavnost in potreba celotne družbe.
Čeprav se nam danes zdi, da hraniteljski model postopoma izginja, ga institucionalna politika v obliki socialnih in davčnih mehanizmov ter državnih ukrepov v resnici obnavlja in posodablja, da se ohrani delitev dela na zasebno in javno sfero:
- zaposlene in zaposleni imamo možnost subvencioniranja dohodnine za vzdrževane družinske člane (najpogosteje to koristijo moški za svojo partnerko in otroke),
- uveljavljamo lahko pravico do starostne pokojnine pri nižji starosti za vsakega oskrbovanega otroka (v popolnosti to velja le za ženske),
- manj se vlaga iz državnega proračuna v javne jasli, vrtce in varstvo otrok, kar vodi v iskanje zasebnega varstva na domu, česar si mnoge družine ne morejo privoščiti.
Hraniteljski model omogoča, da se zaposlitev in dohodek ženske tudi v moderni dobi kapitalizma obravnava kot dodaten prispevek oz. dopolnilo k domnevno že obstoječemu družinskemu dohodku. Slednji naj bi bil še vedno v domeni moških hraniteljev, ne glede na naš dejanski partnerski ali zakonski stan ali pa dejanski zaposlitveni status našega partnerja. Vendar pa razmere na trgu dela in stanovanjska kriza vse več mladih silijo v sobivanje v gospodinjstvih s sostanovalkami in sostanovalci, da si lažje delimo vse večje stroške in najemnino ter skupaj kuhamo, peremo in čistimo. V takšnem primeru gre za odstopanje od klasičnega hraniteljskega modela, vendar se mu kapitalistični sistem zgolj prilagodi, saj sami pogoji izkoriščanja s tem niso odpravljeni, reproduktivno delo pa je v celoti še vedno v domeni zasebne sfere.
Politika hraniteljskega modela nas strukturno odriva na rob kot pomožno, podcenjeno in še bolj izkoriščano delovno silo. Potiska nas v podrejeni položaj v družini in deluje kot eden osnovnih mehanizmov kapitalizma, ki omogoča, da je polovica človeškega dela prosto dostopen in vedno razpoložljiv vir. To se na institucionalni ravni utrjuje s subvencijami za zaposlovanje za polovičen delovni čas, dodatkom za vzdrževane družinske člane, pokojninskimi reformami in drugimi ukrepi na zdravstvenih, delovnopravnih, stanovanjskih in izobraževalnih področjih.
Zvezanost kapitalizma, patriarhata in rasizma: anti-imperialistični boj je feministični boj!
Širjenje kapitalistične ekonomije je šlo z roko v roki z imperializmom in procesi kolonizacije. Ko so zahodne evropske države začele osvajati svet z namenom kopičenja kapitala, je bil ta proces napojen z nasiljem do lokalnega prebivalstva osvojenih ozemelj in nasilja do žensk. Kljub uradni “dekolonizaciji” svetovni imperialistični sistem obstaja tudi dandanes, saj kapitalistični razredi na zahodu še naprej izkoriščajo ljudstva in naravne vire tretjega sveta. Ker so v teh deželah delavski standardi najslabši (nizke plače in manj stroga regulacija delovnih pogojev), okoljska zakonodaja pa neobstoječa (dovoljeno neomejeno črpanje nafte, rudarjenja …), imajo zahodni kapitalisti manj stroškov in več profita, če svoje tovarne preselijo tja.
Takšno izkoriščanje ljudstev z globalnega juga zahodni kapitalistični razred seveda skuša prikazati kot naravno. Iz tega razloga je izumil rasistično ideologijo, ki uči, da so neevropski, nebelski narodi manjvredni in zato upravičeno podrejeni. Biti bel moški je postalo moralna lastnost, vzpostavile so se rasne hierarhije, ki prispevajo k vzdrževanju izkoriščanja obrobnih držav (npr. Bangladeš, Kongo, Ekvador, Filipini …) s strani držav središča (npr. Združene države Amerike, Francija, Nemčija …). Vse to ne bi bilo mogoče, če si novonastale kapitalistične strukture ne bi podredile žensk in nam naprtile opravljanje reproduktivnega dela. Hkrati so si zagotovile poceni delovno silo za pridobivanje dobička prek izkoriščanja cenejšega dela migrantk in suženjskega dela žensk.
Vsa diskriminacija, zatiranje in izkoriščanje, ki jih doživljamo na osnovi spola, rase, etničnosti in nacionalne pripadnosti, so del kapitalističnega sistema. Ne moremo naslavljati zgolj enega sistema izkoriščanja, ne da bi prepoznale, kako zelo povezan je z vsemi ostalimi sistemi. Le ko bomo presegle zavajanje, da je težava samo na posameznih delovnih mestih, v posameznih državah ali v določeni etnični skupini in dosegle zavedanje, da so te težave posledica sistemske ureditve družbe, bomo lahko pravilno zastavile naš boj. Socialistični feminizem pa je ravno tisti, ki nas bo privedel do tega zavedanja in prepoznal, da je odprava kapitalizma temelj za sočasno odpravo ostalih sistemov zatiranja. Samo tako bomo ljudje lahko živeli v resnično svobodni družbi, politiki in ekonomiji.
Znotraj katerega feminizma naj se organiziramo?
V današnjem času je pojem feminizem vsesplošno poznan, a je zaradi svoje umeščenosti v obstoječi kapitalistični ureditvi viden predvsem v liberalnem pomenu. Liberalni feminizem, ki se je uveljavil kot edina dopustna oblika feminizma v kapitalističnih družbah, pristaja le na simbolično vključitev žensk v obstoječi sistem, ne da bi se v svoji osnovi sploh kaj spremenil.
Liberalne feministke so tako prepričane, da podrejenost in zatiranje žensk, ki ga doživljamo na vsakodnevni ravni, izhaja iz pomanjkanja političnih in državljanskih pravic. Osvoboditev žensk naj bi zato bila dosežena z odpravo diskriminatornih praks in s prizadevanji za enake pravice.
Položaj, marginalizacija in diskriminacija žensk pa so sistemsko določene in sestavni del družbeno-ekonomske ureditve kapitalistične družbe. Zato tudi emancipacija žensk ni mogoča brez celostnih sistemskih sprememb. Emancipacija žensk prav tako ni odvisna od posameznih reform, ki jih zagovarja liberalni feminizem – te delujejo zgolj kot obliž na globoke rane, ki nam jih je zadal kapitalistični sistem izkoriščanja. Ni dovolj, da v parlamentarni prostor vpeljemo sistem spolnih kvot – samo zato, ker bo na pomembnih odločevalskih položajih prisotnih več žensk, še ne pomeni, da bo povprečna ženska na vsakodnevni ravni imela kaj od tega. Prav tako liberalni feminizem večino družbenih problemov obravnava s pozicije spola, ne pa tudi razreda. Zavzemanje za t. i. enakopravnost spolov pogosto vodi zgolj v več izkoriščanja – v nočno in fizično naporno delo se vključi tudi ženske, namesto da zagovarjamo njuno ukinitev oz. zmanjšanje; več žensk na vodilnih pozicijah v podjetjih in institucijah pomeni le prisvajanje zaslužka zanje, ne dejanske odprave izkoriščevalskih pogojev za delavke (ali delavce); liberalne feministke bodo rekle, da se borijo za delavske pravice, a bodo hkrati podpirale vojne zločinke, direktorice korporacij in slavne miljonarke ter celo obsojale upor zatiranih delavk proti kolonizatorjem in kapitalistom.
To, kar nas izkorišča in podreja, je družbeno-ekonomski sistem izkoriščanja. To je kapitalistični patriarhat.
Feminizem, ki temelji na socialističnem boju, razume, da so položaji spolov vedno posledica družbenih in ekonomskih odnosov. Patriarhat je skupaj z ideološkimi procesi pripisovanja atributov moškosti in ženskosti v zgodovini kapitalizma nastopal kot sestavni del izkoriščevalskih odnosov. Položaj žensk in (re)produciranje spolnih razlik nista del individualnih in izoliranih primerov diskriminacije, ampak sta sestavni del strukturne ureditve družbe. Na tak način se samo prelaga družbena vprašanja na navidezno ločena ženska vprašanja, ki naj bi tako imela opravka z domnevno izoliranimi in samostoječimi spolnimi razlikami.
Socialistični feminizem razumemo kot teorijo in prakso, ki združuje boj proti patriarhatu in boj proti kapitalizmu ter razume njuno prepletanje. Kapitalizem je patriarhat vpletel v svoje delovanje in ga izkoristil za akumulacijo profitov. Patriarhalno idejo o “naravnih vlogah spolov” je kapitalizem izkoristil za pozasebljanje reproduktivnega dela – skrbstvenih in gospodinjskih opravil, katerih vloga je ohranjanje in reprodukcija kapitalistične družbe. S tem, ko ženske doma zastonj opravljamo delo, ki je nujno za reprodukcijo delovne sile (trenutne in prihodnje), lahko kapital izplačuje nižje mezde in s tem akumulira več profita. Kapitalizem še poglablja tradicionalne spolne vloge s tem, da ženske zapre v zasebno sfero reprodukcije in moške v javno sfero produkcije.
Zaključek
Kapitalizem izkorišča reproduktivno delo, saj je večina tega dela nevidnega in neplačanega. Na ta način si sistem omogoča nižje stroške proizvodnje in maksimizira dobičke. Patriarhat to izkoriščanje podpira s tem, da krepi norme in institucionalne politike, ki določajo, katera dela padejo pod zasebno sfero.
Prepoznati moramo, da se v postkolonialnih kontekstih te strukture še bolj zaostrujejo. Izkoriščanje ljudi iz držav globalnega juga je tesno povezano z organizacijo dela pri nas. Prehod k socialističnemu feminizmu vidimo kot edino pot, ki resnično naslavlja izkoriščevalske odnose kapitalističnega patriarhata in njegove sistemske zraščenosti z drugimi sistemi zatiranja. Le z družbenim preoblikovanjem reproduktivnega dela in odpravo kapitalističnih in patriarhalnih struktur lahko ustvarimo resnično enakopravno in pravično družbo, v kateri bodo vsi spoli osvobojeni izkoriščanja in zatiranja.
Viri in literatura
Burcar, Lilijana. (2018) Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe. Založba Sophia, Ljubljana.
Federici, S. (2022). Kaliban in čarovnica: ženske, telo in prvotna akumulacija. Založba Sophia, Ljubljana.
Gleeson, Jules Joanne in O’Rourke, Elle, ur. (2021) Transgender Marxism. Pluto Press, London.
Kollontaj, Aleksandra. (2002) Kollontaj 150: Izbrani spisi. Založba /*cf, Ljubljana.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. (2023) Novosti na področju starševskega varstva in družinskih prejemkov. https://www.gov.si/novice/2023-03-29-novosti-na-podrocju-starsevskega-varstva-in-druzinskih-prejemkov/.
Statistični urad republike Slovenije. (2023) Strukturna statistika plač – delo žensk. https://www.stat.si/statweb/News/Index/12954.
Tomšič, Vida. (1978) Ženska, delo, družina, družba. ČZDO Komunist-TOZD, Ljubljana.
Besedilo je nastalo v sklopu projekta »Delo žensk mora biti vidno!«, ki ga sofinancira Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. MDDSZ seveda ni odgovorno za informacije, ki jih vsebuje gradivo, in za njihovo nadaljnjo uporabo, ker predstavljajo poglede avtoric.