Po več kot mesecu negotovosti je Državni zbor potrdil spremembo Zakona o visokem šolstvu in s tem razveljavil z lansko novelo sprejeto določilo, ki omejuje čas trajanja pravic iz naslova študentskega statusa na “čas trajanja enega študijskega programa na posamezni stopnji.” S tem je stanje, predvsem kar se tiče zdravstvenega zavarovanja in subvencij za bivanje, urejeno tudi za tistih nekaj sto študentov in študentk, katerim se je negotov položaj kar vlekel in vlekel. Še več, povrnjeni jim bodo tudi vsi nastali stroški.

V Društvu Iskra smo veseli uspehov, ki so rezultat vseh angažiranih. Hkrati pa smo še vedno daleč od celovite rešitve. Vzporedni in zaporedni študij sta še zmeraj zakonsko neurejena, nejasne so tudi okoliščine menjave študijskega programa ali smeri. Seveda je iluzorno pričakovati spremembe čez noč, kar pa ne pomeni, da jih ne zahtevamo.

Nastale težave niso posledica le slabo zastavljene lanske novele, temveč zgrešene visokošolske politike, ki se jo v Sloveniji in širše izvaja že leta. Tudi letos bi najverjetneje ostale prikrite, če ne bi hkrati s sprejetjem lanske novele potekala prenova visokošolskega informacijskega sistema, ki pristojnemu ministrstvu zdaj omogoča centralno vodenje evidence. Težave so torej obstajale že prej, le nihče se jih ni dobro zavedal.

Eden temeljnih dokumentov, na katerega se ob sprejemanju zakonskih sprememb vsakokrat sklicujejo odgovorni, je gotovo Nacionalni program visokega šolstva 2011-2020. Omenjen dokument je bil sprejet v času, ko je področje visokega šolstva vodil minister Gregor Golobič. Že v času sprejemanja je bil program deležen burne razprave in mnogih kritik, tudi po popravkih pa negativno vpliva na razmere danes – konkretno je vredno omeniti zapis, da bo država “posamezniku plačala stroške” študija za vsako stopnjo enkrat v življenju. Stališče je argumentirano s spodbujanjem vseživljenjskega učenja, v praksi pa smo lahko izkusili, kaj to dejansko pomeni za področja, kot sta vzporedni in zaporedni študij. Na kratko: nič več.

Vzporedni in zaporedni študij se zaradi koristi, ki jih prinašata družbi in posameznikom (in tukaj ni mišljen “fiktiven študij”), splača zagovarjati, državi pa smiselno zakonsko urediti. Sicer se debato pogosto konča z argumentom, da nacionalni program oža manevrski prostor, vendar v Društvu Iskra na spremembe ne nameravamo čakati do leta 2020.

Kaj konkretno torej pomeni sprememba 69. člena Zakona o visokem šolstvu? Po eni strani mnogim omogoča nemoten študij, kar jim tudi pripada, hkrati pa odpravlja kakršnokoli omejitev ugodnosti, ki pridejo s študentskim statusom – problem, ki je najočitnejši predvsem pri delu preko napotnice, ki je že zdaj eden glavnih vzrokov prekarnosti in težkih življenjskih pogojev.

Gotovo se odgovorni problema zavedajo, saj je ministrstvo že sporočilo, da je “tematiko potrebno urediti v področni zakonodaji.” V Društvu Iskra podpiramo namene urejanja, če ne bo prihajalo do nadaljnjih podtalnih poskusov kratenja ugodnosti, pripravljeni pa smo tudi pomagati po svojih močeh.

Da se pod nekaterimi pogoji “šolnina lahko zaračuna,” pa pravi 77. člen Zakona o visokem šolstvu. Zato ni še nič rešeno. Zato je potrebno narediti vse, da “lahko” ne postane “se”.