Vojne v Siriji in sosednjih državah, v katerih se krešejo tudi zunanji interesi, imajo za posledico, kot vse vojne do sedaj, begunke in begunce. Prav zato je res presenetljivo gledati, kako je evropa začudena, ko ji ljudje, ki bežijo pred vojno, potrkajo na vrata. Presenečenju in osuplosti sledita strah in agresija. Strah pred tujci, na katerega se avtomatično odzove z nasiljem. Veliki razsvetljenski projekt humanistične evrope je v sekundi do zob oborožen in pripravljen na najhujše. Krivdo za to pa nosijo soljudje, ki so pribežali naravnost iz vojne. Neoboroženi, utrujeni, pretreseni. Kako je to mogoče? Populistična retorika političnih elit in pretirani senzacionalizem medijev sta v družbi vzbudila tisto najslabše – iracionalen strah, ki se manifestira v nasilju, ogromen porast sovražnega govora, nestrpnost, ksenofobijo in tudi pripravljenost na fizično obračunavanje. Priča smo ogromnemu porastu ksenofobije in rasizma. Sovražnost do drugačnega, tujega, neznanega je zgodovinsko vseskozi prisotna, menja le svoj objekt. Trenutno so to pač begunci, zadnje čase pa so na tapeti predvsem muslimani, homoseksualci, Romi, pripadniki določenih subkultur in specifičnih ver. Rasizem se je z biološkega determinizma, torej osredotočanja na biološke značilnosti, kot so na primer barva kože ali oblika lobanje, preusmeril na kulturni determinizem. A, da bi ta projekt sovraštva bil aktiven, produktiven, mora delovati v skladu s hegemono kulturo oziroma se z njo povezati, saj bo le tako na svojo stran dobil večje število ljudi in ‘žegen’ vladajočih elit. V nasprotnem primeru tvega marginalizacijo in postopno zgodovinsko pozabo. Od kdaj pa je vladajoča kultura tako sovražno razpoložena? In kaj naj bi bila današnja vladajoča kultura? Označimo jo lahko kot nacionalno kulturo z močno populistično noto, ki pa se je, sploh tekom zadnjih desetletij, modificirala v malce ‘širšo’, evropsko kulturo. Lahko govorimo tudi o nacionalizmu Evropske unije, ki vidi belo evropo kot institucijo, ki ohranja najbolj (ali celo edine) humane, civilizirane in ‘normalne’ prakse in nazore ter brani človeške, torej evropske vrednote. Suverena in izolirana nacionalna država je pač stvar preteklosti, zato tudi ne zmore več ohranjati močne nacionalne kulture. Ali pač?

POPULIZEM KOT RAZSEŽNOST POLITIČNE KULTURE

Populizem političnih elit in pretiran senzacionalizem medijev sta neposredna krivca trenutnega ‘miselnega vzdušja’ v Sloveniji. Bizarno in strašljivo je, ko opazimo, da vladajoča garnitura ter mediji uporabljajo skoraj identično retoriko. Priča smo nekakšnemu nacionalističnemu populizmu, s katerim se večina prebivalstva najlažje poenoti oziroma ga hitro ponotranji. Ta vključuje močno vpetost čustev, imaginarno kolektivno identiteto, ki je vezana na državo in širjenje strahu, ki prežema velik del populacije. Priča smo strahu pred spremembami. In ta strah pred spremembami najmočneje zastopa prav t. i. politična sredina oziroma “moderni center”, s Cerarjem na čelu. Tako imenovani ‘moderni politični center’ bi lahko opisali kot tisto najbolj populistično razsežnost politične kulture, kot zastopstvo najbolj razširjenih, tradicionalnih, ljudskih vrednot, ki so pogosto vezane na nacionalno pripadnost, skrb za varnost lastnega naroda oziroma evropskega naroda ter seveda etiko in moralo na vsakem koraku. Zvenijo te besede znano? Strah pred spremembo oziroma strah pred radikalnim napadom na zahodni način življenja in vrednote zaradi neodgovornega poročanja medijev čuti večina ljudi. Ta strah podpihuje še populizem, ki se kaže kot eksplicitni sovražni govor s strani etabliranih strank z desnega pola, na čelu s Slovensko ljudsko stranko, ki se, da se potegne iz politične pozabe in si nabere nekaj političnih točk, zavzema za čim hitrejšo postavitev bodeče ograje na meji. Evropska politika je begunce označila kot tujek, zunanje sovražnike, to je razvidno iz analize govorov posameznih predsednikov vlad, vrha EU in še posebej zunanjih in obrambnih ministric in ministrov. Diskurz in odločitve političnega centra močno sovpadajo z željami in zahtevami (skrajne) desnice – ti širijo strah in sovraštvo do beguncev, na vse pretege iščejo poti in metode, kako bi z njimi imeli čim manj stika (pri nas izključno poudarjajo tranzitnost, niti besede pa ne dodajo o možnostih integracije), na meje pošiljajo enormne količine policije in vojske z dodatnimi pooblastili, radi govorijo o izrednih razmerah (čeprav se le-te šele s takšnim diskurzom ustvarjajo!) in jih izkoriščajo za določene sporne politične poteze, ki gredo tako lažje mimo ušes in oči javnosti.

VARNOST ZAHTEVA NASILJE

Odkrit sovražni govor, širjenje iracionalnega strahu, zavajanja in celo pozivi k fizičnim obračunavanjem prihajajo od povsod – s strani cerkve, civilne družbe in parlamentarnih strank. Nikakor pa se problem ne nahaja le na desni strani političnega pola, ki seveda le izvaja, kar že leta zagovarja – svoja ‘večna’ tradicionalna stališča, ki so a priori ksenofobna. Problem je širši. Za primer se osredotočimo le na etablirano politiko. Pred nekaj tedni je bil v Državnem zboru dobesedno čez noč izglasovan Zakon o obrambi, ki ga je podprla velika večina, z SD in Desusom vred, natančneje ga je podprlo 66 poslancev. Proti je bilo le 5 poslancev. Sam zakon je naletel na močno neodobravanje in zavračanje, tako s strani kritične družbe kot s strani stroke. Radio Študent je zahtevo za razpis referenduma proti militarizaciji, katere cilj je razveljaviti prej omenjeni zakon, v danem roku vložil z več kot 3.000 podpisi. Zakon je bil iz mnogih strani prepoznan kot nepotreben, saj bi le še spodbujal militarizacijo in legitimiral nasilje represivnih organov. In takšen zakon naj bi še bolj okrepil varnost. Kot Cerar venomer ponavlja, je na prvem mestu varnost – govori o varnosti slovenskih državljanov, seveda.

Rejtingi še vedno rastejo strankam, ki zaostrujejo ksenofobno retoriko, in vladajoči SMC, ki skrbi za varnost (in si tako pridobiva politične točke, saj Slovenci zaupamo in verjamemo v delo naših vrlih policistov in vojakov). Nacionalistični populizem pa prepoznamo ravno v teh praksah. Na stotine do zob oboroženih (in pogosto sovražno nastrojenih) represivnih sil ‘straži’ na tisočine prezeblih, utrujenih in čustveno pretresenih beguncev. S tem, ko skrbijo za varnost, vzbujajo občutek, kot da je vse pod kontrolo. Kot da država ve, kaj dela. Kar pa je daleč od resnice. Res imamo toliko policistov in vojakov, da smo Slovenci absolutno na varnem (če so begunci že res tako nevarni, kakor nam govori večina medijev in sugerira skoraj celotna politična sfera). Toda begunci, za katere navsezadnje gre, so prepuščeni sami sebi oziroma dobri volji prostovoljk in prostovoljcev. Problem je jasen – orožnikov je čez glavo dovolj, primanjkuje osnovnih stvari, kot so hrana, oblačila in igrače za otroke ter še posebno – primanjkuje sistem, ki bi omogočil lažje prehajanje in ustavil večurno, če ne celo večdnevno zadrževanje ljudi na mestih, ki so jih nekateri primerjali s koncentracijskimi taborišči. Odgovor države? Še več policistov in dodatna pooblastila vojski. Vendar dodatna pooblastila, ki vojske ne bodo pooblastila za delanje tega, kar je potrebno, saj je imela takšna pooblastila vojska že prej.

Kar je najbolj zaskrbljujoče in hkrati simptomatično za nacionalistični populizem, pa je mrzlično postavljanje takšnih in drugačnih ograj med državami. In kar je tu najbolj pomembno, nevarno, a hkrati pogosto spregledano je, da države teh ograj ne postavljajo zaradi beguncev. Postavljajo jih, ker jim nevarnost predstavljajo ostale države. Z njimi se zavarujejo, ogradijo se s čimvišjo ogrado. Konflikti med državami vznikajo zaradi neusklajene begunske politike med državami. Izgovor je, seveda ponovno, varnost državljanov posameznih evropskih držav kot tudi preživetje Evropejca. Če pogledamo primer Slovenije. ‘Koalicija v opoziciji’ v postavi SDS, NSi ter zunajparlamentarne SLS že od začetka poziva vlado, da “poskrbi za varnost državljank in državljanov ter njihovega in skupnega premoženja” ter da “zaščiti lokalno prebivalstvo in mu omogoči, da se vrne v normalne tokove, sicer lahko pride tudi do velike gospodarske škode, morda pa tudi do zdravstvene ogroženosti” (citirano z uradnih spletnih strani SDS in NSi). Ob tem sredinski Cerar uporablja do potankosti isto retoriko, na koncu doda le par besed o solidarnosti in humanosti do beguncev, ki so se izkazale za prazne (saj Slovenija z begunci ravna katastrofalno slabo in neprimerno).

ZA KONEC (EVROPE?)

Stopnjevanje situacije poteka nekako takole: Mediji si s pretiranim senzacionalizmom dvigujejo gledanost, s tem pa povzročajo vsesplošno paranojo, sovraštvo in strah. Etablirana politika (tako sredinska vlada kot celotni desni pol) se omejuje na nacionalistični populizem o varovanju ‘naših’ ljudi, slovenskih ter evropskih vrednot, o beguncih govori kot o zunanjem sovražniku, ki vdira na naše ozemlje in se prav malo briga za našo kulturo in običaje. Najprej na teren pošlje policaje, nato še veliko več policajev, nato vojake z dodatnimi pooblastili, nato na pomoč priskočijo še policaji iz ostalih držav, naslednja je na vrsti ograja, v skrajnem primeru sledi zid. Nacionalne države se zapirajo same vase in s tem, do neke mere, ponovno vzpostavljajo nek osnutek suverene nacionalne države. Spet same skrbijo za svojo varnost kakor vedo in znajo. Takšno početje, ki se ga poslužuje vse več evropskih držav, ustvarja plodovita tla za vznik fašistoidnih politik. Širom evrope so v porastu skrajno desne entitete – tako v parlamentu kot na ulicah. Mediji jim igrajo na čustva, etablirana politika jim piha na dušo, medtem ko izpolnjuje njihove zahteve. Tako imenovana begunska kriza se že od začetka rešuje napačno. Vse sile so osredotočene na varnost, varnost in še enkrat varnost, ta varnost pa se kaže izključno v kvantiteti oboroženih sil na terenu, medtem ko se zelo nevarnega formiranja raznih javnih straž in manifestacij neonacistov pretirano ne omenja. Za humanitarno plat so tu prostovoljke in prostovoljci, ki brez pomoči države delajo ravno to, kar bi morala delati država – skrbijo za ljudi, ki so pribežali iz vojne v iskanju boljšega življenja in predvsem miru. Namesto s tem jih humanistična evropa pričaka z bodečimi žicami, do zob oboroženimi policisti in vojaki, sovražno nastrojenostjo lokalnega prebivalstva in hordami neonacistov, ki se nasilja poslužujejo kot legitimne politične metode. Begunci tako bežijo z dežja pod kap. Iz vojne v nasilje. Iz kaosa v kaos.

Če že bodo deležni kakršnekoli integracije, bo to integracija v vse širši evropski prekariat. Integracija v izkoriščane, brezimenske množice manjšin. Vse to jasno kaže agendo evrope, ki zavrača sodelovanje oziroma svojo odgovornost v globalnem procesu in vznik očitno močne želje po ponovni vzpostavitvi suverenih nacionalnih držav, ki ena na drugo mejijo z bodečimi žicami in oboroženimi represivnimi organi. Populizem in pretirani nacionalizem sta enkrat že rezultirala v katastrofi svetovnih razsežnosti. A, kot sta že ugotovila Hegel in po njem Marx, se zgodovina ponavlja, prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Če se bo ponovila, bo tokrat vsekakor farsa. Dobrodošli v evropo 21. stoletja!