Ko danes govorimo o ideologiji, govorimo večinoma o skupku osebnih vrednot in političnih nazorov, ki naj bi bili rezultat nekega nerazumevanja dejanskosti oziroma zamegljenosti uma, namerne ali nenamerne manipulacije. Ideologija naj bi bila torej leča, ki nam zakriva jasen pogled na dejanskost. Vendar je takšna definicija ideologije nezadostna. Predpostavlja namreč, da obstaja neko tehnično, izvenideološko stanje, neka pozicija, ki lahko svet vidi tak kakršen je v resnici, kakršen je sam zase, se pravi neodvisno od nas, njegovih opazovalcev, in ki lahko zato služi kot orodje za sprejemanje odločitev, ki so koristne in pravilne za vse družbene skupine. Čeprav se na prvi pogled res zdi, da je svet od nas, izoliranih posameznikov neodvisen (konec koncev nam to kažejo znanstvena dognanja v naravoslovju, znanstveni zakoni in tehnološki napredek), pa je že sama predpostavka o izoliranem posamezniku vprašljiva in ideološka. Zelo posplošujoče je namreč na družbene fenomene gledati tako, kot da imamo na eni strani individuum, ki ima neke gone, potrebe, neko naravo in se giblje po njenih zakonih, na drugi pa družbena pravila, ki se morajo prilagoditi tej naravi posameznikov, da bodo optimalno odgovarjala vsem. Ker je po našem mnenju ravno predpostavka tega izoliranega posameznika in njegove narave najočitnejši primer pasivnega sprejemanja vladajoče ideologije, si jo poglejmo pobliže.

Izolirani posameznik – ki se do neke mere jasno zaveda svojih interesov in dejanj in čigar odločitve so do neke mere racionalno interesne odločitve, ki naj bi, v kolikor bi bile pravilne, maksimirale njegovo individualno (se pravi od družbe neodvisno) korist in zadovoljstvo – je relativno pozen proizvod socialnega razvoja. Čim bolj se namreč vračamo v zgodovino, pravi nemški mislec Karl Marx, tem bolj vidimo kako je posameznik, ta dandanes izoliran opazovalec, vezan na družbeno celoto – pleme, družino ali rod. Kolikor je ta posameznik bil vezan na neko celoto, je ta celota bila odvisna od dejanj tega posameznika in obratno. Vsako dejanje posameznika (od priprave hrane do grajenja bivališč in lova) je bilo dejanje usmerjeno k razvoju in dobrobiti celotne skupnosti in vsak posameznik se je neposredno zavedal, da je del te celote, saj je jasno videl, kako njegovo individualno delo vpliva na njen razvoj in njeno dobrobit. Z vedno večjo delitvijo dela, se pravi specializacijo proizvodnje, pa smo posamezniki postali na videz oddaljeni tako od družbe kot eden od drugega. Ko so v 18. stoletju ljudje začeli množično opravljati dela v manufakturah, svojega dela niso več dojemali kot individualnega doprinosa skupnosti, ampak kot neko zelo abstraktno delo, ki zgolj prinaša dobiček posamezniku-lastniku tovarne, delavcu pa prinese plačo (mezdo), s katero si lahko zagotovi individualno preživetje.

Tako se posameznik skozi proces dela odtuji na eni strani od proizvoda svojega dela, na drugi pa od družbe, soljudi in v končni fazi tudi od samega sebe – ne vidi več, da je del vedno kompleksnejše celote, ampak se raje (ker je veliko lažje in miselno manj naporno) dojame kot popolnoma izoliranega, atomiziranega posameznika, katerega edina dolžnost je, da poskrbi za to, da se bo neodvisno od družbe imel čim bolje. Vendar je ta izoliranost vsaj deloma lažna. Čeprav je posameznik res vedno bolj odtujen, pa se na konkretni, materialni ravni, še vedno udeležuje družbenega življenja. Vsako njegovo delo je del kompleksne produkcijske verige. Sam akt potrošništva je v končni fazi zaužitje sadov dela kar najrazličnejših posameznikov. Vzemimo denimo vsakdanji primer nakupa hlač. Kupimo in oblečemo hlače. Po eni strani je za izdelavo teh hlač nekdo moral posaditi bombaž, nekdo ga je moral obrati, nekdo predelati, nekdo prepeljati nekam drugam, kjer so ga zašili v hlače. Nekdo je spet moral narediti proizvodne hale in stroje, spet nekdo drug jih je moral prodati na veliko in nekdo tretji distribuirati v manjše trgovine, kjer smo jih kupili. Po drugi strani nam te sveže kupljene hlače služijo kot orodje – porabljamo jih, ko smo na delovnem mestu, kupiti jih moramo, da sploh lahko dobimo službo, v njih brišemo čopiče, če smo umetniki, ali pa se z njimi grejemo, če smo gradbeni delavci, ki delajo na mrazu. Morda jih imamo le za to, da ne izpademo čudni, ko sedimo v predavalnici. Poanta je, da so neke navadne hlače bistveno družben proizvod, preko katerega se vklapljamo v svetovno družbo kot celoto. Vedno se udeležujemo družbenega življenja, ne glede na to, kako izolirane se počutimo – vedno smo že odvisni drug od drugega, četudi se od 18. stoletja dalje tega vedno manj zavedamo.

V 18. stoletju so celo mislili, da je ta izoliran posameznik pravzaprav naravno stanje človeka in ne zgodovinski rezultat. In prav tako marsikdo misli danes. Tako misli, ker je v konkretnem procesu dela odtujen in izoliran in se zato ne zave celostne povezanosti v organsko celoto. In iz te necelostne misli potem izpeljuje celotno razumevanje družbe. To razumevanje pa, ker mu je najbolj zdravorazumsko, razglaša za tehnično in izvenideološko, za objektivno dejstvo sveta. A ravno tisto, kar je najbolj zdravorazumsko, je ponavadi najbolj ideološko. Ideologija se namreč vedno kaže kot “common sense”. Veliko bolj zdravorazumsko, veliko lažje je namreč posplošiti dejstvo izoliranega posameznika kot ga razložiti z zgodovinskim razvojem.

Vprašajmo se za konec, zakaj je ideologija, ki jo pasivno sprejmemo, ravno takšna. Komu služi, kdo jo spontano proizvaja? Kajti vsaka ideologija je partikularna in mora torej služiti interesu in biti proizvod interesa neke družbene skupine.

Trgovec, podjetnik, lastnik strojev, najemodajalec. Vsi ti se morajo, če želijo živeti kot individualisti, če želijo realizirati svoje najbolj individualne želje, zgolj prepustiti svojim življenjskim pogojem. Individualno gledano so posestniki lastniki kapitala, ki se plemeniti. Povsem preprosto sprejmejo življenjske pogoje svojega razreda – družbene skupine, ki si lasti neka sredstva, nek kapital. Na račun ekonomskega izkoriščanja delavcev in najemnikov, z iztrganjem presežne vrednosti, ta družbena skupina zelo lepo živi in vsak njen član ima možnost realizacije svojih individualističnih želja.

Druga družbena skupina, ta ki jo določa dejstvo, da nima v lasti nikakršnega kapitala in da mora za golo preživetje prodajati svojo delovno silo pod zelo arbitrarnimi pogoji – imenujmo jo delavski razred – pa takrat, ko se skuša prepustiti istim življenjskim pogojem, v kolikor hoče realizirati iste individualistične želje in potrebe, naleti na zelo konkretne materialne ovire. Ne more iti na potovanje okoli sveta, ker nima dovolj denarja. Ne more v kino, ker nima časa, saj je na delu. Doma mora skrbeti za bolne starše ali delati še več, da si lahko privošči drage zdravstvene storitve. Vse to v izkoriščanem posamezniku vzbudi misli, ki so lahko za družbo in življenje destruktivne. To so misli nezadovoljstva, ki lahko na neki točki postanejo tudi misli o kriminalu, skratka egoistične in sebične misli, ki pa niso del človekove narave, ampak proizvod zgodovinskega razvoja družbene ureditve dela. Zaradi izkoriščevalske ureditve delovnega procesa živimo v manj prijazni družbi in si praktično ne moremo privoščiti tovariških odnosov, saj kaj kmalu eden drugemu postanemo konkurenti.

Pasivno sprejemanje vladajoče “spontane” ideologije je torej destruktivno za družbo kot celoto, godi pa neki specifični družbeni skupini – razredu kapitalistov. Reproducira namreč izkoriščevalske odnose, zato da lahko ena družbena skupina (kapitalisti) živi lagodno življenje na račun druge (delavci). To ideologijo pa pasivno sprejemamo vedno, kadar kot legitimne sprejmemo pogoje našega lastnega življenja, ko sprejmemo obstoječo družbeno ureditev za edino možno – se pravi vedno, ko smo prepričani, da smo v izhodišču enaki članom razreda, ki si lasti kapital in da je zgolj od naše volje in naših sposobnosti odvisno kam na družbeno lestvico se povzpnemo. Izkoriščevalske odnose reproduciramo vedno, ko nasedamo, da obstajajo izvenideološke pozicije v smislu, da naj bi služile obema razredoma. Kapitalistični in delavski razred sta namreč v konfliktu materialno – kapitalistični razred mora izkoriščati delavce, da sploh obstaja. Ravno izkoriščanje ga definira kot neko posebno družbeno skupino oziroma razred. Pozicija, ki odgovarja temu razredu, je pozicija, ki je v materialnem konfliktu z delavskim razredom.

Vsaka pozicija, vsak ukrep mora tako nujno služiti neki družbeni skupini. In če smo mi tista družbena skupina, ki je izkoriščana, naš interes pa je tovariška družba brez izkoriščanja in gospodovalnih odnosov, se moramo torej povzpeti nad vsakdanje življenjske pogoje svojega razreda, jih teoretsko objeti, se zavedati njihovih omejitev in njihovega izvora ter se aktivno in konkretno upreti družbeni ureditvi, ki nam te neugodne pogoje določa.