Velikim upom ob osamosvojitvi navkljub se je slovenska državnost ideološko utemeljila na zavzemanju razdalje do delavskih in kmečkih množic. Ta razdalja se je v času tranzicije udejanjala tudi v ekonomski praksi, pri čemer se lahko spomnimo primerov tajkunov, ki so pogosto izšli iz vplivnih položajev znotraj prejšnjega režima. Splošna modrost se navadno norčuje iz določenih stališč, ki jih gojijo delavski in kmečki razredi, češ, da so paranoična ali pretirano preprosta. Že hiter pregled slovenskih množičnih medijev nam lahko potrdi, da se vodilne medijske osebnosti, ki zagovarjajo levo-liberalna stališča, izpostavljajo predvsem z rasističnim odnosom do omenjenih množic. Rasizem v sociologiji ni vezan na barvo kože posameznika, temveč pomeni obliko družbenega odnosa, ki se lahko veže tako na nacionalnost kot na kulturo in razred. Tako lahko že dolga leta poslušamo izjave o “zarukanih kmetavzih”, “Slovenceljnih”, ki ne poznajo osnovnih kulturnih referenc srednjega razreda in so s strani medijsko prepoznavnih osebnosti avtomatsko dojeti kot rasistični in nazadnjaški. Ob tem pa smo priča še ekonomskemu cinizmu, ko se brezposelne in revne krivi za njihovo situacijo, češ da se ne potrudijo dovolj, so leni, nočejo delati, raje črpajo socialno podporo. In to v času, ko se delovni pogoji konstantno slabšajo, ko je vedno več ljudi brez službe in istočasno vedno več ljudi, ki delajo, še vedno živi pod pragom revščine. Problem vsakršnega rasizma sta posploševanje in slepo zaničevanje kulture drugega. Tudi pripadniki razredov, ki se v času pospešenega ekonomskega razslojevanja nahajajo vse bliže robu preživetja, so deležni posploševanja in vnaprejšnjega zavračanja.
Tako smo zdaj že dve nedelji (15. in 22.1.) zapored v osrednji informativni oddaji Dnevnik nacionalnega medija RTVSLO, ko so poročali o tem, da ima Revoz težave z zaposlovanjem, poslušali pristransko poročanje o tematiki. Obakrat le z vidika zaposlovalca, Revoza, ter obakrat brez kančka premisleka o tem, da morda so pa pogoji dela in mizerno plačilo v Revozu tisto, kar ljudi odvrača od dela tam. V včerajšnjem Dnevniku nas je tako novinarka “obvestila”, da je očitno na zavodu za zaposlovanje “prijavljena cela armada ljudi, ki se jim enostavno ne splača delati, ker živijo od različnih oblik socialnih pomoči.”
Delavci in delavke v Revozu delajo v dveh izmenah, med 06:00 in 14:00 ter 14:00 in 22:00, do podjetja jih pripelje delavski avtobus, za vožnjo v eno smer v povprečju porabijo še eno dodatno uro (seveda neplačano). V eni osemurni izmeni imajo polurni premor za malico in dva petminutna, v katerih poskušajo iti na stranišče (to nista čik-pavzi, kajenje je na območju celotnega obrata prepovedano, varnostniki ves čas preverjajo stranišča zaradi potencialnih kršitev tega pravila). Sicer so dodatni odhodi na stranišče nezaželjeni, razen če gre za posebne zdravstvene okoliščine. Delavci/ke morajo dosegati izredno visoke norme, v kolikor jih ne, so finančno sankcionirani, kljub temu, da je njihova bruto plača že tako ali tako mizernih 793,09€ bruto plače. Vsak dan po malici od nadrejenega slišijo za vsako napako, ki je bila storjena prejšnji dan, vse je natančno dokumentirano za vsako delovno mesto in napakam seveda sledijo (finančne) sankcije skupaj s psihičnim izsiljevanjem. Seveda primer Revoza ni edinstven, slabšanje pogojev dela, vedno večje izkoriščanje delavcev/k, nižanje že tako prenizkih plač postajajo standard vsepovsod. V Sloveniji imamo vedno več zaposlenih revnih, ljudi, ki delajo, pa so še vedno revni, kljub temu, da naj bi delo zagotavljalo dostojno življenje, naj bi bilo osnovno orodje za ljudi, da se izognejo pomanjkanju. Ravno v času, ko se nivo davno priborjenih delavskih pravic niža iz dneva v dan, bi pričakovali, da bodo mediji pozivali k spremembi takih okoliščin dela in življenja, ne pa da se bodo popolnoma nekritično postavili na stran tistih, ki so krivi za vedno večje izkoriščanje delavstva. To, da Revoz ne dobi delavcev/k zaradi pogojev dela, bi morali vsi pozdraviti in od Revoza zahtevati, da ustvari zdravo delovno okolje, ne pa da se napada in norčuje iz ljudi, ki že tako ali tako nimajo nič.
Poročanje RTVSLO je samo skrajni primer in simptom takega odnosa, ki ga večina vladajoče struje v obdobju samostojne Slovenije goji do svojih sodržavljanov in sodržavljank (se še spomnite, kako je premier Cerar komentiral delavske proteste in stavko v Luki Koper?). Čudi se nad njihovo grobostjo in rasizmom, a ne spregleda svojega in ne vidi, da gre za začarani krog.
Pozivamo, da nagovorjeni deli medijske krajine izvedejo refleksijo lastnega dela in se v prihodnje vzdržijo žaljivega komentiranja. Prav tako pa podjetje Revoz pozivamo, naj agencijske delavce redno zaposlijo, vsem posredno in neposredno zaposlenim pa naj zagotovijo ustrezne in dostojne pogoje dela ter primerno plačilo. Potem morda ne bodo imeli več težav z zagotavljanjem delovne sile.
Študentska Iskra
Sindikat Mladi plus