Danes se na seji Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino obeta zaslišanje Maje Makovec Brenčič. Makovec Brenčič bo na njem zelo verjetno dobila zeleno luč za imenovanje na mesto ministrice za izobraževanje znanost in šport na seji Državnega zbora prihodnji teden. Kandidatka za ministrico je redna profesorica na ljubljanski Ekonomski fakulteti in nosilka številnih predmetov. Od aprila 2013 je predsedovala Svetu Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu, oktobra 2013 pa je bila imenovana za prorektorico Univerze v Ljubljani za področje prenosa znanja, kjer je poskušala povezovati univerzo, raziskovalno dejavnost in gospodarstvo.
Ob sami najavi njene kandidature za ministrico so bili odzivi premiera Mira Cerarja (kot predlagatelja) in Maje Makovec Brenčič precej skopi in ne tako zelo različni od obrazložitev predlaganja prejšnjih dveh ministric, ki pa sta neslavno pogoreli na novem položaju. Prava priložnost za ocenjevanje usmeritev bodoče ministrice bo zato današnje zaslišanje pred pristojnim odborom, pred katerim pa v Iskri kljub temu opozarjamo na nekaj najbolj perečih težav in dolgoročnih izzivov izobraževalnega sistema v Sloveniji, ki bi jih kandidatka morala danes primerno nasloviti.
Ključni problem slovenskega visokega šolstva je njegovo podfinanciranje in neustavna ureditev financiranja izvajanja javne službe. Odprava neustavnosti glede financiranja visokega šolstva bi bila relativno preprosta in je predpogoj za reševanje vseh ostalih težav visokega šolstva. Financiranje pa ne sme biti zgolj stabilno, pač pa se mora v skladu z zavezami danimi v Nacionalnem programu visokega šolstva do leta 2020 povišati na 2 odstotka bruto domačega proizvoda. Pri tem mora biti izhodišče povečevanja financiranje iz leta 2011, torej pred uvedbo najbolj radikalnih varčevalnih ukrepov, ki so univerze in predvsem posamezne fakultete pahnili v rdeče številke.
Reševanje podfinanciranja visokega šolstva pa se nikakor ne sme izvajati na hrbtih študentov in njihovih družin. To pomeni, da naj bodoča ministrica ne poskuša z različnimi manevri povečevati deleža plačljivega študija in porasta različnih oblik le-tega (šolnine, vavčerji, večji delež razpisanih izrednih mest, ipd.). Nasprotno, v Iskri zahtevamo brezplačen, javno financiran in vsem dostopen študij na vseh stopnjah. Zadnja razkritja Supervizorja o visokih honorarjih vrhnjega sloja akademikov nikakor ne morejo biti izgovor za nadaljnje manjšanje financiranja visokega šolstva pač pa morajo biti povod za večjo demokratizacijo univerze in prenehanje prekarizacije delovnih razmerij na njej.
Glede na pozicijo kandidatke za ministrico na njeni fakulteti in visoko rangiranost njenih kolegov na omenjeni lestvici zaslužkarjev, Makovec Brenčič morda ni pravi naslov za te pozive, pa vendar. Pričakujemo, da si bo Makovec Brenčič na novem položaju prizadevala za večjo vključenost pedagoških in nepedagoških delavcev v vodenje fakultet in vključevanje v vodstvene organe. Korporativizacija univerze, ki je bila v obliki uvedbe položaja “poslovnega direktorja” in večjega deleža predstavnikov “gospodarstva” v Upravnem odboru nakazana v zadnjem predlogu Zakona o visokem šolstvu v času ministrovanja Stanke Setnikar Cankar, se mora prenehati. Takšna ureditev bi namreč močno ogrožala kakovost in strokovnost študija, saj bi na prvo mesto pri vodstvenih vprašanjih postavljala finančno vzdržnost in tržno zanimivost, ne pa stroke. Poleg tega od bodoče ministrice pričakujemo, da tudi v luči zadnje afere s honorarji preneha s prakso vse večje prekarizacije zaposlenih na univerzi. Mladi pedagogi in raziskovalci so namreč zaradi varčevanja in splošnega podfinanciranja vse pogosteje prisiljeni v delovna razmerja brez zagotovljene socialne varnosti. Na eni strani tako prihaja do akrobacij s polovičnimi in četrtinskimi zaposlitvami mladih, nadobremenitev in neusklajevanja habilitacij s plačnimi razredi. Na drugi strani pa je sloj akademske elite, ki svoj položaj spretno izkorišča in med tiste prve deli redke bombončke in občasne obljube. Glede na svoj položaj na fakulteti in univerzi Makovec Brenčič spada bolj med slednje, vendar pa upamo, da bo na položaju minsitrice zagovarjala predvsem kakovost pedagoškega in raziskovalnega dela, ki pa nujno predpostavlja stabilne zaposlitve in demokratizacijo odločanja v fakultetnih organih.
Zadnja stvar, ki na nek način združuje vse zgoraj omenjene vidike je komercializacija javnega šolstva. To je tudi točka, kjer je iz preteklega dela Makovec Brenčič najbolj jasno, kakšna je njena usmeritev. V Iskri kot že tolikokrat do sedaj zagovarjamo kakovostno javno šolstvo, pri čemer kakovostno pomeni, da vključuje na eni strani široko in poglobljeno temeljno znanje, na drugi strani pa praktično znanje, ki bo predvsem družbeno koristno, ne pa tržno zanimivo. S podrejanjem univerze trgu na različne načine znanje postaja blago, kar pomeni, da je njegova produkcija smiselna šele, če (za univerzo, inštitut ali zunanje podjetje) prinaša dobiček. To vdiranje tržne logike v izobraževanje je sicer lahko zamaskirano v govorjenje o sodelovanju, iskanju sinergij, kroženju znanja, kariernih inkubatorjih in drugih ”smart rešitvah”, ki ga Makovec Brenčič obvlada, vendar pa je rezultat isti. Glede tega se je Makovec Brenčič izjasnila tudi, ko je komentirala predlog ZVIS-1, pri pripravi katerega je tudi sodelovala in ki je kasneje padel zaradi protesta študentov in razpada vlade. Takrat je podprla državno financiranje, vendar pa tudi zatrdila, da morajo fakultete imeti možnost pridobivanja sredstev iz drugih virov v obliki donacij in ukvarjanja s trgom. Na nevarnosti vpeljave teh mehanizmov smo v Iskri obširno opozarjali že lani, predvsem na to, da te na videz nedolžne spremembe hitro pomenijo razvrednotenje znanja in odmiranje disciplin, ki so za neposredno črpanje profita nezanimive. Znanje ustvarjeno na univerzi bo seveda vedno uporabljeno v gospodarstvu, vendar pa se mora v tem procesu odkritjem in raziskovanju na univerzi prilagajati gospodarstvo, ne pa da univerza postaja servis podjetij, ki si lahko privoščijo take in drugačne donacije in tako najdražji del svojega delovanja, to je raziskovanje, “outsourcajo” javnim ustanovam in jim obenem še očitajo, da so premalo fleksibilne.
V Iskri torej od bodoče pričakujemo vse najboljše, vendar pa smo pripravljeni na najslabše. Kakovostno, javno in vsem dostopno šolstvo je pač nekaj od česar ne bomo odstopali in pričakujemo, da se bo za to borila tudi ministrica.
Več naših stališč glede visokega šolstva:
http://studentska-iskra.org/?p=81