Jutri (sobota) ob 11.00 na Prešernov trg! STOP TTIP/CETA/TiSA!
Dan pred protestom proti mednarodnim tajnim sporazumom CETA, TTIP in TiSA so na današnji okrogli mizi na Biotehniški fakulteti govorci izpostavili kar nekaj pomembnih dejstev, še posebej o ameriško-evropskemu sporazumu TTIP. Za dokaj birokratskim jezikom sporazumov CETA in TTIP se skrivajo težnje po deregulaciji oziroma težnje po “odpravljanju ovir”, ki korporacijam na obeh celinah preprečujejo večje profite v globalni konkurenčni tekmi proti preostalemu svetu, zlasti Aziji. Vendar pa je treba razumeti, da imajo predlagatelji pod “ovirami” v mislih različne okoljske in prehranske standarde, standarde na področju proizvodnje kemikalij, regulacije javnih storitev, delavske pravice in druge ukrepe, ki ščitijo življenjski standard ljudi pred interesi zasebnega kapitala po novih profitih. Vsi ti standardi so v Evropi običajno na bistveno večji ravni kot v ZDA, sporazum pa teži k izenačenju le-teh, na nekaterih področjih pa sporazum uvaja kar institut “medsebojnega priznavanja”, po katerem bi priznanje nekega izdelka ali storitve v ZDA že zadoščalo za prodajo v Evropi, kljub drugačnim dejanskim predpisom na določenem področju.

Največ razburjenja je navadno sprožil mehanizem ISDS, ki omogoča podjetjem, da tožijo države na mednarodnih arbitražnih sodiščih, v kolikor presodijo, da je neki državni ukrep pripomogel k manjšemu dobičku od pričakovanega. Vendar ni tukaj nič manj pomemben tudi tako imenovani institut “regulativnega sodelovanja”. Mehanizem omogoča veliko lobistično moč kapitala proti njemu nevšečni nacionalni zakonodaji. Neko veliko podjetje bi lahko tako sprožilo postopek proti državi (zamislimo si denimo, da bi Slovenija želela z zakonom prepovedati neki pesticid) in z dolgotrajnim lobiranjem, birokracijo, papirologijo in različnimi pravnimi manevri v teh regulatorskih institucijah praktično zavrlo sprejemanje zakona, četudi ne bi uspešno dokazovalo svoj prav.

Veliko besed je bilo namenjenih sanitarnim predpisom in standardom, kjer lahko na primeru standardov prehranske in kemijske varnosti vidimo primere, kako se takšna deregulacija konkretno pozna v naših življenjih. Pri nekem novem izdelku ali kemikaliji tako v EU (za razliko od ZDA) velja “načelo previdnosti” – v EU je pred vstopom novega izdelka (ali npr. kemikalije) na trg potrebno dokazati, da le-ta ni škodljiv, medtem ko mu mora v ZDA biti dokazana škodljivost, evropska inšpekcija pokriva celotno oskrbovalno verigo, v EU ima glavno besedo neodvisna agencija, medtem ko v ZDA veljajo sklicevanja na znanstvene izsledke, ki so lahko v posameznih priemrih tudi pod velikim vplivom zasebnega donatorstva. Da sploh ne govorimo, da so v EU (spet za razliko od ZDA) prepovedani rastni hormoni in nekatere vrste pesticidov, standardi ravnanja živali veliko strožji, GSO in antibiotiki pa zelo strogo regulirani. ” Agroživilstvo je trenutno ena od najmanjših panog mednarodne trgovine med EU in ZDA (0,8% uvoza in izvoza), vse to da dober uvid, zakaj. Razlike so takšne, da jih je eden od govorcev označil kar kot “združevanje nezdružljivega”.

Mednarodni sporazumi, kot je TTIP, naj bi širili “svobodo”, a gre tu seveda le za svobodo korporacij oziroma privatnega sektorja. Pri finančnih izdatkih za lobiranje pri pisanju TTIP je tudi vidno, kdo je najbolj vplival na vsebino sporazuma (zasebna podjetja predstavljajo 92% financ). Kaj pa to pomeni za okolje? Kaj to pomeni za zaščito okolja, onesnaževalne prakse črpanja goriv, okoljevarstvena območja, biodiverziteto? Takšen sporazum bi pod grožnjo sankcij zaradi preprečevanja profitov bistveno ogrozila ekološka prizadevanja na tem področju, kar ponekod po svetu že izkušajo (primer: Nikaragva se je znašla na arbitražnem sodišču na Svetovni banki zaradi prepovedi izgradnje rudnika zlata, da bi zaščitila svoje vire pitne vode).

Zaradi vseh škodljivih vplivov na naša življenja se moramo sprejemanju TTIP, CETA in drugih podobnih sporazumov še močneje upirati, študentje, strokovnjaki in akademiki pa začeti v sodelovanju s civilno družbo celostno obravnavati ta problem in druge podobne prakse, resno razmišljati o sistemskih alternativah obstoječemu stanju in hkrati delovati za njihovo uresničitev. Delovati moramo v smeri postopnega udejanjenja alternativne vizije družbe, katere glavno vodilo ne bo več ustvarjanje dobička za vsako ceno (z izkoriščanjem ljudi, uničevanjem okolja in nižanjem življenjskega standarda), ampak bosta v ospredje postavljena človek in skupnost. Eden od korakov je jutrišnji protest ob 11.00 na Prešernovem trgu!