Čistimo, prodajamo, kuhamo, vzgajamo, negujemo. Smo delavke. Smo čistilke, oskrbnice, učiteljice, medicinske sestre, študentke, taksistke, negovalke, mehaničarke, bolničarke, tajnice, vzgojiteljice, šivilje, kmetice. Smo matere, babice, hčerke. Smo tiste, ki nevidno, tiho, poslušno in pridno opravimo večino gospodinjskega in skrbstvenega dela.
Od vseh, ki smo vzgajane v ženske, se pričakuje, da opravljamo delo, ki je nujno potrebno za ohranitev družbe kot take. Skrb za čistočo, večopravilnost, prijaznost so lastnosti, ki naj bi bile ženskam naravne. Smo tisti del družbe, za katerega je samoumevno, da opravlja skrbstveno in gospodinjsko delo. Od nas je pričakovano, da po osemurnem delavniku, dnevu v šoli ali celodnevnih predavanjih poskrbimo za brate, partnerje, starše in stare starše. Od nas je pričakovano, da vzamemo dopust za bolne otroke, pomagamo pri domači nalogi in poslušamo o tegobah družinskih članov. Smo tisti del gospodinjstva, ki opravlja dvojno delo. Dvojnega dela se lahko otresejo samo tiste ženske, ki so finančno dovolj privilegirane, da to delo prenesejo na ramena drugih žensk.
Vprašajo nas ‘’a skuhaš kavo’’, ‘’kje so oprane gate’’,‘a si mi napisala listek za v trgovino’’ in ‘’zakaj nisi nič skuhala, če si bila pa cel dan doma.‘’
Čeprav se zdi, da sta v zadnjih desetletjih gospodinjsko in skrbstveno delo enakomerno razporejena med vsemi spoli, večji del organiziranja, opominjanja, miselnega napora in odgovornosti pade na ramena žensk. Tako se naše delo dodatno prikriva in potiska v zasebno sfero doma. Prepogosto smo zadovoljne s partnerji, ki prevzamejo gospodinjska opravila in nam pri tem pomagajo – ne prepoznavamo pa, da bi moralo to delo biti samoumevno vsem spolom, saj je skuhan obrok, oprano perilo in čisto bivanjsko okolje predpogoj za samo delovno zmožnost tudi onkraj doma. Ko govorimo o reproduktivnem delu, ne govorimo samo o delitvi dela v posameznih družinah, ampak o tem, da večino poklicev v sferi reproduktivnega dela opravljamo ženske, ki pa smo za to delo podplačane ali pa plačane pod zneskom minimalne plače.
Za vsem delom, ki pade na ramena posameznic, se skrivajo izkoriščevalski kapitalistični odnosi. Tako kot z mezdnim delom, ki ga opravljamo na delovnih mestih, tako tudi z reproduktivnim delom, ki ga opravljamo doma, ustvarjamo profite za kapitaliste. Namesto da bi iz tega dobička krepili mrežo javnih vrtcev, menz, pralnic in skrbstvenih ustanov ter prenesli breme reproduktivnega dela na skupnost, ostajamo ujete v dvojnem delu. Kdaj se bomo ustavile in uprle?
Osmega marca ne bomo pomivale posode, posesale stanovanja, oprale nogavic ali tiho prikimavale. Ne! Na delovnem mestu šefu ne bomo skuhale kave ali se ob vulgarnih opazkah prijazno nasmehnile. Ko pridemo domov, se naš delovnik konča. Osmega marca si vzemimo pavzo od družbe, ki naše delo jemlje za samoumevno. Družno praznujmo dan delovnih žensk! Naj živi osmi marec!