Okrogla miza o prostituciji, 2. oktober 2017, Pravna fakulteta UL

O področju prostitucije je bilo v zadnjem času rečeno veliko. Pa vendar moramo kritično pogledati argumente tako za kot tudi proti legalizaciji oziroma popolni dekriminalizaciji, ter razmišljati o dolgoročnih posledicah vseh predlaganih pristopov.

Znotraj tretjega vala feminizma, ki se opira na predpostavke liberalnega feminizma, se popolna dekriminalizacija in legalizacja prostitucije proglaša za progresiven cilj gibanja. Slavi se ga kot opolnomočenje žensk in prisvajanje lastne seksualnosti. Toda, ali je to res v korist žensk, ali gre bolj v korist zvodnikov, kapitala in patriarhata? Kako lahko ženska osvoboditev izgleda kot moške mokre sanje?

Če želimo bolj celostno pogledati celo področje, se moramo umakniti korak nazaj in si nujno postaviti naslednja vprašanja: Zakaj prihaja do prostitucije? Kakšne izbire so imele ženske na voljo, da so se odločile za prostitucijo? Zakaj so v prostituciji večinoma izkoriščane ženske? Kaj znotraj naših ekonomskih modelov vodi in sili mlade ženske, da vstopijo vanjo? Ali je izraz nuje po preživetju res feministična, opolnomočena drža ali prisila sistema, ki izkorišča podrejen položaj žensk v naši družbi? Je sam obstoj prostitucije morda odraz širših problemov? Kaj za feministično gibanje pomeni nekritičen odnos do samega vprašanja kupovanja žensk za seks s strani moških?

Kako začeti misliti tako kompleksno tematiko? Čigav glas je tisti, ki ga moramo upoštevati? Dostikrat slišimo očitke, da “govorimo za druge” in da naše mnenje tako ni pomembno. Ni res, govorimo v imenu generacije mladih, govorimo v imenu vseh žensk, saj se vprašanje prostitucije tiče vseh nas. Če ne problematiziramo samega dejstva, da želimo v družbi legitimirati kupovanje ženskih teles v namene spolnega zadovoljevanja moških, potrjujemo eno izmed zatiralskih družbenih predstav o ženskah kot spolnih objektih. Govorimo o odnosu današnje družbe do žensk, o zatiranju, izkoriščanju, o socioekonomskih možnostih in položajih, znotraj katerih smo ženske še vedno v slabši poziciji, ki nas sili v iskanje vseh mogočih načinov za preživetje.

Razlika med zagovorniki in nasprotniki legalizacije prostitucije je predvsem v tem, ali je prostitucija razumljena kot delo (pogosto je uporabljena fraza “delo kot vsako drugo”) ali pa kot zloraba in izkoriščanje. Me menimo, da ni in ne more biti delo. Večji del žensk se za prostitucijo ne odloči kar tako, prostovoljno, pač pa zaradi težkih socialnih in ekonomskih okoliščin, npr. zaradi revščine, odvisnosti od drog, največkrat pa so žrtve trgovine z ljudmi.

Zagovorniki pogosto primerjajo nudenje spolnih uslug z drugimi ponudbami na trgu, na primer z masažo ali frizerstvom. Nikakor se ne moremo slepiti, da je to primerljivo, namreč: pri takšnih storitvah posameznik ponuja neko storitev, ki je pod njegovim nadzorom, njegova integriteta pa ni ogrožena. Ima avtonomijo nad svojim telesom. Prav ta pa je pri prostituciji izročena stranki – z denarjem si namreč slednja kupi pravico, da prostitutki odvzame nadzor nad njenim lastnim telesom, jo uporabi, kakor želi, in s tem poniža na raven stvari. Ko govorimo o delu, govorimo o prodaji delovne sile, o prodaji sposobnosti za delo, upravljanje z orodjem in okoljem, ki je za večino posameznikov/ic edina menjalna vrednost na trgu v zameno za katero dobijo mezdo, s katero poskušajo poskrbeti za svoje preživetje. Ko govorimo o prostituciji, pa ne govorimo o prodaji delovne sile na trgu dela, ampak govorimo o prodaji teles, ljudi in dovoljenja, da nekdo posega v telo druge osebe. Telo in spolnost nista in ne smeta biti tržna dobrina. Ni naključje, da je prostitucija dejavnost, kjer je post-travmatskega stresnega sindroma največ. Nešteto pričevanj žensk, ki so prostitucijo zapustile oziroma so v njej še vedno udeležene, dokazuje, kako izjemno travmatična izkušnja je prostitucija – ženske so proti svoji volji s prisilo denarja zlorabljene, ponižane in razčlovečene – ne moremo se namreč slepiti, da je vdor in nadzor nad telesom drugega karkoli drugega kot nasilje. Ko govorimo o prostituciji, ne govorimo o t. i. prostovoljni pogodbi med delavcem/ko in delodajalcem/ko, ampak v veliki večini primerov govorimo o trgovanju z ljudmi, predvsem ženskami, katerih telesa so potrošna dobrina za ustvarjanje profitov zvodnikov in ostalih vpletenih v trgovanje z belim blagom.

Ne zanikamo dejstva, da obstaja nek delež žensk, ki se svobodno odločijo za prostitucijo, vendar je le-ta po podatkih relativno zanemarljiv, oziroma predstavlja nek minimalni delež. In tako kot ne postavljamo ostalih zakonov tako, da ustrezajo tistim, ki jim gre najbolje (no, vsaj ne bi smeli), tako tudi tukaj ne moremo postavljati sklepov in zakonov na podlagi manjšine, temveč se je potrebno  prilagoditi tistim, ki so najbolj prizadete.

Eden izmed argumentov za dekriminalizacijo prostitucije je tudi odstranitev stigme, ki jo obkroža. Zakonodaja in družbena stigma nista vedno neposredno povezani, ampak je lahko nekaj legalno pa še vedno družbeno stigmatizirano. Poleg tega stigma ni vezana na delo, temveč na spolnost. Kar odpira veliko dodatnih in problematičnih implikacij, vendar vse kaže, da se je odprave stigme potrebno lotiti na drugačen način. Tudi raziskave med uporabniki prostitucije in njihovem odnosu do prostitutk kažejo, da so za njih te samo objekt za lastno korist in ne nekdo, do katerega bi gojili spoštovanje. Sami so priznali, da razumejo prostitutke kot ženske, s katerimi izvajajo spolne akte, ki so sicer “vulgarni, nesprejemljivi, neprimerni” za izvajanje s partnerkami (polovica vprašanih je bila v času raziskav v resnih zvezah).

Na žensko sekusalnost se gleda drugače kot na seksualnost moških. Ženska seksualnost je postavljena na moških idejah žensk kot objektov, s katerimi se spolno zadovoljujejo, predstavljena je kot dominacija, pornografija postaja vedno bolj nasilna, istočasno pa po ameriških študentskih kampusih mladi fantje vzklikajo: “No means yes, yes means anal!” Dokler živimo v družbi, ki ženske razume ali kot skrbstvene objekte, katerih spolnost je nekaj, o čemer se ne govori, ali pa kot spolne objekte, ki so lahko izkoriščani in podvrženi nasilju za zadovoljitev moških perverzij, ali res lahko pričakujemo, da bo legalizacija prostitucije in posledična legitimacija tega družbenega odnosa do žensk odpravila stigmo, ki obkroža prostitucijo? Prostitucija kot pojav ni izraz ženske seksualnosti, pač pa njeno poblagovljenje.

Glede na okoliščine, ki obkrožajo prostitucijo, je tako pri zakonodajnem delu najbolj smiselno ubrati pot nordijskega modela, ki ne kriminalizira prostitutk, ampak kriminalizira uporabnike in zvodnike, istočasno pa vzpostavi sisteme socialne pomoči, ki omogočajo izhod iz prostitucije. Ko govorimo o zakonodajnih spremembah, moramo imeti v mislih tiste, ki jih želimo z neko novo zakondajo zavarovati. Vsi vpleteni v debato o zakonodaji glede prostitucije želimo zavarovati ženske, ki so v prostituciji, prostovoljno ali pa ne. S popolno legalizacijo zavarujemo predvsem tiste, ki se s prostitucijo okoriščajo, trgovce, ki prodajajo ljudi, in zvodnike, ki služijo na račun prodaje ženskih teles, istočasno pa družbi še sporočamo, da je dojemanje žensk kot spolnih objektov legitimen odnos do polovice populacije. V kolikor želimo ne le zavarovati prostitutke, ampak tudi narediti progresivne korake v smeri enakosti spolov, je edina prava pot zahteva po popolni aboliciji prostitucije, h kateri pa zaenkrat dokazano najbolje pripomore Nordijski model zakonodajne ureditve.