Letos po svetu obeležujemo že 127. praznovanje prvega maja – praznika delavcev. Pri nas je bil kot državni praznik uzakonjen leta 1948. Kljub temu, da smo si nekaj pravic že izborili, ostaja delavski boj za pravice enako aktualen, kot je bil včasih.

Prvi maj je mednarodni delavski praznik in za večino držav po svetu tudi dela prost dan. 1. maj so za delavski praznik razglasili leta 1889 na zasedanju Druge internacionale v spomin na žrtve med delavci, ki so leta 1886 v Chicagu med splošno stavko zahtevali več pravic, v prvi vrsti uzakonitev osemurnega delavnika in pravičnejše mezde. Zavest o kolektivnem boju za pravice vseh delavcev je že naslednje leto spodbudila organizirane delavske demonstracije na dan prvega maja tako v Ameriki kot v Evropi z glavno zahtevo po osemurnem delavniku. Pomembnost te zahteve je razumljiva, če vemo, da so ljudje takrat delali po 12, 14 ali 16 ur.

Slovenski delavci so se prvič zbrali že 1890 leta na Rožniku, kjer proslava s kresom poteka še danes.

Zgodovina pomni mnogo bojev za pravice delavcev. Nekaj izmed rezultatov boja za delavske pravice je osemurni delovnik, prepoved otroškega dela, minimalna plača, varni delovni pogoji, zakonska prepoved diskriminacije, omogočene pogodbe za nedoločen čas, prispevki za pokojninsko blagajno …

 

Kakšen je status delavca danes?

Če …

ste zaposleni za določen čas, za krajši delovni čas, opravljate delo preko agencije, imate sklenjeno avtorsko pogodbo, podjemno pogodbo ali ste morda odprli s.p., opravljate eno izmed mnogih atipičnih oblik dela in ste najverjetneje tudi prekarni delavec ali delavka.

Kot določa Zakon o delovnih razmerjih, bi morali delodajalci s svojimi delavci praviloma sklepati pogode o zaposlitvi za nedoločen čas, vse ostale oblike dela naj bi se sklepale v izjemnih primerih. Vendar statistični podatki razkrivajo, da je realnost precej drugačna. V Sloveniji je že več kot 41 % delavcev zaposlenih v atipičnih zaposlitvah, prve zaposlitve mladih pa so atipične v 76,5 % primerov, kar je največji delež znotraj Evropske unije.

 

In zakaj so atipične oblike dela problematične?

Večina ljudi v atipičnih zaposlitvah je tudi prekarnih delavcev. Prekarno zaposleni so vsi tisti, ki opravljajo negotovo, kratkotrajno, začasno in občasno plačano delovno aktivnost, so podplačani, preobremenjeni, imajo nestalen urnik, nepredvidljive dohodke, so lažje odpuščeni in jim je oteženo sindikalno organiziranje. Prekarni delavci prav tako niso deležni pravic, pridobljenih z mnogimi zgodovinskimi boji – delavnopravnega varstva in socialne varnosti. Tak način dela in življenja praktično onemogoča dolgoročno načrtovanje prihodnosti, to pa povzroča prekarnim delavcem hude materialne, zdravstvene in identitetne težave.

 

Kaj je pripeljalo do takšnih sprememb v oblikah dela in statusu delavca?

Prekarnost lahko razumemo kot družbeno tendenco posploševanja socialne negotovosti, ki izvira iz sodobnega ekonomskega in zaposlovalnega sistema družbe. Slednji je utemeljen v idejah ekonomistov iz sedemdesetih let 20. stoletja, ki so razvijali neoliberalni ekonomski model. Pri tem so predpostavljali, da rast in razvoj temeljita na tekmovanju na trgu. Tako so razvili zahtevo, da se vsi vidiki življenja podredijo tržnim načelom. Na področje dela so vnesli t. i. fleksibilizacijo delovne sile, kar pomeni, da so pričeli tveganja in negotovosti prenašati na zaposlene in njihove družine.

 

Kaj pa … ženske?

Za ženske pa je položaj na trgu dela še precej slabši. V kapitalizmu, ki vedno najhuje prizadane podrejene, se na ženske kot podrejen del družbe (kljub zakonsko priznani enakosti med spoloma moške in ženske namreč še vedno obravnavamo neenako in spoloma dajemo različne možnosti in pripisujemo različne vloge v družbi) pritiska še precej močneje kot na moške.

Po končanem izobraževanju so predvsem mlajše ženske tj. ženske do 30 let zaradi pomanjkanja delovnih mest (brezposelna je namreč vsaka 6., med moškimi pa vsak 8.) prisiljene sprejemati vse bolj prekarne in negotove zaposlitve, ki imajo zelo malo delavskih pravic in prinašajo veliko negotovosti. Ker prekarne delavke in delavci zvečine niso povezani v sindikalnih združenjih in niso zavarovani s kolektivno pogodbo, se plačna vrzel med spoloma ponovno povečuje. Zgovoren je podatek, da so v zaposlitvah za določen čas prevladovale ženske, saj se je v takšnih delovnih razmerjih znašla vsaka druga mlada ženska (med mladostniki pa vsak tretji). V takšnih razmerah se mlade ženske težko osamosvojijo in neodvisno preživljajo.

 

Matere

Na drugi strani pa se ženske, ki že imajo družino, ponovno potiska nazaj v območje doma: poudarja se vlogo ženske kot matere, njena zaposlitev pa naj bi bila le še dopolnitev njenih (neplačanih) gospodinjskih obveznosti – ženske se zato spodbuja k temu, da se zaposlijo le za polovični delovni čas, delajo na domu, ali pa opravljajo dopolnilna dela v podjetju partnerja ali družine. Takšne zaposlitve pa, čeprav se kažejo kot ‘materam prijazne’, vsebujejo veliko negativnih učinkov za žensko – na eni strani je potisnjena v sfero doma, zaradi česar je socialno izključena, kot posameznica je atomizirana in zato lažje izkoriščana, saj se težje bori za svoje pravice, pogosto mora tudi sama poskrbeti za večino stroškov, ki nastanejo z delom na domu (kar bi sicer moral pokriti zaposlovalec).

V vseh evropskih državah se zaposlitev z delovnim časom, krajšim od polnega, poslužujejo večinoma ženske: a s takšnimi oblikami dela lahko ženska zasluži le toliko, da sicer prispeva h gospodinjstvu, a ne more biti ekonomsko samostojna. V odnosu do partnerja jo to postavlja v neenak položaj oz. v položaj ekonomske odvisnosti, s čimer je ženski odvzeta samostojnost in možnost, da sama upravlja s svojim življenjem – ekonomska podrejenost namreč v kapitalizmu pomeni tudi splošno, družbeno podrejenost. Finančna nestabilnost ženske pogosto sili v ostajanje pri nasilnih partnerjih ali celo sili v prostitucijo in trgovino z belim blagom.

 

Starejše ženske

Še toliko težje pa postane, ko ženske ne živijo v takšni ali drugačni družinski skupnosti ampak v enočlanskem gospodinjstvu: zaradi tega so starejše ženske, ki živijo same, ena od skupin, ki imajo največje tveganje za revščino: leta 2014 je v revščini živela vsaka tretja. To se povezuje s tem, da imajo ženske v povprečju kar 24 % nižje pokojnine od moških, kar pa seveda izhaja iz tega, da so se pred upokojitvijo zaposlovale za polovični delovni čas ali pa so delale le v sferi doma.

 

Skrb za otroke in starejše – delo le za ženske?

Pritisk na ženske v kapitalizmu pa ni le ekonomski. Z ideološkimi pritiski, da morajo biti ženske prijazne, ljubeče, umirjene in predvsem požrtvovalne matere, se jih čustveno izsiljuje, da morajo vso svojo skrb nameniti domu in družini. Tiste, ki se temu niso pripravljene podrediti, pa se odkrito obsoja. Skupaj z desocializacijo skrbstvenih storitev, denimo vse težje dostopnimi vrtci in zdravstveno oskrbo ter za večino finančno nedostopno oskrbo za starejše, se na ženske še bolj pristiska, naj one, ”ker je to tako ali tako v njihovi naravi”, ostanejo doma in skrbijo za otroke in starejše.

 

Ženski boj, delavski boj

Ženski boj, ki je emancipatoren, ima tako (vsaj) dve plati: je tako boj za pravice ženske kot delavke kakor tudi boj za socializacijo skrbstvenih storitev. Priznavanje reproduktivnega (skrbstvenega) dela kot enakovrednega produktivnemu je nujno izhodišče, ki ženskam omogoča, da brez omejitev vstopijo na trg delovne sile in se osvobodijo ekonomske podrejenosti. Pot od tam do osvoboditve vseh delavcev pa je še dolga – zato živel prvi maj, praznik dela!