Samo dobro organizirano ljudstvo se lahko osvobodi


O KURDIH IN KURDINJAH, NJIHOVEMU ORGANIZIRANJU, UPORU IN BOJU PROTI NADVLADI NACIONALNIH DRŽAV

Ljudstvo, ki sega vse do Perzije, še vedno ostaja brez države. Razpeti med regionalne interese, si lastno identiteto iščejo onkraj meja nacionalnih držav, znotraj katerih razdeljeno prebivajo. Z izjemo Irana jih niti Sirija,  niti Turčija  nista  zadovoljivo integrirali, stopnjo  avtonomije so si pridobili le med  ameriško okupacijo Iraka.

Skupno  so  organizirani  v  več  kot  30  političnih  strank,  večinoma  potisnjenih  v  opozicijo.  Med najopaznejšimi  je  HPD,  ki  velja  za  neuradnega  glasnika  kurdskega  ljudstva  v  turškem  parlamentu. Zasedajo pol odstotka sedežev, s čimer predstavljajo četrto največjo stranko v državi in so zaradi zavzete pozicije,  tudi  edini  legalni  obiskovalci  zapornika  Öcalana,  ki  ga  omenjamo  v  nadaljevanju.  Med številčnejše  organizacije  sodi  tudi  PYD  ali  Demokratična  skupnostna  stranka,  ki  deluje  v  Siriji.  Z oboroženim  krilom  YPG  ali Enotami  ljudske  obrambe,  je  zaščitila  kurdske  interese  v regiji,  ki  je  bila balkanizirana po religioznih ločnicah. V obrambi mesta Kobane na Turško­-Sirski meji je zaslovela YPJ ali  Enota  ženske  obrambe,  ki  se  je  ob  paradnem  preletavanju  ameriških  letal  in  v  slogi  s  kurdskimi prostovoljci onkraj vseh držav uspešno uprla radikalnemu sunitskemu islamizmu Islamske države.

Militantno PKK ali Kurdsko delavsko stranko je v Turčiji leta 1978 ustanovil Abdullah Öcalan. Zaradi svoje  specifične  vojaške  organizacije,  je  bila  kasneje  mednarodno  prepoznana  kot  teroristična organizacija.  Öcalana  je  leta  1999  po  njegovem  kratkem  begu  iz  pribežališča  v sirskem  Kurdistanu  v Keniji prestregla ameriška obveščevalna služba CIA in ga predala Turčiji. Pred smrtno kaznijo ga je rešilo približevanje Turčije Evropski Uniji, saj je ta zahtevala spremembo nekaj spornih zakonov, med drugim omenjenega. Glavni ideolog stranke PKK je tako deset let preživel v samici na otoku sredi Marmarskega morja. Kasneje ga preselijo na kontinent, kjer služi doživljenjsko kazen, predvsem  zaradi organiziranja oboroženih skupin.

Znan je  zaradi svoje,  proti  nacionalnim  državam  usmerjene  politične ideologije,  ki  prepoznava  nujnost revolucije  za  osamosvojitev  ter  nenadomestljivo  vlogo  ženske  pri  organiziranju  in  boju  proti  nadvladi sosednjih  držav.  Demokratični  konfederalizem,  kot  ga  je sam  poimenoval,  temelji  na  teoriji  Murraya Bookchina,  sodobnega  anarho­komunističnega  pisca.  Poudarek  sloni  na  radikalni  kritiki  buržoazne nacionalne države, njenega centralizma ter kapitalističnega birokratskega aparata, kot obstoječih stebrov socialne ureditve in ponuja alternativo v organiziranju na lokalni in regionalni ravni. Neposredna politična demokracija je dopolnjena z vzpostavitvijo delavskih kooperativ.

Sistem demokratičnega konfederalizma, pogosto označen kot demokracija brez države, je usmerjen proti monopolom  korporacij  ter  si  prizadeva  za  ustvarjanje  odnosov  in  socialnega  življenja,  temelječih  na samoorganiziranju in demokratičnih dogovorih. Oblika organiziranega samovladanja v lokalni skupnosti zahteva  torej  alternativen  in  veliko  bolj  socialni  ekonomski  sistem,  ki  prepoznava  naravne  vire  kot omejene  in si  jih  zato  prizadeva  izkoriščati  na  čim  bolj  optimalen  način,  v  nasprotju s  kapitalističnim neskončnim črpanjem, sicer končnega, omejenega izvora naravnih surovin.

Embargo turške vlade v sirskem kantonu Rojava in grožnja Islamske države sta izjemno omejili dostop do osnovnih  živil  ter  ustvarili  pogoje  za  strmo  naraščanje  cene  nafte  in  njenih  derivatov.  Tamkajšnji prebivalci so bili primorani oblikovati svoj način preživetja, kar je privedlo do oblikovanja alternativne ekonomske paradigme temelječe na lokalni redistribuciji surovin.

Zavoljo izjemnih razmer, je večinski del populacije prisiljen delo opravljati prostovoljno, kar je privedlo do  opustitve  denarja  kot  posrednika  pri  menjavi.  Namesto  tega  se  poslužujejo  menjave  v  dobrinah, večinsko  proizvedenih  v  kooperativah,  ki  jih  soupravljajo  delavci.  Največ  je  kmetijskih  kooperativ, sledijo  jim  kooperative  za  oskrbo  s  pitno  vodo  ter  kooperative  energijskega  sektorja,  predvsem izkoriščanja sončne energije.

 

kurdi

 

Primer Rojave kaže, da bi moral takšen ekonomski in politični model veljati za celoten Bližnji vzhod, kjer je zaradi nacionalnih in religijskih razlik, predvsem pa naftno bogatega okolja, neprestano v konfliktih in kriznih  situacijah.  Kurdski  ideologi  za  takšno  stanje  krivijo  hegemonijo  kapitalistične  oblasti,  ki  se neprestano žene za dodatnimi dobički. Prepričani so,  da so  glavni stebri  obstoja  nacionalne  države spodbujanje  nacionalizma,  pozitivističnih znanosti, seksizma in religioznosti. Ravno slednja je v tamkajšnjih  državah pogosto orožje  za  zbujanje izključujoče nacionalne zavesti in ohranjanje imperializma. Čeprav religije ne želijo zanikati, se borijo za spremembo njenega tradicionalnega pomena in si prizadevajo za obuditev sobivanja z lokalnimi verskimi skupnostmi, med katerimi so najbolj zastopani islamskimi suniti.

Inherentno lastnost prevladujočega kapitalističnega sistema vidijo v reprodukciji patriarhalnih odnosov in izključevanju vloge ženske pri družbenem odločanju, izobraževanju in aktivni participaciji v bojih. Kot najpomembnejši aspekt egalitarnosti, dojemajo možnost izobrazbe in s tem razumevanje lastnega položaja v družbi. V šolske in univerzitetne predmetnike, so tako uvedli specifično vedo, imenovano jineologija. V kurdščini  »jin«  pomeni  »ženska«  in  jineology  »veda  o  življenju«,  pri  čimer  želijo  pripraviti  mlade  na delovanje za socialno rekonstrukcijo v smeri enakovrednega dojemanja različnih skupin ljudi.

Z  ustanavljanjem  podpornih  društev,  ženskih  univerz,  organiziranjem  seminarjev,  diskusij  in  drugih izobraževalnih  dejavnosti,  dvigujejo  politično  osveščenost  in  omogočajo  ženskam  novo  obliko združevanja in organiziranja. Tako imenovane ženske univerze sicer niso namenjene izključno ženskam, navadno jih obiskujeta oba spola, vendar v večini primerov prevladujejo ravno one. Dejstvo utemeljujejo z  zgodovinsko  pozicijo  žensk  v  patriarhalni  družbi,  veliko je  potrebno  nadoknaditi,  da se  bodo  ženske počutile enakovredne moškim (pozicijam) in tako začele tudi delovati in se, preko lastnih, začele boriti za skupne pravice ljudstva.

Zaradi  neupoštevanja  in  ignorance  vladnih  struktur  večine  držav,  so  kurdske  aktivistke  v  letu  2003, ustanovile DÖKH ali Svobodno demokratično žensko gibanje, ki na svojih rednih konferencah oblikuje predloge  zakonov  za  zaščito  pravic  žensk  ter  proti  ekonomoskemu  izkoriščanju  določenega  spola  ter ostalim oblikam (prikritega) seksizma, obenem pa tudi za čim večjo enakopravnost etničnih manjšin in različnih religijskih skupnosti in ločin.

V  letu  2011  je  ženskemu  gibanju  uspelo  ustvariti  pritisk  na  iraško  vlado  in  uveljaviti  zakon,  ki kriminalizira  nasilje  v  družini,  posilstva,  neprostovoljno  obrezovanje  klitorisa,  prisiljene  poroke mladoletnic  ter  deklicam  namensko  preprečevanje  dostopa  do  izobrazbe.  V  primeru  kršenja  grozi storilcem  od šest mesecev  do  nekaj let  zaporne  kazni. Zavoljo  poostrenih razmer in  priborjenih  pravic žensk, se nekateri zagovorniki patriarhalnih odnosov počutijo bolj ogroženi, zato skušajo svojo nadvlado na vse pretege tudi dokazati. V nekaj letih po sprejetju omenjenega zakona, so tamkajšnje ženske namreč poročale o nekoliko višjem odstotku domačega nasilja in posilstev, trdovratno usidranih v vsakdanji ritem življenja. Slednjemu namenjajo posebno pozornost na seminarjih in javnih izobraževalnih dogodkih.

Če si pobliže pogledamo še spolno sestavo političnih strank, izvoljenih v turški parlament, je razvidno, da sta v kurdski demokratični stranki različna spola najbolj egalitarno zastopana, tretjina vseh poslancev je namreč žensk. Razlika z ostalimi republikanskimi ali nacionalističnimi strankami, kjer je prisoten le kak odstotek žensk, je tako precej očitna in zgovorna.

Vendar se Kurdi in Kurdinje ne borijo zgolj za emancipacijo žensk, temveč emancipacijo celotne družbe. Izobrazbe  namreč  ne  priznavajo  z  doseženo  diplomo,  temveč  s  stopnjo  zavedanja,  politizacije  ter zmožnostjo mobilizacije  v  ključnih trenutkih. Oblikovala se je izrazita  želja  oziroma  potreba  žensk  po vključevanju  v  vojaška  urjenja  in  celo  bojevanja  na  frontah,  kot  je  bila sirska  državljanska  vojna  ali obleganje mesta Kobane, ki so ga Kurdinje navsezadnje tudi uspešno ubranile in osvobodile.

Deli članek