Kot se rado zgodi v kriznem stanju, so opredelitve do prihoda begunk in beguncev v Evropo polarizirane na načelna »za« in »proti« njihovemu sprejemu s pripadajočimi obtožbami fašizma, utopičnosti/idealizma in tako dalje. Pogosto se v takšnih situacijah od države pričakuje, da se ne bo preveč vdala katerikoli načelni poziciji, temveč bo ravnala premišljeno, pragmatično in v skladu s tem, kar je pri roki. To ni nič novega: nasploh velja prepričanje, da mora država vladati z dovolj trdo roko, da ne bi popustila pod pritiskom levih ali desnih političnih skupin, sindikatov, lobijev, koruptivnih politikov, pohlepnih kapitalistov itd. Vse te skupine naj bi imele svoje partikularne interese, medtem ko naj bi bila vloga države ravno v preprečevanju premočne uveljavitve katerekoli od njih in zagotavljanju normalnega funkcioniranja družbe, ki se ne nagne preveč v katerikoli ekstrem in nikomur ne vsiljuje nobenih vzorcev. Recimo temu »normalno delovanje države«.
Tisti, ki v povezavi z begunsko krizo zagovarjajo normalno delovanje države, se distancirajo tako od odkrito rasističnih svaritev pred kulturno ali biološko kontaminacijo in pozivov k deportaciji ali pobijanju kot tudi od »humanističnih« pozivov k brezkompromisnemu sprejemu in integraciji z argumentom, da je oboje iracionalno. Priznavajo dejstvo, da se je nekje daleč stran sicer resda zgodila humanitarna katastrofa, a obenem opozarjajo, da »preprosto ne moremo poskrbeti za vse«, in dodajo, da je treba razlikovati med begunci in ekonomskimi migranti (zaradi česar se je prijela psovka »tako-imenovani begunci«, katere zgodovinska ironija bo, upam, do konca članka jasna). A zaenkrat je to privedlo zgolj do zastoja: Na tisoče begunk in beguncev vsak dan preživi v prenatrpanih nastanitvenih centrih, ki so bolj podobni koncentracijskim taboriščem, brez ustrezne preskrbe s hrano, vodo in osnovnih higienskih pogojev ter brez zanesljivih informacij o tem, kje so, kam gredo in kdaj (če sploh kdaj) bodo prispeli na varno.
Vprašanje je torej, če si lahko zamislimo rešitev, ki je učinkovita in obenem izvedljiva v okviru normalnega delovanja države, ki v besedah Senata Filozofske fakultete UL torej ni ne »spolitizirana« (ne podlega političnim interesom) niti »birokratska« (se ne zapleta v neučinkovite administrativne obrazce). Preden poskusimo odgovoriti na to vprašanje, si poglejmo, kolikšen manevrski prostor normalno delovanje države sploh dopušča ter v katero smer se le-to v Sloveniji in drugod po Evropi danes nagiba.
Pravila igre normalnega delovanja
Ko govorimo o državi v zahodnih kapitalističnih družbah imamo običajno v mislih liberalizem in demokracijo. To dvoje smo vajeni misliti skupaj, a za analizo normalnega delovanja je bolj koristno, če ju ločimo, saj v praksi to dvoje pogosto pride v protislovje drugo z drugim. Liberalizem pomeni predvsem svobodno razpolaganje z zasebno lastnino ter pravno-formalno enakost vseh zasebnih lastnikov. Delovanje kapitalističnih ekonomij, v katerih živimo in od katerih smo odvisni, temelji na zmožnosti države, da ščiti to zasebno svobodo in formalno enakost ter njuna kršenja kaznuje. Z uveljavitvijo liberalizma se vzpostavijo privatni prostori osebnega življenja in kapitalistične ekonomije, ki so (bolj ali manj) izven državne oblasti. To pomeni, da dejanske neenakosti, ki se v teh zasebnih prostorih razvijejo, ne samo da niso odpravljene, temveč so celo zakrite. Lastnik firme in nekdo, ki ima za prodati zgolj lastno delovno zmožnost, kot svobodna in pravno-formalno enaka posameznika skleneta pogodbo o zaposlitvi, a na delovnem mestu se srečata zgolj in izključno v hierarhičnem razmerju kapitalist-delavec. In če obema v požaru zgori stanovanje, je obema prepovedano spati na cesti in krasti iz trgovine; lakota, v kateri se znajde le eden od njiju, je z vidika javne oblasti in politike stvar osebnih okoliščin. Takšna so pravila igre normalnega delovanja. Uveljavila so se s političnimi boji, ki so dosegli svoj vrhunec v tako imenovanih meščanskih revolucijah konec 18. stoletja (denimo s francosko revolucijo).
Vendar so zahteve teh bojev obenem presegale liberalizem. Bili so boji za demokracijo, kar lahko razumemo predvsem kot svobodo politične participacije. Ta svoboda spada v sfero javne politične oblasti. Demokratična država je politična skupnost svobodnih in enakih državljanov, ki imajo ne glede na spol, raso, starost in druge naravne dejavnike (ali take, ki so interpretirani kot naravni) pravico do javnega razpravljanja, kritiziranja in soodločanja o skupnih zadevah, z eno besedo do političnega delovanja. Liberalne demokracije so bile v osnovi univerzalistične: »Ljudje se rodijo in živijo svobodni ter enaki v pravicah«. Vendar, kot rečeno, so državljani svobodni in enaki le, dokler so državljani – ko vstopijo v privatni prostor gospodinjstva, osebnega življenja ali na delovno mesto, so neenakosti, razmerja dominacije in nesvobode zakrite v sivem polju osebnih okoliščin. Čepraj je torej demokracija načeloma razumljena kot predpogoj liberalizma, je njena težnja po vključevanju »osebnih okoliščin« v polje javne oblasti – denimo z redistribucijo bogastva v prid ogroženim ali s spopadanjem s spolno dominacijo moških nad ženskami v privatnem prostoru gospodinjstva – v očeh liberalizma nedopustna. Vzpostavitev od javne oblasti ločenih prostorov zasebne svobode zato obenem pomeni izgon demokracije iz najpomembnejših vidikov življenja, ali z drugimi besedami njihovo depolitizacijo.
Ko so pravila igre ogrožena
To protislovje med določanjem meje državne oblasti, da ne bi ta posegla v prostore zasebne svobode, in odpravljanjem neenakosti, ki vznikajo ravno v teh zasebnih prostorih, pride še toliko bolj do izraza v času gospodarskih kriz. Medtem ko se ogromne količine prebivalstva znajdejo v nevzdržnih »osebnih okoliščinah«, mora država vzpostaviti dovolj ugodne razmere za ustvarjanje profitov, da bi podjetja ponovno investirala in kapital spravila v kroženje (ali v govorici mainstream medijev: »mora spodbujati gospodarsko rast«). To ponavadi sili k nadaljnjemu zmanjševanju življenjskega standarda, zmanjševanju in/ali privatizaciji socialnih storitev in krčenju delavskih pravic. K temu jo, nad vsemi političnimi interesi, obvezuje dejstvo, da je od gospodarske rasti, za katero morajo biti kapitalistične investicije dobičkonosne, tudi sama objektivno finančno odvisna.
V skladu z njeno primarno funkcijo ščitenja svobode do zasebne podjetniške pobude in razpolaganja z lastnino mora država v takšnih zaostrenih okoliščinah nase prevzeti tudi nalogo discipliniranja prizadetih slojev prebivalstva, ko se ti začnejo upirati z zahtevami po večji blaginji. V skrajnem primeru je to doseženo celo z ukinitvijo demokracije. V tem delu prispevka si bomo ogledali dva dejanska primera tega drastičnega ukrepa. Prvi (zgodovinski) primer je fašizem, kjer je prišlo do popolne ukinitve vseh demokratičnih vzvodov, drugi (aktualni) primer je Evropska unija, ki je bolj strateško ukinila demokracijo zgolj na tistih področjih, kjer bi lahko nezadovoljno prebivalstvo vplivalo na monetarno in fiskalno politiko ter v prizadevanju po blaginji (ki je z vidika države zgolj še en partikularni interes) ogrožalo profitno naravnanost ekonomije. Primerjava se lahko zdi bizarna zaradi eksotizacije fašizma na eni strani, ki je danes viden predvsem kot iracionalno in podivjano človeško zlo, in po drugi strani zaradi tega, ker je nevarne tendence ponavadi težje opaziti, če živimo sredi njih; vendar dokler govorimo o normalnem delovanju države, kot smo ga opisali zgoraj, je povsem na mestu.
Cilj fašizma je bil, poenostavljeno, ukiniti demokratično politično skupnost, ki temelji na »nenaravni« abstraktni in formalni enakosti ter jo nadomestiti z »naravno« rasno oziroma narodno skupnostjo. To je bil odziv ne samo na socialno opustošenje 30. let, temveč predvsem na politične nemire in ljudske upore, ki so jih od oktobrske revolucije dalje in vseskozi 20. leta povzročale komunistične vstaje. Discipliniranje prebivalstva je najprej pomenilo z represijo in terorjem odstraniti vse univerzalistične (komunistične) elemente, ki so zatirane spodbujale k uporu.
Okvir, ki je fašistično državo podpiral in od nje ultimativno profitiral, je bil kapitalistični in liberalni. Zasebna lastnina je bila ohranjena in, tam kjer so politične prioritete to dovolile (torej kjer ni bilo komunistične grožnje) okrepljena, pravica do prisvojitve dobička na vložen kapital je ostala nedotaknjena. Velika industrija je v nacistični Nemčiji (poleg vojske, partije in administracije) predstavljala eno izmed vodilnih nadpolitičnih kast in je skupaj z ostalimi regulirala in posegala v ekonomijo, ki je temeljila predvsem na privatizaciji socialnih storitev, prekarizaciji delovnih mest in hiperprodukciji vojne opreme. Do razlastitve kapitalistov, o kateri lahko beremo v pompoznih fašističnih propagandnih manifestih, ni prišlo. Cilj ukinitve demokracije, volitev, svobode izražanja, prepoved političnih strank itn. je bila avtonomija države od množic, ne od kapitala. Z oblikovanjem organske (rasne ali nacionalne) skupnosti je italijanska fašistična država celo deklarirala, da je presegla protislovje med liberalizmom in demokracijo v imenu višjega nacionalnega interesa.
Ideološko si je fašizem (v vseh različicah) torej prizadeval zgraditi harmonično družbo, ki bo tekla v skladu z naravno danimi hierarhijami spola, rase itd. Zaradi tega se je moral znebiti demokracije, ne pa tudi kapitalizma, niti liberalizma v strogem smislu zasebne svobode do razpolaganja z lastnino. Ravno nasprotno, v jedru produktivistične naravnanosti kapitalistične ekonomije in tekmovalnosti zasebne lastnine je videl nekaj naravnega in kvazi-darvinističnega. Ideologija in praksa Auschwitza, se pravi odstranjevanja nečistih, biološko in/ali moralno degeneriranih delov prebivalstva, je bila v skladu s tem tudi močno produktivistična. Nacistično očiščevanje družbe je bilo usmerjeno proti temu, kar je bilo videno kot neproduktivno in neuporabno: homoseksualnost, spolno nalezljive, dedne in kronične bolezni, duševne bolezni, komunizem (kot univerzalistični upor proti naravnemu redu). Sama metoda izvajanja tega čiščenja je bila moderna in visokotehnološka, strogo administrativna in sistematična (sterilizacija, evtanazacija, selektivno parjenje itn.), usmerjena k nadzoru, ohranitvi reda in produktivnosti, nikakor pa ne predmoderna ali iracionalno in podivjano barbarska. Poenostavljena in široka definicija fašizma, vsaj v osnovnih potezah, bi bila takšna: dvig produktivnosti družbe z njeno depolitizacijo (ukinitvijo demokratičnega nadzora nad njo) in izločanjem neproduktivnih (v fašistični ideologiji nečistih in nenaravnih) elementov iz nje. Ali še bolj strnjeno: krčenje univerzalnih državljanskih pravic na rasne privilegije.
Post-fašizem in Evropska unija
V kontrastu z agresivnimi, uničevalskimi tendencami zgodovinskih fašizmov, struktura Evropske unije pusti državljanske svoboščine in formalno enakost liberalnih demokracij bolj ali manj nedotaknjene na nacionalni ravni, vendar je njen cilj v osnovi isti: preprečevanje demokratičnega vpliva na ekonomijo, ki bi ogrožal njeno profitno naravnanost. To samo po sebi ni fašistično, vendar lahko pod določenimi pogoji takšno postane; z obravnavo teh pogojev se bomo po ovinku vrnili k begunski krizi.
Najpomembnejša orodja vpliva na ekonomijo so v ureditvi Evropske unije povsem izven demokratičnega političnega nadzora. Monetarna politika (ki vpliva na količino in ceno denarja ter s tem na višino obrestne mere) je v izključni pristojnosti Evropske centralne banke, nedemokratične institucije, katere funkcionarji niso izvoljeni in ne odgovarjajo nikomur. Njen primarni cilj je zagotavljanje stabilnosti cen in, kot se je izrazil eden tako imenovanih očetov enotne valute (evra), italijanski ekonomist Tommaso Padoa-Schioppa, je »kredibilnost tega cilja […] okrepljena tako, da je odgovornost monetarne politike dodeljena instituciji, ki ni izpostavljena političnemu vplivu.« Fiskalno politiko (ki z davki, posojili in javno porabo določa državni proračun) sicer izvajajo države, vendar pod nadzorom Evropske komisije, ki je zavezana strogim (t. i. maastrichtskim) kriterijem in prav tako neizvoljena ter povsem avtonomna vsakršnega demokratičnega nadzora in politične odgovornosti. Vojaško, partijsko, velepodjetniško in birokratsko nadkasto je torej nadomestila nedotakljiva plast neosebnih mednarodnih institucij, ki delujejo neposredno v interesu profitne naravnanosti ekonomije in pri tem ne odgovarjajo nobeni drugi sili.
Današnja parlamentarna politika in njeni liberalni zagovorniki so še toliko bolj prepričani v naravni red v jedru tekmovalnosti kapitalizma, saj neproduktivne elemente v večini primerov avtomatično izloča trg. Ideološko danes velja, da so dobrine v vseh družbah po naravi omejene in da morajo biti razdeljene tako, da posamezniki in skupine zanje tekmujejo na prostem trgu. Moralno in/ali biološko šibki bodo iz tekme izpadli, medtem ko bodo brihtni, podjetni, fleksibilni in prilagodljivi zmagali. Takšen je položaj nas, tako imenovanih državljanov. Najbolj neproduktivni deli prebivalstva, od brezdomcev in migrantskih delavcev do rasno zaznamovanih beguncev, romov (in v ZDA denimo temnopoltih itn.) in v mnogih državah istospolno usmerjenih, pa so izločeni iz državljanske skupnosti – s čimer so jim odrečene tako človekove pravice kot tudi dostop do bivališč, zaposlitev in socialnih storitev – in prepuščeni policiji, vojski in zagrajenim ter strogo nadzorovanim sprejemnim centrom. In ker ti niso državljani, so to po pravilih igre normalnega delovanja pač neugodne osebne okoliščine. Nadzor nad njimi se stopnjuje in Slovenska vlada je v ta namen vojski nedavno dodelila izjemna pooblastila.
Temu madžarski filozof G. M. Tamas pravi post-fašizem, ali post-totalitarni fašizem, ki brez Führerja, brez enostrankarske vladavine in brez SS-a depolitizira družbo in krči državljanske pravice na etnično čiste evropske narode. Ker je večina groženj liberalizmu iz dvajsetega stoletja danes odsotnih (saj je sindikalno gibanje zbirokratizirano, radikalna levica pa bodisi politično bankrotirana, bodisi marginalna), potrebe po dejanski diktaturi ni. Vendar post-fašistični institucionalni okvir Evropske unije v svoji učinkovitosti daleč presega vse, česar bi bile klasične fašistične države kdajkoli zmožne doseči. Kajti če so države odgovorne za dvig produktivnosti prebivalstva (kot delovne sile) ter za njihovo discipliniranje in izločanje neproduktivnih elementov (v tem primeru begunk in beguncev), obenem pa so zgolj izvajalke politik, ki jih oblikuje neosebna institucionalna nadkasta na evropski ravni, prizadetim delom prebivalstva ni treba prepovedati artikulacije protizahtev, saj jih nimajo kam nasloviti.
Trditev, da lahko trenutna prevladujoča politika postane fašistična ali fašistoidna zgolj zaradi pritiska skrajno desnih in neonacističnih skupin, je absurdna. Madžarska je bila ob postavitvi protibegunske ograje kritizirana s strani evropskih oblasti in medijev, njen premier Viktor Orban pa predstavljen kot populistični razbojnik, kot izjema, kot vzgib jeze in sovraštva ali pa hitrega nabiranja političnih pik. Vendar njegov teror nad lastnimi tako imenovanimi državljani je natančen, administrativen in produktivističen. V nasprotju z medijsko podobo njega in njegove stranke kot nekakšne madžarske SDS so njene osnovne značilnosti bolj podobne naši lastni vladi, na čelu s Stranko modernega centra: »[Orbanova] je elitistična stranka, stranka državnega aparata. Nima članstva in ne mobilizira prebivalstva, kot to počnejo populistične stranke. Je stranka državnih funkcionarjev, ki na zelo moderen način svoje podpornike prepriča skozi medije […] Gre za tradicionalno desničarsko stranko s proti-socialno, neoliberalno ekonomsko politiko …« Obenem gre za vlado, ki »plačuje svoje dolgove in igra po pravilih« Evropske unije.
Evropa želi imeti begunke in begunce pod nadzorom. Nemško gospodarstvo zaradi staranja prebivalstva potrebuje kontinuirani priliv nove delovne sile, vendar ne zaradi potrebe ljudi po osnovnem preživetju, pač pa zavoljo ustvarjanja profitov. Zato je zadnja stvar, ki jo je kanclerka Merkel pripravljena dopustiti, samovoljni prihod skozi ograje, mimo s policijo in vojsko varovanih kvazi taborišč in mimo striktnih birokratskih postopkov državnega nadzora – kaj šele prihod s političnimi zahtevami po blaginji s strani beguncev in tako imenovanih državljanov!
Glavno, kar moramo vedeti o begunski krizi, je to: Država se z njo sooča povsem »normalno«, se pravi z istimi principi, nameni in cilji, s katerimi se sooča denimo z brezposelnostjo in opustošenostjo nas, tako imenovanih državljanov. V obeh primerih opravlja svojo vlogo v procesu, ki je na evropski ravni legitimiran kot nujen, naraven, neizbežen, tehničen in politično nevtralen. V preteklih letih smo ga poznali pod imenom evropske integracije, nato reševanja gospodarske krize, danes pa soočenja z begunsko krizo. Realnost je ta, da je begunska kriza boleče evropska: ni se zgodila na Bližnjem vzhodu, ne prihaja sem z begunci, temveč se je začela v Evropi in se sedaj le prilagaja novim okoliščinam. Proces selektivnega vključevanja ter hkratnega izločanja in represije, kot tudi proces discipliniranja političnih nemirov nasploh, ni politično nevtralen, temveč je imun na politiko. Argument, da moramo najprej poskrbeti za naše, je slepilo pred tem, da ne bo poskrbljeno za nikogar.
Demokratičnost in odprtost zahodnih družb nikoli ni izhajala iz trga, kot predpostavlja liberalizem, niti iz evropskega načina življenja ali evropske kulture (karkoli naj bi to že bilo), kot predpostavljajo tisti, ki opozarjajo pred kulturno kontaminacijo šeriatskega prava, ki naj bi nas s prihodom beguncev ogrožala. Izhaja iz političnih gibanj in revolucij, ki so se zavzemale za odpravo fevdalnega režima in prirojenih privilegijev ter za vzpostavitev demokratičnih političnih skupnosti. Kar pomeni, da je uveljavitev državljanskih in človekovih pravic bilo »spolitizirano« dejanje, razširitev teh pravic na revne, ženske in nebelce pa je terjala še dodatno stoletje in pol političnih spopadov. Šesti člen Deklaracije o pravicah človeka in državljana, po katerem so vsi državljani »pred zakonom enaki, so jim enako dostopne vse časti, mesta ali javne zaposlitve, v skladu z njihovimi sposobnostmi, brez vsakih drugih razlikovanj, razen onih, ki se tičejo njihovih vrlin in sposobnosti«, je učinkovit zgolj, če so državljanske pravice univerzalne in dostopne vsem, kajti če niso, prenehajo biti pravice in postanejo privilegiji.
Zahteva po sprejemu beguncev, ki izhaja iz bazične človeške solidarnosti ali naše lastne dobrosrčnosti, kot izjema, ki jo moramo dovoliti zaradi posebne tragičnosti situacije, je načelna in utopična. Situacija je seveda izjemno tragična, vendar njena tragičnost izhaja natanko iz tiste banalne bede, ki smo se je od leta 2008 navadili živeti iz dneva v dan. Zahteva po umiku ograj, sprejemnih taborišč, posebnih pooblastil vojske in policije ter za soočenje z begunsko krizo kot humanitarnim in ne varnostnim problemom je široka politična zahteva (se tiče skupnih zadev). Samo zamenjajte medijski senzacionalizem »begunca« z običajnim »človekom«. Ko se človek upre, zahteva blaginjo ali pobegne pred vojno, lakoto ali revščino, to ni varnostni, temveč humanitarni problem. In ko se ustroj Evrope odzove z določanjem kvot, postavljanjem ograj in sprejemnih taborišč za popis in selekcijo ter policijsko in vojaško enoto za disciplino kot nekakšen avtomatizem, je problem lahko samo globoko, globoko političen.