»Union busting« je izraz, s katerim označujemo vse prakse, ki so namenjene sistematičnemu preprečevanju zaposlenim v nekem podjetju, da bi se sindikalno organizirali in pogajali o svojih plačah, pogojih dela in razmerah na delovnem mestu. O union busting ponavadi govorimo, ko govorimo o sistematičnih prizadevanjih menedžmentov podjetij, da bi zaposlenim preprečili ustanovitev sindikata. Union busting vključuje tudi bolj znano prakso, imenovano strikebreaking, ali preprečevanje, diskreditiranje in/ali fizično uničevanje protestov in stavk že sindikaliziranih delavk in delavcev. Uspešna podjetja imajo pogosto vsaj enega strokovnjaka za union busting, ali pa jih po potrebi najamejo – v Makedoniji pa to vlogo igra kar država.
Makedonija že od razpada Jugoslavije prejema finančno pomoč od Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, vendar se je šele desničarska Demokratska partija za makedonsko nacionalno edinstvo (DPMNE) po zasedanju oblasti leta 2006 resno lotila radikalnih neoliberalnih reform: deregulacija trgov, privatizacija velikega dela zdravstva in šolstva (vključno s celotnim visokošolskim sistemom), enotna obdavčitev vseh dohodkov od minimalne plače do najvišjih profitov. DPMNE se je še posebej ambiciozno lotila uničevanja vseh oblik upora in opozicije. Poleg nadzora nad vsemi javnimi in zasebnimi mediji je uvedla obvezno posedovanje strankarske izkaznice za vse direktorje zdravstvenih, kulturnih in izobraževalnih institucij ter v šolstvu še za vse dekane in ravnatelje. Čeprav je zanikala, da je njen motiv predvsem preprečevanje delavskih uporov, je leta 2012 začela menedžmentom podjetij in drugih institucij dopuščati tožbe in postopno kriminalizacijo sindikatov, ki so organizirali stavke.
Najaktualnejši napad je usmerila proti Neodvisnemu sindikatu izobraževanja, znanosti in kulture (SONK), ko je v letu 2014 uvedla novi režim zunanjega preverjanja ocen, ki predvideva tudi denarne kazni za učitelje in učiteljice. V primeru, da se učiteljeva ocena ne ujema z oceno zunanjih preverjevalcev, se lahko njegova mesečna plača, ki po uradnih podatkih znaša med 300€ in 400€ (blizu Makedonskega povprečja), po sindikalnih podatkih pa okoli 260-280€, zmanjša za 50€. Zmanjšanje lahko traja več mesecev in se v primeru ponavljanja konča tudi z odpuščanjem. Ko je 30,000 članski SONK septembra napovedal stavko, je vlada po hitrem postopku sprejela zakon, ki vodstva vseh izobraževalnih institucij obvezuje k nadomestitvi stavkajočih učiteljic in učiteljev z novimi, zaenkrat še začasnimi zaposlitvami.
Najem nove delovne sile je sicer eden najbolj klasičnih ukrepov union busting in je poleg najemanja špijunov, ki se z zaposlenimi družijo in jih prepričujejo, da jim sindikalno organiziranje ni v interesu, tudi najbolj učinkovit. Za Makedonski izobraževalni sistem in vse zaposlene v njem, od čistilk in hišnikov, do učiteljic in učiteljev, je bil ukrep povsem uničujoč. Poleg tega, da so šole zaradi njega po novem prisiljene ignorirati stavko, kar izniči njen pomen, so novo najeti nadomestni učitelji obenem prostovoljni stavkokazi, kar kljub 90% sindikaliziranosti v makedonskem šolstvu avtomatsko daje vtis, da stavka med zaposlenimi nima podpore. Ob tem je vlada skozi medije bolj ali manj uspešno prepričevala javnost, da zaposleni v izobraževanju nikjer drugje v Evropi ne stavkajo, da je to nekaj povsem blaznega in neobičajnega. Iz ljudi, ki so se borili za lastno preživetje in ohranitev standarda izobraževanja, je vladna propaganda naredila razbojnike, iz sindikatov pa organiziran kriminal. Stavka, ki bi se morala zgoditi konec septembra 2014, je bila zaradi vladnih groženj z množičnim odpuščanjem, odpovedana.
Najbolj zanimivo pa je to: DPMNE, ki zaradi absolute večine v parlamentu v praksi nima politične opozicije, vseeno zatrjuje, da je uvedla obvezno nadomeščanje stavkajočih iz čisto tehničnih razlogov: da bi zagotovila nemoten pouk v šolah. Z monopolom nad skoraj celotnim družbenim življenjem v Makedoniji bi lahko šla tudi v odprt in izrazito političen konflikt, vendar se raje skriva za navidez nevtralnimi tehničnimi držami, ki so za Evropsko unijo sprejemljive (Makedonija je že od leta 2005 kandidatka za članstvo v EU). Ta izkušnja v nekoliko bolj jasni obliki kaže trend birokratiziranja tako med sindikati kot med vladajočimi razredi, ki se podivjano odvija že desetletja in vedno bolj zaznamuje vsakdanjo izkušnjo v praktično vseh evropskih (da o ZDA ne govorimo) državah. Če ima politika enaindvajsetega stoletja svojo značilnost, je to zagotovo tehnokracija. Tehnokracija je tudi vedno bolj zaznamovana z avtoritarnostjo, vendar ima za razliko od izrazito političnih konfliktov garantiran status “nevtralnosti”. Kot marsikje drugje, se makedonska vlada v konfliktu ni bila pripravljena s sindikatom SONK niti sestati kar med drugim spominja tudi na funkcionarje aktualne slovenske vlade. Posledica premika k tehnokratskim oblikam vladanja je med drugim tudi ta, da je union busting postal nekakšna umetnost, za katero obstajajo strokovnjaki in strokovnjakinje, ki študirajo različne strategije uničevanja sindikatov in nato prodajajo svoje storitve.
Druga posledica tehnokracije je ta, da so tudi sindikati povsod po Evropi od druge svetovne vojne naprej postali bolj birokratski. Namesto odprtega konflikta z vladajočimi razredi so se usmerili v ozke boje za plače, ki jih ponavadi bijejo v imenu zgolj in samo svojega članstva, namesto da bi zastopali vse delavke in delavce, ne glede na sektor, panogo, dejavnost ali stroko. S tega vidika jo je izobraževanje še kar dobro odneslo, zaradi česar je makedonski SONK lahko januarja letos pridobil mednarodno podporo, ki mu je omogočila napoved druge stavke. Ta je bila kljub okoliščinam, ki se od propadle septemberske stavke niso spremenile, uspešno izvedena. Izobraževalna internacionala (Education international), mednarodna sindikalna organizacija, ki zastopa približno 30 milijonov članic in članov, je imela dve tiskovni konferenci v Skopju, s katerima je delno izničila učinke vladne propagande. Februarja se je predstavnik internacionale sestal z makedonskima ministroma za finance in delo, nazadnje pa je pritisnila neposredno na Evropsko komisijo, ki je makedonski delegaciji v Bruslju namignila, da se mora vlada s sindikati pogovarjati. V govoru o človekovih pravicah se namreč pogosto pozabi omeniti, da med njih spada tudi pravica do stavkanja in kolektivnega pogajanja delavk in delavcev o svojih pogojih, kot je bilo sprejeto leta 1948 na Konvenciji za svobodo združevanja in ščitenja pravice do organiziranja, leta 1961 v Socialni listini Sveta Evrope, in nazadnje leta 1966 na Mednarodni konvenciji o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah v organizaciji OZN.
Nazadnje pa je očitno, da v tehnokratskem režimu šele povsem poblaznjene, brutalne in uničujoče poteze vladajočih razredov pripeljejo do takšnih antagonizmov, da se lahko iz njih rodijo vsaj potencialno produktivni politični spori in da morajo ti imeti mednarodno dimenzijo, da bi bili uspešni. To je tudi nauk zmage Syrize v Grčiji. Makedonskemu SONK je šele široka mednarodna fronta, ki jo je s pritiskom na Evropsko komisijo odprla Izobraževalna internacionala, omogočila, da je zadihal v situaciji, kjer je vse kazalo na to, da ga bo vlada z novimi grožnjami množičnega odpuščanja dokončno zlomila. 9. februarja je makedonska vlada napovedala ukinitev ali omilitev (odvisno od vira) sistema zunanjega preverjanja ocen ter izrazila pripravljenost na pogajanja s sindikati.
V zadnjih tednih v Makedoniji poteka tudi boj za avtonomno, kvalitetno, nekomercialno, vsem dostopno visoko šolstvo. Tovarišem iz Studentskega plenuma izražamo polno podporo pri njihovem boju. Poslali smo jim pismo podpore, ki ga kot prilogo dodajamo temu prispevku.
Študentsko društvo Iskra izraža polno podporo kolegom v Makedoniji, združenim v iniciativo Študentski plenum, ki se z zasedbo fakultet že več kot teden borijo za kakovostno in avtonomno visoko šolstvo.
Po štirih mesecih nasprotovanja novemu zakonu o visokem šolstvu in množičnih protestih, makedonskim študentom ni preostalo drugega, kot da zasedejo svoje fakultete. Od 11. februarja so tako okupirane in za avtonomne cone proglašene ekonomska, filozofska, filološka, pravna, elektrotehnična in strojna fakulteta Univerze Cirila in Metoda v Skopju. V vsem tem času študenti ob podpori in sodelovanju profesorjev ter meščanov organizirajo vzporedna predavanja, filmske večere, delavnice in tako v praksi kažejo moč in potencial študentskega in delavskega organiziranja mimo obstoječih institucij in struktur.
Makedonski študenti pod okriljem Študentskega plenuma nasprotujejo pred mesecem sprejetemu zakonu o visokem šolstvu, ki uvaja zunanje preverjanje znanja, ki bi ga na dve leti izvajala država. Študenti temu nasprotujejo, saj gre za neposreden vdor v avtonomijo izobraževanja, saj bi država določala, kdo je upravičen do diplome in kdo ne. Zato zahtevajo, da vlada, ki do sedaj posluha za njihove zahteve ni imela, sprejme nov zakon, ki bi področje visokega šolstva urejal celovito, v njihovo pisanje pa bi bila vključena tudi akademska skupnost. Problematična niso samo omenjena zunanja preverjanja, pač pa tudi pogosto kršenje avtonomije, nejasna uvedba bolonjskega študija, nevzdržen sistem financiranja javnega izobraževanja, neprimerni pogoji za napredovanje v profesorske nazive, razširjenost korupcije in diskriminacije, nezadostno državno financiranje znanstvenega raziskovanja, premalo finančne pomoči za študente, ki so je potrebni in skorumpirani študentski predstavniki.
S praktično vsemi zahtevami se lahko poistovetimo tudi slovenski študenti. V Iskri zato boj makedonskih kolegov za kakovostno, avtonomno in dostopno šolstvo v celoti in iskreno podpiramo. Procesom komercializacije in elitizacije visokega šolstva smo v obliki podrejanja “zahtevam trga”, prisilnega povezovanja z gospodarstvom in uvajanjem plačljivih oblik študija priča po celi Evropi in širše. Pozdravljamo problematiziranje bolonjske reforme, ki je pri vpeljavi vseh zgoraj naštetih trendov ključna. Vendar pa se boj študentov ne sme ustaviti pri zahtevah po reformi šolskega sistema. Težave visokega šolstva in eksistenčno stisko študentov je potrebno postaviti v širši kontekst izkoriščanja in slabšanja socialnega položaja delavstva na evropski (pol)periferiji. Le s problematiziranjem in bojem proti sistemu, ki temelji na izkoriščanju velike večine v korist kapitala, namreč lahko dosežemo spremembe na bolje. Utopično bi bilo pričakovati, da je visoko šolstvo možno izvzeti iz procesov neoliberalne transformacije in ga reformirati v smeri proizvajanja kritične misli, brez da bi ob tem naslavljali tudi neenakost in sistem, ki jo proizvaja in si v končni fazi v svojo prid podreja tudi izobraževanje.
Borben pozdrav,
Iskra