Mladi se dandanes soočamo z mnogimi problemi, ki so bili našim staršem v veliki meri še tuji. Že pred vpisom na fakulteto moramo razmišljati, katera smer nam bo najverjetneje prinesla zaposlitev, ki nam bo omogočala zadovoljive življenjske razmere. A pogosto niti največja preračunljivost ne pripelje do uspeha in za nekatere ne zagotavlja niti osnovnega življenjskega standarda, saj celo na področjih, ki se zdijo najbolj potrebna gospodarstvu, primanjkuje delovnih mest, mladi diplomanti pa pospešeno pristajajo na zavodu za zaposlovanje. Težave se seveda ne začnejo z iskanjem zaposlitve, niti se s tem ne končajo. Izobraževalni sistem, zlasti visokošolski, je predmet nenehnih reform, spremembe pa gredo večinoma v škodo kakovosti in dostopnosti javnih univerz. Po drugi strani tudi tisti, ki so zaposleni, in celo tisti, ki so se po končani osnovni ali poklicni šoli zaposlili in tako niso imeli težav pri iskanju zaposlitve, pogosto delajo v izjemno nestabilnih in tudi izkoriščevalskih pogojih. Redna zaposlitev s pripadajočimi delavskimi pravicami je danes pravzaprav privilegij, ki so ga nekateri deležni bolj ali manj po naključju. V zadnjem desetletju smo doživeli porast prekarnih oblik zaposlitev, ki ne zagotavljajo osnovnih delavskih pravic, kot so 8-urni delavnik, zdravstveno zavarovanje, regres in porodniški dopust. Nekatere trende, ki silijo v to smer, bomo v nadaljevanju bolj podrobno izpostavili, analizirali in kritizirali.

Osnovni učinek fleksibilizacije oblik zaposlovanja je ta, da standardi dela niso več določeni z zakonom ali kolektivno pogodbo in ščiteni npr. s strani sindikatov, ampak so predmet vsakokratnega pogajanja med zaposlenim delavcem in delodajalcem. Učinek množične brezposelnosti pa je ta, da smo delavci, zlasti mladi, pogosto pripravljeni delati v bistveno slabših pogojih, zato da bi zaposlitev vsaj obdržali. Ti trendi vplivajo na celotno prebivalstvo oziroma na tisti del, ki se mora preživljati z delom – torej na večino. Različne oblike prekarnih zaposlitev postajajo nekaj splošno veljavnega in sprejetega, delovnih mest je vse manj, za vsako delovno mesto pa se poteguje množica brezposelnih. V nenehnem konfliktu med delodajalci in delavci imajo prvi torej izhodiščno prednost. Ljudje, ki so življensko odvisni od tega, da delajo, morajo pristajati na nižje plače, zahtevnejše delo in dodatne obremenitve, pogosto pa se celo sami dodatno angažirajo pri delu ali delajo kar zastonj, v upanju, da jih bo delodajalec prepoznal kot delovne in sposobne. Lep primer so neplačane prakse, na katere moramo mladi v mnogih poklicih pristati, če naj sploh kdaj upamo na delovno mesto. Odgovornost za sistemsko brezposelnost se v retoriki državne politike in medijev prenaša na pleča posameznikov, bolj kot o problemu (ne)zaposlenosti pa se govori o problemu zaposljivosti. To pomeni, da se vzroke za probleme, s katerimi se sooča večina populacije, išče v individualnih lastnostih posameznika namesto v načinu delovanja sistema. Tako se kot »enostavno« rešitev navaja zgolj posedovanje lastnosti kot so motiviranost, sposobnost in fleksibilnost posameznika. Različnim individualističnim pogledom, ki zakrivajo sistemsko naravo problema in silijo »poražence«, da pri svojem porazu aktivno sodelujejo, bomo v naslednjem delu programa posvetili posebno pozornost. Taka naravnanost ljudi seveda ne prispeva ničesar k temu, da bi se število delovnih mest povečalo, ima pa za posledico to, da so posamezniki pripravljeni za delodajalce narediti več in zahtevati manj v zameno. Mladi so danes predvsem sloj prebivalstva, ki jih – ne glede na to, ali so trenutno dijaki, študenti, mladi diplomanti, brezposelni, prekerno zaposleni – druži dejstvo, da se soočajo ali pa se bodo v prihodnosti soočali s pomanjkanjem socialnih in delavskih pravic. Četudi se dotični trend širi v vse sfere družbe, je razlika v tem, da mladim že
od samega začetka njihovega osamosvajanja niso dani pogoji, ki bi jim omogočali zadovoljivo in varno eksistenco. Drugače rečeno, medtem ko se delavno prebivalstvo odreka svojim pravicam, jih mladi pogosto že v osnovi nimajo in jih izobraževalni sistem, medijski aparat in državna politika celo učijo, da jih ne potrebujejo.

Vsaj v času študija pa mladih, kljub skrbi za lastno prihodnost, te težave neposredno še ne zadevajo. S statusom študenta je namreč povezanih nekaj privilegijev, kot so zdravstveno zavarovanje, štipendije, študentski boni ipd. Prav ta razlika med kaotičnim trgom dela in osnovno socialno varnostjo statusa študenta pa povzroča, da študij vse bolj postaja socialno pribežališče, kar se vidi v fiktivnih vpisih in t.i. »večnih študentih«. Vendar se tudi ta domnevno privilegirani položaj vse bolj krni, saj država v duhu varčevalnih ukrepov in rezanja socialne države posega tudi na to področje. Štipendije ne zadostujejo za nemoten študij, študenti pa so vse pogosteje primorani poleg študija delati, nemalokrat na slabo plačanih in/ali težaških delovnih mestih.

Tudi poskusi uvajanja šolnin in spodbujanja komercializacije univerz postajajo mnogim vse večja grožnja. To pomeni, da se študij, do nedavnega razumljen kot osnovna dobrina in pravica slehernika, vse bolj spreminja v plačljivo storitev, ki pa si je ne morejo vsi privoščiti. Komercializacija univerze siromaši kvaliteto študija, saj na prvo mesto postavlja tržnost. Posledica tega je rezanje kontaktnih ur, ukinjanje programov z manj povpraševanja, omejevanje zaposlovanja pedagoških delavcev, povečevanje obremenitev zaposlenih itd. Po eni strani se torej trg širi na področje visokega šolstva, ki postaja prostor investicij in špekulacij, sam koncept študija pa se tako spreminja v blago in storitev na trgu. Po drugi strani se na ravni posameznika začenja govoriti o študiju kot investiciji v lastno prihodnost, kjer posameznik s pridobivanjem veščin in znanj v času študija postaja bolj konkurenčen, s čimer naj bi bil posledično tudi bolj privlačen za delodaljalce na trgu delovne sile. Posameznikov položaj naj bi bil odvisen od uspešnosti njene ali njegove investicije – npr. izbire študija. Tako razumevanje upravičuje uvedbo šolnin, saj je po tej logiki edino pravično, da nekaj, kar bo posamezniku omogočilo višjo plačo in prineslo profit, ni zastonj.

To pa še ne pomeni, da bo temu avtomatično res tako, saj v trenutku, ko študij postane del trga in s tem del konkurenčnega boja, začne delovati po zakonitostih tega trga: proizvede peščico zmagovalcev za omejena delovna mesta in množico poražencev, ki se zaradi visoke brezposelnosti znajdejo v socialno popolnoma negotovem položaju. Peščico mladih, ki je v svoji karieri uspešna, se tako ostalim postavlja za zgled, večini, ki ostane brezposelna ali pa ima prekerne in slabo plačane zaposlitve, ki danes prevladujejo, pa se očita, da so si bodisi nepreudarno izbrali študij, bodisi niso bili dovolj motivirani in delavni. Tudi če odmislimo razmere na trgu delovne sile, je plačljiv študij še vedno problematičen. Z uvedbo šolnin se namreč financiranje izobraževanja prenese na pleča posameznika, namesto da bi ga financirali tudi delodajalci, dostopnost visoke izobrazbe za pripadnike revnejših slojev pa postane bistveno bolj omejena.

Konkurenca med mladimi je še toliko večja zaradi izrazitega poudarjanja mobilnosti študentov in akademskih delavcev, ki je v tesni povezavi tudi s trenutnimi zaželenimi trendi na evropskem trgu dela, ter mednarodnosti oz. enovitosti trga znanja znotraj EU. To se izrazito kaže v bolonjski reformi iz leta 1999, v kateri lahko jasno razločimo nekatere težnje: vzpostavitev enotnega visokošolskega prostora z enotnim sistemom točkovanja in kriteriji kvalitete znotraj EU, spodbujanje mednarodne konkurenčnosti tega prostora, predvsem v odnosu do azijskega, ter spodbujanje mobilnosti študentov, profesorjev in raziskovalcev znotraj EU. Namen takega enotnega trga znanja je spodbujati razvoj in konkurenčnost evropskega gospodarstva ter privabiti tuje investicije in visoke šolnine tujih študentov. Konkurenčnost naj bi EU dosegla po eni strani z visoko kvalificiranimi strokovnjaki, ki bi jih proizvajale tako na novo zastavljene univerze, in po drugi strani z ustvarjanjem poceni delovne sile. Prvi se stekajo v center EU (predvsem Nemčija), ki je prostor številnih investicij v raziskovanje in visoko šolstvo, medtem ko se periferija (npr. Grčija, Španija, Portugalska, Irska, Baltske države, med njimi je tudi vse bolj Slovenija) sooča z begom možganov in je hkrati področje, kjer se s konkretnimi ukrepi vlad pod nadzorom mednarodnih finančnih institucij pospešeno ustvarja ceneno delovno silo: za to poskrbijo varčevalni ukrepi, rezi v javnem sektorju in sistematično kratenje delavskih pravic.

Problemi visokošolskega področja pa seveda niso ločeni od problemov ostale, neštudentske populacije. Podobnim trendom privatizacije in komercializacije smo na primer priča tudi na področju zdravstva. Nenazadnje ti procesi potekajo v samem gospodarstvu: privatizacija državnih podjetij povzroča krčenje socialne države, odpuščanje delavcev, nižanje stopnje varnosti pri delu, nižje bolniško nadomestilo, nižje odpravnine in krajše odpovedne roke, vse z namenom večanja profita, saj zgoraj naštete pravice zasebnim lastnikom podjetij predstavljajo predvsem strošek. Eden izmed načinov, kako (p)ostati konkurenčen na trgu, je torej med drugim nižati stroške proizvodnje, tudi na račun stroškov delovne sile. To pa na dolgi rok vodi v socialno devastacijo, kjer so delavci s svojimi že tako nizkimi prihodki primorani sami poskrbeti za svojo socialno varnost.

Kriza in krizna politika

Vsi omenjeni trendi so se še posebej močno zaostrili ob izbruhu finančne krize leta 2008. Tokratno izmed kriz, ki se v kapitalizmu vedno znova ciklično pojavljajo, so zaznamovali predvsem zadolženi bančni sektor in finančne špekulacije. Pri sesutju prenapihnjenih finančnih trgov je prišlo do ogromnega dolga v privatnem sektorju. Ob izbruhu krize so morale predvsem države evropske periferije, da bi preprečile popoln finančni zlom, reševanje finančnih trgov prevzeti nase, večinoma z javnim denarjem davkoplačevalcev, in se obenem še dodatno zadolžiti na mednarodnih finančnih trgih. V zameno so bile od finančnih institucij centra prisiljene sprejemati ukrepe, ki so se odražali v obliki varčevalnih ukrepov – ukinjanja socialne države in privatizacije vsega državnega premoženja in storitev. Države centra so tako v zameno za posojila v državah periferije začele ustvarjati pogoje, pod katerimi lahko s pridom investirajo svoje profite, torej prostor s čim manj javnimi storitvami, državnimi podjetji in delavskimi pravicami – bazen poceni in fleksibilne delovne sile. Z obljubami, da bosta nižanje delavskih pravic in usmeritev v majhna in srednje velika podjetja prinesla tak standard kot denimo v Nemčiji (ki pa še zdaleč ni država, kjer se cedita med in mleko, kakor pogosto slišimo, saj pod pragom revščine živi kar 15,6 % populacije, šele letos so zakonsko določili minimalno plačo, “nemški razcvet” pa je v zadnjem desetletju temeljil na stagnaciji plač), so bila na periferiji počasi uničena nacionalna gospodarstva. V Evropi se je vzpostavila delitev dela, kjer je v razvitem centru večina velikih podjetij, ki na svetovni trg pošiljajo končne izdelke, na periferiji pa prevladujejo manjša podjetja, ki kot podizvajalci proizvajajo polizdelke in sestavne dele za multinacionalke v centru. Podizvajalska podjetja (kamor se tako opevana majhna in srednje velika podjetja ponavadi uvrščajo) so povsem odvisna od naročil velikih korporacij, za pridobitev katerih v vsakem trenutku tekmujejo z mnogimi podjetji v EU in po svetu. Zato so praktično edini makroekonomski ukrepi, ki so preostali državam evropske periferije, kamor se vse bolj uvršča tudi Slovenija, nadaljnje nižanje stroškov dela, torej delavskih pravic, da bi bile za nekaj časa bolj konkurenčne od ostalih perifernih gospodarstev in bi s tem pritegnile tuje investitorje. Tako imenovani tekmi do dna ni videti konca.

Seveda tako očitni protiljudski ukrepi ne morejo mimo neopaženi. Pri širokih množicah že dlje časa vzbujajo ogorčenje ter silijo k ukrepanju in politični aktivaciji. Posamezniki spoznavajo, da iskanje individualnih rešitev, ki jih propagirajo zgodbe o uspehu, ne vodi nikamor. Odgovor na opisane problematike lahko predstavlja le množično povezovanje in organiziranje. Tako smo bili v zadnjih letih po vsem svetu priča množičnim protestom proti varčevalnim ukrepom in izvajanju neoliberalistične politike. Ustanavljajo se civilne iniciative, ki se zavzemajo za ohranitev javnega zdravstva in šolstva, se borijo proti privatizaciji vode ipd. Aktivacije na teh posameznih področjih so pomembne pri ohranjanju interesov množic in vztrajanju pri njihovih pravicah, a predstavljajo šele prve korake organiziranja. Kakor smo videli, gre za med seboj povezane procese, zato se jim moramo postaviti po robu na podoben način, torej širše povezani. Čeprav manifestirano na različnih področjih, moramo uporniško dogajanje razumeti kot en in isti boj ljudstva proti neoliberalistični politiki mednarodnega kapitala. Žal se večina obstoječih iniciativ zavzema za ohranitev statusa quo, torej ohranitev trenutno obstoječih, v preteklosti priborjenih pravic, kar pa ne zadošča. Poudarek ne sme biti na interpretaciji slabosti kapitalizma, ampak na grajenju širokega gibanja, ki se bo proti tem slabostim lahko začelo boriti in s tem proizvajalo dejanske spremembe, ki bodo odpravljale same materialne pogoje izkoriščanja.