Današnja protestna akcija pred Turško ambasado v Ljubljani je na prvem mestu izraz ogorčenja, potlačene jeze in nemoči. Organizirana je bila s strani vseh, ki ne moremo več v tišini spremljati nasilja turškega državnega aparata nad svojim kurdskim prebivalstvom, ki po taktikah in smrtonosni učinkovitosti že strašljivo spominja na etnična čiščenja preteklega stoletja. Kurdsko ljudstvo, največje ljudstvo brez lastne države, katerega zgodovino zaznamuje represija in upor proti različnim oblikam državnega nasilja, se že od začetka preteklega stoletja zavzema za neko mero samostojnosti in avtonomije, ta boj pa se je v zadnjih letih zopet zaostril.

Mirovna pogajanja med turško državo in kurdsko delavsko stranko PKK, ki so po desetletjih krvavih spopadov dajala upanje na diplomatsko rešitev kurdskega vprašanja so bila enostransko prekinjena s strani vladajoče stranke AKP in njenega vodje, Reccepa Tayyipa Erdogana po tem, ko jim na državnih volitvah junija 2015 ni uspelo pridobiti absolutne večine, parlamentarni prag pa je prestopila pro-kurdska in levičarska stranka HDP. AKP so rešitev tega neželenega rezultata videli v vzpostavitvi izrednega stanja, nacionalističnega hujskaštva in odprtega nasilja nad kurdskim prebivalstvom in drugimi političnimi nasprotniki. Vojaške operacije proti PKK in sorodnim organizacijam so se nadaljevale, organi pregona so nadlegovali in zapirali pro-kurdske medije in novinarje, vladni mediji so jih zopet intenzivno demonizirali. Po razpisu ponovnih volitev se je ta taktika terorja delno prevedla v volilni uspeh AKP, ki si je zagotovil želeno število mest, a človeška cena zanj je bila takšna, da bi lahko bila fokus vseh zahodnih medijev, če le ne bi bila Turčija tako pomembna strateška partnerica zahodnih sil. A Turčija je pomembna članica zveze NATO, geostrateško predstavlja nekakšen vzhodni branik severnoatlantske zveze, za povrh vsega pa na svojem ozemlju zadržuje milijone tistih, ki upajo na boljše življenje v trdnjavi Evropi. Tisti Evropi, ki Turčiji plačuje miljardne vsote samo za to, da teh ljudi ne spusti blizu.

Po AKPjevi zmagi na ponovnih volitvah pa se razmere še zdaleč niso normalizirale. Krvavi kaos sirske državljanske vojne in geostrateške priložnosti, ki jih je slednja odprla za regionalne sile, igrajo pomembno vlogo v nadaljnji militarizaciji turške politike. Trn v peti ji predstavljajo predvsem kurdske avtonomne cone na turško-sirski meji ter borke in borci kurdskih samoobrambnih enot YPG in YPJ, najuspešnejše kopenske sile v boju proti daesh milicam. Ko se je Turčija po bombnih napadih v Ankari aktivno priključila zavezniški koaliciji voljnih, je pod pretvezo napadanja “terorističnih skupin” veliko večino letalskega streliva odvrgla na položaje borcev PKK v Iraku in jugovzhodu Turčije, borci Islamske države pa so iz ozemlja Turčije napadli več kurdskih mest in postojank. Ko je bilo obmejno mesto Kobane oblegano s strani veliko močnejše islamistične sile, je turška vojska zgolj gledala bitko iz varne strani lastne meje, medtem ko so vladni mediji napovedovali padec mesta. Ranjenci so umirali na mejnem prehodu. Ko je kurdskim silam herojska obramba mesta uspela, je bilo nezadovoljstvo turških oblastnikov v javnosti več kot očitno. Dokazov o sodelovanju Turške obveščevalne službe z Daesh v Siriji je ogromno, a kaj ko ni niti približno dovolj politične volje s strani tistih, ki bi te dokaze lahko uporabili za pritisk nad AKP-jem in Erdoganom. Argument, da nam lahko Erdogan v prelepo Evropo spusti milijonsko hordo beguncev in migrantov deluje očitno podobno kot grožnja z jedrskim orožjem.

Ko je postalo jasno, da je mirovni proces med Kurdi in Turčijo nepreklicno mrtev, je postalo za turško državo vse mogoče. Mesta s kurdsko večino na jugovzhodu države so se spremenila v bojišča med vladnimi silami in uporniki, v njih vlada stroga policijska ura, turški varnostni organi pa v imenu “nevtralizacije terorističnih elementov” nediskriminatorno pobijajo civilno prebivalstvo. Samo v mestu Cizire je v zadnjem mesecu umrlo več kot 200 civilistov, več kot četrtina izmed katerih je otrok. Turške varnostne sile so samo v dveh kleteh v Cizireju pri živem telesu zažgale več kot 120 ljudi, večinoma ranjenih, starejših in otrok. O stotisočih, ki so prisiljeni v selitev in so izgubili domove in ljubljene pod izstrelki lastne vlade, raje sploh ne načenjamo. Argument, da ima Turčija pravico do obrambe, je ob primerjavi števila žrtev na eni in drugi strani zgolj slaba šala. Za vsakega ubitega turškega vojaka je turška država ubila najmanj pet Kurdinj in Kurdov. Kdo bi si drznil trditi, da pod takšnimi razmerami upor ni pravica, še več, da upor ni dolžnost?

Mi, danes, tukaj, lahko naredimo bore malo za odpravo teh stoletnih krivic. Ne moremo vplivati na geopolitiko, ne moremo vplivati na odločevalce v evropski skupnosti, ne moremo vplivati na politiko NATA. Lahko le nastavimo ogledalo hipokriziji zahodne politične moralnosti ter skušamo prebiti zrežirani medijski mrk. Selektivno poročanje RTV o dogajanju v državah, ki so naše domnevne zaveznice lahko razumemo zgolj kot politično selektivno in hudo oportuno. To, da dogajanje v Turčiji najbolje pokriva komercialni časopis Svet24, je lahko slovenski medijski krajini zgolj v sramoto.

Kurdsko ljudstvo je navajeno borbe in ta zgodovinska epoha ni nobena izjema. Prav tako pa je navajeno na to, da ga potencialni zavezniki tekom zgodovine puščajo na cedilu. Ljudski rek “Nobenih prijateljev razen gora” izjemno lepo povzame to kombinacijo kljubovalnosti in zavedanja, da lahko na koncu dneva računajo zgolj nase, na svojo iznajdljivost, vztrajnost in pogum.

Najmanj kar lahko mi, priviligirani opazovalci tegob drugih, naredimo za kurdsko ljudstvo in njegov boj je, da jim pokažemo, da niso sami, da imajo prijatelje, pa čeprav so razpršeni po svetu in jim lahko pomagajo na zelo omejene načine. Da nam je mar za vizijo prihodnosti, za katero krvavijo in umirajo. Da si, potiho, tudi sami želimo svetlejše prihodnost, pa nismo dovolj pogumni ali besni, da bi se zanjo borili tako zavzeto kot oni.

Zato danes zbrani zahtevamo, da se slovenska vlada na čelu z Mirom Cerarjem in ministrico za obrambo, Andrejo Katič, odzove na zločine, ki se dogajajo nad kurdskim prebivalstvom v Turčiji. Zahtevamo, da slovenska vlada javno obtoži delovanje turških oblasti in podpre iniciative za odstranitev PKK s seznama terorističnih organizacij. Tudi od slovenskih evroposlancev zahtevamo, da podprejo odstranitev PKK s seznama terorističnih organizacij in zahtevajo nadaljevanje mirovnega procesa s PKK in njegovim zaprtim vodjo, Abdullah Ocalanom. Zahtevamo, da Slovenija odpokliče veleposlanika, dokler se ne nehajo napadi na kurdske skupnosti.

Nehajmo se sprenevedati o tako imenovanih vojaških operacijah in nazovimo stvar z imenom, ki ji pripada – državni teror. Na vladi RS je tako odločitev, ali bo teroristični režim Tayyipa Recepa Erdogana nekritično podpirala ali bo stopila v bran zatiranim, kar naj bi bila, vsaj po črki zakona in nakladanju o Evropski kulturi, njena primarna naloga.

 

BIJI ROJAVA!

 

BIJI KURDISTAN!

 

ŽIVEL KURDSKI BOJ!