Študenti, tako kot mladi nasploh, niso neka izolirana družbena skupina, ki deluje po svojih lastnih pravilih in se ji lahko pripiše specifične, partikularne interese. Je sestavni del širše družbe, s katero je neločljivo povezana, in vsi bistveni družbeni procesi, ki smo jim priča v zadnjem času, tako ali drugače vplivajo tudi na položaj študentov. Ne gre zgolj za neposredne reforme visokega šolstva, štipendijske politike ali študentskega dela, na položaj študentov neizbežno vplivajo tudi reforme zdravstva, pokojninskega sistema in zmanjševanje delavskih pravic, ki smo jim v imenu “protikriznih ukrepov” in varčevanja priča v zadnjem času. Morda se zdi, da zmanjševanje delavskih pravic na življenje študenta nima nikakršnega vpliva, vendar je realnost drugačna. Vsak študent slej ko prej zaključi s študijem in pristane na trgu delovne sile, kjer nenadoma še kako jasno občuti posledice prej omenjenih ukrepov. Zato je bistveno, da se študentje že v času študija zavedajo pomena teh družbenih procesov in svoje vpetosti vanje. Do tega pa je mogoče priti le s sistematičnim ozaveščanjem in politizacijo študentov ter z razbijanjem predstav o nekakšnih individualnih interesih študenta in interesih študentov posameznih smeri ali fakultet. Z organiziranjem študentov v enoten politični subjekt je potrebno najprej priti do koncepta enotnega »študentskega interesa«. Šele nato je mogoče pokazati, da študentski interes kot tak sploh ne obstaja in da je neizogibno del širšega družbenega interesa. To pa je mogoče samo z dobro razvitim študentskim organiziranjem.

Poleg tega se proti škodljivim družbenim procesom, ki smo jim priča v zadnjih letih, posameznik ne more boriti sam. Zato je tudi v naslednji fazi, torej ko je potrebno doseči konkretne družbeno-politične spremembe, nujna množična organiziranost. Na študentskem področju potrebujemo organizacijo, ki bo sposobna iz študentov narediti močan politični subjekt in ki bo študente sposobna združiti v boju proti škodljivim ukrepom neoliberalne politike.

Smiselno bi bilo domnevati, da bo Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) oziroma v okviru nje Študentska organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU) opravljala prav to funkcijo. Vendar je ŠOU trenutno odtujena institucija, ki je bolj ali manj sama sebi namen. Ukvarja se predvsem z organizacijo manjših projektov in obštudijskih aktivnosti, ni pa sposobna opravljati vloge političnega zastopnika študentov in organiziranja študentov kot političnega subjekta. Veliko študentov o organizaciji, ki naj bi jih zastopala, ne ve praktično ničesar. Na delovanje organizacije lahko vplivajo zgolj vsaki dve leti na volitvah v študentski zbor, vendar pa je zaradi slabega poznavanja pomena teh volitev udeležba vedno izredno nizka, poslanci so izvoljeni z zelo majhnim številom glasov, pogosto brez kakršnega koli političnega programa in na podlagi podpore socialnih krogov. V obdobju med volitvami pa ŠOU v Ljubljani kot centralna organizacija predstavlja nenadzorovan peskovnik za bodoče politike in mlade tajkune, ki relativno prosto razpolagajo s 4,5 milijonskim letnim proračunom. Notranji nadzor otežujejo zapleteni birokratski postopki. Večina projektov ŠOU je dejansko izvedenih na lokalni ravni s strani študentskih organizacij visokošolskih zavodov (ŠOVZ), organizacijskih oblik ŠOU na posameznih fakultetah. Kvaliteta teh projektov je popolnoma odvisna od volje in iniciative študentov posamezne fakultete in so torej lahko tudi zelo kvalitetni, vendar pa na ta način ŠOVZ ne opravljajo svoje primarne funkcije, to je povezovanja ŠOU s študenti. Poleg tega delovanje ŠOVZ-jev poglablja pripadnost študentov glede na fakulteto in smer študija, namesto da bi študentom približala idejo skupnega študenstkega interesa, ki se ga preko konkretnega delovanja vpenja v širše družbeno dogajanje. Med ŠOU in študenti ni nikakršnega pretoka informacij, študentov se ne obvešča o aktualnem političnem dogajanju, prav tako jim ne daje praktično nikakršne možnosti vključevanja v proces nastajanja političnih odločitev.

Jasno je, da s takim načinom delovanja ŠOU v Ljubljani ni sposobna opravljati vloge političnega zastopnika študentov, kaj šele organizirati študentov v enoten politični subjekt in jih združiti v kakršnikoli konkretni politični akciji.

Zato bo v naslednjih dveh letih potrebno korenito spremeniti način delovanja organizacije in njenega političnega zastopanja študentov. Po drugi strani bo potrebno reformirati tudi samo strukturo organizacije, saj je trenutni ustroj tudi razlog za razvpito korupcijo v ŠOU in onemogoča progresivno delovanje organizacije.