Zakaj ne želimo videti znamenj nasilja?


Če se želimo nasilju izogniti in se nanj primerno odzvati na način, da nasilja ne reproduciramo naprej, moramo nasilje najprej nasloviti. Nasilje moramo videti, ga zaznati in pripoznati njegovo pojavnost. Nasilje ni očem skrito: znamenja so jasno vidna.

Ozaveščevalna akcija “Znamenja” je želela nasilje narediti vidno zato, da bi se lahko zamislili nad svojimi dejanji, dejanji bližnjih, prijateljev, kolegic, znancev; ob tem pa podati jasno sporočilo, da je pot iz nasilja možna. Ni enostavna pot, je pa zelo jasna – izhod iz brezizhodnosti je klic na telefonsko številko 113.

Izrazito negativen odziv javnosti na ozaveščevalno akcijo je prikazal, da se kot družba nismo sposobni zamisliti nad svojimi dejanji. V naši družbi ima nasilje spol – a ne zato, ker bi bili moški ‘po naravi’ nasilni. Nasilje je zgolj mehanizem, ki reproducira moč nad nekom drugim. V trenutni, patriarhalni družbi imajo moški na razpolago več moči.

Položaj žensk se je v času epidemije bolezni covid-19 vidno poslabšal. Trenutna zdravstvena in ekonomska kriza je razlike med spoloma znatno poglobila, saj so ženske še bolj podvržene prekarnosti, mnogo jih je izgubilo celotni prihodek. Nase so prevzele še več reproduktivnega dela, ki poleg vsakdanjih gospodinjskih opravil vključuje še skrb za otroke in starejše, v času zaprtja šol pa tudi šolanje otrok doma.

Eden izmed ukrepov za preprečevanje širjenja okužb je samoizolacija v zavetju doma. Za ženske in otroke, ki so deležni partnerskega oziroma družinskega nasilja, pa dom ne predstavlja varnega okolja. V času epidemije bolezni covid-19 je v letu 2020 slovenska policija obravnavala 12,9 odstotka več prijavljenih kaznivih dejanj nasilja v družini. Porast so opazile bolj ali manj vse policijske uprave, še posebej izstopa PU Ljubljana, kjer je bil porast nasilja kar 20-odstoten (vir). Preveč primerov partnerskega nasilja se je končalo s smrtjo. Zaskrbljujoča je tudi statistika umorov in ubojev: policija je leta 2020 obravnavala 56,3 odstotka več kaznivih dejanj uboja ter 33,3 odstotka več umorov glede na preteklo leto. Obenem je tudi bilo 19,4 odstotka več posilstev (vir). Lani so se prvič v zgodovini Slovenije zgodili trije trojni umori in pri vseh je šlo za družinsko nasilje (vir).

V Sloveniji na sistemskem nivoju še vedno ni zagotovljenih pogojev, ki bi v zadovoljivi meri obravnavali nasilje nad ženskami in otroki, žrtve nasilja pa zaščitili ter nasilje preprečili oz. ga prekinili. Nevladne organizacije ravno zaradi nezadostnega delovanja inštitucij, pristojnih za obravnavanje družinskega nasilja, ozaveščajo o problemu nasilja in nudijo pomoč žrtvam.

Del kampanje, ki naslavlja problem porasta nasilja v družini, je plakat akcije “Znamenja”. Na obeh plakatih je podoba ženske oz. otroka z materinim znamenjem, obe podobi pa imata modrico s pripisom partnerjevo oz. očetovo znamenje. Očitki javnosti na vizualno sporočilo plakata so, da gre pri omenjeni reprezentaciji nasilja za stereotipizacijo partnerjev in očetov kot nasilnežev. A razumeti moramo, da je gledano z globalnega vidika kar 30 odstotkov vseh žensk, ki so kadarkoli bile v intimno-partnerskem razmerju, na neki točki doživelo fizično oziroma spolno nasilje s strani svojih moških partnerjev (vir). Nacionalna raziskava ugotavlja, da je v 90,8 odstotkov primerov nasilja povzročitelj moški (vir).   

Namen plakata tako nikakor ni bil stereotipizacija vseh moških kot nasilnežev, ampak gre za izpostavljanje problema nasilja kot takega, ki pa ga glede na statistične podatke nesorazmerno pogosteje izvajajo moški oz. konkretneje – nasilni partnerji in očetje. Problem tovrstnega nasilja je seveda širši; lahko ga naslavljamo kot posledico vztrajajočih patriarhalnih struktur, ki so vidne tako v javni kot zasebni sferi. V javni sferi so vidne kot pomanjkanje institucionalne obravnave in preprečevanja nasilja, v zasebni sferi oz. v intimno-partnerskem odnosu med moškim in žensko pa moški svojo privilegirano družbeno pozicijo in fizično premoč pogosto izkoriščajo v obliki fizičnega nasilja nad ženskami in otroci. Kadar se v javnosti opozarja na problem intimno-partnerskega nasilja, je po navadi pozornost le na ženskah in otrocih kot žrtvah tovrstnega nasilja, zelo redko pa se pojavijo sporočila, ki pozornost usmerijo na dejanski problem: na storilce nasilja. Slednji so večinoma moški partnerji. Žal še vedno drži, da je za ženske in otroke najbolj nevarno okolje dom, kjer bivajo z nasilnim partnerjem oz. očetom. To nikakor ne pomeni, da so vsi ali pa večina moških nasilni. To izraža le naše zavedanje, da večino nasilja izvajajo moški.

Odzivi in očitki, da gre pri sporočilu plakata za diskriminacijo moških, spodbujanje spolnega nasilja in diskriminacijo očetov, so zato neprimerni. Sporočilo nikakor ne naslavlja vseh moških – konkretno naslavlja nasilne moške, ki glede na statistiko storijo mnogo več nasilnih dejanj kot ženske. Organizacije, ki nudijo pomoč ženskam v stiski, so denimo v vseh evropskih članicah opazile tudi do 60 odstotkov več klicev zaradi nasilja partnerja (vir).

Družinsko in partnersko nasilje je seveda zelo kompleksen problem, vendar izjave, da v intimni sferi fizično nasilje v enaki meri povzročajo tako moški kot ženske, preprosto niso resnične in kažejo na nepoznavanje problema nasilja, statističnih dejstev o nasilju ter zgodovinske neenakopravnosti spolov.

Zaskrbljujoči so burni odzivi na sporočilo plakata, zaradi katerih so bile nevladne organizacije primorane plakat umakniti. Za približevanje k družbi brez nasilja moramo nujno prepoznati strukture, ki nasilje ustvarjajo in ga dopuščajo, ter problem nasilja tudi konkretno nasloviti. Zaskrbljujoče je, da se je javnost hitro in ostro odzvala zgolj zato, ker je v sporočilu plakata prepoznala stereotipizacijo moških, pri čemer je problem nasilja, katerega posledice so dejanske žrtve – najpogosteje ženske in otroci –, potisnila na stranski tir.

Če želimo problem nasilja kot družba rešiti, moramo prepoznati tudi povzročitelje nasilja, ne samo žrtve. Da bi nasilje prepoznali, pa moramo biti pozorni na njegova znamenja.

Deli članek