THINK TANK: VELIKO HRUPA ZA NIČ

V sredini februarja (natančneje, 13. februarja) je v Cankarjevem domu potekal tako imenovani posvet o prihodnosti Slovenije, na katerega je bilo povabljenih 600 ljudi, ostalim pa je bil dostop onemogočen. Sicer bi lahko cinično pripomnili, da takšna ekskluzivistična odločitev vsebuje opazen element elitizma, ampak to niti ni največji problem tega posveta, saj to častno mesto zaseda njihova ideološkost, ki je najbolj razvidna na dveh aspektih.

Nadaljuj z branjem “THINK TANK: VELIKO HRUPA ZA NIČ”

UMETNOST UNIČEVANJA SINDIKATOV V MAKEDONIJI

»Union busting« je izraz, s katerim označujemo vse prakse, ki so namenjene sistematičnemu preprečevanju zaposlenim v nekem podjetju, da bi se sindikalno organizirali in pogajali o svojih plačah, pogojih dela in razmerah na delovnem mestu. O union busting ponavadi govorimo, ko govorimo  o  sistematičnih  prizadevanjih  menedžmentov  podjetij,  da  bi  zaposlenim  preprečili ustanovitev sindikata. Union busting vključuje tudi bolj znano prakso, imenovano strikebreaking,  ali  preprečevanje,  diskreditiranje  in/ali  fizično  uničevanje  protestov  in  stavk  že  sindikaliziranih delavk in delavcev. Uspešna podjetja imajo pogosto vsaj enega strokovnjaka za union busting,  ali pa jih po potrebi najamejo – v Makedoniji pa to vlogo igra kar država.

Nadaljuj z branjem “UMETNOST UNIČEVANJA SINDIKATOV V MAKEDONIJI”

V TEM MESTU NI PROSTORA ZA SEKSIZEM!

Kljub temu, da je bil festival Femme feminité odpovedan, se nam zdi pomembno opozoriti na to, kako močno prisotna in agresivna je neokonzervativna antifeministična pozicija pri nas. Festival ženstvenosti je bil namreč zastavljen izjemno velikopotezno. Organizatorka Urška Faller, sicer povezana z VSO in SDS, je namreč načrtovala kar 92 delavnic, namenjenih razvoju ženstvenosti pri ženskah, napovedano je bilo primerljivo število predavateljev, govorili so o viziji za 35 let, ki je med drugim vključevala idejo o ženski avtošoli, saj naj bi ženske drugače zaznavale razmere na cesti. Da je bil odziv na ta projekt nujen, je jasno že po naslovih delavnic: »Ženska, bodi tiho in poslušaj me«, »Govorica ženstvenega telesa – naj bo vaše telo vaše orodje«, »Astrološki dnevniki ženstvenih žensk«, »Damica – kako postati oziroma se razviti v pravo damo – skrivnosti in nasveti«, »Ženska kot žrtev, začuti svojo ženstvenost«, »Erotika – ženska energija in kako jo uporabiti«, če jih naštejemo le nekaj. Še bolj zaskrbljujoče ideje je Urška Faller izrazila v različnih intervjujih (npr. v Časniku si lahko preberete “Ženske smo svetilnik, moški mornarji”), kjer zagovarja privatizacijo vsega, vključno z zdravstvom in šolstvom, ter popolno podrejenost žensk možem, saj naj bi bila njihova naravna (ženstvena) vloga biti mila, krhka in rojevati. Tudi Dobro jutro, oddaja, ki je potekala 6. marca na Sloveniji 1 z naslovom Zvezdana Mlakar in izjemne ženske ter Polnočni klub, ki je potekal na isti dan na istem kanalu pod naslovom Ustvarjene za ljubezen, sta operirala s podobnimi idejami o ženskah. Zato menimo, da je izjava za javnost, pri kateri smo sodelovali, zelo relevantna, kljub odpovedi festivala.

Nadaljuj z branjem “V TEM MESTU NI PROSTORA ZA SEKSIZEM!”

Samo dobro organizirano ljudstvo se lahko osvobodi

O KURDIH IN KURDINJAH, NJIHOVEMU ORGANIZIRANJU, UPORU IN BOJU PROTI NADVLADI NACIONALNIH DRŽAV

Ljudstvo, ki sega vse do Perzije, še vedno ostaja brez države. Razpeti med regionalne interese, si lastno identiteto iščejo onkraj meja nacionalnih držav, znotraj katerih razdeljeno prebivajo. Z izjemo Irana jih niti Sirija,  niti Turčija  nista  zadovoljivo integrirali, stopnjo  avtonomije so si pridobili le med  ameriško okupacijo Iraka.

Skupno  so  organizirani  v  več  kot  30  političnih  strank,  večinoma  potisnjenih  v  opozicijo.  Med najopaznejšimi  je  HPD,  ki  velja  za  neuradnega  glasnika  kurdskega  ljudstva  v  turškem  parlamentu. Zasedajo pol odstotka sedežev, s čimer predstavljajo četrto največjo stranko v državi in so zaradi zavzete pozicije,  tudi  edini  legalni  obiskovalci  zapornika  Öcalana,  ki  ga  omenjamo  v  nadaljevanju.  Med številčnejše  organizacije  sodi  tudi  PYD  ali  Demokratična  skupnostna  stranka,  ki  deluje  v  Siriji.  Z oboroženim  krilom  YPG  ali Enotami  ljudske  obrambe,  je  zaščitila  kurdske  interese  v regiji,  ki  je  bila balkanizirana po religioznih ločnicah. V obrambi mesta Kobane na Turško­-Sirski meji je zaslovela YPJ ali  Enota  ženske  obrambe,  ki  se  je  ob  paradnem  preletavanju  ameriških  letal  in  v  slogi  s  kurdskimi prostovoljci onkraj vseh držav uspešno uprla radikalnemu sunitskemu islamizmu Islamske države.

Militantno PKK ali Kurdsko delavsko stranko je v Turčiji leta 1978 ustanovil Abdullah Öcalan. Zaradi svoje  specifične  vojaške  organizacije,  je  bila  kasneje  mednarodno  prepoznana  kot  teroristična organizacija.  Öcalana  je  leta  1999  po  njegovem  kratkem  begu  iz  pribežališča  v sirskem  Kurdistanu  v Keniji prestregla ameriška obveščevalna služba CIA in ga predala Turčiji. Pred smrtno kaznijo ga je rešilo približevanje Turčije Evropski Uniji, saj je ta zahtevala spremembo nekaj spornih zakonov, med drugim omenjenega. Glavni ideolog stranke PKK je tako deset let preživel v samici na otoku sredi Marmarskega morja. Kasneje ga preselijo na kontinent, kjer služi doživljenjsko kazen, predvsem  zaradi organiziranja oboroženih skupin.

Znan je  zaradi svoje,  proti  nacionalnim  državam  usmerjene  politične ideologije,  ki  prepoznava  nujnost revolucije  za  osamosvojitev  ter  nenadomestljivo  vlogo  ženske  pri  organiziranju  in  boju  proti  nadvladi sosednjih  držav.  Demokratični  konfederalizem,  kot  ga  je sam  poimenoval,  temelji  na  teoriji  Murraya Bookchina,  sodobnega  anarho­komunističnega  pisca.  Poudarek  sloni  na  radikalni  kritiki  buržoazne nacionalne države, njenega centralizma ter kapitalističnega birokratskega aparata, kot obstoječih stebrov socialne ureditve in ponuja alternativo v organiziranju na lokalni in regionalni ravni. Neposredna politična demokracija je dopolnjena z vzpostavitvijo delavskih kooperativ.

Sistem demokratičnega konfederalizma, pogosto označen kot demokracija brez države, je usmerjen proti monopolom  korporacij  ter  si  prizadeva  za  ustvarjanje  odnosov  in  socialnega  življenja,  temelječih  na samoorganiziranju in demokratičnih dogovorih. Oblika organiziranega samovladanja v lokalni skupnosti zahteva  torej  alternativen  in  veliko  bolj  socialni  ekonomski  sistem,  ki  prepoznava  naravne  vire  kot omejene  in si  jih  zato  prizadeva  izkoriščati  na  čim  bolj  optimalen  način,  v  nasprotju s  kapitalističnim neskončnim črpanjem, sicer končnega, omejenega izvora naravnih surovin.

Embargo turške vlade v sirskem kantonu Rojava in grožnja Islamske države sta izjemno omejili dostop do osnovnih  živil  ter  ustvarili  pogoje  za  strmo  naraščanje  cene  nafte  in  njenih  derivatov.  Tamkajšnji prebivalci so bili primorani oblikovati svoj način preživetja, kar je privedlo do oblikovanja alternativne ekonomske paradigme temelječe na lokalni redistribuciji surovin.

Zavoljo izjemnih razmer, je večinski del populacije prisiljen delo opravljati prostovoljno, kar je privedlo do  opustitve  denarja  kot  posrednika  pri  menjavi.  Namesto  tega  se  poslužujejo  menjave  v  dobrinah, večinsko  proizvedenih  v  kooperativah,  ki  jih  soupravljajo  delavci.  Največ  je  kmetijskih  kooperativ, sledijo  jim  kooperative  za  oskrbo  s  pitno  vodo  ter  kooperative  energijskega  sektorja,  predvsem izkoriščanja sončne energije.

 

kurdi

 

Primer Rojave kaže, da bi moral takšen ekonomski in politični model veljati za celoten Bližnji vzhod, kjer je zaradi nacionalnih in religijskih razlik, predvsem pa naftno bogatega okolja, neprestano v konfliktih in kriznih  situacijah.  Kurdski  ideologi  za  takšno  stanje  krivijo  hegemonijo  kapitalistične  oblasti,  ki  se neprestano žene za dodatnimi dobički. Prepričani so,  da so  glavni stebri  obstoja  nacionalne  države spodbujanje  nacionalizma,  pozitivističnih znanosti, seksizma in religioznosti. Ravno slednja je v tamkajšnjih  državah pogosto orožje  za  zbujanje izključujoče nacionalne zavesti in ohranjanje imperializma. Čeprav religije ne želijo zanikati, se borijo za spremembo njenega tradicionalnega pomena in si prizadevajo za obuditev sobivanja z lokalnimi verskimi skupnostmi, med katerimi so najbolj zastopani islamskimi suniti.

Inherentno lastnost prevladujočega kapitalističnega sistema vidijo v reprodukciji patriarhalnih odnosov in izključevanju vloge ženske pri družbenem odločanju, izobraževanju in aktivni participaciji v bojih. Kot najpomembnejši aspekt egalitarnosti, dojemajo možnost izobrazbe in s tem razumevanje lastnega položaja v družbi. V šolske in univerzitetne predmetnike, so tako uvedli specifično vedo, imenovano jineologija. V kurdščini  »jin«  pomeni  »ženska«  in  jineology  »veda  o  življenju«,  pri  čimer  želijo  pripraviti  mlade  na delovanje za socialno rekonstrukcijo v smeri enakovrednega dojemanja različnih skupin ljudi.

Z  ustanavljanjem  podpornih  društev,  ženskih  univerz,  organiziranjem  seminarjev,  diskusij  in  drugih izobraževalnih  dejavnosti,  dvigujejo  politično  osveščenost  in  omogočajo  ženskam  novo  obliko združevanja in organiziranja. Tako imenovane ženske univerze sicer niso namenjene izključno ženskam, navadno jih obiskujeta oba spola, vendar v večini primerov prevladujejo ravno one. Dejstvo utemeljujejo z  zgodovinsko  pozicijo  žensk  v  patriarhalni  družbi,  veliko je  potrebno  nadoknaditi,  da se  bodo  ženske počutile enakovredne moškim (pozicijam) in tako začele tudi delovati in se, preko lastnih, začele boriti za skupne pravice ljudstva.

Zaradi  neupoštevanja  in  ignorance  vladnih  struktur  večine  držav,  so  kurdske  aktivistke  v  letu  2003, ustanovile DÖKH ali Svobodno demokratično žensko gibanje, ki na svojih rednih konferencah oblikuje predloge  zakonov  za  zaščito  pravic  žensk  ter  proti  ekonomoskemu  izkoriščanju  določenega  spola  ter ostalim oblikam (prikritega) seksizma, obenem pa tudi za čim večjo enakopravnost etničnih manjšin in različnih religijskih skupnosti in ločin.

V  letu  2011  je  ženskemu  gibanju  uspelo  ustvariti  pritisk  na  iraško  vlado  in  uveljaviti  zakon,  ki kriminalizira  nasilje  v  družini,  posilstva,  neprostovoljno  obrezovanje  klitorisa,  prisiljene  poroke mladoletnic  ter  deklicam  namensko  preprečevanje  dostopa  do  izobrazbe.  V  primeru  kršenja  grozi storilcem  od šest mesecev  do  nekaj let  zaporne  kazni. Zavoljo  poostrenih razmer in  priborjenih  pravic žensk, se nekateri zagovorniki patriarhalnih odnosov počutijo bolj ogroženi, zato skušajo svojo nadvlado na vse pretege tudi dokazati. V nekaj letih po sprejetju omenjenega zakona, so tamkajšnje ženske namreč poročale o nekoliko višjem odstotku domačega nasilja in posilstev, trdovratno usidranih v vsakdanji ritem življenja. Slednjemu namenjajo posebno pozornost na seminarjih in javnih izobraževalnih dogodkih.

Če si pobliže pogledamo še spolno sestavo političnih strank, izvoljenih v turški parlament, je razvidno, da sta v kurdski demokratični stranki različna spola najbolj egalitarno zastopana, tretjina vseh poslancev je namreč žensk. Razlika z ostalimi republikanskimi ali nacionalističnimi strankami, kjer je prisoten le kak odstotek žensk, je tako precej očitna in zgovorna.

Vendar se Kurdi in Kurdinje ne borijo zgolj za emancipacijo žensk, temveč emancipacijo celotne družbe. Izobrazbe  namreč  ne  priznavajo  z  doseženo  diplomo,  temveč  s  stopnjo  zavedanja,  politizacije  ter zmožnostjo mobilizacije  v  ključnih trenutkih. Oblikovala se je izrazita  želja  oziroma  potreba  žensk  po vključevanju  v  vojaška  urjenja  in  celo  bojevanja  na  frontah,  kot  je  bila sirska  državljanska  vojna  ali obleganje mesta Kobane, ki so ga Kurdinje navsezadnje tudi uspešno ubranile in osvobodile.

GAMERGATE – FEMINIZEM IN KULTURA VIDEOIGER

Leta 2012 je Anita Sarkeesian na platformi Kickstarter objavila kampanjo, s katero je zbirala sredstva za pripravo serije izobraževalnih posnetkov, v katerih bi se ukvarjala s problematiko seksizma v video igricah. Projekt je s strani podpornikov namesto načrtovanih 6000 zbral več kot 150 000 dolarjev. Obenem pa je avtorico kampanje zajel plaz pritožb, žaljivk in groženj. Začelo se je z objavami na Twitterju pod oznako #gamergate – nanjo so naslovili več kot 35 000 sovražnih tvitov – in nadaljevalo na različnih straneh, kot so Reddit, 4chan in 8 chan. Napad je zajemal sovražne komentarje, objavljanje osebnih podatkov ter celo grožnje s posilstvom in smrtjo. Tako je avgusta 2014 morala Anita Sarkeesian začasno zapustiti svoj dom, naslov katerega so objavili na spletu, saj je prejela zastrašujoče grožnje z ubojem njenih staršev. Oktobra 2014 načrtovano njeno predavanje na Univerzi v Utahu je bilo odpovedano zaradi grozilnega pisma vodstvu univerze, v katerem so neznanci zagrozili z množičnim streljanjem. Ker niso bili sprejeti dodatni varnostni ukrepi, je govorka svoj nastop odpovedala. S podobnimi nasilnimi reakcijami se je srečala tudi Brianna Wu, ki se je oktobra 2014 norčevala iz kritikov Anite Sarkeesian, in še mnogi drugi.

Kaj je torej storila Anita Sarkeesian, da je postala predmet nasilne gonje? Komu je „stopila na žulj“?

Pa poglejmo, kakšni so videi, ki so sprožili ta val sovraštva. Serija videov ima naslov Tropes vs Women in Video Games (Stereotipi in ženske v videoigrah), vsak video na začetku jasno izpostavi sledeč stavek: „Ta serija bo vključevala kritično analizo mnogih priljubljenih iger in likov, vendar si zapomnite, da je možno (in celo potrebno) uživati v mediju in biti hkrati kritičen do njegovih bolj problematičnih in škodljivih vidikov.“. Najprej analizira koncept „dame v težavah“ (damsel in distress), ki se pojavlja že od antičnih časov, poseben preporod pa je doživel ob pojavu filma in kasneje videoiger. Na tem konceptu temeljijo popularne igre, kot sta Mario Bros. in The Legend of Zelda. Sarkeesian pove, da ženska tu predstavlja lastnino, ki je bila junaku ukradena, ne pa enakopravne osebe z lastno voljo. S tem, da je ženska nemočna in razorožena, (moški) junak povrne moč sebi. Igra Mario Bros. se je razvila iz igre Donkey Kong, narejene po zgodbi iz filma King Kong, v katerem gigantska opica ugrabi žensko. Navede tudi mnoge druge zanimivosti. Igra, ki je bila v osnovi bolj naklonjena ženskam, je bila v izdelavi leta 1999. V njej je imela glavno vlogo junakinja Krystal, a igra ni bila nikoli dokogamergatenčana. Namesto tega so jo vključili v drugo že obstoječo, le da je zdaj glavni junak postal moški, Krystal pa je postala princesa, ki jo je treba rešiti. Postala je bolj seksualizirana, spremenjena je bila v objekt poželenja namesto junakinje. Z naštevanjem mnogih podobnih primerov Sarkeesian pokaže, kako prevladujoč koncept je to v svetu videoiger. V naslednji videih se ukvarja še z več vrstami stereotipov ali praks, kjer so ženske v igrah uporabljene kot okras. Še drugačen je stereotip „ženska v hladilniku“, ki pomeni, da osrednji koncept igre predstavlja umorjena ženska (žena, hči, sestra…), katero je treba maščevati. Igre so tudi nasploh pogosto nasilne. V kontekstu seksizma pa je pomembno tudi to, da je v nekaterih igrah nasilje nad žensko (ki predstavlja ženo ali dekle junaka) predstavljeno kot hvalevredno dejanje, ki ga je potrebno storiti, da bi se izognili neki grožnji. Pogosto ženska v igri igralca sama prosi za smrt, ali pa se mu za njegovo dejanje celo zahvali. To so nevarne ideje, če vemo, kolikokrat se poskuša uveljaviti prepričanje, da ženske same „prosijo“ za nasilje, in koliko žensk je pretepenih in celo ubitih s strani nasilnih partnerjev[1].

Sarkeesian pokaže, da so mladi moški glavna ciljna publika videoiger. Mladi moški so tisti, katerim strežejo podobe lepih žensk, ki jih je treba rešiti, in ki ustvarjalcem zanesljivo prinašajo zaslužke. Računalniška kultura pa ni bila vedno domena moških, takšna je postala dokaj nedavno. Do osemdesetih let dvajsetega stoletja so bile ženske del programerske skupnosti, začenši v 19. stoletju z matematičarko in prvo programerko Ado Lovelace. Število žensk, ki so študirale računalništvo, je do leta 1984 naraščalo hitreje kot število moških v tem študiju.[2] S prihodom osebnih računalnikov v domove pa se je razširila domneva, da so to igrače za fante. Do danes se je računalniška, sploh pa videoigričarska kultura utrdila kot trdnjava moških.

Ženske vanjo pogosto niso sprejete. Če se vključijo v spletne igričarske skupnosti, jih zaslišujejo, dvomijo v njihovo resnično zanimanje za igrice, jih nadlegujejo in izključujejo. Ženske igričarke odvrača dejstvo, da so ženski liki večinoma predstavljeni pretirano seksualizirani in namenjeni predvsem moškemu užitku, kar je posledica večinsko moških ustvarjalcev v industriji videoiger. Ta je dokazano seksistična, prevladujoče moška in nesprejemajoča do žensk. Kot je ugotovila Jennifer Allaway v svoji raziskavi[3], razvijalke in igralke igric doživljajo nadlegovanje in seksistične izjave na delovnem mestu in na videoigričarskih konferencah, ženske v tej industriji imajo tudi manj možnosti za napredovanje.

Seksizem je torej problem, ki prežema tako industrijo videoigric, kot njihovo publiko. Čeprav se nekateri „gamergaterji“ želijo distancirati od bolj nasilnih dejanj in groženj, so njihovi motivi v svojem bistvu sovražni do žensk. Na začetku so gamergaterji prepričevali javnost, da jim gre za novinarsko etiko – a se je izkazalo, da so tarče njihove kritike večinoma ženske, ki se ne strinjajo z njihovimi pogledi. V začetkih „kampanje“ so obtožili Zoe Quinn, ustvarjalko videoiger, da je s pomočjo spolnih uslug prišla do pozitivne ocene na igričarskem blogu Kotaku. Primer je bil s strani vodstva bloga raziskan in niso našli dokazov, ki bi podpirali obtožbo[4].

Čeprav so trditve Anite Sarkeesian argumentirane in podprte s primeri in dokazi, je najti le malo utemeljenih in razumljivih kritik na njen račun – večinoma gre za prej omenjene izpade besa. Ženske, ki kritizirajo spolno diskriminacijo, ali pa se samo aktivno udejstvujejo v igričarski kulturi, so napadene, ker ogrožajo temeljna prepričanja o odnosih med spoloma in majejo določeno vrsto moškosti. Nekateri so mnenja, da igričarska skupnost za nekatere moške ­ še posebej takšne, ki imajo sicer težave z medčloveškimi odnosi ­ predstavlja okolje, kjer se počutijo sprejete, zato so občutljivi za „poseganje“ vanj. Težava pri kritikah videoigric pa je tudi v tem, da gre za presojanje izdelkov, ki so veliko ljudem pri srcu. Zato jih kritika užali, pa čeprav prihaja s strani osebe, ki prav tako rada igra te igre.

Gamergaterji želijo sporočiti, da o seksizmu v videoigricah ni dovoljeno govoriti, oziroma da o njem ne smejo govoriti ženske, še manj pa feministke. Tudi nekatere osebe, ki se s kritiko igričarstva načeloma strinjajo, včasih dajejo občutek, kot da bi se morale feministke za svoja mnenja opravičevati oz. s tematiko delati v rokavicah. Feminizem naj bi moral omiliti svojo kritiko, da ne bi „odgnal“ potencialnih podpornikov. Vendar pa je znano, da katerokoli gibanje ali ideja, ki posega v ustaljene navade in ukoreninjena prepričanja ljudi, naleti na čustvene odzive, nasprotovanje in jezo. To velja tudi za feminizem, katerega že od samih začetkov spremlja nasprotovanje, tako imenovani antifeminizem. Temu je uspelo naslikati tako odbijajočo sliko, da se s feminizmom danes marsikdo s težavo identificira, čeprav se z njim v bistvu strinja.

Peter Frase iz revije Jacobin pravi, da je seksizem in splošni konzervativizem v videoigričarski kulturi povezan tudi s kapitalistično naravo same industrije. Ta zavoljo dobička ignorira etične zadržke o vsebini iger, o njihovi politiki neenakopravnega zaposlovanja in vprašljivih pogojih za delo na splošno. Frase trdi, da ne gre za ozek problem industrije videoiger, pač pa za naravno posledico obstoja znotraj kapitalističnega sistema.

Zmotno pa bi bilo trditi, da v tej kulturi ne obstajajo ljudje, ki so pripravljeni na spremembe. Mnogi si želijo bolj pravičnega in do vseh prijaznega igričarskega sveta, zato se že uresničujejo pobude za bolj pozitivne ženske like v igrah in podobno. Alternativo predstavljajo predvsem neodvisne (indie), mobilne in spletne videoigre. Tudi Anita Sarkeesian v svojih videih izpostavlja pozitivne primere iger, ki ponujajo boljše vzornice, in nakazuje možnost za razvoj v prihodnosti. Morda lahko tudi najbolj sovražni napadi na kritiko seksizma služijo okrepitvi gibanja zaspremembe na boljše.

[1]http://www.unwomen.org/en/what­we­do/ending­violence­against­women/facts­and­figures

[2]http://www.npr.org/blogs/money/2014/10/21/357629765/when­women­stopped­coding

[3]http://www.gdcvault.com/play/1020392/Sexism­and­the­Game­Industry

[4]http://kotaku.com/in­recent­days­ive­been­asked­several­times­about­a­pos­1624707346

MNOGOTERE MOŠKOSTI

Če bi skušali zapisati definicijo moškosti, bi kaj kmalu naleteli na težave. Ob pregledu zgodovine človeštva bi namreč ugotovili, da kljub temu, da v vseh družbah obstajajo predstave o spolu, ni v vseh moč najti koncepta moškosti. Kljub nekaterim univerzalnim biološkim značilnostim, te očitno ne pogojujejo družbenih pojmovanj spola ­ ženskost in moškost torej ni neka naravna/biološka danost, temveč družbeni konstrukt. Tako kot ženska in ženskost se tudi moški in moškost oblikujeta v določenem socialnem kontekstu.

Upoštevati moramo, da tisto, kar šteje za moškega, ni nekaj stalnega in nespremenljivega, ampak se skozi zgodovino (torej v času in prostoru) spreminja. Še več, istočasno so sobivali in sobivajo v različnih okoljih različni modeli moškosti. Na oblikovanje moškega in moškosti zagotovo vpliva mesto moškega v družbeni strukturi, njegova zaznamovanost z raso, razredom, s starostjo, spolno usmerjenostjo in še čim. Zato pravzaprav moškost ni ena sama, moškosti je več in so različne: bela moškost, aristokratska moškost, moškost delavskega razreda, gejevska moškost, »čefurska« moškost, moškost mladega japija, metroseksualna moškost, bodybilderska moškost itn. Moškosti tudi niso vse enako vrednotene, zaželjene, sprejete. Različne moškosti sicer pogosto sobivajo na istem prostoru in v istem času. Med seboj so v različnih hierarhičnih razmerjih. Tista moškost, ki je na vrhu, je t.i. hegemona moškost. Ta uteleša v določenem trenutku najbolj želeno pojavnost moškega. Pri hegemoni moškosti gre torej za kulturno dominantni ideal moškosti, ki se izoblikuje okrog konceptov avtoritete in (fizične) moči, heteroseksualnosti in plačanega dela. Spodnje plasti na hierarhični lestvici predstavljajo podrejene moškosti; najbolj na udaru je homoseksualna moškost (vendar pa gejevska moškost ni edina podrejena moškost, med njimi so mnoge druge, vse pod udarom trdovratnih mikroideologij vsakdanjega življenja predsodkov, ki služijo kaznovanju, discipliniranju nezaželenih moškosti). Različne podrejene moškosti so, na podlagi ranga v hierarhiji, deležne različnih obravnav (kot jih je razvrstil Allport, 1954, v: Ule, 2009), vse od opravljanja, izogibanja pa do diskriminacije in nasilja ali celo genocida. Tako lahko na podlagi odzivov, ki jih sprožajo različne moškosti tudi ugotovimo, kje v hierarhiji se nahajajo. Stigmatizirani so s poimenovanji kot so na primer mamin sinko, mevža, piflar, kekec, lepotec, čefur idr.

Moškost je po eni strani nujno razumeti v kontekstu spolnih razmerij oziroma razmerij moči med moškimi in ženskami, po drugi pa tudi med moškimi samimi. V obstoječem spolnem redu moški praviloma posedujejo večje količine bogastva in imajo večjo družbeno moč kot ženske. Tudi zato je moškost višje vrednotena in bolje pozicionirana kot ženskost, pri čemer ne smemo spregledati družbene simbolne vrednosti, ki jo nosi moškost sama po sebi, neupoštevajoč sam materialni položaj. Ženskost je posledično praviloma podrejena moškosti, čeprav prav tako notranje diferencirana.

mnogotere_moskosti

Ta splošna struktura obstaja kljub številnim primerom obrnjenega stanja na lokalni ravni in vztraja kljub raznovrstnim odporom, ki so ubesedeni v okviru feminizma. Spol povsod, na vseh ravneh, oblikuje prakso. Najbolj široko sprejeta je praksa posameznikovega vsakdanjega življenja, ki je podlaga za vse zdravorazumske predstave o moškosti in ženskosti. A konfiguracija prakse se odvija tudi na ravni države, delovnega mesta, šole, cerkve in navsezadnje družine. Pomembno je vzeti v ozir, da so omenjene institucije pomembno spolno zaznamovane. Bourdieu pravi, da se moška dominacija vsiljuje in prenaša tudi prek simbolnega nasilja ­ mehkega, neobčutnega, nevidnega ­ celo njegovim žrtvam. Tako se ne gre čuditi, da je za razmerja moči je v sodobnem evropskem/ameriškem spolnem redu značilna vsesplošna podrejenost žensk in dominacija moških ­ struktura, ki jo je žensko osvobodilno gibanje imenovalo patriarhat.

Lahko bi rekli, da je trenutna medijska podoba teles, ki izraža najbolj zaželjeno moškost in na drugi strani ženskost pravzaprav v diametralnem nasprotju. Od ženske se pričakuje vitkost, suhost, torej, njihovo telo je tem drobnejše tem bolje. Na drugi strani pa se od moških pričakuje, da bo njihovo telo vedno večje in bolj mišičasto, torej močnejše. Telesna oblika torej obenem ne odraža le družbeno konstruriranih lepotnih idealov in njihovih pričakovanj, da se bodo subjekti, glede na to, kateri spol jim je družbeno pripisan, ravnali po njih. Vizualna raven telesa namreč odraža tudi družbena pričakovanja o tem, kakšno naj bo družbeno vedenje in položaj subjekta, ki naseljuje določeno telo. Če se od moškega torej pričakuje telo, ki odraža moč in zaseda večjo prostorsko dimenzijo, to pomeni, da se od njega pričakuje, da bo aktiven, samozavesten in opazen subjekt. Če se od ženske pričakuje suho telo z manjšo fizično zmogljivostjo in ki zaseda manjšo prostorsko dimezijo, to pomeni, da se od nje pričakuje, da bo nemočen, pasiven in neopazen subjekt. Telesnost torej deluje kot preslikava in obenem ohranjanje neenakih razmerij družbene moči med spoloma.

Če torej moškost kot družbeni konstrukt s seboj prinaša tudi zahtevo po specifični fizični manifestaciji, to pomeni, da družbeni pritisk k podrejanju lepotnim idealom velja tudi za moške. Ob tem je seveda potrebno opozoriti, da tudi če navidez s seboj ti ideali prinašajo podobo aktivnosti in moči ­ torej nekaj, kar se je načeloma v zahodni družbi vrednoteno kot pozitivno ­ pa imajo tudi destruktivni učinek, saj so odraz pritiska h konformni moškosti in zanikanju obstoja njenih drugačnih oblik.

Obenem pa se je potrebno zavedati, da kljub povečevanju telesnih zahtev do moških, te še vedno ne dosegajo tako radikalnih in totalizirajočih učinkov kot družbene zahteve po utelešanju konstrukta ženskosti do žensk. Za razliko od moških so ženske še vedno percepirane in vrednotne skozi telesni videz, kljub svojim sposobnostim in drugim individualnim značilnostim. Na sebi nosijo “stoletno breme” objektificiranja in seksualiziranja ter zanikanja pravice do lastne subjektivnosti, ki ga subjekti, ki jim je pripisan družbeni spol moškega, nikoli niso občutili. “Biti dekorativni objekt” ­ za razliko od žensk ­ nikoli ni bila ena izmed primarnih funkcij moških.

Članek temelji na: Antić Gaber, M. (2012). Onkraj binarnosti in dihotomij: V R. Connell, Moškosti. Ljubljana: Založba Krtina.

Ule, M. (2009). Socialna psihologija: analitični pristop k življenju v družbi. Ljubljana: Založba FDV.

DISCIPLINIRANI PROJEKT ŽENSKOSTI

Govoriti o prisilni in zatiralski naravi lepotnih idealov ter njihovem uničujočem učinku na posameznika se zdi v današnji družbi, ki se nam kaže kot demokratična družba svobodne izbire, osvobojena rasnih, razrednih, spolnih stereotipov ter delitev, zastarelo in preživeto. Feministični boj je še posebej v 80. in 90. letih glasno kritiziral lepotne ideale in pričakovanja, ki jih ti ustvarjajo predvsem do žensk, ter njihove učinke, ki ne le izčrpavajo ženska telesa in od njih zahtevajo nenehno podrejanje, temveč še vedno skrbijo za to, da so ženske primarno dojete kot vizualni (seksualizirani) objekt. Po desetletjih tovrstnega boja so sledile številne teoretske analize, ki so dodatno nazorno pokazale, kako globoko zares segajo konstrukti spola in pričakovanja od teles, ki jih utelešajo. Z vstopom v dobo, ki jo danes imenujemo tudi postmoderna, se je zdelo, da se skupaj s tradicionalnimi institucijami, vrednotami in neenakimi pričakovanji, vezanimi na spol in spolne vloge, ruši tudi sama predstava spola. Novodobni posameznik oz. posameznica, osvobojen prisile tradicije in ideoloških “velikih zgodb”, naj bi tako lahko svobodno odločal o načinu lastne subjektivacije. Ženskost in moškost kot konstrukta, vezana na specifično telo in na specifičen videz, naj bi tako postala le še ena izmed izbir, ki si jih lahko poljubno nadanemo in z njimi »igramo« ­ v postmoderni dobi so tako stvari, kot so ličenje, moda, telesna postava ipd., le “nevtralna” sredstva, ki nam pomagajo, da »na kreativen način izrazimo sami sebe«. A bolj podrobni pogled pod površino enakopravne in svobodne družbe nam pokaže, da spolne neenakosti še zdaleč niso presežene. Četudi obstajajo posamezniki in posameznice (npr. drag queens, tomboys, androgini), ki želijo s prakticiranjem različnih modnih stilov subvertirati konstrukt spola, nam ravno dejstvo, da obstajajo vizualni in telesni stili, ki so percipirani bodisi kot »moški« bodisi kot »ženski«, pove, da spol še kako ostaja pomembna (vizualna) kategorija, na katero so vezana različna pričakovanja. Ali kot zapiše Simone de Beauvoir (1998): »In v resnici je dovolj že, če pogledamo okrog sebe, pa lahko ugotovimo, da je človeštvo razdeljeno na dve kategoriji individuov, ki se vidno razlikujejo po oblačilih, po obrazu, telesu, nasmehih, hoji, zanimanjih in opravilih: morda so te razlike površinske, morda jim je namenjeno, da bodo izginile. Gotovo pa je, da zaenkrat obstajajo kot v oči bijoča očitnost.«

Lepotni ideali so še kako živi. Na svojevrsten način so močnejši kot kdajkoli poprej, saj telo in njegova podoba v današnjem času predstavljata ključni del identitete in družbeni pomeni, ki so jima pripisani, močno vplivajo na občutek sebstva in lastne vrednosti. Avtorji kot npr. Giddens (1991) celo trdijo, da se je v sodobnih družbah projekt sebstva spreobrnil v projekt telesa – telo naj bi postalo centralna paradigma za sebstvo oz. temeljni izraz sebstva, ki predstavlja sredstvo samodefiniranja (po: Brumberg, 1997, v: Kuhar, 2004). To naj bi bilo povezano predvsem z izginjanjem tradicionalih družbenih in spolnih vlog, ki so poprej nudili referenčno točko za konstrukcijo identitete. Pomen kultivacije videza v potrošniški družbi je torej sinonim za obvladovanje lastnega življenja, stabilnost in življenjski stil. Dejstvo, da se vse skupaj odvija na terenu potrošniške družbe, pomeni, da so lepotni ideali inherentno zvezani tudi z ekonomskimi interesi. Kot taki se v javnosti vedno predstavljajo v povezavi z določenimi življenjskim stilom (ideal vedno »prodaja« zgodbo o življenju, ki prihaja z njim), ti pa z naborom komercialnih produktov, ki se neprestano spreminjajo in širijo na vse področja telesa. To je še posebej razvidno pri ženskem telesu, saj je prav vsak delček podvržen preoblikovanju (britje, negovanje, manjšanje obsega ipd.) in številnim nasvetom oz. zapovedim, ki se navezujejo nanj. Dejstvo, da so naša telesa povržena spremembam časa in da se zapovedi ­ vsaj navidezno ­ spreminjajo (npr. vsakoletni modni trendi), pomeni, da je potrebna nenehna pozornost in prilagajanje, kar pogosto zahteva zelo rigidno disciplino in samonadzor, da se vsaj delno uspemo približati idealu. Obenem pa družba preko vseprisotnih medijskih reprezentacij poskrbi, da smo ves čas opozorjeni na to, kaj je od ženskega telesa pričakovano in na kakšen način je to potrebno doseči. Nemalokrat so zahteve v nasprotju druga z drugo, kar ustvarja še dodaten pritisk.

Pri tej tematiki je potrebno opozoriti na vsaj tri aspekte, da bi se izognili napačnemu in površinskemu razumevanju. Prvi se nanaša na domnevno »zmotno« percepcijo oziroma »ideološko zaslepljenostjo« žensk, ki se naj ne bi zavedale, kakšen je resnični dolgoročni namen lepotnih idealov in medijev, ki skrbijo za njihovo perpetuacijo. Ta predpostavka temelji na hipotezi, da bi ženske v trenutku, ko bi se zavedale, da jim sledenje lepotnim idealom in njihovo prakticiranje, ki jih pogosto zaznamuje boleče in nenehno samonadzorovanje, ne prinaša sreče in da so podobe, ki so jim ponujene, »lažne«, zavrnile te lepotne ideale. Gre za podcenjevanje žensk in njihove zmožnosti vrednotenja lastne situacije. Ženske, tudi tiste, ki se ne ukvarjajo s feminizmom, se še kako dobro zavedajo, da so lepotni ideali vedno konstrukti, ki jih poganja patriarhalna ideologija in ekonomski interesi in da so kot taki vedno vsiljeni ter nedosegljivi. A po drugi strani se enako dobro zavedajo, kaj bi v zahodni družbi, ki še vedno od ženske, ne glede na njene ostale uspehe in dosežke, pričakuje, da bo ustrezala lepotnim standardom, pomenila odpoved tem lepotnim idealom (še pogosteje pa pred njo postavlja lažni izbor enega ali druga, torej: ali boš lepa (seksualna) ali pa pametna (resna)). Ker sta določen videz in oblika telesa v zahodni družbi tesno povezana s seksualno privlačnostjo in torej zmožnostjo seksualne zaželenosti, bi odpoved tem idealom, ki so nam bili – tako ženskam kot moškim – podani kot privlačni skozi proces socializacije, pomenilo potencialno odsotnost intimnosti v življenju posameznice. To pa za posameznico (ali posameznika, saj je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da so v današnji družbi ­ četudi manj kot ženske in manj obremenjeni s stoletji zahtevane vloge “biti vizualni objekt” ­ tudi moški vse bolj podvrženi imperativu, da preoblikujejo svoje videz in telo skladno z lepotnimi ideali) potencialno pomeni, da nikoli ne bo izkusila občutka zaželenosti in privlačnosti, kaj šele partnerstva, kar pa je precejšnje tveganje, zato si ga privošči redkokatera. Ob tem seveda ne gre zato, da želimo zanikati, da obstajajo mnogi posamezniki in posameznice, ki so uspeli zavrniti vpliv kulturnih sporočil o pomembnosti (ženskega) videza in jih preseči na takšen ali drugačen način (tako moški kot ženske se zavedajo, da je seksualnost vezana tudi na kaj drugega kot na generično lepoto), a ker so le­ti močno zakoreninjeni ter neprestano plasirani v našo zavest, bi njihova zavrnitev za večino ljudi predstavljala preprosto prehudo tveganje. Nuja po doseganju lepotnih idealov je v neki instanci torej ključnega življenjskega pomena.

noge

Drugi aspekt se veže na to, da se pogosto zdi, da ženske same prostovoljno podrejajo lepotnim idealom – da pri vsem skupaj ne gre za prisilo, temveč za lastno izbiro, zato se pogosto vsakršni poskus naslavljanja te problematike pogosto zvede na prikazovanje sledenju lepotnih idealov kot del »ženske muhavosti« in se jih odpravi kot nekaj »trivialnega«. Ustvarja se namreč vtis, da so lepotne rutine normalni in nepogrešljivi del ženskega življenja, obenem pa poskuša prikazati kot nekaj, kar ženskam pravzaprav prinaša zadovoljstvo, saj jim je dodan element zabave in igrive estetike. To utrjuje predstavo, da gre za obliko razvedrila in jih posledično potisne v sfero t.i. popularne kulture, kjer se njihovo prakticiranje zbanalizira na raven ženskega narcisizma, torej njeno inherentno, naravno potrebo po reprodukciji ženskosti. Kljub neizprosnemu pritisku, da naj »najbolje izkoristijo, kar imajo«, so ženske zasmehovane in odslovljene zaradi trivialnosti svojih interesov in tako »trivialnih« reči, kot so oblačila in ličila (povzeto po: Lee Bartky, 2006). Ker gre, kot že omenjeno, pogosto za nasprotujoče si zahteve, porajajoči občutki nezadovoljstva in obupa, ki nastajajo ob tem še dodatno potrjuje predstavo o ženski »iracionalnosti« ­ to še dodatno utrjuje zahtevani samonadzor, ki je potreben za njihovo uresničevanje, ki pogosto pridobi kompulziven ali celo ritualen značaj. Disciplinarni projekt ženskosti je past: zahteva tako radikalno in obsežno telesno preobrazbo, da je praktično vsaki ženski, ki se odloči podrediti, usojeno, da ji bo na neki točki spodletelo (Lee Bartkly, 2006). To pomeni, da ne le zbuja občutek telesne nepopolnosti, temveč občutek krivde in nekompetenosti zaradi nezmožnosti doseganja idealov in hkratnega zaničevanja zaradi truda pri doseganju.

Tretji aspekt se navezuje na dolgoročne učinke, ki jih prinašajo lepotni ideali. Ne le, da skrbijo za to, da skrb za (privlačno) vizualno podobo še vedno ostaja ena izmed primarnih funkcij ženske, obenem zahtevajo zase ogromno količino časa, energije in nenazadnje denarja (zvezanost lepote s potrošnjo predstavlja ogromen strošek za že tako nižje ženske plače), ki bi ga ženske lahko vložile v boj za odpravljanje strukturnih mehanizmov spolne neenakosti. Lepotni ideali niso toliko stvar videza kot stvar predpisanega vedenja ­ kako naj ženske delujejo v javni in zasebni sferi. Po drugi strani današnja dominantna vizualna medijska reprezentacije ženske v obliki poslovno uspešne emancipirane ženske to še dodatno otežuje, saj nas želi prepričati, da je feminističen boj že »dosegel svoje«, kar uspešno počne z diskurzom svobodne izbire in spodbudo uživanja v »lastni ženskosti« (ki je seveda omejena na ozek izbor podob) – tako se vsak občutek krivde in nelagodja v zvezi z videzom individualizira, saj se zdi kot je vse le »v naši glavi«. Naomi Wolf (1991) opozarja, da ne bi bilo nič narobe s podobami lepotic, če bi jih razumeli zgolj kot eno izmed tisočerih ponujenih podob, a povsem jasno je, da se kljub videzu, da gre za širok izbor možnosti, na koncu izkaže, da obstajajo jasno začrtane dominantne podobe, ki tiho, a grozeče, zahtevajo: » Ali podreditev za vsako ceno ali pa …«

Če zaključimo: Ženskost kot določen »telesni stil« bomo morali preseči v smeri nečesa povsem drugačnega, ne moškosti, ki je v mnogih pogledih le zrcalna slika, temveč radikalno in za zdaj še nepredstavljivo transformacijo ženskega telesa. (Lee Bartky, 2006). To pa bo in mora biti feministična naloga, saj kot zapiše Cora Kaplan (1983, v: D.Bahovec, 1998): »Nobenega feminizma ni, ki bi lahko obstajal povsem onstran ženskosti, kot jo pojmujejo v določenem zgodovinskem trenutku. Vsi feminizmi so nekakšne ideološke žrtve ženskosti in so konstruirani na osnovi spola in seksualnosti svojega časa, hkrati pa so jim zoperstavljeni.«

Viri:

de Beauvoir, S. (1998). Drugi spol. Delta, 4 (3­4), 11­28.

D. Bahovec, E. (1998). Feminizem in ambivalentnost: Simone de Beauvoir. Delta, 4 (3­4), 29­-40.

Kuhar, M. (2004). V imenu lepote: družbena konstrukcija telesne samopodobe. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV

Lee Bartky, S. (2006). Foucault, ženskost in modernizacija patriarhalne oblasti. Delta, 11 (1­2), 59-­86.

Wolf, N. (2002). The Beauty Myth: How Images of Beauty Are Used Against Women. New York:

HarperCollins Publishers

UVODNIK

Uvodnik te številke glasila se je umaknil boljši izrazni formi. Iskrin kolektiv vam želi prijetno prebiranje.

 

na oknu en dva trije sončni žarki

iz gnusnih sten študentske luknje opazuje razkrečena Galauvodnik-crop1

ležeča na skalah medtem ko njene poskočne joškice napadajo tigri

in ker se že leta nisem usedla in si pustila povedat da me je strah

in ker sloni ki mi sedijo na pljučih in rinejo svoja kosmata jajca v obraz

včasih spominjajo na mamo in včasih na betty flinstone

in ker vsi vejo kje so razpoke pod flajštri

je treba razrešit spor med vesoljem preden razrešim spor

med levim in desnim slonovim jajcem

ker poslušat cirkulacijo krvi v dlaneh ni več dovolj

je treba preglasit šume z bleščečimi zobmi in na zastavo vtkat rabelaisa

to mesto bo moj coney island in tigri bodo

končno iz verig.