Uvodnik

Uvodnik je tehničen kot so dandanes tehnične ovire

                                                                                      vlade

                                                                                      rešitve

                                                                                      poročanja

 

Nadaljuj z branjem “Uvodnik”

Ozadja držav

Iz medijskih poročil je jasno, da je večji delež beguncev, ki prihajajo k nam, pred vojno bežečih Sircev. Hkrati že vsak vrabec čivka, da kljub vsemu niso vsi Sirci in da se mnogi le pretvarjajo za le-te, da bi pridobili azil.

Ta argument implicira, da so vsi tisti drugi, ki niso Sirci, le prevaranti, ki želijo izigrati sistem, hkrati pa popolnoma spregleda dejstvo, da so vse v beg pognale objektivne okoliščine, pa naj bo to vojna, suša ali do te mere nevzdržna gospodarska situacija, da preživetje odvisnih družinskih članov ni bilo več mogoče.

Večji delež prebežnikov prihaja iz Sirije, kjer je vojno stanje; Eritreje, ki je ena najbolj zatiralskih držav na svetu; Afganistana, ki je prežet z oboroženimi konflikti že več desetletij in za marsikoga ni varen, ter sahelskih držav, kjer divjajo vojne in pustoši suša. Preberite si več o posameznih državah, iz katerih prihajajo begunci. Nadaljuj z branjem “Ozadja držav”

Osvobodilno gibanje beguncev

Običajen govor o begunski krizi je po popačeni terminologiji mogoče razdeliti na levega in na desnega. Prvi govori o humanitarni katastrofi, nehumanem odzivu držav trdnjave Evrope, o imperialnih vojnah za naravne vire in geopolitičnih manipulacijah. Drugi straši z invazijo tujcev, nam pripoveduje o omejenih resursih, finančni ter fiskalni krizi, o suverenosti nacionalnih držav in spoštovanju mejnih režimov, reda ter miru. Obe pripovedi gradita na popolnoma drugačni viziji sveta in orodjih za gradnjo zaželene prihodnosti; vendar pa obe poziciji druži enotno umanjkanje ključnega akterja celotne situacije. Begunk in beguncev. Nadaljuj z branjem “Osvobodilno gibanje beguncev”

Evropa 21. stoletja

Vojne v Siriji in sosednjih državah, v katerih se krešejo tudi zunanji interesi, imajo za posledico, kot vse vojne do sedaj, begunke in begunce. Prav zato je res presenetljivo gledati, kako je evropa začudena, ko ji ljudje, ki bežijo pred vojno, potrkajo na vrata. Presenečenju in osuplosti sledita strah in agresija. Strah pred tujci, na katerega se avtomatično odzove z nasiljem. Veliki razsvetljenski projekt humanistične evrope je v sekundi do zob oborožen in pripravljen na najhujše. Krivdo za to pa nosijo soljudje, ki so pribežali naravnost iz vojne. Neoboroženi, utrujeni, pretreseni. Kako je to mogoče? Populistična retorika političnih elit in pretirani senzacionalizem medijev sta v družbi vzbudila tisto najslabše – iracionalen strah, ki se manifestira v nasilju, ogromen porast sovražnega govora, nestrpnost, ksenofobijo in tudi pripravljenost na fizično obračunavanje. Priča smo ogromnemu porastu ksenofobije in rasizma. Sovražnost do drugačnega, tujega, neznanega je zgodovinsko vseskozi prisotna, menja le svoj objekt. Trenutno so to pač begunci, zadnje čase pa so na tapeti predvsem muslimani, homoseksualci, Romi, pripadniki določenih subkultur in specifičnih ver. Rasizem se je z biološkega determinizma, torej osredotočanja na biološke značilnosti, kot so na primer barva kože ali oblika lobanje, preusmeril na kulturni determinizem. A, da bi ta projekt sovraštva bil aktiven, produktiven, mora delovati v skladu s hegemono kulturo oziroma se z njo povezati, saj bo le tako na svojo stran dobil večje število ljudi in ‘žegen’ vladajočih elit. V nasprotnem primeru tvega marginalizacijo in postopno zgodovinsko pozabo. Od kdaj pa je vladajoča kultura tako sovražno razpoložena? In kaj naj bi bila današnja vladajoča kultura? Označimo jo lahko kot nacionalno kulturo z močno populistično noto, ki pa se je, sploh tekom zadnjih desetletij, modificirala v malce ‘širšo’, evropsko kulturo. Lahko govorimo tudi o nacionalizmu Evropske unije, ki vidi belo evropo kot institucijo, ki ohranja najbolj (ali celo edine) humane, civilizirane in ‘normalne’ prakse in nazore ter brani človeške, torej evropske vrednote. Suverena in izolirana nacionalna država je pač stvar preteklosti, zato tudi ne zmore več ohranjati močne nacionalne kulture. Ali pač? Nadaljuj z branjem “Evropa 21. stoletja”

Tako imenovani državljani

Kot se rado zgodi v kriznem stanju, so opredelitve do prihoda begunk in beguncev v Evropo polarizirane na načelna »za« in »proti« njihovemu sprejemu s pripadajočimi obtožbami fašizma, utopičnosti/idealizma in tako dalje. Pogosto se v takšnih situacijah od države pričakuje, da se ne bo preveč vdala katerikoli načelni poziciji, temveč bo ravnala premišljeno, pragmatično in v skladu s tem, kar je pri roki. To ni nič novega: nasploh velja prepričanje, da mora država vladati z dovolj trdo roko, da ne bi popustila pod pritiskom levih ali desnih političnih skupin, sindikatov, lobijev, koruptivnih politikov, pohlepnih kapitalistov itd. Vse te skupine naj bi imele svoje partikularne interese, medtem ko naj bi bila vloga države ravno v preprečevanju premočne uveljavitve katerekoli od njih in zagotavljanju normalnega funkcioniranja družbe, ki se ne nagne preveč v katerikoli ekstrem in nikomur ne vsiljuje nobenih vzorcev. Recimo temu »normalno delovanje države«. Nadaljuj z branjem “Tako imenovani državljani”

Pogosto izrečene trditve

Ker se ne ustavijo v prvi mirni državi, ampak želijo v Nemčijo, in ker imajo pametne telefone, to niso begunci, ampak ekonomski migranti.

Preden so bili begunci, ti ljudje niso bili reveži, ampak izobraženi in/ali posamezniki z dohodkom, ki so si lahko privoščili predmete, kot so pametni telefoni (katerih last v današnji družbi ni ogromen luksuz). Skoraj brez vsega so ostali šele, ko jih je vojna prisilila v beg. Bi ljudje, ki so imeli dovolj dober zaslužek, da so si kupili pametne telefone, res pustili vse in se zaradi ekonomskih razlogov podali na tisoče kilometrov dolgo in zelo nevarno pot v neznano, če v to absolutno ne bi bili prisiljeni? Materialne dobrine, ki si jih oseba lasti, niso povezane z vojnim stanjem ali represijo, ki se izvaja v bivajoči državi. Ko so enkrat na begu, so za sabo že pustili preteklo življenje in seveda stremijo k čim boljšim pogojem za prihodnost. Poleg tega velika večina beguncev ne prihaja v Evropo, ampak beži drugam, največ jih namreč gosti Jordanija, potem Pakistan, Turčija … Nadaljuj z branjem “Pogosto izrečene trditve”