Študentje smo specifičen segment družbe, ki uživa specifične dolžnosti in prednosti. V večini primerov imamo olajšave pri prehranjevanju, transportu, knjigah, bivanju, čas za širjenje znanja, védenja, izobraževanje, diskutiranje, preizpraševanje in ob tem kritiziranje. Na voljo imamo vsa sredstva za izoblikovanje pogleda na družbo; več sredstev kot uporabimo, bolj bo naš pogled izostren.
Žal pa kot posledica mnogih dejavnikov živimo v okolju, ki tega ne spodbuja. Od nas se najpogosteje pričakuje, da se bomo obnašali kot motivirani posamezniki, ki poskušamo s tekmovanjem doseči vsak svoj uspeh, ne da bi se ozirali na druge. Ravno preko drugih, preko trupel moramo hoditi, da bomo dokazali svojo motiviranost za boljšo (lastno) prihodnost. Po drugi strani se pričakuje, da bomo ravno sedaj mlade, “krizne” generacije tiste, ki bomo postavile podlago za prihodnost. ‘’Na mladih svet stoji’’ prepevajo, medtem ko nas malokdo spodbuja, da bi karkoli počeli v smeri izboljšanja sveta. Kritično mišljenje in preizpraševanje prevladujoče družbene ureditve ni opogumljeno, večkrat celo zatirano s podtonom – ničesar se ne da spremeniti – ali – brigaj se zase in poskrbi za svojo (lastno) prihodnost. Na univerzah, ki naj bi bile izvor kritične misli in besede, se študentom preprečuje in celo prepoveduje organiziranje diskusij na tematike s politično noto – kot da bi dejansko obstajala kakršnakoli sfera družbenega, ki ni politična, kot da bi bilo mejo mogoče določiti na nearbitraren način. Ta dva pogleda, s katerima se srečujemo na dnevni bazi, sta drug z drugim v protislovju. Po eni strani naj bi bili pasivni in za nič zainteresirani, po drugi strani naj bi bili edini, ki lahko še kaj spremenimo. Za ostale generacije je namreč že prepozno. Nadaljuj z branjem “Študentje in ŠOU”