Upravni odbor UL in zaslužkarstvo na študentski račun

Rektor Ivan Svetlik je v odhajanju, Upravni odbor in ostali univerzitetni organi pa so poskrbeli za še en prikaz nekorektnega vodenja največje slovenske univerze in posmehljivega odnosa do študentov in študentk. Pred časom je bil sprejet nov Pravilnik o prispevkih in vrednotenju stroškov na Univerzi v Ljubljani, ki je odpravil do zdaj veljavno določilo, po katerem smo študentje in študentke 24 mesecev po izgubi študentskega statusa lahko zaključno nalogo oddali brezplačno. Po novem Pravilniku oddaja postane plačljiva takoj po izgubi statusa. In cena? 506,50 € za visokošolske programe 1. stopnje, 634,30 € za univerzitetne programe 1. stopnje in 952,10 € za programe 2. stopnje. Brez vštetega DDV.

Kaj točno nov Pravilnik pomeni za študente in študentke in zakaj je problematičen? Vodstvo Univerze se je odločilo, da bo novi Pravilnik pričel veljati letos oktobra. Zato so se tisti, ki letos zaključujejo s študijem na nekem programu in so načrtovali svoje zagovore glede na star Pravilnik, znašli pred dvema neprijetnima izbirama. Lahko zaključijo s skrbno načrtovanim raziskovalnim delom in zaključno nalogo po hitrem postopku dokončajo do konca septembra (o nedodelanosti takšnih izdelkov lahko le sklepamo). Druga možnost pa je, da privolijo v plačilo svoje oddaje – ob tem, da je slabih 1000 € za večino študentov nedosegljivo visok znesek.

Vodstvo Univerze, ki se javno baha z zastavljenimi cilji glede kvalitete in strokovnosti, ni bilo niti toliko korektno, da bi svojo namero sporočilo javno. Grozljivo je pomisliti, koliko študentov in študentk bi septembra ostalo brez besed, ko bi jim referati izstavili račune z navedenimi zneski. Najbolj na udaru bi tako bili posamezniki in posameznice, ki so se svojih zaključnih nalog lotili velikopotezno in poglobljeno (ti bi si zaslužili spodbude, ne pa kazni), ter tisti, ki so poleg vsega prisiljeni še delati ter zaradi tega podaljševati študij (ti bi si zaslužili pomoči, ne pa odrekanja pravice do izobrazbe).

Pogajanja še potekajo, zagnani posamezniki znotraj Študentskega sveta in študentski senatorji pa se trudijo poseči v proces odločanja. Potek dogodkov želijo obrniti tako, da bi tisti, ki zaključujejo letos, lahko oddajali zaključno nalogo po starem Pravilniku – kar je očitno največ, česar se trenutno lahko nadejamo. Več o morebitni rešitvi bo znano po seji Senata UL, ki bo 30. maja, iz Univerze pa so tistim, ki so se preko referatov pozanimali glede situacije s plačilom odgovor obljubili do konca junija. Vprašanje, zakaj je sploh bilo potrebno odpravljati 24 mesecev rezerve, Upravnega odbora seveda ne zanima.
Ali lahko vodstva visokošolskih inštitucij svoj ugled rešujejo tako, da z vrtoglavimi zneski in celo retroaktivno finančno kaznujejo »večne študente«? Ne. Lahko pa za začetek začnejo s pregonom tistih znotraj svojih vrst, ki izvajajo spolne napade, in priznajo svoj delež krivde pri degradaciji visokega šolstva.

Volitvam rektorja UL naproti

Na Univerzi v Ljubljani (UL) nas 16. maja čakajo rektorske volitve. Kot se rado poudarja, bomo prvič v zgodovini univerze na izvolitev imeli vpliv tudi mi – študentje in študentke ljubljanske univerze. Vendar pa se ravno letos za položaj rektorja poteguje zgolj en kandidat, Igor Papič, zdajšnji dekan Fakultete za elektrotehniko UL. Za izvolitev potrebuje 50 odstotkov veljavnih glasov, moč študentov pa je še dodatno omejena na 20 odstotkov vseh glasov. Je na takih volitvah sploh smiselno sodelovati? Volilni rezultati bodo pokazali, kako si študentje in študentke odgovarjamo na to vprašanje.

 

Veselje ob možnosti vpliva na izvolitev rektorja še bolj zbledi zaradi obstoja Upravnega odbora (UO) UL, ki ima pri vodenju univerze vedno večjo vlogo. Glede na trende prevzemanja položajev znotraj UO (https://www.dnevnik.si/1042770093), bo verjetno željo po kakovosti v prihodnje še bolj nadomeščala želja po tržni uspešnosti. Namesto da bi se ukvarjali z resnimi problemi (tako na ravni UL kot celotne družbe), pa bomo pozornost očitno še naprej posvečali tržnim potencialom svojih inovacij (http://www.uni-lj.si/v_ospredju/2017042021110241/).

O problematičnosti UO smo v Iskri sicer že pisali (http://studentska-iskra.org/izjava-pred-glasovanjem-o-statutu-univerze-v-ljubljani/).

 

Da pa ne bo kdo rekel, da probleme vidimo le dežurni nezadovoljneži iz študentskih vrst – profesor Pisanski z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko je spisal odličen prispevek na temo podrejanja UL političnim interesom takrat, ko bi se ta morala najbolj postaviti zase (http://www.delo.si/sobotna/skoraj-stoletnica-ki-je-bolna-in-potrebna-katarze.html).

Poziv k odstopu rektorja UP

 

Rektor Univerze na Primorskem, Dragan Marušič, je bil minuli teden (še ne pravnomočno) obsojen zaradi trpičenja in spolnega nadlegovanja direktorice študentskih domov, Astrid Prašnikar. Zahtevamo, da rektor odstopi s funkcije in da stroške, ki jih javnemu izobraževanju povzroča s svojim nesprejemljivim obnašanjem, poplača iz lastnega žepa.

Žal gre le še za enega izmed incidentov, povezanih s spolnim nadlegovanjem žensk v slovenskem akademskem prostoru, ki jasno nakazuje, da v njem  še vedno obstaja ogromno diskriminacije na podlagi spola. Spomnimo se afere na Univerzi v Mariboru, ko je rektor Tičar stopil v bran sodelavcu, ki je izvajal mobing nad delavcem in delavko na univerzi, slednjo pa celo spolno nadlegoval. Ob tem želimo opozoriti predstavnike/ce ŠOU v Ljubljani, da se takšne teme še kako tičejo študentov/k in je zato njihovo omejevanje razprave o položaju žensk na univerzi ob predstavitvi novega ljubljanskega rektorja prav tako nesprejemljivo.

Naše univerze nam očitno sporočajo, da so težave žensk nepomembne, da se nad njimi lahko izvaja nasilje in da na odločevalskih pozicijah zanje ni prostora. Gre za nesprejemljive, diskriminatorne vzorce, ki ženske omejujejo pri njihovem delovanju in normalizirajo že tako preveč prisotno nasilje nad ženskami. V poročilu komisije za ženske v znanosti iz leta 2013 lahko preberemo, da se z vzponom po akademski hierarhiji pojavlja vse več neenakosti med spoloma. Več študentk diplomira in pridobi ostale nazive, višje pozicije v akademski sferi pa še vedno večinsko prevzemajo moški. Če pa že kakšna ženska prevzame vodilno mesto, je veliko možnosti, da bo na tem mestu deležna šikaniranja in spolnega nadlegovanja. Takšno delovanje onemogoča intelektualni razvoj ženskam in posledično celotni družbi, istočasno pa vsem mladim sporoča, da za ženske v akademski sferi ni prostora in da je nasilje nad njimi sprejemljivo. Ob tej priložnosti naj še izrazimo veliko razočaranje nad aktualno sestavo upravnega odbora Univerze v Ljubljani, v katerem so vsi na novo izvoljeni člani moški. Sprašujemo se, kaj za ženske pomeni, da vodstvene organe obvladujejo moški, četudi še tako dobronamerni. Izkušnje in raziskave kažejo, da nič dobrega. Spomnimo še na izjavo trenutnega rektorja Univerze v Ljubljani, prof. dr. Svetlika, ki je pred leti dejal, da si odsotnost žensk iz vodilnih položajev razlaga s tem, da ženske pač bolj zanima družina. Od novega vodstva pričakujemo, da se bo o tematiki bolje informiralo in delovalo v smeri odprave ovir za ženske, ki se pojavljajo tako v očitnih kot tudi prikritih oblikah ter se jih mora vodstvo zavedati.

Univerza mora biti prostor, ki ne le ustvarja znanje in vednost, ampak ju tudi aplicira v svoje prakse. In del te vednosti je tudi zavedanje o drugorazrednem položaju žensk v naši družbi. V  Iskri takšno delovanje ostro obsojamo in zahtevamo sankcije za vse, ki izvajajo ali pa zagovarjajo spolno nadlegovanje in ostale diskriminatorne in zatiralske prakse na univerzi.

S spoštovanjem podpisani:

  • Študentska Iskra, delovni odbor za feminizem
  • Sindikat Glosa
  • red. prof. dr. Marta Verginella
  • Polona Kovač, Društvo Ključ
  • Janez Dolinšek
  • red. prof. dr. Eva D. Bahovec
  • Puntarji, gibanje za aktivno državljanstvo
  • Jože Furman, vodja služb za študentske in študijske zadeve FF (UM)
  • Damir Mlakar, Sindikalni zaupnik SVIZ, Rektorat Univerze v Mariboru
  • dr. Maca Jogan, zaslužna profesorica ljubljanske univerze
  • Ženski lobi Slovenije, zanj predsednica Sonja Lokar
  • 45 dni feminizma
  • Društvo za nenasilno komunikacijo, zanj Tjaša Hrovat
  • dr. Marija Javornik Krečič, predsednica VSS Sindikata Univerze v Mariboru
  • dr. Renata Šribar
  • portal spol.si, zanj dr. Iztok Šori
  • Branimir Štrukelj
  • red. prof. dr. Milica Antić Gaber
  • Goran Nikolić
  • doc. dr. Marjeta Mencin-Čeplak
  • doc. dr. Mojca Pajnik
  • doc. dr. Primož Krašovec
  • doc. dr. Jernej Amon Prodnik

Poziv je možno še naknadno podpisati, če bi to želeli storiti, nas kontaktirajte na studentska.iskra@gmail.com.

Podpora sindikalistu Saši Gržiniču

Pritiski na delavce/ke se navadno izvajajo vzporedno s pritiski na njihove sindikalne zastopnike/ce. Kronično kadrovsko podhranjenost in vse bolj zastarelo opremo Pošta Slovenije kompenzira z izžemanjem svojih zaposlenih z nadurami, negotovimi delovniki in nizkimi mezdami. Odnos Pošte do delavcev/k je letos pozimi dosegel novo dno, ko so se zaradi nenormalnih delovnih razmer začele kopičiti poškodbe in bolezni zaradi izčrpanosti. Ko se je v luči teh razmer za svoje kolege/ice zavzel sindikalist Saša Gržinič, so se pri Pošti Slovenije spravili še nanj, češ da je kršil obveznosti iz delovnega razmerja.

Nadaljuj z branjem “Podpora sindikalistu Saši Gržiniču”

Komentar na izhodišča novega Zakona o visokem šolstvu

Preden se lotimo komentiranja izhodišč, zgolj postavitev osnovnih okvirov, znotraj katerih razmišljamo o visokem šolstvu in univerzi. Za začetek bi poudarili, da glede na dogajanje v visokem šolstvu v zadnjih letih ter obupno slab zadnji celovit zakonski predlog (Pikalov ZViS-1 leta 2014), proti kateremu smo takrat, ob podpori civilne družbe, protestirali skupaj z več kot 2000 študenti/kami in profesorji/icami, pričakujemo ambiciozen nov zakon, ki bo jasno določil smer, v katero se bo razvijalo visoko šolstvo v Sloveniji.

Izhajamo iz prepričanja, da vloga univerze v družbi ne sme biti zgolj sprejemanje in nekritična reprodukcija obstoječih družbenih razmerij, ampak mora le-ta preizpraševati in na tej podlagi tudi misliti ter udejanjati drugačne, emancipatorne prakse, ki bi ustrezale “duhovnemu, socialnemu, umetniškemu, kulturnemu in ekonomskemu razvoju skupnosti”, kot je zapisano v izhodiščih ministrstva. Namesto tega univerzo (ne zgolj v Sloveniji) čedalje bolj zaznamujejo nekritičnost, prilagajanje obstoječim razmeram in tudi razne afere (pri nas npr. astronomski honorarji akademske “elite”, mobing in spolno nadlegovanje na Univerzi v Mariboru, zaposlitvene anomalije itd.).

  1. Poslanstvo in status javnih visokošolskih zavodov

Visokošolski zavodi so avtonomne institucije. Pri opravljanju svoje visokošolske dejavnosti gre pri njih v prvi vrsti za prenos, preizpraševanje in produkcijo vednosti. Ob tem posamezni visokošolski zavodi niso tiste institucije, ki bi morale skrbeti, da so posamezni udeleženci izobraževalnega procesa zaposljivi v skladu s trenutnimi trendi v gospodarstvu.

MIZŠ od javnih visokošolskih zavodov pričakuje, da bodo izvajalci javne službe, avtonomne kulturne institucije in tržno usmerjena korporativna podjetja. Težko si je predstavljati, da bi lahko to trojico ciljev, opredeljenih v pravnih okvirih, izpolnjevali sočasno z zagotavljanjem “odličnega” in “kakovostnega” poučevanja in raziskovanja za grajenje znanstvene skupnosti in akademske svobode.

Ob teh prvotno naštetih ciljih visokošolskih zavodov se nam zdi smiselno, da se v sferi izvajanja visokošolske dejavnosti kot osnovni kriterij oziroma temeljni standard opredeli zaposlovanje za nedoločen čas in odstotek – ne natančno število, kot je predvideno v izhodišču – redno zaposlenih ter da se odpravi plačne anomalije pri zaposlovanju novih visokošolskih delavcev/k.

Ob razločevanju visokošolskega in univerzitetnega študija na prvi stopnji je potrebno natančno razmejiti stroške poučevanja in raziskovanja tistih, ki spadajo v domeno javne službe, in drugih, ki spadajo v domeno tržne dejavnosti. Javne ustanove ne smejo služiti zasebnim institucijam in tako visokošolski zavodi ne smejo postati institucije, na katere se bo prelagalo stroške kapitalistično vodenega gospodarskega sektorja v panogah, kjer mu primanjkuje infrastrukture za raziskovanje in povečevanje industrijske produktivnosti. V tem pogledu se mehanizmi institucionalnega sodelovanja ne opredeljujejo dovolj natančno za univerzo, saj je le posredno omenjeno, da naj bi sodelovanje z gospodarstvom veljalo le na visokošolskih študijskih programih. Obstaja skrb, da se bo prej omenjeno prelaganje stroškov raziskovanja preneslo na visokošolske in univerzitetne študijske programe, kar za nas ne bi bilo sprejemljivo.

  1. Javna služba v visokem šolstvu

Določitev javne službe v visokem šolstvu mora izhajati iz opredelitve znanja kot javne dobrine, ki je pod enakimi pogoji dostopna vsem državljanom z ozirom na vključevanje nedržavljanov (glej točko o internacionalizaciji), izobraževanja kot dejavnosti, ki je po ustavi posebna odgovornost države, in univerze kot mesta ustvarjanja in posredovanja vednosti. Proračunsko financirana javna služba naj vključuje akreditirane študijske programe na vseh treh bolonjskih stopnjah, s tem povezano temeljno znanstveno raziskovanje in umetniško ustvarjanje ter ustrezne podporne dejavnosti, kot so strokovne službe, knjižnice, informacijski sistemi, laboratoriji itn.

Študij v okviru javne službe naj bo brezplačen na vseh treh stopnjah za neomejeno število študijskih let in kadarkoli v življenju, torej tudi kot vzporedni in zaporedni študij; status študenta, na katerega se vežejo socialne pravice študentov, pa naj bo časovno omejen na n+1 let na vsaki stopnji študija, kjer n predstavlja število let trajanja posamezne stopnje študija (t.j. 3 leta na dodiplomskem, 2 leti na podiplomskem in 3 leta na doktorskem študiju), +1 pa dodatno leto absolventskega staža.

Ministrstvo v svojih izhodiščih zelo na široko opredeli javno službo, poudarek pa da predvsem na pravico do opravljanja tržne dejavnosti. V tem kontekstu lahko razumemo tudi dejstvo, da aktualna različica izhodišč ne vsebuje nikakršnega določila, da naj zakon opredeli način nadzor nad izvajanjem javne službe. Problemi zaradi komercializacije dejavnosti tako na videz ne bi več obstajali, saj bi izvajalci dejavnosti regulirali in nadzirali sami sebe, zunanji nadzorniki pa bi imeli še manj pristojnosti.

  1. Avtonomija javnih visokošolskih zavodov

Pri zagotavljanju avtonomije visokošolskih zavodov je najpomembnejše zagotoviti stabilno financiranje visokošolskih zavodov in odpravljanje zaposlitvenih anomalij v visokem šolstvu. Dokler se ne izpolnita ta dva osnovna kriterija, je brezpredmetno govoriti o avtonomiji na drugih področjih organiziranja visokega šolstva, saj zaradi nestabilnega financiranja in zaposlitvenih anomalij trpi študijski proces.

Akademska svoboda na področju opuščanja in sprejemanja študijskih programov je dobrodošla, v kolikor se ta podredi grajenju znanstvene skupnosti, ki bo notranje oblikovala svoje kriterije pri oblikovanju študijskih programov. Pri tem se je potrebno zavedati, da akademska oz. znanstvena skupnost ni egalitarna, pač pa izrazito hierarhična. Zaradi tega lahko pride do kopičenja moči v rokah posameznikov, samovolje in podobnih problemov, univerze pa ostanejo konservativne ustanove. V takih okoliščinah zagovarjanje avtonomije lahko izpade kot nekritična zaščitniškost do oblastnih posameznikov, vsekakor pa se težav ne more rešiti z nadaljnjim uvajanjem tržnih mehanizmov v visoko šolstvo in izstopom iz enotnega plačnega sistema.

Iz izhodišč ministrstva je nejasno, kakšne cilje in kriterije bodo morali zasledovati visokošolski zavodi v partnerskem odnosu do države, ki v drugih točkah predvideva prilagajanje oziroma celo podrejanje gospodarstvu, vzpostavitev t.i. podpornih centrov pa sploh lahko razumemo kot uvajanje spornih tržnih mehanizmov. Avtonomija pri urejanju plač in prenos tega področja iz kolektivne pogodbe dejavnosti v zavodski socialni dialog jasno vodi k izločitvi visokega šolstva iz enotnega plačnega sistema v javnem sektorju. Ministrstvo s tem samo zanika vrednote, ki jih je kot vodilo postavilo v svojih izhodiščih.

  1. Etika

Cinično se nam zdi pisanje ministrstva o etiki, medtem ko molčijo in ne ukrepajo ob raznih aferah na univerzah. Integriteta v visokem šolstvu se ne bo izboljšala z novimi komisijami, etična načela je treba predvsem uveljavljati v praksi, ob konkretnih situacijah. Pisanje o tem in ustanavljanje novih komisij ni korak v pravo smer, v kolikor se pred tem ali sočasno ne zmore tudi jasno in odločno obsoditi oziroma sankcionirati neetičnega in pogosto celo kaznivega (npr. mobing in spolno nadlegovanje na Univerzi v Mariboru) ravnanja na univerzah.

Namesto zunanjih institucij ali komisij je treba določiti jasna vodila in standarde akademske skupnosti, ki bi morala ustrezno zaznavati in sankcionirati kršitve. Ob tem se moramo zavedati, da univerze niso egalitarne institucije, ki bi upoštevale meritokratske kriterije in v katerih bi imeli vsi enake možnosti, ampak gre za hierarhične institucije, kjer so nekateri zaposleni v ranljivejšem položaju in tako izpostavljeni osebni nadvladi drugih.

  1. Financiranje

Zakon naj zagotovi stabilno financiranje visokošolske javne službe na vseh treh stopnjah študija. Študij v okviru javne službe naj bo brezplačen na vseh treh stopnjah za neomejeno število študijskih let in kadarkoli v življenju, torej tudi kot vzporedni in zaporedni študij; status študenta, na katerega se vežejo socialne pravice študentov, pa naj bo časovno omejen na n+1 let na vsaki stopnji.

Izhodišča na področju doktorskega študija še vedno ne predvidevajo celovite in sistemske rešitve financiranja, kljub temu da obljubljajo ureditev sofinanciranja. Harmonizacija shem sofinanciranja pa vendarle ni enako kot dosledna in sistematična ureditev področja. Doktorski študij ne more biti dokončno urejen, dokler ne bo opredeljen kot del javne službe, ne pa popoldanska dejavnost, ki jo profesorji opravljajo poleg siceršnjih obveznosti.

Zagotovljen reden vir financiranja in preoblikovanje doktorskega študija kot dela javne službe, ki se opravlja na univerzi, bi bistveno prispevala k stabilnosti in kakovosti ter s tem izboljšala pogoje tako za študente kot pedagoške delavce.

Ob tem je nujna odprava šolnin: ta bi omogočila, da kriterij za vpis na doktorski študij ne bi več bil denar, temveč kandidatovo znanje in sposobnosti, s čimer bi vzpostavili pogoje za odličnost na najvišji stopnji izobraževalnega procesa.  Prekinitev sofinanciranja doktorskega študija je pripomogla k upadu vpisa predvsem na fakultetah, kjer institut mladega raziskovalca ni uveljavljen. Reorganizacija sistema štipendiranja je tako naslednji korak k ureditvi doktorskega študija. Študentje, ki niso plačani za svoje raziskovalno delo, pogosto delajo, doktorski študij, med katerim naj bi študent odkrival izvirne prispevke k znanosti, pa postane popoldanska dejavnost. To potrjuje tudi veliko število prošenj za podaljšanje študija, saj je žongliranje z delom in raziskovanjem enostavno prezahtevno.

  1. Struktura študija

Pri “interakciji z družbenim in gospodarskim okoljem” se zdi, da bodo zahteve kapitalistično vodenega gospodarstva še naprej imele večjo težo kot potrebe širše družbe oziroma skupnosti. Sledeč definiciji, ki smo jo artikulirali v prvi in drugi točki, ima produkcija vednosti svoj smoter tudi zunaj delovnega procesa. Zato se nam zdi prilagajanje trenutni “zaposljivosti diplomantov” in stanju na trgu delovne sile napačen pristop za določanje števila vpisnih mest in akreditiranih programov.

Zakonsko izhodišče zaostruje vpisne pogoje in vsebuje tendenco po omejevanju dostopnosti študija študentom za vpis na želen študijski program ter se umika od množičnega in splošno dostopnega študija. Trenutna selekcija se ob obstoječih pogojih za vpis v izbran študijski program izvaja predvsem znotraj samega časa trajanja študija, tako je selekcija trenutno tudi stvar vsebine posameznega študija, ki jo določi posamezna znanstvena disciplina. Vsebina študijskih programov je na terciarnem izobraževanju stvar posamezne znanosti in njene zmožnosti, da si postavlja meje ter s tem tudi refleksivnost o svojem disciplinarnem polju, v katerem deluje. Na podlagi tega se lahko potem skozi vsebino posameznih predmetov opravi selekcija študentov in postavi meje, zato je smiselno, da se v zakonu točneje določi, kaj pomeni dikcija v tretji točki, ki se nanaša na to šesto točko, in sicer “samostojen izbor pri vpisu študentov”.

  1. Dostopnost in vključenost

Nejasno je, kaj je mišljeno z “razvojem različnih inovativnih oblik izobraževanja”, je pa simptomatično – v skladu z zgoraj omenjenim prilagajanjem/podrejanjem kapitalističnemu gospodarstvu – da se uporablja iste formulacije in zahteve po učinkovitosti ter fleksibilnosti, ki se od naše generacije oziroma delavcev/k nasploh čedalje bolj pričakujeta na trgu delovne sile.

Ob razvoju specifične vednosti, ki jo pridobijo posamezni študentje na svojem izbranem študijskem programu, menimo, da je potrebno zagotoviti boljši prehod med posameznimi študijskimi programi in tako razvijati multi-disciplinarno izobraževanje, ki ne bo zgolj, kot se v več točkah ponavlja, povezovanje z gospodarskim sektorjem. Podpiramo kombiniranje različnih znanj in povezovanja različnih smeri študija, kar naj se zagotovi tudi z možnostjo vzporednega in zaporednega študija.

  1. Socialna dimenzija

Loči naj se možnost za študij, ki naj bo na vseh treh stopnjah pod enakimi pogoji dostopen vsem državljanom – t.j. brez šolnin, ob nižjih stroških študija, izboljšanju štipendijske politike, omogočeno naj bo dostopno bivanje v kraju študija in ob študentskem delu, ki ne sme služiti kot socialni korektiv – od socialnih pravic, ki izhajajo iz statusa študenta in naj bodo omejene na n+1 let na vsaki stopnji študija.

“Poudarjena bo skrb za zdrav življenjski slog študentov in zaposlenih. Visokošolske institucije bodo spodbujene za uvedbo športne vzgoje kot obveznega ali izbirnega predmeta v študijskih programih.”

Poudarjati zdrav življenjski slog in se pri tem zamejiti na športno vzgojo ali zdravo prehrano (kot to rade počnejo uradne študentske organizacije – ŠOS in njegove organizacijske oblike) znova kaže na precej omejeno razumevanje težav, s katerimi se srečujemo študenti/ke.

Za izboljšanje našega psihičnega in posledično fizičnega zdravja bi storili veliko več z občutnim izboljšanjem štipendijske politike, nižanjem stroškov, povezanih s študijem (vpisnine, digitalizacija gradiv namesto stroškov kopiranja), dostopnosti bivanja in ureditvijo razmer na trgu dela (tako pri študentskem delu kot kasneje, ko nas večinoma čakajo prekarne zaposlitve ali brezposelnost, kar tekom študija povzroča nemalo skrbi in stresa).

O tem, kako na naše počutje vplivajo drago plačane in nekvalitetne vladne študije o viziji Slovenije leta 2050 ter hkratna neučinkovitost mladinske politike, pa ne bi izgubljali besed.

  1. Kakovost

“Določitev temeljev za spodbujanje kulture kakovosti in tesnejšo povezavo med poučevanjem, učenjem in raziskovanjem na vseh stopnjah študija ter spodbujanje VŠZ, visokošolskih učiteljev in študentov h krepitvi dejavnosti, ki razvijajo ustvarjalnost, inovativnost in podjetnost.”

Kriteriji, ki so v izhodiščih zakona navedeni na področju zagotavljanja kakovosti, so problematični na več točkah, vsi pa izražajo določeno tendenco k poenotenju študijskih programov na ravni, kjer bi morali ti v drugih točkah opredeljenem “partnerskem odnosu” do države izpolnjevati določene pogoje za zagotovitev kakovosti. Večina študijskih programov je v svoji vsebini naravnana na prevpraševanje vednosti in produciranju le-te, zato so razni kriteriji, kot so ustvarjalnost, podjetnost in inovativnost, problematični, če se z njimi misli spodbujati zaposlovanje študentov v prekarnih oblikah zaposlitve in ustanavljanje raznih projektov, ki bodo temeljili na izkoriščanju univerzitetne delovne sile, da bo ta zagotavljala specifično raziskovalno področje za potrebe gospodarstva.

Kvaliteten študij in javna univerza sta preveč pomembni instituciji, da bi jih prepustili političnemu mešetarjenju vsakokratne vlade, gospodarskemu sektorju in varčevalnim ukrepom. Raje kot postavljanje kriterijev za zagotavljanje kakovosti pričakujemo, da se poleg zakonskih sprememb jasno opredeli dolgoročno strategijo zaposlovanja na univerzah, ki bo izhajala iz avtonomnih potreb učnega procesa in zahtev kvalitetnega študija, kar dolgoročno pomeni zaposlovanje novih visokošolskih učiteljev in prekinitev trenutno še vedno veljavne strategije nezaposlovanja na univerzi.

Obstoječi načini ugotavljanja in preverjanja kvalitete študija so nezadostni. V zadnjem času so se sicer izvedle določene raziskave (v okviru European Quality Assurance Foruma, publikacija Evropske komisije glede izobraževanja in usposabljanja v Sloveniji, anketiranje Študenske organizacije v Sloveniji v projektu “Študent, kje pa tebe čevelj žuli?” itd. ), a problematika anket, ki se izvajajo na posameznih fakuletah, je ta, da so preveč kvantitativne in temeljijo na poenostavljenih, vnaprej pripravljenih vprašanjih. Odprtih skupščin in delavnic, ki predstavljajo odprti forum, kjer lahko tako študentje kot profesorji in drugi univerzitetni delavci in delavke povedo svoja mnenja in kritične komentarje ter sodelujejo pri iskanju skupnih rešitev, je na univerzah malo ali pa so zreducirane na posamezne birokratske in standardizirane načine preverjanja kvalitete.

V tej točki poudarjamo razločitev dveh temeljnih dejavnosti univerz, to sta pedagoška in raziskovalna dejavnost. Trenutno izvajalci obeh dejavnosti tekmujejo za ista sredstva, ob problematični definiciji javne službe in neurejenih razmerah v zaposlitveni politiki na univerzah pa pride do prepletanja dejavnosti izključno zaradi iskanja virov financiranja. Ob tem se ob istih plačnih postavkah povečuje obseg dela, med zaposlenimi pa uvaja vedno hujša konkurenca. Namesto tega naj obstoji jasna ločnica med financiranjem raziskovalne in pedagoške dejavnosti, prepletanje pa naj poteka zaradi uvajanja novosti v pedagoški proces in razširjanja vedenja o odkritjih, ne pa zaradi pokrivanja finančnega primanjkljaja.

Namesto vzpostavljanja zunanjih institucij oziroma “centrov za razvoj visokega šolstva”, ki naj bi “spremljali visokošolske dejavnosti”, je potrebno poudariti in se osredotočiti na razvoj znanstveno-akademske skupnosti.

  1. Internacionalizacija

Poudarek pri mednarodni dimenziji visokega šolstva naj ne bo zgolj na institucionalnih povezavah, programih Erasmus in privabljanju tujih študentov, temveč naj se osredotoča tudi na zagotovitev dostopa do kvalitetnega študija ter odpravljanje jezikovnih in organizacijskih omejitev za nedržavljane, ki se trenutno nahajajo v Sloveniji  in so do študija upravičeni – pri tem morajo biti posebne pozornosti deležni tisti, ki so v najslabših okoliščinah.

  1. Zaključek / povzetek ključnih točk:
  • Izhodišča MIZŠ ne nakazujejo korakov v pravo smer, bolj smiselno se zdi izhajati iz izhodišč in komentarjev Visokošolskega sindikata ter zapisanega zgoraj
  • Določitev javne službe v visokem šolstvu mora izhajati iz opredelitve znanja kot javne dobrine, ki je pod enakimi pogoji dostopna vsem državljanom (z ozirom na vključevanje nedržavljanov), izobraževanja kot dejavnosti, ki je po ustavi posebna odgovornost države in univerze kot mesta ustvarjanja ter posredovanja vednosti.
  • Zakon naj zagotovi stabilno financiranje visokošolske javne službe na vseh treh stopnjah študija. Študij v okviru javne službe naj bo brezplačen na vseh treh stopnjah za neomejeno število študijskih let in kadarkoli v življenju, torej tudi kot vzporedni in zaporedni študij
  • Loči naj se možnost za študij, ki naj bo na vseh treh stopnjah pod enakimi pogoji dostopen vsem državljanom – t.j. brez šolnin, ob nižjih stroških študija, izboljšanju štipendijske politike, omogočeno naj bo dostopno bivanje v kraju študija in ob študentskem delu, ki ne sme služiti kot socialni korektiv – od socialnih pravic, ki izhajajo iz statusa študenta in naj bodo omejene na n+1 let na vsaki stopnji študija.
  • Zagotovljen reden vir financiranja in preoblikovanje doktorskega študija kot dela javne službe, ki se opravlja na univerzi, bi bistveno prispevala k stabilnosti in kakovosti ter s tem izboljšala pogoje tako za študente kot pedagoške delavce. Reorganizacija sistema štipendiranja je naslednji korak pri ureditvi doktorskega študija.
  • V izhodišč MIZŠ je zaznati poudarjanje potreb gospodarstva, kateremu se mora v čedalje večji meri prilagajati študijski proces. Hkrati izpostavljajo družbeno odgovornost in vpliv, ki ga imajo univerze na širšo skupnost. Žal to v aktualnem družbeno-ekonomskem sistemu ni povezano na način kot si očitno to predstavljajo na ministrstvu, kapitalistično vodeno gospodarstvo, ki ima za svoj smoter zgolj povečevanje profitov pod pritiskom zakona konkurence, namreč ne ustreza potrebam širše družbe, še več, logika kapitala ima za posledico kvečjemu razgradnjo skupnosti in skupnega.
  • Pričakujemo sprejetje ambicioznega zakona, ki bo jasno začrtal smer razvoj visokega šolstva v Sloveniji. Kakšna naj bo ta smer je razvidno iz zapisanega zgoraj, v kolikor pa bo ministrstvo vztrajalo na vsebini, ki bo sledila njihovim nekvalitetnim izhodiščem, bomo po nekaj letih spet videli množično mobilizacijo za drugačno smer razvoja visokega šolstva. Ne dvomimo, da bi v tem primeru videli še bolj množično udeležbo kot leta 2014 in širšo podporo zgoraj omenjenim predlogom ter izhodiščem, ki so jih predlagali v Visokošolskem sindikatu Slovenije.

UPANJE ZA »POZITIVNO KLIMO« V 2017 OBSTAJA, BOJA ŠE NI KONEC

Zanikanje klimatskih sprememb se danes zdi skoraj nepredstavljivo, vendar pa nekateri zaradi takšnih ali drugačnih razlogov še vedno zanikajo to veliko grožnjo našemu planetu. Dejanja nekaterih ljudi na položajih so na našo zgroženost povsem v neskladju s trditvami strokovnjakov, naše upanje na spremembo pa so pripeljali na skrajno točko tik pred obupom. ZDA, druga največja »proizvajalka« ogljikovega dioksida in ostalih emisij, je s spremembo svojega vodstva spremenila veliko stvari. A upanje, kot radi rečemo, vedno umre zadnje, in za to obstaja dober razlog. Le-tega najdemo med drugim na najbolj presenetljivih mestih – na primer na Kitajskem, vodilni državi po emisijah CO2 na svetu, kjer udejanjajo verjetno najbolj ambiciozen plan prehoda v nizkoogljično družbo.

Ne moremo trditi, da nas Trumpovo zanikanje podnebnih sprememb ne more skrbeti. V mnogih državah po svetu kot tudi v samih ZDA je sprožilo poplavo neodobravanja s strani politkov, znanstvenikov in laične javnosti. V tem pesimističnem času pa se dobre novice pogosto izgubijo. Na primer, svoj boj proti podnebnim spremembam in izpustom toplogrednih plinov je na globalni podnebni konferenci v Marakešu razglasil predstavnik Kitajske Liu Zhenmin. Nemčija je napovedala obširno raziskavo, ki bo predstavila velike prednosti tranzicije na nizko-ogljično ekonomijo in jo bo predstavila na zasedanju G20 julija 2017 v Hamburgu, s čimer želi spodbuditi druge države, da bi sprejele davek na ogljik. Švedska si je zastavila cilj, da popolnoma zreducira izpuste toplogrednih plinov do leta 2045. In seznam se nadaljuje.

Obstoj upanja, ki tako ali tako vedno umre zadnje, ne sme biti razlog za pasivnost. Četudi se zdi, da države končno spoznavajo resnost situacije in začenjajo sprejemati ukrepe proti zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, to žal ni dovolj. Raziskave kažejo, da dosedanji sprejeti ukrepi nikakor niso dovolj za omejitev rasti temperature za manj kot 2°C, že tako majhen dvig pa lahko pomeni za okolje in ljudi veliko katastrofo (potopitev nekaterih otokov, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst itd.). Zato so potrebne bolj radikalne spremembe! Zato so potrebni ljudje, ki se neodvisno za spremembe. Zato moramo rešitev iskati onkraj obstoječih političnih strank in začeti graditi gibanje, ki bo izvajalo ukrepe v smeri pravične, socialne in podnebno vzdržne družbe.

Če želite tudi sami s svojo prisotnostjo podpreti takšno gibanje, vabljeni na podnebni shod 29. marca, ki ga organizira Greenpeace Slovenija v koaliciji z več kot 70 civilnodružbenimi organizacijami. Bodi tudi ti del spremembe!

Več o tem najdete tudi v naslednjih prispevkih:

https://www.theguardian.com/global-development-professionals-network/2017/mar/19/why-i-think-theres-still-hope-for-the-climate-in-2017

https://www.theguardian.com/environment/2016/nov/22/donald-trump-success-helps-china-emerge-as-global-climate-leader

http://www.bbc.com/news/science-environment-39290593

https://www.theguardian.com/world/2017/jan/12/almost-75-of-japans-biggest-coral-reef-has-died-from-bleaching-says-report

GOVOR PRED MINISTRSTVOM ZA INFRASTRUKTURO

V imenu podpisnikov javnega pisma proti predlaganemu ukrepu prednostnega dispečiranja in podobnim alternativnimi ukrepi, bosta  dva predstavnika Iskre prebrala sledeči govor:

Podpisniki javnega pisma sicer pozdravljamo sredino namero ministra dr. Gašperšiča po opustitvi predloga prednostnega dispečiranja iz predlaganih sprememb Energetskega zakona, a bojimo se, da je to le sredstvo za sprejetje enakega ali podobnega predloga takoj, ko se bo jeza civilne družbe polegla. Odločitev ministra ni niti pravno formalno zavezujoča niti sprejeta s strani parlamenta ali vlade niti javne razprave še ni bilo konec.

Tudi v primeru opustitve predlaganega prednostnega dispečiranja bi bila izpolnjena šele prva od treh zahtev javnega pisma. Drugi dve zahtevata, da naj “alternativni ukrepi”, ki jih je omenjal minister, ne prizadenejo prebivalcev Slovenije ali delavcev v energetiki ter da naj začne vlada resneje izvajati ukrepe v smeri pravične, socialne, trajnostne in podnebno vzdržne družbe.

Prav zaradi neuslišanih zahtev in strahu, da je izjava o opustitvi prednostnega dispečiranja le prazna fraza, bomo danes ministru predali javno pismo. V javnem pismu smo opozorili, da so predlagan ukrep in omenjeni alternativni ukrepi socialno, okoljsko, podnebno, zdravstveno in ekonomsko sporni ter v neskladju s koalicijskimi zavezami in temeljnimi evropskimivrednotami. Do sedaj je javno pismo podpisalo že 38 sindikatov, organizacij in društev iz vseh sfer civilne družbe.

V ponedeljek, 27.2., smo ministrstvo obvestili, da jim bomo danes, v petek, predali javno pismo. To ponedeljkovo sporočilo je ministrstvu dokočno razkrilo široki konsenz nasprotovanja civilne družbe. Tako lahko upravičeno trdimo, da je bila naša najava predaje javnega pisma povod, da je minister le dva dni po temu podal izjavo o opustitvi predloga prednostenga dispečiranja.

Če zaključim, podpisniki javnega pisma se bojimo, da je ministrova izjava o opustitvi prednostnega dispečiranja v veliki meri prazna poteza odnosov z javnostmi. Bojimo se da bodo “alternativni ukrepi”, o katerih je minister govoril v sredo, prizadeli tako končne odjemalce kot delavke in delavce v energetiki. Zato od vlade zahtevamo, da

  1. nedvoumno opusti predlagano prednostno dispečiranje
  2. poskrbi, da financiranje izgub TEŠ ne bo prizadelo prebivalk in prebivalcev Slovenije ali delavk in delavcev v energetiki
  3. in začne resneje izvajati ukrepe v smeri pravične, socialne, trajnostne in podnebno vzdržne družbe.

Ne bomo dovolili, da vlada z energetskimi ukrepi varčuje na račun državljanov, delavcev ali okolja.

ODZIV NA MINISTROVO NAVIDEZNO OPUSTITEV PREDNOSTNEGA DISPEČIRANJA

V študentskem društvu Iskra sicer pozdravljamo današnjo odločitev ministra dr. Gašperšiča po opustitvi predloga prednostnega dispečiranja iz predlaganih sprememb Energetskega zakona, a bojimo se, da je to le še eden od manevrov za utišanje civilne družbe in način za sprejetje enakega ali podobnega predloga takoj, ko se bo jeza civilne družbe polegla. Odločitev ministra ni niti pravno formalno zavezujoča niti sprejeta s strani parlamenta ali vlade. Je zgolj PR odziv, ki ima bolj malo teže.

V študentski Iskri smo ob pomoči Greenpeacea in Fokusa spisali javno pismo in v ponedeljek, 27.2, pri ministrstvu za konec tega tedna najavili osebno predajo le-tega. Ker je javno pismo podpisalo že 38 sindikatov, organizacij in društev, se upravičeno sprašujemo, ali je odziv ministrstva prav rezultat naše najave predaje javnega pisma, ki je dokončno razkrila široko nasprotovanje civilne družbe.

Tudi iskanje “alternativnih ukrepov”, o katerih je danes govoril minister, je sporno. V študentski Iskri se bojimo in ostro nasprotujemo, da bi “alternativni ukrepi” pomenili način za dodatno nesmiselno izčrpavanje investicijskega potenciala elektroenergetike in še pospešen napad na delavce v energetiki. Nastalo luknjo naj primarno krijeta ključna krivca za nastalo situacijo – politika in energetski veljaki. Kot kažejo vladni ukrepi, je denarja dovolj. A za to bo potrebno spremeniti obstoječo politiko, ki daje odpustke kapitalu in višjim slojem, varčuje pa na delavcih in običajnih državljanih. Ob tem mora biti iskanje rešitev izpeljano na podnebno vzdržen način ter z vključevanjem sindikatov, okoljevarstvenikov in druge zainteresirane javnosti.

Članek časopisne hiše Delo o umiku predloga:
http://www.delo.si/gospodarstvo/infrastruktura/umik-predloga-za-podporo-tesu-6.html

PRIVATNI INTERESI V “ZELENI” POLITIKI MESTNE OBČINE LJUBLJANA

Mestna občina Ljubljana nadaljuje s svojo zeleno korporativistično logiko, ki preko okoljsko vprašljivih sprememb omogoča privatnim interesom visoke dobičke, kakršnekoli oblike povezovanja z emancipatornim potencialom pa v kali zatre. Pri predlogu Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (MOL) smo bili priča spremembi ureditve na področju souporabe avtomobilov (car-sharing). Z uvedbo nove definicije souporabe avtomobilov so dejavnost prikrojili velikim privatnim podjetjem, s tem pa spodbude in druge bonitete, ki izhajajo iz definicije dejavnosti, odrekli bolj vključujočim, progresivnim in okoljsko trajnejšim oblikam souporabe avtomobilov (samoorganiziranje, zadružništvo in podobno). Nadaljuj z branjem “PRIVATNI INTERESI V “ZELENI” POLITIKI MESTNE OBČINE LJUBLJANA”

IZJAVA OB POROČANJU RTVSLO O REVOZU

Velikim upom ob osamosvojitvi navkljub se je slovenska državnost ideološko utemeljila na zavzemanju razdalje do delavskih in kmečkih množic. Ta razdalja se je v času tranzicije udejanjala tudi v ekonomski praksi, pri čemer se lahko spomnimo primerov tajkunov, ki so pogosto izšli iz vplivnih položajev znotraj prejšnjega režima. Splošna modrost se navadno norčuje iz določenih stališč, ki jih gojijo delavski in kmečki razredi, češ, da so paranoična ali pretirano preprosta. Že hiter pregled slovenskih množičnih medijev nam lahko potrdi, da se vodilne medijske osebnosti, ki zagovarjajo levo-liberalna stališča, izpostavljajo predvsem z rasističnim odnosom do omenjenih množic. Rasizem v sociologiji ni vezan na barvo kože posameznika, temveč pomeni obliko družbenega odnosa, ki se lahko veže tako na nacionalnost kot na kulturo in razred. Tako lahko že dolga leta poslušamo izjave o “zarukanih kmetavzih”, “Slovenceljnih”, ki ne poznajo osnovnih kulturnih referenc srednjega razreda in so s strani medijsko prepoznavnih osebnosti avtomatsko dojeti kot rasistični in nazadnjaški. Ob tem pa smo priča še ekonomskemu cinizmu, ko se brezposelne in revne krivi za njihovo situacijo, češ da se ne potrudijo dovolj, so leni, nočejo delati, raje črpajo socialno podporo. In to v času, ko se delovni pogoji konstantno slabšajo, ko je vedno več ljudi brez službe in istočasno vedno več ljudi, ki delajo, še vedno živi pod pragom revščine. Problem vsakršnega rasizma sta posploševanje in slepo zaničevanje kulture drugega. Tudi pripadniki razredov, ki se v času pospešenega ekonomskega razslojevanja nahajajo vse bliže robu preživetja, so deležni posploševanja in vnaprejšnjega zavračanja. Nadaljuj z branjem “IZJAVA OB POROČANJU RTVSLO O REVOZU”