Kaj meni o položaju žensk na Univerzi v Ljubljani njen rektor?

Na AGRFT je v torek, 2.12.2014, potekala okrogla miza v okviru Svobodne univerze, na kateri se je razpravljalo o neenakosti na univerzi. Govorci so bili rektor prof. dr. Ivan Svetlik, dr. Vlasta Jalušič, prof. dr. Pavel Zgaga, predstavnik Iskre Ivan Kukuljan, moderiral je dr. Mirt Komel. Posnetki so dostopni na http://svobodnauniverza.si/2014/12/okrogla-miza-o-akademski-neenakosti/ .

Ko je razprava nanesla na neenakost na podlagi spola (zadnji posnetek na prejšnji povezavi), je rektor izrazil dvome o tem, da bi na Univerzi v Ljubljani prihajalo do spolno diskriminatornih praks, in pokazal nepripravljenost, da bi se v zvezi z njimi kaj ukrenilo. V imenu ohranjanja univerze kot elitne institucije se mu zdi bistveno, da je edini kriterij za napredovanje znanje; kakršni koli drugačni parametri bi po njegovem rezultirali v večji nepoštenosti ali slabši kakovosti univerze. Kakršne koli razlike med spoloma (npr. zelo majhno število rednih profesoric v primerjavi s številom moških profesorjev, ki je obenem tudi v popolnem nesorazmerju s številom diplomantk in doktorantk na UL) rektor sicer pripisuje ženski neambicioznosti in temu, da ženske svojo energijo usmerjajo drugam, namreč v vzdrževanje “slovenske družine”. Čeprav je izrazil zavedanje, da do tega pride zaradi socializacije in mačistične družbe, je v tem le našel dodaten izgovor, češ da univerza potemtakem tukaj ničesar ne more ukreniti.

V Iskri ugotavljamo, da so rektorjeva stališča nesprejemljiva. Iz njegove argumentacije lahko razberemo, da ne razume medsebojne pogojenosti univerze in drugih segmentov družbe in da zanika družbeno vlogo univerze. Ta ima namreč s tem, ko producira novo znanje in visoko izobražene ljudi, ki imajo velik vpliv, prav posebno mesto v družbi. Če se univerza ne zaveda in ne odpravlja neenakopravnih in diskriminatornih razmerij, jih kot družbena institucija neobhodno preslikava v svoje delovanje. Zato jih potem vedno znova vključuje v nove paradigme znanja ter s tem v ideološki aparat družbe. Zaradi tega si rektor kot glavni zastopnik in vodja univerze ne bi smel preprosto umiti rok, češ da ta ustanova ne nosi odgovornosti za neenakost znotraj nje same in da ne more vplivati na širšo družbeno situacijo. Univerza bi, nasprotno, morala biti ena ključnih institucij za odpravljanje spolne diskriminacije.

Nadalje je nesmiselno trditi, da je edini pravilni kriterij za napredovanje na univerzi znanje, ne da bi se pri tem zavedali, od česa vsega je odvisno izkazano znanje posameznika, in kako poteka operacionalizacija tega parametra. Če si pogledamo statistiko, ta kaže, da so struktura in kriteriji napredovanja v znanosti ženskam nenaklonjeni, saj obstaja pomembna razlika med deležem diplomantk (EU: 60 %), deležem doktoric (EU in SLO: 46 %) in deležem rednih profesoric. Ti so najnižji na področju tehnike (7,9 %) in najvišji na področju družboslovja (19,4 %) in humanistike (28,4 %) – kar pa so vseeno izjemno nizki odstotki glede na delež diplomantk in doktoric na teh smereh, saj imamo v Sloveniji delež doktoric na področju izobraževanja 82 % in na področju humanistike 68 % (Ule, Šribar in Umek Venturini, 2013; OECD, 2012). Naivno je misliti, da do teh razlik pride zaradi razlik v znanju. Študije kažejo, da se delo ženske v veliki večini primerov ocenjuje slabše kot enako delo moškega kandidata (Steinpreis, Anders in Ritzke, 1999). Poleg tega je proces napredovanja in kadrovanja na univerzi v večini primerov odvisen od majhnega kroga vplivnih profesorjev. Ti so kot vsi ljudje aktivno vpeti v družbeno dogajanje in se zato ne morejo izogniti družbenim, institucionalnim in tudi osebnim vplivom, ti pa so zaradi družbene realnosti patriarhalni in seksistični. Če se teh dejavnikov ne problematizira in prikliče v javno zavest, bo operacionalizacija parametra znanja skoraj zagotovo slaba in nepravična, saj te dejavnike ignorira, namesto da bi jih z ustreznimi mehanizmi odpravljala. Tako se spregleda sistemske ovire za napredovanje kompetentnih posameznic ženskega spola in pripadnic/kov marginalnih skupin po univerzitetni hierarhični lestvici, namesto tega pa napredujejo posamezniki, ki so sicer zaželjenega moškega spola, a so v resnici lahko manj kompetentni. Z vpeljavo mehanizmov, ki bi odpravljali seksizem, bi tako univerzi pravzaprav zagotovili boljšo kakovost.

Nezadostnost “parametra znanja” potrjuje tudi raziskava OECD 2006, ki ugotavlja, da so metode ocenjevanja dosežkov in projektov in ocenjevanja odličnosti in uspešnosti  spolno pristranske v vseh segmentih zaposlovanja in delovanja zaposlenih na univerzi: tako pri kadrovanju, promoviranju v znanstvene nazive in zaposlitvi, kot pri merilih izbire in razdeljevanju raziskovalnih sredstev. Pri karierni (ne)uspešnosti torej sploh ni bistvena lastna ambicioznost, kot bi želel problem poenostaviti rektor. Primarni vzrok za manjšo karierno uspešnost žensk je to, da ženske dobijo preprosto manj podpore in spodbud za vključevanje v raziskovanje kot moški. Poleg tega so redko povabljene v odbore in druga odločevalna telesa univerze. Moški pa so zaradi svojega družbeno zaželjenega kulturnega kapitala moškosti, ki je družbeno bolj sprejemljiv in bolj zaželjen, na vseh višjih in odločujočih položajih hitreje in bolje sprejeti.

Pomembno je nasloviti še dejavnik skrbi za gospodinjstvo in družino, ki v enakopravni družbi pravzaprav ne bi smel biti problematičen. A kot je, sicer brez resne naslovitve, pripomnil že rektor, so v veliki večini ženske tiste, ki opravljajo skrbstveno vlogo v družini. To še zdaleč ni trivialno dejstvo, ki bi se ga smelo zlahka odsloviti. Sistemsko pripisovanje skrbstvene vloge ženskam na splošno omeji možnosti njihovega udejstvovanja v družbi. To je zato tudi eden pomembnejših dejavnikov, ki otežuje delovanje žensk v znanosti.  Sistemsko bi se moralo spodbujati enakopravno porazdeljevanje gospodinjskih del med vse družinske člane. Predvsem in ključno pa bi bilo treba okrepiti mehanizme, s katerimi javne ustanove prevzamejo večji del skrbstvene in vzgojne vloge in posledično razbremenijo ženske ter jim omogočajo bolj enakopravno udejstvovanje v družbi. V Sloveniji se je zato danes nujno zavzemati za ohranitev sistema javnih vrtcev in javnega šolstva, ter za povečevanje njune dostopnosti in kakovosti. Enako pomembna je inštitucija plačanega porodniškega in starševskega dopusta.

Naj zaključimo s povedno statistiko, da se spolno diskriminatornih praks v zvezi s kadrovanjem in kriteriji za napredovanje na univerzi zaveda kar 91,1 % zaposlenih (Ule, Šribar in Umek Venturini, 2013). Rektor ljubljanske univerze očitno spada med 8,9 % nevednih. To še posebej težko razumemo glede na to, da je po izobrazbi sociolog.

V Iskri ga pozivamo, da ponovno premisli o spolni neenakosti in začne znotraj univerze vršiti politike, ki bodo odpravljale obstoječe spolno diskriminatorne prakse. Nujno je treba uvesti mehanizme, ki bodo preprečevali nepravično napredovanje, kadrovanje in dodeljevanje projektov na podlagi spola. Univerza bi morala začeti aktivno delati na izobraževanju o spolni neenakosti tako na ravni zaposlenih, študentk in študentov kot širše javnosti. Izgovarjanje na seksizem kot nepremagljivo družbeno danost je nesprejemljivo. Univerza ima kot pomemben del izobraževalnega sistema veliko družbeno moč, ki jo mora uporabiti za delovanje v smeri enakopravnosti za vse pripadnice in pripadnike družbe.

 

 

Viri:

Ule, M., Šribar, R. in Umek Venturini, A. (2013) Ženske v znanosti, ženske za znanost: znanstvene perspektive žensk v Sloveniji in dejavniki sprememb. Ljubljana: Založba FDV.

European Commision. (2013). She figures 2012. Statistics and Indicators of gender Equality in Science. Brussels: DG Research & Innovation.

Steinpreis, R. E., Anders, K. A. in Ritzke, D. (1999). The impact of gender on the review of the curricula vitae of job applicants and tenure candidates: A national empirical study. Sex roles, 41(7-8), 509-528.