Prenosimo komentar Rastka Močnika o ameriškem napadu na Venezuelo.
KER HOČEMO MIR, NE BOMO PRIPRAVLJALI VOJNE
Vojska ZDA je 3. januarja napadla Venezuelo, ugrabila predsednika države Nicolása Madura in njegovo soprogo ter ju prepeljala v New York, kjer bodo Maduru sodili za »narko-teroristično zaroto, zaroto za uvoz kokaina, posest strojnic in rušilnih sredstev ter za zaroto za posest strojnic in rušilnih sredstev«. Obtožujejo ga, da je »zlorabil svoj nezakonito prisvojeni položaj in institucije, ki jih je izkrivil, zato da je prepeljal tisoče ton kokaina v ZDA«.
ZDA hočejo predvsem uničiti bolivarsko revolucijo, venezuelski socializem. Predsednik Trump ni okolišil: »Upravljali bomo z državo, vse dokler ne bomo mogli izpeljati varne, pravilne in preudarne tranzicije.« Iz izkušnje vemo, da je »tranzicija« le blagorečen izraz za odpravo socializma, za obnovo odvisnega kapitalizma.
Nadalje si hočejo ZDA prisvojiti naravna bogastva Venezuele. Takole je povedal predsednik Trump: »Naše velike naftne družbe – največje na svetu – bodo prišle [v Venezuelo], z milijardami dolarjev bodo popravile hudo poškodovano infrastrukturo, naftno infrastrukturo, in začele služiti denar za deželo. … iz zemlje bomo izvlekli velikansko bogastvo, ki bo šlo Venezuelcem in ZDA za povračilo škode, ki nam jo je povzročila ta država.«
Manj očitno, a zanesljivo, hočejo ZDA zagotoviti, da se bo nafta še naprej prodajala za dolarje. S tem branijo privilegirani položaj ameriškega dolarja v svetovnem finančnem sistemu, ki ga z alternativnimi aranžmaji že ogrožajo dežele BRICS+ (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južnoafriška republika, Egipt, Etiopija, Indonezija, Iran, Združeni arabski emirati).
Zelo očitno hočejo ZDA uveljaviti gospostvo nad svojim “interesnim področjem”, tj. nad Latinsko Ameriko in Tihim oceanom – kakor so razglasile v nedavno objavljeni Nacionalni varnostni strategiji. A obrambni sekretar Peter Hegseth je hkrati zagrozil, bodo po potrebi še naprej svetovni policaj: »Amerika lahko uveljavi svojo voljo kjer koli in kadar koli […]. Dobrodošli v letu 2026, pod predsednikom Trumpom se je Amerika vrnila.«
Ameriški oblastniki opisujejo svoja dejanja z velikimi besedami, logika njihovega početja pa je manj veličastna. Trumpova ekipa je pravilno ugotovila, da ZDA niso več svetovni hegemon (ki mu podrejeni režimi prostovoljno služijo, saj v podrejenosti vidijo korist zase) – in da se jim ne splača več na silo ohranjati svetovnega gospostva (kakor so počele prejšnje administracije). ZDA se vračajo na pozicijo nacionalne imperialistične države, ki si hoče podrediti svojo polovico zemeljske oble, drugod pa posega samo omejeno in tam, kjer meni, da ima neposredne interese. V preteklem letu so tako ZDA bombardirale Jemen, Irak, Iran, Somalijo, Sirijo, Nigerijo in potapljale ladje v Karibskem morju.
Z novo ameriško strategijo je mogoče že konec kolektivnega imperializma Zahoda pod vodstvom ZDA. Trumpova administracija ne razmišlja več v okviru Velike sedmerice (G7: Francija, Italija, Japonska, Kanada, Nemčija, Združeno kraljestvo, ZDA), pač pa je lansirala novo formulo: Jedrno peterko (C5, „Core Five“), ki jo sestavljajo Indija, Japonska, Kitajska, Rusija in ZDA. Merila za vključitev v C5 so številčnost prebivalstva, vojaška zmogljivost in globalni vpliv. ZDA v zatonu se pridružujejo “silam v vzponu”.
S tem si lahko pojasnimo ameriško ravnanje ob vojni v Ukrajini. Ko so ZDA od Ukrajine pridobile, kar so hotele (»redke zemlje«, prednosti pri »povojni rekonstrukciji Ukrajine«, tj. pri privatizacijah, investicijah in črpanju dobičkov), so se iz stranke v posrednem spopadu z Rusijo preobrazile v mirovno posrednico. Kakor si ZDA prisvajajo svojo »interesno cono«, tako tudi Rusiji priznavajo njeno. A hkrati si hočejo Rusijo gospodarsko podrediti. Po poročanju Wall Street Journal so ZDA sklenile podoben neokolonialen dogovor kakor z Ukrajino tudi z Rusko federacijo. Pred vojno je bila Rusija že skoraj neokolonija EU, zlasti Nemčije, zdaj ji grozi, da bo odvisna ne samo od Kitajske, temveč tudi od ZDA.
ZDA so pri delitvi plena iz vojne v Ukrajini prehitele Evropsko unijo – zato zdaj EU spodnaša mirovne pobude in sili Ukrajino, da nadaljuje vojno. Dlje ko bo vojna trajala, bolj se bo Ukrajina zadolževala pri EU – in večji bo plen, ki si ga bo EU prisvojila. Evropski kapital si tudi ni sposoben podrediti Ukrajine drugače kot s posojili, saj že od krize v letih 2007 – 2009 le malo investira, ni kaj prida produktiven in tehnološko zaostaja.
S šibkostjo kapitala v EU si tudi lahko pojasnimo evropsko oboroževalno mrzlico. EU-jevski oblastniki so se dogovorili, da bodo do leta 2030 dvignili izdatke za oborožitev na 5 % bruto domačega proizvoda. Kaj to pomeni, si lahko predstavljamo, če oborožitvene izdatke primerjamo z izdatki za raziskovalno in razvojno dejavnost, ki so v Sloveniji leta 2022 znašali 2,1 % BDP (povprečje EU 2,24 %; povprečje vodilnih držav Belgije, Nemčije, Avstrije, Finske, Švedske je bilo okoli 3,25 %), najvišji pa so bili leta 2012 z 2,58 % BDP (ko je bilo povprečje EU 2,08 %). Orožje hitro zastari in ga je treba nenehno posodabljati. Prodaja je tako rekoč vnaprej zagotovljena. EU-jevski oblastniki verjetno mislijo, da bo oboroževalna industrija rešila evropsko gospodarsko nazadovanje, ki so ga sami povzročili s sankcijami proti Rusiji. Vendar bo nova gospodarska politika EU koristila zlasti velikim nemškim, francoskim in italijanskim oborožitvenim korporacijam. »Pri oboroževanju bodo šli dobički v jedro EU, računi pa periferiji,” je v Delu ugotovil ekonomist Velimir Bole.
Ameriški oblastniki govorijo pompozno, a delujejo realistično. EU-jevski pa nasedajo svojim lastnim besedam in padajo v blodnje samoveličja. “Leta 2030 se bomo sposobni vojaško soočiti z Rusijo!”
Mi pa se moramo soočiti z dejstvom, da evropska varnostna politika ogroža našo in svetovno varnost. Upreti se moramo politiki, ki meni, da je hlapčevstvo realna politika in ki kolaborira z imperializmom, ker zmotno meni, da je moč v tankih in topovih.
Moč je v ljudstvu, v svobodnih množicah. Začnemo s Shodom v solidarnosti z Venezuelo v četrtek, 8. januarja, pred Moderno galerijo.
Rastko Močnik,
v Ljubljani, 8. 1. 2026.