Naši politični predstavniki sprejemajo odločitve po diktatu Evropske Unije, kot so Zakon o denacionalizaciji (1991), Stanovanjski zakon (1991) in Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (1992), ki so začeli postopen proces razlaščanja družbe, ki se je zaostril in pospešil z vsako naknadno krizo.

Val privatizacije in zadolževanja zaradi finančne krize leta 2008 pod grožnjo Trojke (IMF, Evropska centralna banka in Evropska komisija) je pospešil neoliberalizacijo, ki jo danes občutimo v stanovanjski krizi, vse hujši prekarizaciji delavstva in razpadu socialnih struktur ter splošnemu slabšanju delovnih pogojev. Politični razred Slovenije je kompradorski, saj v veliki meri služi interesom tujega kapitala.

Naša hlapčevska država služi zgolj interesom tujega, trans-atlantskega kapitala. Rezultati pritiskov imperialističnih struktur so danes pokojninska reforma in višanje izdatkov za oboroževanje in pokojninska reforma.

Krepitev “naše” vojske pomeni zgolj krepitev zveze NATO in drugih imperialističnih struktur. Več orožja za vojsko pomeni zgolj več orožja za NATO. Republika Slovenija kupuje izraelsko, nemško in francosko orožje, svojo vojsko pa pošilja na tuje fronte in jo uri, da bije vojne imperialističnih gospodarjev. Dokler bomo del imperialističnih struktur, naša vojska ne more delati za naše interese.

Mirovništvo kot boj proti militarizaciji družbe v kompradorski državi je antiimperialistično, ker nasprotuje krepitvi imperialističnih struktur NATO pakta.

Kapital je organiziran globalno, v okviru imperialističnih struktur, zato moramo poudarjati mednarodno naravo razrednega boja.

Gojiti moramo zavest, da imamo kot delavski razred ne glede na narodnost ali geografsko lokacijo, ne glede na pozicijo v mednarodni delitvi dela (center ali periferija) – skupne interese, ki so v neposrednem nasprotju z interesi kapitala.

Izkoriščanju je treba narediti konec v celoti, saj se le tako lahko vzpostavi družbeni sistem, ki bo odgovarjal potrebam ljudi celega sveta in ne pohlepu kapitala.