Študentje in mladi diplomanti se danes soočamo s težavami, ki so bile našim starše do velike mere tuje. Po študiju nas namesto stalne zaposlitve in ustvarjanja lastne prihodnosti večinoma čakajo le nestalna dela, brez osnovnih delavskih pravic, npr. preko napotnice, avtorske pogodbe, s.p.-ja … gre za t. i. prekarna dela. Prekarna dela so najbolj fleksibilna in najmanj varna oblika zaposlitve, torej brez zagotovil za plačano malico, bolniški dopust, brez plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Poleg tega se krivdo za nastalo situacijo prenaša na posameznike, češ niste dovolj pridni, inovativni, podjetni, niste za študij izbrali perspektivne smeri, če pa ste že, niste dovolj kreativni in v sebi še niste odkrili potenciala in se ne znate tržiti. Potrebno se je zavedati, da perspektivnost trenutno določajo razmere na trgu, na katere pa nimamo vpliva. Trg pa je nepredvidljiv in med finančnimi investicijami zavoljo profita po navadi ni prostora, da bi kdo razmišljal o potrebah dejanskih ljudi. To, kar je danes perspektivno, morda čez nekaj let ne bo več. Včasih je bil študij gradbeništva smer, ki se jo je priporočalo vsem kot zelo perspektivno, a kmalu potem se je situacija na trgu obrnila v popolnoma drugo smer. Poleg tega pojmi, kot so kreativnost, inovativnost in podjetništvo, v veliki meri predstavljajo novodobne izkoriščevalske oblike dela, kot so na primer start-up podjetja in s.p.-ji, ki gredo z roko v roki z ogromno količino neplačanih ur, čez glavo zakreditiranih mladih kvazi podjetnikov, ki kljub večletnemu garanju brez plačila, nimajo nikakršnih zagotovil za uspeh.

Prav tako kreativnost, podjetnost, inovativnost in druge značilnosti posameznikov ne morejo rešiti problema brezposelnosti, temveč ga lahko v najboljšem primeru prelagajo iz ene skupine ljudi na druge, iz ene države v drugo. Večinoma ponujajo samo izgovor, da se s tem problemom ne bi resno spoprijemali, ker naj bi bil vsak brezposelni tako ali tako sam kriv za svoj položaj. Brezposelnost je sistemski problem, je posledica gospodarske krize, selitve industije v države s cenejšo delovno silo in nadomeščanja človeškega dela s stroji, kar rezultira v manjšem številu delovnih mest na sploh. Ali ni popolnoma paradoksalno, da ljudje še vedno delamo tako veliko, oz. s prekarnimi zaposlitvami še več kot 8 ur dnevno, čeprav vedno več našega dela opravljajo stroji in računalniki? Ne glede na to, koliko kariernih svetovanj in dodatnih izobraževanj, ki naj bi se jih udeležili, s tem ne vplivamo na število delovnih mest. Ne glede na to, kako kreativni in inovativni smo, je naš uspeh vseeno odvisen od našega začetnega položaja (od socialnega statusa in na sploh položaja v družbi) in od potrebe po profitu, na katerem trg temelji. Če se določena rešitev “ne splača”, v kapitalizmu ponavadi ne pride v poštev. Problemi, s katermi se srečujemo, so globalni ter se pojavljajo povsod po svetu. Naj na tem mestu omenimo na primer lanskoletne nasilne proteste na Švedskem, ki so se zgodili zaradi vse večjih socialnih razlik v družbi, podatki pa kažejo, da tudi Nemčija ni nek ideal dobrega gospodarjenja, kot nam jo poskušajo prikazati, saj tam pod pragom revščine živi kar 16,1% ljudi.

Mladi smo torej danes sloj prebivalstva, ki jih, ne glede na to, ali so trenutno dijaki, študenti, mladi diplomanti, brezposelni, prekerno zaposleni ipd., druži dejstvo, da se soočamo ali pa se bomo v prihodnosti soočali z življenjskimi razmerami, ki jih zaznamuje pomanjkanje socialnim in delavskih pravic.

Nastala situacija se morda zdi brezizhodna, ampak odgovor na te problematike predstavlja množično povezovanje in organiziranje. Posameznik sam ne more postavljati pogojev svojega dela, medtem ko dobro organiziran kolektiv lahko. Organiziran kolektiv je namreč na poziciji moči, iz katere lahko zahteva boljše pogoje dela in si s tem ustvari boljše pogoje za lastno življenje (v Sloveniji smo bili priča stavki organiziranih rudarjev, ki so stopili skupaj in se uspešno borili za uveljavljanje delavskih pravic)