S prihodom nove Janševe vlade je levo-liberalna parlamentarna opozicija in civilna družba prešla v novo dobo antijanšizma. Kritizirajo vsako odločitev nove vlade, sklicujejo referendume in jim na vse druge možne načine površno nasprotujejo. Pred nekaj dnevi je bil že razglašen referendum o “politični policiji”, vrstijo pa se tudi zahteve po uveljavitvi stalnih referendumskih dni. Čeprav je večina kritik utemeljenih, saj vladni ukrepi dejansko slabšajo položaj delovnega prebivalstva, gre tu le za hipokritično nabiranje političnih točk. 

Poleg sklicevanja raznih referendumov se parlamentarna opozicija in civilna družba zgražata nad Janševim sodelovanjem z Izraelom, nad zakonom, ki ukinja volilno pravico tujcem na lokalnih volitvah in nad varčevalnimi ukrepi, medtem ko se na podobna dejanja Golobove vlade niso odzvali. Prejšnja vlada je sprejela Šutarjev zakon, ki je povečal moč policije, se ni pridružila tožbi proti Izraelu, omogočala je deportacije tujih delavcev, na Natov ukaz sprejela povečanje izdatkov za vojsko na 5% BDP, uvedla varčevalno pokojninsko reformo … in še bi lahko naštevali.

Ne obstajata “slaba” janševa vlada in “dobra” golobova vlada. Obstajata dva pola parlamentarne politike, ki bolj ali manj odkrito služita ohranjanju kapitalizma. Gre za iluzijo izbire znotraj buržoazne demokracije – diktature kapitalistov, podjetnikov, direktorjev in menedžerjev. Kapitalu je v interesu razdeliti delavstvo, nas usmeriti drug proti drugemu in nam tako preprečiti, da bi se organizirali proti njemu. 

Skozi zgodovino lahko vidimo kako tudi najbolj radikalne, delavske stranke vsakič znova svoje politike omilijo in prilagodijo kapitalu, ko se vključijo v parlamentarni sistem. Razlogov za to ne smemo iskati pri posameznih politikih ali strankah, temveč v sistemu samem. Kapitalistična država in vse njene institucije bodo v končni fazi vedno delovale za ohranitev kapitalističnih razmerij.

Na delovanje države kapital neposredno vpliva s pomočjo svojih interesnih združenj, na primer Gospodarsko zbornico Slovenije ali preko raznih podjetniški združenj. Na te vplive niso levoliberali nič bolj imuni kot desničarji. Država mora namreč delovati v skladu z interesi kapitala, saj je državni proračun (torej sam obstoj države) odvisen od gospodarske rasti in investicij. 

Vsak korak v smeri socialne države ali boljših delovnih pogojev zato vedno spremljata dva koraka nazaj – nižanje davkov za bogate, slabšanje sistemov socialne varnosti, neusklajevanjem plač z inflacijo itd. Nobena pozitivna sprememba za delavstvo v okviru kapitalizma in parlamentarizma ne more ostati trajna.

Levoliberalni parlamentarni pol skuša zgolj ublažiti najbolj krute oblike neoliberalizacije, s čimer pomaga domačemu kapitalu v tekmi z velikimi tujimi podjetji. Desni pol parlamenta pa neoliberalizacijo izvaja bresramno in odkrito, z varčevalnimi ukrepi in hitro privatizacijo. Razlikujeta se zgolj v intenzivnosti ukrepov – levi pol državno premoženje razprodaja v skladu s standardi pravne države in EU, medtem ko desničarji te iste postopke izvedejo zgolj hitreje in mimo pravil.

“Ampak ukrepi Janševe vlade so dejansko grozni in škodljivi, zato se bom udeležila vseh referendumov.” – Res je, a kritike Janševih ukrepov nas ne smejo prepričati, da je levi politični pol za nas, delavstvo, mnogo boljši. Upirati se moramo tako levim kot desnim protidelavskim ukrepom – Janševi davčni olajšavi za bogate in Golobovi varčevalni pokojninski reformi. Če se odzivamo samo na najkrutejše ukrepe, dopuščamo, da se z milejšimi ukrepi naš položaj, sicer bolj postopoma, a zagotovo, konstantno slabša. 

Hkrati je ravno ta “najbolj leva vlada v zgodovini Slovenije” tlakovala pot za že četrto Janševo vlado. Dokler bomo izbirali med parlamentarnimi strankami, ki so zavezane jeklenim zakonom kapitalizma, se ne bo spremenilo nič.

Kapitalizem kot način produkcije, in parlamentarizem, kot oblika politične organizacije, ki ustreza kapitalistični proizvodnji, sta zastarela z vidika svetovne zgodovine, vendar to ne pomeni, da parlamentarni boj ne bo potekal še dolgo časa in da se naš boj ne bo ravnal glede na družbo, ki jo je kapitalizem ustvaril.

Kritika parlamentarizma je kritika tistih voditeljev, ki niso sposobni in pripravljeni uporabiti volitev in drugih vzvodov parlamentarne politike na revolucionaren in komunističen način. Je kritika vseh “levih” strank, nezmožnih izobraziti delavstvo, da bo sposobno razumeti politične razmere in pogosto zapletene naloge, ki izhajajo iz danih zgodovinskih razmerij.

Boriti se moramo za svoje interese, kar ni mogoče z zmago na volitvah, temveč z odpravo kapitalističnega sistema samega preko organiziranega upora. Zato se moramo delavke in delavci, študentke in študenti organizirati – v sindikatih, v lokalni skupnostih, na fakultetah, v organizacijah in kolektivih. Izključno organizirani se lahko zoperstavimo slabim ukrepom levih in desnih vlad. Kapital ima denar in sistemske vzvode moči, mi imamo številke.

Družbo bi moral voditi tisti razred, ki ima v zgodovinskem interesu dobrobit celotne družbe – proletariat. Proletariat kot vladajoči razred se lahko vzpostavi skozi razredni boj, ki ima za dokončni cilj vzpostavitev politične oblasti delavskih množic.