Neoliberalni diskurz v feminizmu


1. Uvod

Feminizem je široko gibanje, znotraj katerega se je razvilo več miselnih tokov. Skupni imenovalec vseh je, da se zavzemajo za ekonomsko, kulturno in socialno enakopravnost žensk in moških, razlikuje pa jih razumevanje razlogov za podrejenost žensk in načinov, kako jo preseči. Liberalni feminizem[i]se je oblikoval v času razsvetljenstva v osemnajstem stoletju in je zahteval vključitev žensk v razsvetljenske koncepte svobode in enakosti. Kot v njegovih začetkih, tudi današnji liberalni feminizem temelji na klasičnih liberalnih idealih svobode in enakih možnosti. Pot do enakopravnosti spolov vidi v odstranitvi pravnih ovir in diskriminatornih politik ter v enakopravnem državljanstvu žensk znotraj liberalnih kapitalističnih demokracij[ii]. S prehodom zahodnih liberalnih demokracij v neoliberalno ekonomijo[iii] pa se tudi v feminističnem govoru in praksah dogajajo spremembe. Zdi se, da feminizem doživlja enega svojih novih vrhov, saj se vse pogosteje pojavlja v popularni kulturi in množičnih medijih in postaja vse bolj ‘mainstreamovski’, ali pa se spreminja celo v potrošniški ‘izdelek’. Bolj ali manj prepričljivo ga predstavljajo zvezdnice in igralke, korporacije ga vključujejo v svoje oglasne posnetke in očitno je feminizem postal dovolj zanimiv in zaželen, da je postal dobičkonosen. Po eni strani je pozitivno, da feminizem pridobiva na prepoznavnosti. Po drugi strani pa se postavlja vprašanje, kakšni družbeni in ekonomski procesi stojijo za popularizacijo feminizma, s kakšnim namenom ga vladajoče strukture podpirajo in v kakšni obliki ga želijo videti? V referatu se bomo vprašali, kako se zgodi prehod od liberalnega feminizma k neoliberalnemu, kakšne prakse ta uporablja in kakšni so cilji vladajočih skupin, ki feminizem vključujejo v svoj diskurz. Velik del uporabljene literature izvira iz ZDA, a je v veliki meri uporabna tudi za naš prostor, saj se tam razvite ideje slej ali prej prelijejo k nam, v obliki popularne kulture, glasbe, še posebej pa v obliki neoliberalnih politik.

2. Liberalizem, izbira in feminizem

Zadnje čase se debate na spletu pogosto vrtijo okoli vprašanja, ali je v feminizmu dovoljeno kritizirati druge ženske. Ali je to, da greš z veseljem po nakupih oblek in da nosiš ličila, izdaja feminizma? Ali po drugi strani zavržeš feminizem prav takrat, ko obsojaš življenjske odločitve drugih, na primer plastične operacije ali gospodinjski način življenja? Tako se na spletnem portalu Vagenda Bianca Franqueira Hanks sprašuje, ali ni to, da Beyonce ‘izvaja’ feminizem na svoj način, že feministično samo po sebi[1]? Tudi Irena Štaudohar je v Sobotni prilogi v članku Njen obraz[2] zapisala: „… vedno bolj na živce mi gredo ženske, ki s takšno lahkoto obsojajo druge ženske… Torej, več razumevanja in manj obsojanja.“, v čemer je skrita zanimiva ironija, saj ravnokar izvaja dejanje obsojanja in še: „ prav feminizem je učil, da ima vsaka ženska pravico do izbire in pravico do tega, da s svojo seksualnostjo naredi, kar želi.“ Feministična teorija o kompleksnih procesih, skritih za podrejenim položajem ženske, je zvedena na preprosto moraliziranje. Če bi se té, domnevno svobodne izbire, postavile v družbeni kontekst, bi se tako ali tako izkazala nesmiselnost spraševanja o posamezničini osebni krivdi.

Od kod torej ta nastrojenost proti obsojanju in kritiziranju ter poudarjanje pravice do izbire? Pojmovanje svobodne izbire izhaja iz liberalne individualistične filozofije – posameznikova svoboda sega do svobode drugega posameznika, ta je prost v izbiranju in oblikovanju svojega življenja. Tudi v današnjih liberalnih demokracijah je kultura retorično predelana v vrsto proste izbire[3]. Posameznik naj bi sam prosto izbiral, kaj in kako naj misli, družbeno-kulturni okvir pa naj ga pri tem ne bi določal.

Ideologijo izbire je razgradila tudi Renata Salecl[4], ki jo je razložila kot temeljno ideološko orodje današnjega kapitalizma, ki pod pretvezo neomejene svobode posameznike disciplinira v dobre potrošnike. Življenjske odločitve se nam kažejo kot vrsta neomejenih izbir, tako kot vse ostale potrošne dobrine. Tako življenjske odločitve in uspeh postanejo posameznikova odgovornost, ki je zdaj ustvarjalec, režiser in podjetnik svojega življenja.

Prej omenjene dileme o življenjskih odločitvah je mogoče umestiti v tako imenovani choice feminism, po slovensko temu recimo izbirni feminizem ali feminizem izbire. Izraz je prva uporabila Linda Hirschman leta 2005, ko je z njim označila prepričanje, da je enakopravnost spolov v ZDA že na tako visoki stopnji, da je po njem vsaka odločitev feministična, dokler je bila to ‘svobodna izbira’.

Michaele L. Ferguson pa je nadalje razvila tezo, da poudarjanje izbire v feminizmu izhaja iz strahu pred politiko [5]. Izbirni feminizem poskuša odgovoriti na pogoste obtožbe, da je feminizem preveč radikalen, preveč izključujoč in preveč obsojajoč. Namesto tega ponuja nazor, ki se vzdržuje kakršnega koli obsojanja in vključuje vse, ne glede na njihove odločitve. Odveže nas uresničevanja načela „zasebno je politično“. Feminizem naj bi bil prezahteven, saj naj bi po mnenju nekaterih, ženski povzročal občutke krivde, kadar ravna po tradicionalnih pravilih patriarhata – kadarkoli na primer opravlja gospodinjska opravila, nosi ličila in ženstvene obleke ali si odstranjuje dlake.

Delna rešitev je to, da se obravnava kot feministične odločitve samo tiste, ki so sprejete s politično zavestjo – torej, da ženska sprejme nek patriarhatu primeren položaj, a se zraven zaveda vzrokov in posledic te odločitve. Vseeno pa je izbirni feminizem v svojem bistvu izogibanje politiki in poskus, da bi feminizem spremenil v družbeno pasivno gibanje in vprašanje je, če ga kot takega lahko pomirimo s političnim (ali katerim koli) feminizmom.

Za današnji liberalizem je na splošno značilna domneva, da si v bistvu vsi delimo iste cilje in da moramo zgolj preseči razlike. Polarizacija in idejnost sta iz stališča liberalizma nevarni. Konflikt zanj ne obstaja, zato je zaznavanje in imenovanje nasprotnika  zanj popačenje realnosti. Liberalizem zanika konflikt in s tem zanika obstoj razmerij moči – ne upošteva strukturne neenakosti. V današnji politični kulturi je postalo težko zastavljati vprašanja politične pripadnosti in načel, saj jih doletijo obtožbe, da so konfliktna, zamenjale pa so jih težnje po ‘nevtralnosti’.[6] Vse to pa se preslikuje tudi v sodobno enačico liberalnega feminizma.

Kot smo videli pri ‘izbirnem’ feminizmu, je za depolitizacijo gibanja ključno to, da se politična vprašanja premestijo v tako imenovano (in hkrati vzpostavljeno) zasebno sfero in s tem prenehajo biti politična. Posameznik v liberalizmu se izvzema iz kulture (za razliko od pripadnikov drugih sistemov, katere dojema kot ujetnike njihove kulture), oziroma jo prestavlja v navidezno zasebnost doma in družine, ki naj bi bila izven vpliva politično-ekonomskega sistema in sistema moči.[7]

Poleg vsega tega se je beseda izbira v severno-ameriškem prostoru uveljavila tudi kot sinonim za pravice žensk, še posebej na področju splava in kontracepcije.

Izbirni feminizem uspeva zato, ker je zaradi politične neradikalnosti primeren za široko populacijo in ker ne zahteva spreminjanja utečenih življenjskih navad (razdelitve dela, načina oblačenja, odnosov z drugimi…). Poleg tega, da ustreza osebnim stiskam posameznic in posameznikov, ki si ne želijo biti postavljeni pred politične odločitve in načelne opredelitve, pa je taka ‘znamka’ feminizma seveda uspešna zaradi svoje skladnosti z vladajočim sistemom.

3. Neoliberalni feminizem

Kar Michaele Ferguson imenuje choice feminism, lahko morda imenujemo ljudska oblika tega, kar se na splošno pojavlja pod imenom neoliberalni feminizem.

Neoliberalizem je ekonomski in politični sistem, ki poleg ureditve trga producira subjekte, oblike državljanstva, vrsto obnašanja in organizacijo družbe. Privatizacija, deregulacija in korporativni dobički so temeljne sestavine, poleg njih pa so oblikovani tudi subjekti kot poslovni akterji. Vsa področja človeškega življenja so preoblikovana v poslovna dejanja[8]. Doseganje kapitalističnega konstrukta sreče je dolžnost vsakega posameznika. Skupnostno stremljenje k izboljšanju družbe je spodjedeno, pomembni sta vrednoti samozadostnosti in učinkovitosti. Izginjajo tudi ideje o socialni pravičnosti, državljanstvo pa nadomestijo ekonomske entitete kot osnovni gradniki politike.[9]

Temeljne značilnosti neoliberalnega feminizma so (1) kritika neenakopravnosti moških in žensk, predvsem na delovnem mestu, pri čemer (2) ne upošteva socialnih, kulturnih in ekonomskih pogojev, ki proizvajajo spolno neenakost ter (3) individualizem in prenašanje odgovornosti za izboljšanje položaja na posameznico. Problem neenakosti je spremenjen iz strukturnega v posamezničin problem. Ponavljajoči motiv v govorici neoliberalnega feminizma je ‘ravnotežje’ med delom in družino.

Catherine Rottenberg se v razpravi o neoliberalnem feminizmu sprašuje, zakaj je neoliberalizem proizvedel prav feminističen in ne ženski subjekt, saj bi tudi slednji lahko služil namenu[10]. Kako je feminizem postal tista ideja, ki jo je vladajoči sistem izbral kot ‘uporabno’ in aktualno? Je feminizem le še eno področje, ki ga neoliberalizem kolonializira, ali služi to prav posebnemu namenu? Kot v ostalih primerih znanega pojava, ko vladajoči sistem sprejme in vključi nasprotno gibanje zato, da bi ga oslabilo[iv], najverjetneje tudi neoliberalni feminizem služi vnaprejšnjemu onemogočenju kritke liberalnih demokracij in s tem uveljavljanju neoliberalne in imperialistične logike. Vsaka posamezna uspešna ženska postane dokaz za uspešnost vladajočega političnega sistema.

Neoliberalni feminizem preoblikuje liberalnega tako, da uporabi njegove glavne izraze – opolnomočenje, priložnost, svobodna izbira in jim spremeni vsebino. Opolnomočenje tako na primer ne označuje več pridobivanja moči s pomočjo ozaveščanja in premagovanja družbenih krivic, ampak v neoliberalni enačici pomeni zgolj individualen uspeh[11]. Novi subjekt je poleg individualiziranosti tudi podjetniški, preračunljiv, optimizira svoje vire, je inovativen, samoiniciativen. Neenakost med spoloma je zgolj iztočnica za to, da se poslej ves trud koncentrira v osebno življenje vsake posameznice. Drugače od liberalnega feminizma, ki je v 70. letih poleg pozivov k spremembi žensk samih in k samo-opolnomočenju govoril tudi o sistemski dominaciji moških in o strukturni diskriminaciji, neoliberalni feminizem izključuje kakršno koli obračanje navzven k skupnostnemu reševanju problemov.

Sheryl Sandberg , Lean In

Neoliberalizem se med drugim manifestira v aktualnem delu, ki je v tujini doživelo velik odmev, knjigi avtorice Sheryl Sandberg: Lean In; Women, Work, and the Will to Lead, izdani leta 2013[12]. Ta samooklicani feministični manifest naj bi imel za cilj oživiti feministično razpravo in doseči resnično enakopravnost znotraj liberalne demokracije. Glavne teme dela so ‘ponotranjiti revolucijo’, ‘stopiti naprej’ (lean in) in problem pomanjkanja ambicije za vodenje pri ženskah (leadership ambition gap). Sandberg svoje delo, tako kot je značilno za neoliberalni feminizem, postavlja na besedišču liberalnega feminizma, a ga nadgradi in razgradi v neoliberalnega. Revolucijo preoblikuje v proces boja znotraj posameznika. Osredotoča se na neenakopravnost moških in žensk na visokih položajih. Strukturne ovire omeni na kratko, glavni poudarek pa daje na notranje vzroke za pomanjkanje žensk na vodilnih položajih. Ne meri na spremembo družbenih pritiskov na ženske, ampak predlaga spremembo žensk samih. Tako kot Feminine Mistique (Betty Friedan) in The Beauty Myth (Naomi Wolf), tudi Lean In cilja na ženske ‘bogatega srednjega razreda’ in ‘zahodnih kultur/ras’. Tako kot omenjeni avtorici se tudi Sandberg sprašuje, zakaj se nadaljuje neenakost, čeprav so bili odpravljeni diskriminatorni zakoni in izključujoče institucije, le da družbeno kritiko tu zamenja samo-nadzorovanje žensk in stalno samo-vrednotenje in tako liberalnost postane neoliberalnost. Sandberg pravi, da ženske omejuje njihov lasten strah pred izpostavljanjem in vodenjem ter pred tem, da bi bile močnejše od moških. Pravi tudi, da se bodo, ko bo na vodilnih položajih več žensk, izboljšali pogoji za vse ženske. Neenakost med spoloma je prevedena v ‘razliko v ambicijah’ in se kaže skozi odsotnost žensk na visokih položajih, feministični cilj pa je plezanje po hierarhični lestvici moči in prilagoditev tržnim normam. Neoliberalni feministični subjekt je odgovoren sam zase, samozadosten, ne zahteva ničesar od države ali od moških kot skupine. Uresničuje naj se na področju dela in družine – večja ambicioznost na delu bo vodila tudi v boljše usklajevanje dela z družino. Stremi k sreči preko popolno preračunanega ravnovesja javne in zasebne sfere. Vse to so morda res koristni nasveti, če si nekdo želi biti čim bolj uspešen in bogat delavec ali delavka na neoliberalnem trgu, ki hkrati gara še doma. Nikakor pa to ni feministični manifest, ki bi pomagal široki množici žensk, ki nimajo tako dobrih pogojev in si ne želijo biti izkoriščane v korist trga v službi in doma, še manj pa je zasnova za množično gibanje za pravičnejšo družbo.

V članku v spletni reviji Dissent Kate Losse, nekoč zaposlena pri Facebooku, knjigo Lean In označuje kot projekt Facebooka, saj je bila ta kljub uradni nepovezanosti deležna njihove podpore in zastavlja vprašanje, zakaj Facebook potrebuje ravno feministično platformo[13]. Losse meni da zato, ker lahko feminizem pomaga pri Facebookovi ambiciji, da postane tako pomemben svetovni igralec kot države (to družabno omrežje se včasih opisuje kot ‘Facebook nation’), tako da zagotavlja poleg tehnične tudi sociopolitično prisotnost. Lean In uporablja jezik, ki se je uporabljal tudi v Facebooku za spodbujanje zaposlenih, naj več delajo. Pozivi k aktivnosti in enakosti žensk so pravzaprav pozivi k tršemu delu. S tem postane jasno, da je tovrstna govorica trdno zasidrana v neoliberalizmu. Žensk naj ne bi ovirala institucionalizirana neenakost, ampak njihova lastna nepripravljenost sprejeti ekstremne karierne zahteve. Po tej logiki je feministični problem, kako biti boljša delavka. Za žensko je družina poleg tega neizogibni del življenja, delovni dan pa traja skoraj 24 ur. Ženske celo spodbuja, naj se ne pogajajo za višje plačilo. Od takega feminizma imajo korist samo korporacije. Kate Losse sklene, da je projekt Lean In način, na katerega želi Facebook omiliti utemeljene očitke glede spolne neenakosti znotraj podjetja in nadomestiti resnično revolucionarne spremembe. Sheryl Sandberg pravi:„Resnično enakopraven svet bo tak, kjer bodo ženske vodile polovico držav in podjetij, moški pa polovico gospodinjstev,“ vseeno pa svoj feminizem omeji na način, ki ne vodi k resničnim spremembam sistema, ki povzroča neenakosti.

Zakaj ženske še zmeraj ne morejo imeti vsega

V članku Why Women Still Can’t Have it All[14] v reviji The Atlantic se je Anne-Marie Slaughter, profesorica na Princetonu, med drugim odzvala na predavanje Sheryl Sandberg, ki ga je ta imela leta 2011. Članek je v enem tednu od objave prebralo več kot milijon ljudi. Anne-Marie Slaughter v članku piše, da je za ženske še zmeraj nemogoče delati v službi in doma, da je nemogoče imeti kariero in družino, razen za super-žensko. Piše tudi o krivdi, povezani s feminizmom. Težko ji je bilo priznati, da si želi biti doma, z otroki. To, da se ženska odpove karieri, se ji je zdela izdaja feminizma zaradi žensk iz generacije drugega vala, ki so se izogibale družini kot zatiralski instituciji. Feministke prejšnjih generacij naj bi ženskam prodale ideal, ki ni dosegljiv. Ženske so čutile pritisk, da morajo zdržati v karieri, ker bi sicer poslabšale položaj za naslednje generacije. Danes pa naj bi bil feministični cilj ženska z vrhunsko kariero, ki poleg tega dovolj časa posveti družini, zraven pa je še vitka in lepa.

Ženske morajo sprejeti več kompromisov kot moški[15]. Slaughter tako pravi, da se je morala odpovedati določenemu delu kariere, da je lahko posvetila dovolj časa otrokom, čeprav je tudi njen mož veliko skrbel za otroke in omejil svoje delo. Govori o naravni materinski težnji žensk po družini in da se moški lažje odpovedo času z družino in to zaradi naravnih razlogov, ki presegajo družbena pričakovanja. Vseeno pa prizna, da od moških družba pričakuje, da bodo žrtvovali družino in da so za to hvaljeni in nagrajeni. Moške, ki se odločijo posvetiti več časa družini, doleti posmeh. Zanje je kariera edina častna izbira in njihove družine in otroci to sprejmejo. Velik del problema so torej družbena pričakovanja in ne ‘naravni’ razlogi.

Slaughter kritizira prepričanje, da lahko zdržiš tempo in uresničiš svoja pričakovanja, če si le dovolj odločen in predan. Bolj kot Sandberg daje poudarek sistemskim in družbenim  spremembam. Spremeniti se bodo morale družbene vrednote – družina mora postati enako vrednotena kot delo, ne pa manj, kot je trenutno. Mnogi delodajalci imajo skrb za otroke za manjvredno opravilo v primerjavi z ostalimi opravili izven delovnega mesta. Formalne spremembe pa se bodo morale zgoditi najprej preko dejanj žensk na vplivnih položajih. Kot pri Sandberg gre za pristop ‘od zgoraj navzdol’, akcija naj bo na strani elit, ženske voditeljice pa bodo prinesle boljše pogoje za vse ženske (to je prepričanje, imenovano tudi trickle-down feminizem, ki se trudi za izboljševanje položaja žensk na elitnih položajih, kar naj bi prispevalo k dobrobiti vseh, brez strategije za širšo ekonomsko in socialno spremembo).

Ena od rešitev, ki jih predlaga Anne Marie Slaughter je, da bi delovniki zaposlenih morali postati bolj fleksibilni, da bi se lahko prilagajali družini. Vplivne ženske naj zagovarjajo družinsko življenje, da se mu bodo delovna mesta sistemsko prilagodila. Poziva ženske, naj ne opustijo svojega dela, niti družine.

Anne-Marie Slaughter in Sheryl Sandberg imata na videz nasprotni stališči, kljub temu pa ju druži individualizem in ista liberalna govorica o enakosti, ki se izogne vprašanju širše družbene pravičnosti.

Kaj pa v Sloveniji?

Za 8. marec je časopis Delo velik del člankov posvetil enakosti med spoloma in je med drugim objavil intervju z Melanie Seier Larsen, članico vodstvenega tima v globalnem svetovalnem podjetju[16]. Po njenem mnenju je razlog za manj žensk na vodilnih položajih to, da si ženske same nalagajo uspešno delo v službi in skrb za dom in otroke in se potem odločijo za družino namesto za delo, ker ne zmorejo več vsega. Pove, da so v njihovem podjetju ugotovili, da začenjajo izgubljati sodelavke ravno takrat, ko te postanejo menedžerke, saj takrat postanejo tudi matere[17]. Ker so ugotovili, da imajo na drugi strani tudi nekaj predsednic uprav in izvršnih direktoric, ki so bolj učinkovite, če je njihova sogovornica ženska, so začeli nazaj vabiti ženske sodelavke. Uvedli so ukrepe, s katerimi so jih poskušali zadržati. Začeli so s ‘programi fleksibilnega dela’, kjer zaposlena sama določa, koliko ur na teden želi delati, ko se vrne na delo po porodu. Uvedli so tudi pravilo nekomuniciranja po peti uri popoldne (zaposlenim ne pošiljajo sporočil po spletni pošti in jim ne telefonirajo). Pravijo, da se rezultati že kažejo in da se več žensk vrne na delo, zaposleni pa so bolj zadovoljni. Rešitev bi bila tudi v deljeni porodniški, ki je danes mogoča, a jo še vedno večinoma izkoriščajo ženske. Na Norveškem so uvedli obvezno izkoriščanje očetovskega dopusta (vsaj 12 tednov[18]), s čimer so dosegli bolj enakopravno delitev skrbi za otroke. Pri nas so predlog za obvezen očetovski dopust umaknili zaradi premajhne podpore v javnosti in politiki[19].

Tudi v tem primeru je govora o visoko izobraženih oziroma dobro plačanih posameznicah, katere si želijo podjetja zadržati, ta pa so tudi vsem zaposlenim na splošno pripravljena omogočiti boljše delovne pogoje zavoljo učinkovitosti. Položaja večine žensk, ki je zaradi neoliberalne politike vse slabši, pa se te vrste feminizem ne dotakne. Pari z dobrimi zaposlitvami morajo skoraj brez izjeme ‘loviti ravnotežje’ med delom in družino s pomočjo najemanja nizko plačanih pomočnic. To je tudi s stališča politike najboljša rešitev, saj ne zahteva obremenitve državnega proračuna. Krčenje javnih storitev, še posebej javnega varstva in zdravstva, in krčenje možnosti zaposlitve prizadene predvsem ženske in jih sili, da ponovno prevzemajo vse več dela znotraj družine[20].

V nekaterih podjetjih ugotavljajo, da se jim dolgi delovniki, ki povzročajo izgorevanje in zapuščanje delovnih mest, ne splačajo. Ugotavljajo tudi, da imajo škodo, ker delo zapuščajo nadarjene in spodobne ženske, ko dobijo otroke. Zaradi tega se nekateri delodajalci že prilagajajo in spreminjajo delovnike v bolj prijazne družinam in ljudem na sploh. Omogočajo delo od doma, delne delovnike, družinske dopuste (za skrb za otroke ali bolne sorodnike) za moške in ženske in vidijo, da s tem zadržijo večjo količino dobrih delavcev in delavk. Vseeno pa so v tovrstne ukrepe upe polagali že od osemdesetih let, ko je ‘fleksibilno delo’ postalo feministični ideal[21]. Prav fleksibilno delo pa je danes postalo eno bolj pomembnih orodij za slabšanje položaja zaposlenih.

Zaključek

Problem, ki se izkristalizira, ni le to, da ženske ne zmorejo usklajevati različnih plati svojega življenja. Težava je v tem, da se od ljudi pričakuje, da bodo delali preko svojih zmožnosti[22], kar je trend, ki se stopnjuje od 70. let prejšnjega stoletja, torej od zagona neoliberalizma. V razvitih kapitalističnih državah prosti čas ne obstaja več, še posebej pa je pereč problem izkoriščanja mladih pripravnikov. Kot pravi Paul Gallagher v članku za The Indpendent, je posredi tudi izrazito moška kultura, ki poganja tekmovanje v nehumanem delovniku. Zakaj se torej usklajevanje delovnega časa kaže kot zasebni problem žensk, ne pa kot problem izkoriščanja delavcev, kar v resnici je?

Čeprav je za del žensk preboj v javno sfero pomenil osvoboditev, je za njimi ostalo še nešteto tistih, ki še zmeraj opravijo večino neplačanega dela na domu, ali tistih, ki sestavljajo najnižje plačano delovno silo. Neoliberalizem, ki si izposoja feministične ideje za svoje potrebe, se ne ukvarja s širšo družbeno pravičnostjo, ignorira razredna razmerja in je zaradi tega slep za pravice manj privilegiranih ljudi. Zaposlitev naj bi bila za ženske znak neodvisnosti in svobode, ne glede na to, kako garaška, podplačana in izkoriščevalska je.

P.D.

[1]    http://vagendamagazine.com/2014/10/defending-beyonces-feminism/

[2]    http://www.delo.si/sobotna/njen-obraz.html

[3]    Burcar, Lilijana: Multikulturalizem in diskurz tolerance v dobi globalnega kapitalizma in neorasizma, str. 162

[4]    Salecl, Renata: Izbira, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2010

[5]    Michaele L. Ferguson: Taming the Shrew? Choice Feminism and the Fear of Politics, 2011

[6]    Averbeck, Robin Marie: https://www.jacobinmag.com/2014/07/why-im-not-a-liberal/

[7]    Burcar, Lilijana: Multikulturalizem in diskurz tolerance v dobi globalnega kapitalizma in neorasizma, str. 163

[8]    Brown ,Wendy: Neoliberalism and the End of Liberal Democracy, Theory & Event, Volume 7, Issue 1, 2003

[9]    Larner, Wendy: Neo-liberalism: Policy, Ideology, Governmentality, 2000

[10]  Rottenberg, Catherine: The Rise of Neoliberal Feminism, Cultural Studies, 2013

[11]  Burcar, Lilijana: Post-feminizmi v službi neoliberalnega „humanizma”: Obstranjenje kritične refleksije in delegitimacija družbenopolitičnega boja, ProFemina zima/proleće 2011, str. 28

[12]  Sheryl Sandberg je od septembra 2014 izvršna direktorica Facebooka, do takrat je bila tam članica nadzornega odbora. Pred tem je bila podpredsednica globalnega spletnega trženja pri Googlu.

[13]  Losse, Kate; Feminism’s Tipping Point: Who Wins from Leaning In, Dissent, marec 2013: http://www.dissentmagazine.org/online_articles/feminisms-tipping-point-who-wins-from-leaning-in

[14]  Slaughter, Anne-Marie: Why Women Still Can’t Have it All, The Atlantic, 2012 http://www.theatlantic.com/magazine/archive/2012/07/why-women-still-cant-have-it-all/309020/

[15]  Prav  tam: „Vsi moški sodniki na Vrhovnem sodišču [v ZDA, op. p] imajo družino. Dve od treh ženskih sodnic sta samski in brez otrok. … Condoleezza Rice, prva in edina ženska svetovalka za nacionalno varnost, je tudi edina od vseh svetovalcev od leta 1950 naprej, ki nima družine.

[16]  Merljak, Sonja: Moški še vedno vodijo svet, Delo 8.3.2014, http://www.delo.si/novice/slovenija/moski-se-vedno-vodijo-svet.html

[17]  Merljak, Sonja: Melanie Seier Larsen: Ženske mislijo, da morajo biti superženske, Delo 15.3.2014, http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/melanie-seier-larsen-zenske-mislijo-da-morajo-biti-superzenske.html

[18]  Berit Brandth and Elin Kvand: Current leave and other employment-related policies to support

parents, http://www.leavenetwork.org/fileadmin/Leavenetwork/Country_notes/2013/Norway.FINALcitation.pdf

[19]  http://www.delo.si/novice/politika/ocetovski-dopust-ne-bo-obvezen.html

[20]  http://www.dnevnik.si/objektiv/intervjuji/v-ekonomski-krizi-se-bo-moska-nadvlada-stopnjevala

[21]  Schwartz, Madeleine: Kicking Back, not Leaning In, Dissent ,2013: http://www.dissentmagazine.org/article/kicking-back-not-leaning-in

[22]  Gallagher, Paul: Slavery in the City: Interns at investment banks are suffering ‘inhumane treatment’, warns doctor, 2013, http://www.independent.co.uk/news/uk/home-news/slavery-in-the-city-interns-at-investment-banks-are-suffering-inhumane-treatment-warns-doctor-8778568.html

[i]    Liberalni feminizem je individualistična oblika feministične teorije, ki se prvenstveno osredotoča na zmožnost žensk samih, da dokažejo in vzdržujejo lastno enakopravnost skozi svoja dejanja in odločitve (izbire). Liberalno-feministična kritika pravi, da družba po krivici dojema ženske kot naravno manj intelektualno in fizično sposobne kot moške in da od tod izhaja diskriminacija žensk. Po liberalno-feminističnemu prepričanju je za neenakost žensk v družbi kriv skupek pravnih ovir in običajev, ki ženskam preprečujejo vstop v javno družbo, rešitev za ta problem pa so politične in pravne reforme. Iz tega izhajajo zahteve za enake pravice (npr.volilna pravica), enake priložnosti, enako plačilo in enakopravno delitev dela med moškimi in ženskami. Liberalni feminizem daje velik poudarek individualni avtonomiji in samo-uresničevanju. Vsem morajo biti zagotovljene enake pravice, da lahko v okviru njih svobodno razvijajo svoje potenciale. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Liberal_feminism

[ii]   Liberalizem je politično prepričanje, ki temelji na idejah svobode in enakosti. Temeljne ideje liberalizma so svobodne in poštene volitve, vladavina prava, državljanske pravice, svoboda tiska, svoboda religije, prosti trg in privatna lastnina. Liberalna misel izhaja iz Razsvetljenstva. Takrat je nasprotovala dednim privilegijem, državni religiji in monarhiji.

Klasični liberalizem, ki se je razvil v Veliki Britaniji pred in po Francoski revoluciji, je temeljil na klasični ekonomiji, prostem trgu in ‘laissez-faire’ vladanjem z minimalnimi davki in intervencijami na trg. Glavne vrednote klasičnega liberalizma so bile individualizem, svoboda in enakopravnost. Ekonomska teorija Adama Smitha je upravičevala kopičenje bogastva, saj naj bi bogatenje posameznika povečevalo tudi skupno bogastvo.

Družbene krivice in revščina v času industrializacije so spodbudile socialni liberalizem, ki se je nagibal k bolj aktivnim državnim ukrepom.

V dvajsetem stoletju se je liberalizem uveljavil v liberalnih demokracijah, ki so postale svetovne sile. V ZDA se liberalizem povezuje z Rooseveltovo socialno državo, v Evropi pa bolj z omejeno državno vlado in prostotržno ekonomijo. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Liberalism#Liberal_economic_theory

[iii]   Neoliberalizem je nastal v tridesetih letih dvajsetega stoletja v želji, da bi se izognili krizam, v katere je pripeljala klasično-liberalna ekonomija. Namesto tega so predlagali tržno ekonomijo pod nadzorom močne države. Pozneje v osemdesetih se je neoliberalizem začel povezovati z Pinochetovim režimom v Čilu in je dobil negativne konotacije, začel je pomeniti tudi bolj radikalnen prostotržni kapitalizem (npr. Chikaška šola Miltona Friedmana). Ekonomska kriza v 70ih letih 20. stoletja je povzročila odmik od socialnega liberalizma h klasičnemu, posebej pod Margaret Thatcher v Veliki Britaniji in pod Ronaldom Reaganom v ZDA, katerih politike so znane kot neoliberalne. Danes se beseda neoliberalizem uporablja kot oznaka za politiko, ki podpira ekonomsko liberalizacijo, privatizacijo, prosti trg, odprte trge, deregulacijo in zmanjšanje javne porabe z namenom povečevanja pomena zasebnega sektorja. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Neoliberalism

[iv]  Ko-optacija, co-optation: Pojav, ko začne skupina na oblasti vključevati socialna in politična gibanja, ki ji nasprotujejo, zato da bi jih nevtralizirala. Vir: Co-Optation, Patrick G. Coy, http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1002/9780470674871.wbespm054/abstract

 

Deli članek
,