Prispevek društva Iskra na javni tribuni Za dostojno delo dne, 26. marec, v Kino Šiška v organizaciji Gibanja za dostojno delo in socialno družbo
Prekarno delo je simptom razvoja trga dela, kateremu je podvržena v glavnem mlada generacija, čedalje bolj pa tudi starejše oziroma vsi, ki ponovno vstopajo na trg dela. Tukaj gre za sistemski problem, ki ga je povzročila transformacija kapitalizma v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, situacija pa se je s krizo 2008 samo še poslabšala. Pojavilo se je vse več prekarnih oz. atipičnih oblik dela – študentsko, agencijsko delo, espeji, avtorske pogodbe itd., ki so nestabilne, negotove ter slabo plačane oblike zaposlitve in delavcem/kam omogočajo le šibko socialno varnost.
Večinoma se pojavljajo med socialno ranljivimi družbenimi skupinami, ki so tako še dodatno potisnjene na socialno dno. Prav tako pa se je sočasno spreminjal tudi sistem socialnih transferjev v smeri manjšanja podeljenih sredstev. Tako nas je vse več potisnjenih v prekarizacijo preko prisilnih samozaposlitev in podjemnih pogodb. Takšna situacija mladim generacijam delavk in delavcev onemogoča materialno stabilnost, povečuje negotovost in jih posledično potiska v ekonomsko vse bolj podrejen in odvisen družbeni položaj. Hkrati pa vpliva prekarno delo tudi širše na življenja posameznikov, saj onemogoča kakršnokoli dolgoročno planiranje in urejanje življenjske situacije, osamosvojitev, načrtovanje družine, prostega časa …
Prekarizacija obenem praktično onemogoča sindikalno organiziranje, kar pa pomeni, da prekariziran delavski razred v določenih sferah nima niti osnovne možnosti, da bi se kolektivno pogajal za svoje pravice. Prav tako znotraj njega ni homogenosti, niti občutka, da se težave seštevajo, ker se delavci smatrajo za konkurente in ne kot enoten subjekt. To slabi tudi moč tradicionalnega sindikalnega organiziranja in tako postavlja delavce v veliko slabšo pozicijo napram kapitalu.
Del prekarnih zaposlitev predstavlja tudi študentsko delo, ki je posredovano s strani zasebnih ponudnikov. Prvotno mišljeno kot občasno in začasno delo študentov in študentk, je to preraslo v eno izmed bolj izkoriščanih oblik “zaposlitve” na trgu dela. Podatki kažejo, da je od vseh zaposlitev preko študentske napotnice kar 30 – 40 % takih, ki ustrezajo rednemu delovnemu razmerju. S celovito prenovo trga dela in novim načinom urejanja, ki bi ukinil zasebne posredovalce dela ter uvedel posredovanje dela centralizirano (recimo preko zavoda za zaposlovanje), bi bilo šele mogoče te nekonsistentnosti in nepravilnosti urediti.
Velik problem pri trenutni ureditvi predstavlja tudi podhranjenost inšpekcijskih služb in njihova posledična neučinkovitost. Dokler ne bo poskrbljeno za sredstva, s katerimi se bo v praksi uvajalo delovno zakonodajo, je čisto vseeno, kaj piše na papirju.
Med prekarnim delavskim razredom so še posebej ogrožene ženske, ki so statistično dodatno podvržene prekarizaciji in izrinjanju iz trga dela. To vodi v večjo odvisnost od partnerja, ženske potiska nazaj v sfero reproduktivnega in neformalnega dela znotraj skrbstvenih opravil. Dolgoročno to vodi v večjo revščino žensk, namreč dokler je plačna razlika v Sloveniji približno 9%, se ta pri pokojninski vrzeli poveča kar na 40%.
Nujno je, da se borimo proti normalizaciji vseh atipičnih in prekarnih oblik delovnih razmerij, ki slabijo trg dela in spravljajo delavce v še bolj podrejen položaj. Država mora prenehati spodbujati prekarizacijo z uvajanjem zakonodaje, ki gre na roko podjetjem, kot je Uber, saj s toleriranjem takšnih zaposlovalnih praks zbija vrednost delovni sili. Zavezati bi se morali h povečevanju moči delavcev, samoupravljanju, …