V Iskri ostro zavračamo predlog koncepta novega Zakona o visokem šolstvu (ZViS), ki ga je nedavno pripravilo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Zakon, kot ga predvidevajo pisci tega koncepta, bi močno škodil študentom, zaposlenim in univerzam kot avtonomnim javnim ustanovam. Če bi se ta koncept prelil v predlog zakona, lahko upravičeno trdimo, da bi to bil najbolj radikalen neoliberalen napad na slovensko visoko šolstvo doslej!

Ključni problem, s katerim se sooča visoko šolstvo, je njegovo financiranje. Kot so na javni razpravi 4.2. opozorili dekanje in dekani UL, so fakultete po več letih varčevalnih rezov izčrpale vse zaloge ter možnosti za optimizacijo in so na robu finančnega zloma. S finančnimi pritiski se že več let univerze sili, da se vedno bolj komercializirajo in preoblikujejo tako, da bodo bolj ugajale zahtevam trga in se podrejala interesom peščice lastnikov kapitala in vladajoči ideologiji. Financiranje je tako v samem jedru problema javnih univerz in nemogoče bo rešiti katerokoli drugo težavo, ne da bi ga zadovoljivo uredili. Koncept ZViS, ki naj bi napovedal rešitev tega stanja, le meče pesek v oči in ohranja status quo. Vlada očitno ne namerava izpolniti ključne zaveze iz Nacionalnega programa visokega šolstva (NPVŠ), tj. da bo visoko šolstvo do leta 2020 financirano s proračunskimi sredstvi v višini 2% BDP. S formulo, ki jo predpisuje koncept ZViS, bi tako do leta 2020 iz zdajšnjih 0,62% BDP v najboljšem primeru dosegli komaj 0,68% BDP. Ciljno raven 2% bi dosegli šele leta 2075! To pa je “lep” pogled na prihodnost. Namesto zadovoljivega financiranja ministrstvo uvaja številne načine, kako bodo lahko univerze z varčevalnimi ukrepi še bolj pritisnile navzdol, kar gre predvsem na račun degradacije pravic zaposlenih in študentov. Ministrstvo tudi še naprej ohranja javno subvencioniranje zasebnih visokošolskih zavodov, preko katerega se javni denar odteka v zasebne žepe. To bi bilo treba v celoti odpraviti, namesto tega pa se kot javno službo opredeljuje kar vse programe, ki so akreditirani pri NAKVIS. Neutemeljena in naključna je tudi formula za delitev sredstev med študijske programe. Izkušnje iz raziskovalne sfere kažejo, da poskusi ureditve tovrstnih vprašanj z avtomatiziranimi formulami vodijo do velikih anomalij.

Po konceptu zakona bi upravljanje visokošolskih zavodov izgledalo precej drugače. Rektorja, ki se ga je do sedaj volilo na splošnih volitvah, bi po novem izvolil le Senat na predlog izbirne komisije. To pomeni, da bi trenutni rektor lahko v praksi nastavljal naslednjega. Univerze bi dobile poslovnega direktorja, ki bi bil glavna vodstvena oseba, pri čemer bi bil rektor le še uradni zastopnik. To jasno kaže na težnjo v smeri korporativnega upravljanja visokošolskih zavodov in odpravljanja demokracije. Koncept predvideva tudi spremembo sestave Upravnega odbora. Ta bi po novem vseboval le tri predstavnike univerze, trije bi bili predstavniki ustanovitelja, torej vlade, en predstavnik lokalne skupnosti in dva predstavnika Gospodarske zbornice. Ni treba posebej poudarjati, da slednji delujejo zgolj v interesu zasebnih lastnikov kapitala. Visokošolski zavod bi imel tako v lastnem upravnem odboru manjšino, s čimer ne bi več mogli govoriti o njegovi avtonomiji. To se dogaja sočasno z izraženimi tendencami univerzitetne oblasti, da bi v upravnem odboru, v skladu s korporativnim modelom upravljanja, skoncentrirala večino moči. Tudi odločanje o vsebinskih vprašanjih, kar je bilo do sedaj v pristojnosti senata kot vrhovnega strokovnega organa, bi bilo v domeni upravnega odbora. Takšna ureditev bi močno ogrožala kakovost in strokovnost študija, saj bi na prvo mesto pri vodstvenih vprašanjih postavljala finančno vzdržnost in tržno zanimivost, ne pa stroke.

Kaj takšna korporativistična logika pomeni za zaposlene, lahko vidimo iz varčevalnega ukrepa, ki močno krha osnovno varnost in njihove pravice: osnutek namreč predlaga izstop iz sistema javnih uslužbencev. Sistem ureja plačne razrede glede na nazive, kar pomeni, da bi njegova opustitev imela za posledico neregulirano zniževanje plač večine in prekarizacijo zaposlenih. Lahko pa ta ukrep razumemo tudi kot začetek razgradnje sistema javnih uslužbencev nasploh. Namesto da bi ministrstvo v že zdaj alarmantnem deležu prekarnih zaposlitev videlo enega ključnih problemov, deluje ravno nasprotno. Prekarizacijo zaposlenih še poglablja z 19. predlogom koncepta, ki vse zaposlitve z izjemo rednih profesorjev veže na pogodbe za določen čas in razpise vsakih pet let. Hkrati bi se po novem zaposlenim lahko bistveno večalo obremenitve, saj zakon ne bi več odrejal normativov za pedagoge. Napovedanega povečanja obsega raziskovalnega dela v zaostrenih finančnih razmerah in neprestanem zniževanju stroškov dela ne bo nikakor možno doseči in ta služi le kot izgovor za ukrepe, ki bi v praksi vodili v drastično poslabšanje pogojev dela. To bi seveda vplivalo tudi na kakovost študija, saj je že sedaj število pedagogov na študenta bistveno manjše kot v primerljivih državah.

Predlog zakona pa udari tudi po študentih. Jasno namreč uvaja vavčerje – torej obvezno plačilo šolnin ob neuspešnem opravljanju študija. Vavčerji študiju določijo ceno, ga s tem iz splošne dobrine spremenijo v plačljivo storitev, ki jo začasno sicer še plača država, ponavadi pa so le prvi korak v procesu splošne uvedbe šolnin. Ukrep tudi stopnjuje pritisk na vse številčnejše socialno ogrožene študente. Kljub temu je ministrstvo v koncept pohvalno zapisalo: »Študij na javnih visokošolskih zavodih bo plačljiv le takrat, ko bo študent že enkrat izkoristil pravico do brezplačnega študija…”. Upamo, da se bo ministrstvo tega držalo in ne bo posegalo po modelu šolnin iz lanskega osnutka ZViS. Ta je predvideval delež vpisnih mest, ki bi bila a priori plačljiva. Študij mora ostati vsem dostopna brezplačna pravica. Vsakršno uvajanje šolnin ali neodpravljanje obstoječih oblik zaračunavanja za študij je nesprejemljivo.

Izpostavili smo le najbolj ključne problematike. Koncept ZViS vsebuje še številne druge nesprejemljive predloge, ki jih bo potrebno izpostaviti v obširnejši analizi. Koncept jasno kaže v smer neoliberalne razgradnje javnih storitev in osnovnih delavskih pravic zaposlenih. Njegov glavni moto je podreditev visokega šolstva gospodarstvu in vnos korporativne logike vanj. V Iskri ga zato v celoti zavračamo in zahtevamo, da se ga napiše od začetka, tokrat s popolnoma drugačnimi smernicami. Te naj temeljijo na vzpostavljanju zadostnega financiranja visokega šolstva s strani države, večji demokratizaciji in avtonomiji (akademski, ne menedžerski) ter zagotavljanju kakovostnega in vsem dostopnega študija!