Ozadja držav

Iz medijskih poročil je jasno, da je večji delež beguncev, ki prihajajo k nam, pred vojno bežečih Sircev. Hkrati že vsak vrabec čivka, da kljub vsemu niso vsi Sirci in da se mnogi le pretvarjajo za le-te, da bi pridobili azil.

Ta argument implicira, da so vsi tisti drugi, ki niso Sirci, le prevaranti, ki želijo izigrati sistem, hkrati pa popolnoma spregleda dejstvo, da so vse v beg pognale objektivne okoliščine, pa naj bo to vojna, suša ali do te mere nevzdržna gospodarska situacija, da preživetje odvisnih družinskih članov ni bilo več mogoče.

Večji delež prebežnikov prihaja iz Sirije, kjer je vojno stanje; Eritreje, ki je ena najbolj zatiralskih držav na svetu; Afganistana, ki je prežet z oboroženimi konflikti že več desetletij in za marsikoga ni varen, ter sahelskih držav, kjer divjajo vojne in pustoši suša. Preberite si več o posameznih državah, iz katerih prihajajo begunci.

 

AFGANISTAN

Trenutna vojna v Afganistanu je nadaljevanje konflikta, ki se je začel leta 1978. Vzpon talibanov, sovjetska intervencija v osemdesetih in nato še zahodna pod taktirko ZDA leta 2001 so iz države naredili stalno vojno območje, ki ni omejeno zgolj na posamezne dele in province. Bombni in strelski napadi so vsakomesečna stalnica, še posebej prizadeta pa so območja v osrednjem delu Afganistana. Dolgoletni vojaški spopadi so zadušili gospodarski razvoj države, ki je za mnoge Afganistance postala popolnoma neperspektivna za dostojno življenje.

 

ERITREJA

Eritreja je ena najrevnejših in najbolj avtoritarnih držav na svetu. Po bruto-domačem proizvodu na prebivalca se uvršča med zadnjih deset držav na svetu; po indeksu človeškega razvoja, ki meri dohodek, pričakovano življenjsko dobo in izobrazbo, je šesta najslabša na svetu; po svobodi tiska pa je najnesvobodnejša država, uvršča se celo slabše kot Severna Koreja.

 

IRAK

Vojna v Iraku polni vsebino medijev že od leta 2003 naprej, ko je koalicija držav pod vodstvom ZDA napadla in okupirala državo s ciljem dokončno vreči režim Sadama Husseina in prestrukturirati državo v smer, ki bo bolj odgovarjala interesom Zahoda. Politični vakuum, ki je nastal po padcu Sadamovega režima, so zapolnila številna gibanja; na severu se je okrepilo kurdsko avtonomistično gibanje, ki uživa mednarodno podporo (predvsem na zahodu), v preostalem delu države pa so se začeli frakcijski spopadi med različnimi milicami.

Spomladi leta 2014 se je v državi okrepila salafistična skupina ‘’Islamska država Sirije in Iraka’’, znana kot ISIL/ISIS/IS, ki je v ofenzivi zavzela velik osrednji in zahodni del države.

 

LIBIJA

Libija de facto ni enotna država. Razpadati je začela po arabski pomladi, ki je odnesla dolgoletnega samodržca Moamerja Al-Gadafija. Danes je razdeljena med več nasprotujočih si milic. Vzhod države nadzirajo sekularne sile, zahod je pod oblastjo islamističnih sil, manjša območja nadzirajo tudi t. i. Islamska država, Tuaregi in samostojne lokalne milice.

Milice so s svojimi interesi zatrle ideale arabske pomladi in pognale mnoge Libijce v beg. Prav tako so pognale v beg mnoge državljane Podsaharske Afrike, ki so pred revolucijo delali v Libiji. Libija, država bogata z nafto, z relativno dobrim življenjskim standardom (glede na države južno od nje) in velikimi infrastrukturnimi projekti, je namreč za mnoge Afričane omogočala priložnosti za delo v gradbeništvu, domačih delih in ostalih panogah. Po izbruhu revolucije so se začeli pogromi proti tem priseljencem pod pretvezo, da gre za Gadafijeve plačance.

 

NIGERIJA

Nigerija je s 182 milijoni prebivalcev najštevilčnejša afriška država. Je vzorčni primer pojava tako imenovane Nizozemske bolezni, ki opisuje stanje, ko naravno bogastvo (v primeru Nigerije nafta) rezultira v konfliktu in pojavu kapitalsko-kriminalnih mrež, ne pa v priložnostih za razvoj. V delti reke Niger se nadaljuje konflikt, v zadnjih letih pa se je vojna razplamtela tudi na severu države, kjer se vladna vojska spopada s skupino Boko Haram.

Srž nigerijskih težav so naftne zaloge, ki so druge največje v Afriki in desete največje na svetu. Vse se nahajajo na jugu države, v delti reke Niger. Represivna vojaška oblast, kraja nafte preko velikih korupcijskih shem, onesnaženje lokalnega okolja s strani naftnih podjetij in ekonomska zapostavljenost prebivalcev tega območja je v 90-ih letih sprožila konflikt. Ta se z nižjo intenziteto nadaljuje še danes, prav tako se nadaljujeta korupcija (lansko leto naj bi iz državne blagajne izginilo do 20 milijard naftnih prihodkov) in onesnaževanje okolja, krivda za slednje pa je, kljub odgovornosti naftnih podjetij za zagotavljanje varnosti in okoljske ustreznosti svoje infrastrukture, povečini pripisana kraji nafte iz naftovodov s strani obubožanega prebivalstva.

Tisti prihodki od nafte, ki ostanejo v državni blagajni, pa ne prikapljajo do prebivalcev bolj sušnega in gospodarsko odrinjenega severnega dela države. To je, v povezavi z represijo državnih organov, pripeljalo do porasta skupin, kakršna je Boko Haram, ki so v zadnjih letih sprožile vojno z državnimi oblastmi. Lokalno prebivalstvo je ujeto med obe strani, dodatno pa njihovo življenje otežuje tudi dezertifikacija okolja na sahelskem severu države.

 

NIGER, MALI

Niger in Mali se nahajata na območju Sahare in Sahela, kjer življenje otežujeta suho podnebje in širjenje puščave. Na območju Sahela se vsako leto izsuši približno 2.500 hektarov zemlje – za približno površino Luxemburga – in tamkajšnje ljudi pošlje v iskanje možnosti za preživetje.

Državi se soočata tudi z etničnim konfliktom, ki je posledica arbitrarno zarisanih meja. Na bolj rodovitnem jugu živijo pripadniki afriških plemen, na puščavskem severu pa Tuaregi, ki so družbeno, politično in ekonomsko odrinjeni na obrobje. Etnični konflikt, ki ima sicer dolgo zgodovino, se je okrepil po revoluciji v Libiji, ki je mnoge tam živeče Tuarege pognala v beg. Večinoma so se vrnili v svoje domače kraje v Nigru in Maliju, kjer so, navajeni na udobnejše življenje v Libiji in soočeni z revščino doma, sprožili upor z zahtevo po ustanovitvi svoje države. Vojno so izkoristile tudi islamistične skupine in čeprav je danes intenzivnost spopadov v primerjavi s tistimi v Siriji, Libiji ali Iraku nizka, sta državi za marsikoga vse prej kot varni.

 

PAKISTAN

Pakistan je država, ki je prežeta z različnimi, drug od drugega ločenimi konflikti, ki vsak na svoj način rušijo notranjo nestabilnost. Država sicer uradno ni v vojni z nikomer, a so nekateri deli zaradi neprestanih spopadov oboroženih milic z vladnimi silami dejansko vojna območja. Najbolj problematična so t. i. ‘’Plemenska območja pod zvezno upravo’’ na severozahodu Pakistana, kjer meji na Afganistan. Gorati teren nudi strateško zatočišče talibanskim uporniškim skupinam in otežuje vladnim silam, da bi vzpostavile učinkovit nadzor. Na severovzhodu države ob meji z Indijo je območje Jammu in Kašmir, ki že od ustanovitve Pakistana leta 1947 velja za krizno območje s periodičnimi čezmejnimi spopadi. Približno istočasno, torej od nastanka države naprej, je problematična provinca Baludžistan na jugozahodu, kjer so močno razvita lokalna nacionalistična gibanja, zaradi česar prihaja do občasnih konfliktov s policijo in vojsko.

Omenjeni konflikti so močan destabilizacijski faktor, ki pripomore k visoki stopnji kriminala. Pogoste so ugrabitve in organizirani strelski napadi, ki so še posebej pereči na jugu države v največjem pakistanskem mestu Karači. Na primeru Pakistana postane stroga ločitev pribežnikov na ‘’begunce’’ in t. i. ‘’ekonomske migrante’’ problematična, saj so oboroženi spopadi in splošna brezperspektivnost v državi tesno prepleteni in pogojeni drug z drugim.

 

SIRIJA

Sirija je do leta 2011 veljala za dokaj stabilno in gospodarsko relativno dobro razvito državo, ki pa ji je že dolgo vladala politična dinastija Al-Asad s predsednikom Bašarjem Al-Asadom na čelu.

Konflikt, ki se je zečel zgodaj spomladi v sklopu t. i. ‘’arabskih pomladi’’, je kmalu zatem prerasel v državljansko vojno. Iz opozicijskih protestov se je razvila oborožena vstaja proti vladi predsednika Al-Asada, vendar se je zaradi neenotnosti opozicije kmalu formiralo več frakcij in paravojaških enot, ki so se borile tako proti vladnim silam kot tudi med sabo. Na severu države je nadzor nad ozemljem prevzela lokalna kurdska samoobrambna iniciativa za zaščito ozemlja pred vpadi sovražnih milic. Pomemben pečat je vojni dodala islamistična skupina Islamska država (ISIS), ki je v prvi polovici leta 2014 z bliskovito ofenzivo zavzela velik del zahodnega Iraka in se nato okrepila tudi v Siriji.

Danes, razen v obalnih mestih, divja vojna v večinskem delu države. Urbana središča, kot npr. Damask, Homs, Aleppo in Deraa, so stalna prizorišča strelskih napadov, bombardiranj in večjih ofenziv. Vojna je uničila ogromno kulturne dediščine, med drugim staro mestno jedro v Aleppu in Palmiri.

Sirska mesta so polna beguncev iz manjših krajev, ki so zaradi opustošenja podeželja izgubili domove ali pa so zanje in za njihove družine razmere postale prenevarne. Nekaj njih se odloči tvegati in odpravijo se čez meje …

 

SOMALIJA

Kljub bornemu poročanju v medijih v zadnjem času Somalijo še vedno pesti državljanska vojna. Ta se je začela konec 80-ih let prejšnjega stoletja, ko so plemenske milice začele upor proti vojaški hunti. Posredovale so sile Združenih narodov, ki pa so se zaradi velikega števila žrtev v sredini 90-ih let umaknile iz države. Po dobrem desetletju konflikta je oblast v večjem delu države prevzela zmerno islamistična skupina Unija islamskih sodišč. Ta je bila premagana z etiopsko invazijo leta 2006 ob podpori ZDA.

Sledeči vakuum je zapolnila skupina Al-Šabab, ki sledi ekstremnejši interpretaciji islama. V zadnjih letih je s strani Združenih narodov podprta oblast sicer uspela iz primeža te skupine iztrgati glavno mesto Mogadiš in mnoge druge dele države, a bombni in strelski napadi so še vedno stalnica tudi v relativno dobro varovanih vladnih predelih glavnega mesta, nadzor nad podeželjem pa je v najboljšem primeru šibak.