Osvobodilno gibanje beguncev

Običajen govor o begunski krizi je po popačeni terminologiji mogoče razdeliti na levega in na desnega. Prvi govori o humanitarni katastrofi, nehumanem odzivu držav trdnjave Evrope, o imperialnih vojnah za naravne vire in geopolitičnih manipulacijah. Drugi straši z invazijo tujcev, nam pripoveduje o omejenih resursih, finančni ter fiskalni krizi, o suverenosti nacionalnih držav in spoštovanju mejnih režimov, reda ter miru. Obe pripovedi gradita na popolnoma drugačni viziji sveta in orodjih za gradnjo zaželene prihodnosti; vendar pa obe poziciji druži enotno umanjkanje ključnega akterja celotne situacije. Begunk in beguncev.

Obe poziciji tako temeljita na popolni dehumanizaciji in popredmetenju ključnega predmeta njunega govora. Če na levi govori(mo) o pomoči potrebnih, desnica vrača z rasističnim esencializmom nemogoče integracije barbarov z globalnega juga. Obe poziciji pa beguncev ne dojemata kot svobodnih akterjev, kot subjektov lastne zgodovine in usode. Dojemata jih kot objekt pomoči ali grožnje, namesto da bi njihov beg prepoznali kot orodje boja, avtonomije in svobode. Bega beguncev tako ne smemo razumeti zgolj kot (nujen) odziv na strukturne pogoje imperialnega uničenja ali producirane nerazvitosti na periferiji globalnega kapitalizma, ampak kot svobodno (ter pogumno!) izbiro, kot reafirmacijo lastne avtonomije in potrditev lastne subjektivnosti. Kot delanje lastne zgodovine, vendar v pogojih, ki si jih niso sami izbrali.

Celotno zgodovino kapitalizma je mogoče misliti prek omejevanja svobode gibanja. V jedru kapitalistične konstrukcije je lik delavca, ki se svobodno prodaja na trgu delovne sile, kar predpostavlja mobilnost delovne sile. Že ta osnovna predpostavka delovanja trga delovne sile je nabita s protislovjem prisile in svobode. Na eni strani je delavce v beg pognalo ograjevanje skupnega ter posledična izguba avtonomije (s tem pa odvisnost od prodaje delovne sile), a na drugi strani je beg od priklenjenosti na zemljiško posest fevdalnega gospoda mogoče dojeti kot dejanje afirmacije lastne svobode. Hkrati s tem problematičnim vznikom svobodne delavke pa so se razvijala tudi orodja ponovnega lovljenja in discipliniranja gibanja. Hkrati z razvezo od skupnosti je vznikala teritorialno zamejena nacionalna država, svobodo od zemlje pa je nadomestila odvisnost od tovarne. Kapitalizem tako zaznamuje protislovje potrebe po svobodi gibanja in hkrati nujnost omejevanja le-te.

Celotno konstrukcijo oblasti si je tako mogoče zamisliti kot odziv na svobodo ter avtonomijo subjektov lastne zgodovine. Oblast vedno zaostaja za inovativnostjo in kreativnostjo svobode, vedno lovi in dohaja tiste, ki bežijo pred njeno disciplino. Oblastne institucije in mehanizmi so tako odziv na svobodo gibanja tistih, ki ne pristajajo na obstoječa razmerja. Mejni režimi na mejah trdnjave Evrope so se razvijali kot odziv na pogumna dejanja bega in afirmacije avtonomije migracij. Mejni režimi so orodja discipliniranja delovne sile, ki jo priklenejo na določen teritorij, medtem ko kapitalu omogočajo, da se svobodno podi po zemeljski obli. Iz te fiksnosti in omejenega prostora gibanja izvira nemoč dela napram kapitalu. Mobilnosti kapitala se lahko zato zoperstavijo le tisti, ki svobodo gibanja vzamejo zares in jo udejanijo tudi v praksi.

Ravno takšno osvobodilno gibanje pa so begunci in begunke, ki so zrušili meje med globalnim severom in globalnim jugom. Njihova kolektivna moč je povzročila padec meja, ki so se še pred nekaj meseci zdele neprodušno zaprte. Vrata trdnjave niso odprli sočutni voditelji, ampak jih je sunkovito odrinilo mednarodno gibanje beguncev. Sedaj se mejni režimi prilagajajo potrebam in željam tistih, ki odločno zahtevajo svobodo gibanja, dostojanstvo in odvzete pravice. Evropa se tako ne sooča le s posledicami lastnega razvoja, ki je zgrajen na brutalnem izkoriščanju globalne periferije, ampak se ji sedaj zoperstavlja gibanje, ki na poti do lastne svobode ne priznava meja. Begunke nas tako opozarjajo: če kapital, izkoriščanje in uničenje ne poznajo meja, potem jih tudi solidarnost, pravice in delo ne smejo priznavati.

Beg beguncev moramo tako razumeti kot orodje boja za boljšo prihodnost in boljši svet. Je način zavračanja statusa ničeta zgodovine, katerega življenje je brutalno izkoriščanje, smrt pa zgolj opomba v veličastni zgodovini globalnega kapitalizma. Je praksa izstavljanja računa tistim, ki živijo na račun bede kapitalistične periferije. Je orožje soočanja z uničenjem, katerega po nujnosti proizvaja neenak razvoj kapitalizma, ki na eni strani kopiči bogastvo, na drugi pa revščino. Le tisti, ki ne priznavajo obstoječega sveta, so sposobni zgraditi drugačnega.

Izhajajoč iz takšnega pogleda na t. i. “begunsko krizo” se je potrebno naučiti prepoznati in ceniti zmage, ki jih dosega gibanje izkoriščanih. Odločnost in pogum beguncev sta porušila meje in državne organe prisilila v prilagajanje mejnih režimov njihovim potrebam. Meje prebijajo z gladovnimi stavkami, spopadi s policijo, plezanjem čez ograje in blokiranjem avtocest. Ključno orožje je afirmacija svobode gibanja, kajti ko se zapre ena pot, s kolektivnimi močmi poiščejo drugo. Kot odziv na radostno avtonomijo migracij so po celotni Evropi vzniknili dobro organizirani kolektivi solidarnosti in podpore, ki so jih begunci in begunke prebudili iz ravnodušja in cinizma. V Evropski uniji vznika nova internacionalna civilna družba, katere konstrukcija temelji na zoperstavljanju obstoječim režimom oblasti in afirmaciji svobode gibanja.

Meje trdnjave Evrope so (vsaj začasno) padle. Porušili so jih naši ljudje, ki od nas ne zahtevajo pomoči, ampak podporo v boju. Vojska in ograda na mejah sta znamenji obupa oblasti, ki mora omejiti svobodo gibanja z nasiljem in disciplino. Je histeričen odziv na avtonomijo migracij, ki se zoperstavlja mobilnosti kapitala. Hkrati pa je podoba brutalnosti oblasti, ko se ji zoperstavi odločno gibanje za boljše življenje. Režimu reafirmacije meja prek njihove militarizacije se lahko zoperstavimo le s ponovitvijo geste beguncev. Z odločnim in pogumnim uporom obstoječemu stanju stvari na vseh frontah. Osvobodilno gibanje beguncev in begunk nam že kaže pot.

 

Dobrodošle soborke in soborci za boljši svet!