Preden se lotimo komentiranja izhodišč, zgolj postavitev osnovnih okvirov, znotraj katerih razmišljamo o visokem šolstvu in univerzi. Za začetek bi poudarili, da glede na dogajanje v visokem šolstvu v zadnjih letih ter obupno slab zadnji celovit zakonski predlog (Pikalov ZViS-1 leta 2014), proti kateremu smo takrat, ob podpori civilne družbe, protestirali skupaj z več kot 2000 študenti/kami in profesorji/icami, pričakujemo ambiciozen nov zakon, ki bo jasno določil smer, v katero se bo razvijalo visoko šolstvo v Sloveniji.

Izhajamo iz prepričanja, da vloga univerze v družbi ne sme biti zgolj sprejemanje in nekritična reprodukcija obstoječih družbenih razmerij, ampak mora le-ta preizpraševati in na tej podlagi tudi misliti ter udejanjati drugačne, emancipatorne prakse, ki bi ustrezale “duhovnemu, socialnemu, umetniškemu, kulturnemu in ekonomskemu razvoju skupnosti”, kot je zapisano v izhodiščih ministrstva. Namesto tega univerzo (ne zgolj v Sloveniji) čedalje bolj zaznamujejo nekritičnost, prilagajanje obstoječim razmeram in tudi razne afere (pri nas npr. astronomski honorarji akademske “elite”, mobing in spolno nadlegovanje na Univerzi v Mariboru, zaposlitvene anomalije itd.).

1. Poslanstvo in status javnih visokošolskih zavodov

Visokošolski zavodi so avtonomne institucije. Pri opravljanju svoje visokošolske dejavnosti gre pri njih v prvi vrsti za prenos, preizpraševanje in produkcijo vednosti. Ob tem posamezni visokošolski zavodi niso tiste institucije, ki bi morale skrbeti, da so posamezni udeleženci izobraževalnega procesa zaposljivi v skladu s trenutnimi trendi v gospodarstvu.

MIZŠ od javnih visokošolskih zavodov pričakuje, da bodo izvajalci javne službe, avtonomne kulturne institucije in tržno usmerjena korporativna podjetja. Težko si je predstavljati, da bi lahko to trojico ciljev, opredeljenih v pravnih okvirih, izpolnjevali sočasno z zagotavljanjem “odličnega” in “kakovostnega” poučevanja in raziskovanja za grajenje znanstvene skupnosti in akademske svobode.

Ob teh prvotno naštetih ciljih visokošolskih zavodov se nam zdi smiselno, da se v sferi izvajanja visokošolske dejavnosti kot osnovni kriterij oziroma temeljni standard opredeli zaposlovanje za nedoločen čas in odstotek – ne natančno število, kot je predvideno v izhodišču – redno zaposlenih ter da se odpravi plačne anomalije pri zaposlovanju novih visokošolskih delavcev/k.

Ob razločevanju visokošolskega in univerzitetnega študija na prvi stopnji je potrebno natančno razmejiti stroške poučevanja in raziskovanja tistih, ki spadajo v domeno javne službe, in drugih, ki spadajo v domeno tržne dejavnosti. Javne ustanove ne smejo služiti zasebnim institucijam in tako visokošolski zavodi ne smejo postati institucije, na katere se bo prelagalo stroške kapitalistično vodenega gospodarskega sektorja v panogah, kjer mu primanjkuje infrastrukture za raziskovanje in povečevanje industrijske produktivnosti. V tem pogledu se mehanizmi institucionalnega sodelovanja ne opredeljujejo dovolj natančno za univerzo, saj je le posredno omenjeno, da naj bi sodelovanje z gospodarstvom veljalo le na visokošolskih študijskih programih. Obstaja skrb, da se bo prej omenjeno prelaganje stroškov raziskovanja preneslo na visokošolske in univerzitetne študijske programe, kar za nas ne bi bilo sprejemljivo.

2. Javna služba v visokem šolstvu

Določitev javne službe v visokem šolstvu mora izhajati iz opredelitve znanja kot javne dobrine, ki je pod enakimi pogoji dostopna vsem državljanom z ozirom na vključevanje nedržavljanov (glej točko o internacionalizaciji), izobraževanja kot dejavnosti, ki je po ustavi posebna odgovornost države, in univerze kot mesta ustvarjanja in posredovanja vednosti. Proračunsko financirana javna služba naj vključuje akreditirane študijske programe na vseh treh bolonjskih stopnjah, s tem povezano temeljno znanstveno raziskovanje in umetniško ustvarjanje ter ustrezne podporne dejavnosti, kot so strokovne službe, knjižnice, informacijski sistemi, laboratoriji itn.

Študij v okviru javne službe naj bo brezplačen na vseh treh stopnjah za neomejeno število študijskih let in kadarkoli v življenju, torej tudi kot vzporedni in zaporedni študij; status študenta, na katerega se vežejo socialne pravice študentov, pa naj bo časovno omejen na n+1 let na vsaki stopnji študija, kjer n predstavlja število let trajanja posamezne stopnje študija (t.j. 3 leta na dodiplomskem, 2 leti na podiplomskem in 3 leta na doktorskem študiju), +1 pa dodatno leto absolventskega staža.

Ministrstvo v svojih izhodiščih zelo na široko opredeli javno službo, poudarek pa da predvsem na pravico do opravljanja tržne dejavnosti. V tem kontekstu lahko razumemo tudi dejstvo, da aktualna različica izhodišč ne vsebuje nikakršnega določila, da naj zakon opredeli način nadzor nad izvajanjem javne službe. Problemi zaradi komercializacije dejavnosti tako na videz ne bi več obstajali, saj bi izvajalci dejavnosti regulirali in nadzirali sami sebe, zunanji nadzorniki pa bi imeli še manj pristojnosti.

3. Avtonomija javnih visokošolskih zavodov

Pri zagotavljanju avtonomije visokošolskih zavodov je najpomembnejše zagotoviti stabilno financiranje visokošolskih zavodov in odpravljanje zaposlitvenih anomalij v visokem šolstvu. Dokler se ne izpolnita ta dva osnovna kriterija, je brezpredmetno govoriti o avtonomiji na drugih področjih organiziranja visokega šolstva, saj zaradi nestabilnega financiranja in zaposlitvenih anomalij trpi študijski proces.

Akademska svoboda na področju opuščanja in sprejemanja študijskih programov je dobrodošla, v kolikor se ta podredi grajenju znanstvene skupnosti, ki bo notranje oblikovala svoje kriterije pri oblikovanju študijskih programov. Pri tem se je potrebno zavedati, da akademska oz. znanstvena skupnost ni egalitarna, pač pa izrazito hierarhična. Zaradi tega lahko pride do kopičenja moči v rokah posameznikov, samovolje in podobnih problemov, univerze pa ostanejo konservativne ustanove. V takih okoliščinah zagovarjanje avtonomije lahko izpade kot nekritična zaščitniškost do oblastnih posameznikov, vsekakor pa se težav ne more rešiti z nadaljnjim uvajanjem tržnih mehanizmov v visoko šolstvo in izstopom iz enotnega plačnega sistema.

Iz izhodišč ministrstva je nejasno, kakšne cilje in kriterije bodo morali zasledovati visokošolski zavodi v partnerskem odnosu do države, ki v drugih točkah predvideva prilagajanje oziroma celo podrejanje gospodarstvu, vzpostavitev t.i. podpornih centrov pa sploh lahko razumemo kot uvajanje spornih tržnih mehanizmov. Avtonomija pri urejanju plač in prenos tega področja iz kolektivne pogodbe dejavnosti v zavodski socialni dialog jasno vodi k izločitvi visokega šolstva iz enotnega plačnega sistema v javnem sektorju. Ministrstvo s tem samo zanika vrednote, ki jih je kot vodilo postavilo v svojih izhodiščih.

4. Etika

Cinično se nam zdi pisanje ministrstva o etiki, medtem ko molčijo in ne ukrepajo ob raznih aferah na univerzah. Integriteta v visokem šolstvu se ne bo izboljšala z novimi komisijami, etična načela je treba predvsem uveljavljati v praksi, ob konkretnih situacijah. Pisanje o tem in ustanavljanje novih komisij ni korak v pravo smer, v kolikor se pred tem ali sočasno ne zmore tudi jasno in odločno obsoditi oziroma sankcionirati neetičnega in pogosto celo kaznivega (npr. mobing in spolno nadlegovanje na Univerzi v Mariboru) ravnanja na univerzah.

Namesto zunanjih institucij ali komisij je treba določiti jasna vodila in standarde akademske skupnosti, ki bi morala ustrezno zaznavati in sankcionirati kršitve. Ob tem se moramo zavedati, da univerze niso egalitarne institucije, ki bi upoštevale meritokratske kriterije in v katerih bi imeli vsi enake možnosti, ampak gre za hierarhične institucije, kjer so nekateri zaposleni v ranljivejšem položaju in tako izpostavljeni osebni nadvladi drugih.

5. Financiranje

Zakon naj zagotovi stabilno financiranje visokošolske javne službe na vseh treh stopnjah študija. Študij v okviru javne službe naj bo brezplačen na vseh treh stopnjah za neomejeno število študijskih let in kadarkoli v življenju, torej tudi kot vzporedni in zaporedni študij; status študenta, na katerega se vežejo socialne pravice študentov, pa naj bo časovno omejen na n+1 let na vsaki stopnji.

Izhodišča na področju doktorskega študija še vedno ne predvidevajo celovite in sistemske rešitve financiranja, kljub temu da obljubljajo ureditev sofinanciranja. Harmonizacija shem sofinanciranja pa vendarle ni enako kot dosledna in sistematična ureditev področja. Doktorski študij ne more biti dokončno urejen, dokler ne bo opredeljen kot del javne službe, ne pa popoldanska dejavnost, ki jo profesorji opravljajo poleg siceršnjih obveznosti.

Zagotovljen reden vir financiranja in preoblikovanje doktorskega študija kot dela javne službe, ki se opravlja na univerzi, bi bistveno prispevala k stabilnosti in kakovosti ter s tem izboljšala pogoje tako za študente kot pedagoške delavce.

Ob tem je nujna odprava šolnin: ta bi omogočila, da kriterij za vpis na doktorski študij ne bi več bil denar, temveč kandidatovo znanje in sposobnosti, s čimer bi vzpostavili pogoje za odličnost na najvišji stopnji izobraževalnega procesa.  Prekinitev sofinanciranja doktorskega študija je pripomogla k upadu vpisa predvsem na fakultetah, kjer institut mladega raziskovalca ni uveljavljen. Reorganizacija sistema štipendiranja je tako naslednji korak k ureditvi doktorskega študija. Študentje, ki niso plačani za svoje raziskovalno delo, pogosto delajo, doktorski študij, med katerim naj bi študent odkrival izvirne prispevke k znanosti, pa postane popoldanska dejavnost. To potrjuje tudi veliko število prošenj za podaljšanje študija, saj je žongliranje z delom in raziskovanjem enostavno prezahtevno.

6. Struktura študija

Pri “interakciji z družbenim in gospodarskim okoljem” se zdi, da bodo zahteve kapitalistično vodenega gospodarstva še naprej imele večjo težo kot potrebe širše družbe oziroma skupnosti. Sledeč definiciji, ki smo jo artikulirali v prvi in drugi točki, ima produkcija vednosti svoj smoter tudi zunaj delovnega procesa. Zato se nam zdi prilagajanje trenutni “zaposljivosti diplomantov” in stanju na trgu delovne sile napačen pristop za določanje števila vpisnih mest in akreditiranih programov.

Zakonsko izhodišče zaostruje vpisne pogoje in vsebuje tendenco po omejevanju dostopnosti študija študentom za vpis na želen študijski program ter se umika od množičnega in splošno dostopnega študija. Trenutna selekcija se ob obstoječih pogojih za vpis v izbran študijski program izvaja predvsem znotraj samega časa trajanja študija, tako je selekcija trenutno tudi stvar vsebine posameznega študija, ki jo določi posamezna znanstvena disciplina. Vsebina študijskih programov je na terciarnem izobraževanju stvar posamezne znanosti in njene zmožnosti, da si postavlja meje ter s tem tudi refleksivnost o svojem disciplinarnem polju, v katerem deluje. Na podlagi tega se lahko potem skozi vsebino posameznih predmetov opravi selekcija študentov in postavi meje, zato je smiselno, da se v zakonu točneje določi, kaj pomeni dikcija v tretji točki, ki se nanaša na to šesto točko, in sicer “samostojen izbor pri vpisu študentov”.

7. Dostopnost in vključenost

Nejasno je, kaj je mišljeno z “razvojem različnih inovativnih oblik izobraževanja”, je pa simptomatično – v skladu z zgoraj omenjenim prilagajanjem/podrejanjem kapitalističnemu gospodarstvu – da se uporablja iste formulacije in zahteve po učinkovitosti ter fleksibilnosti, ki se od naše generacije oziroma delavcev/k nasploh čedalje bolj pričakujeta na trgu delovne sile.

Ob razvoju specifične vednosti, ki jo pridobijo posamezni študentje na svojem izbranem študijskem programu, menimo, da je potrebno zagotoviti boljši prehod med posameznimi študijskimi programi in tako razvijati multi-disciplinarno izobraževanje, ki ne bo zgolj, kot se v več točkah ponavlja, povezovanje z gospodarskim sektorjem. Podpiramo kombiniranje različnih znanj in povezovanja različnih smeri študija, kar naj se zagotovi tudi z možnostjo vzporednega in zaporednega študija.

8. Socialna dimenzija

Loči naj se možnost za študij, ki naj bo na vseh treh stopnjah pod enakimi pogoji dostopen vsem državljanom – t.j. brez šolnin, ob nižjih stroških študija, izboljšanju štipendijske politike, omogočeno naj bo dostopno bivanje v kraju študija in ob študentskem delu, ki ne sme služiti kot socialni korektiv – od socialnih pravic, ki izhajajo iz statusa študenta in naj bodo omejene na n+1 let na vsaki stopnji študija.

“Poudarjena bo skrb za zdrav življenjski slog študentov in zaposlenih. Visokošolske institucije bodo spodbujene za uvedbo športne vzgoje kot obveznega ali izbirnega predmeta v študijskih programih.”

Poudarjati zdrav življenjski slog in se pri tem zamejiti na športno vzgojo ali zdravo prehrano (kot to rade počnejo uradne študentske organizacije – ŠOS in njegove organizacijske oblike) znova kaže na precej omejeno razumevanje težav, s katerimi se srečujemo študenti/ke.

Za izboljšanje našega psihičnega in posledično fizičnega zdravja bi storili veliko več z občutnim izboljšanjem štipendijske politike, nižanjem stroškov, povezanih s študijem (vpisnine, digitalizacija gradiv namesto stroškov kopiranja), dostopnosti bivanja in ureditvijo razmer na trgu dela (tako pri študentskem delu kot kasneje, ko nas večinoma čakajo prekarne zaposlitve ali brezposelnost, kar tekom študija povzroča nemalo skrbi in stresa).

O tem, kako na naše počutje vplivajo drago plačane in nekvalitetne vladne študije o viziji Slovenije leta 2050 ter hkratna neučinkovitost mladinske politike, pa ne bi izgubljali besed.

9. Kakovost

“Določitev temeljev za spodbujanje kulture kakovosti in tesnejšo povezavo med poučevanjem, učenjem in raziskovanjem na vseh stopnjah študija ter spodbujanje VŠZ, visokošolskih učiteljev in študentov h krepitvi dejavnosti, ki razvijajo ustvarjalnost, inovativnost in podjetnost.”

Kriteriji, ki so v izhodiščih zakona navedeni na področju zagotavljanja kakovosti, so problematični na več točkah, vsi pa izražajo določeno tendenco k poenotenju študijskih programov na ravni, kjer bi morali ti v drugih točkah opredeljenem “partnerskem odnosu” do države izpolnjevati določene pogoje za zagotovitev kakovosti. Večina študijskih programov je v svoji vsebini naravnana na prevpraševanje vednosti in produciranju le-te, zato so razni kriteriji, kot so ustvarjalnost, podjetnost in inovativnost, problematični, če se z njimi misli spodbujati zaposlovanje študentov v prekarnih oblikah zaposlitve in ustanavljanje raznih projektov, ki bodo temeljili na izkoriščanju univerzitetne delovne sile, da bo ta zagotavljala specifično raziskovalno področje za potrebe gospodarstva.

Kvaliteten študij in javna univerza sta preveč pomembni instituciji, da bi jih prepustili političnemu mešetarjenju vsakokratne vlade, gospodarskemu sektorju in varčevalnim ukrepom. Raje kot postavljanje kriterijev za zagotavljanje kakovosti pričakujemo, da se poleg zakonskih sprememb jasno opredeli dolgoročno strategijo zaposlovanja na univerzah, ki bo izhajala iz avtonomnih potreb učnega procesa in zahtev kvalitetnega študija, kar dolgoročno pomeni zaposlovanje novih visokošolskih učiteljev in prekinitev trenutno še vedno veljavne strategije nezaposlovanja na univerzi.

Obstoječi načini ugotavljanja in preverjanja kvalitete študija so nezadostni. V zadnjem času so se sicer izvedle določene raziskave (v okviru European Quality Assurance Foruma, publikacija Evropske komisije glede izobraževanja in usposabljanja v Sloveniji, anketiranje Študenske organizacije v Sloveniji v projektu “Študent, kje pa tebe čevelj žuli?” itd. ), a problematika anket, ki se izvajajo na posameznih fakuletah, je ta, da so preveč kvantitativne in temeljijo na poenostavljenih, vnaprej pripravljenih vprašanjih. Odprtih skupščin in delavnic, ki predstavljajo odprti forum, kjer lahko tako študentje kot profesorji in drugi univerzitetni delavci in delavke povedo svoja mnenja in kritične komentarje ter sodelujejo pri iskanju skupnih rešitev, je na univerzah malo ali pa so zreducirane na posamezne birokratske in standardizirane načine preverjanja kvalitete.

V tej točki poudarjamo razločitev dveh temeljnih dejavnosti univerz, to sta pedagoška in raziskovalna dejavnost. Trenutno izvajalci obeh dejavnosti tekmujejo za ista sredstva, ob problematični definiciji javne službe in neurejenih razmerah v zaposlitveni politiki na univerzah pa pride do prepletanja dejavnosti izključno zaradi iskanja virov financiranja. Ob tem se ob istih plačnih postavkah povečuje obseg dela, med zaposlenimi pa uvaja vedno hujša konkurenca. Namesto tega naj obstoji jasna ločnica med financiranjem raziskovalne in pedagoške dejavnosti, prepletanje pa naj poteka zaradi uvajanja novosti v pedagoški proces in razširjanja vedenja o odkritjih, ne pa zaradi pokrivanja finančnega primanjkljaja.

Namesto vzpostavljanja zunanjih institucij oziroma “centrov za razvoj visokega šolstva”, ki naj bi “spremljali visokošolske dejavnosti”, je potrebno poudariti in se osredotočiti na razvoj znanstveno-akademske skupnosti.

10. Internacionalizacija

Poudarek pri mednarodni dimenziji visokega šolstva naj ne bo zgolj na institucionalnih povezavah, programih Erasmus in privabljanju tujih študentov, temveč naj se osredotoča tudi na zagotovitev dostopa do kvalitetnega študija ter odpravljanje jezikovnih in organizacijskih omejitev za nedržavljane, ki se trenutno nahajajo v Sloveniji  in so do študija upravičeni – pri tem morajo biti posebne pozornosti deležni tisti, ki so v najslabših okoliščinah.

11. Zaključek / povzetek ključnih točk:

• Izhodišča MIZŠ ne nakazujejo korakov v pravo smer, bolj smiselno se zdi izhajati iz izhodišč in komentarjev Visokošolskega sindikata ter zapisanega zgoraj

• Določitev javne službe v visokem šolstvu mora izhajati iz opredelitve znanja kot javne dobrine, ki je pod enakimi pogoji dostopna vsem državljanom (z ozirom na vključevanje nedržavljanov), izobraževanja kot dejavnosti, ki je po ustavi posebna odgovornost države in univerze kot mesta ustvarjanja ter posredovanja vednosti.

• Zakon naj zagotovi stabilno financiranje visokošolske javne službe na vseh treh stopnjah študija. Študij v okviru javne službe naj bo brezplačen na vseh treh stopnjah za neomejeno število študijskih let in kadarkoli v življenju, torej tudi kot vzporedni in zaporedni študij

• Loči naj se možnost za študij, ki naj bo na vseh treh stopnjah pod enakimi pogoji dostopen vsem državljanom – t.j. brez šolnin, ob nižjih stroških študija, izboljšanju štipendijske politike, omogočeno naj bo dostopno bivanje v kraju študija in ob študentskem delu, ki ne sme služiti kot socialni korektiv – od socialnih pravic, ki izhajajo iz statusa študenta in naj bodo omejene na n+1 let na vsaki stopnji študija.

• Zagotovljen reden vir financiranja in preoblikovanje doktorskega študija kot dela javne službe, ki se opravlja na univerzi, bi bistveno prispevala k stabilnosti in kakovosti ter s tem izboljšala pogoje tako za študente kot pedagoške delavce. Reorganizacija sistema štipendiranja je naslednji korak pri ureditvi doktorskega študija.

• V izhodišč MIZŠ je zaznati poudarjanje potreb gospodarstva, kateremu se mora v čedalje večji meri prilagajati študijski proces. Hkrati izpostavljajo družbeno odgovornost in vpliv, ki ga imajo univerze na širšo skupnost. Žal to v aktualnem družbeno-ekonomskem sistemu ni povezano na način kot si očitno to predstavljajo na ministrstvu, kapitalistično vodeno gospodarstvo, ki ima za svoj smoter zgolj povečevanje profitov pod pritiskom zakona konkurence, namreč ne ustreza potrebam širše družbe, še več, logika kapitala ima za posledico kvečjemu razgradnjo skupnosti in skupnega.

• Pričakujemo sprejetje ambicioznega zakona, ki bo jasno začrtal smer razvoj visokega šolstva v Sloveniji. Kakšna naj bo ta smer je razvidno iz zapisanega zgoraj, v kolikor pa bo ministrstvo vztrajalo na vsebini, ki bo sledila njihovim nekvalitetnim izhodiščem, bomo po nekaj letih spet videli množično mobilizacijo za drugačno smer razvoja visokega šolstva. Ne dvomimo, da bi v tem primeru videli še bolj množično udeležbo kot leta 2014 in širšo podporo zgoraj omenjenim predlogom ter izhodiščem, ki so jih predlagali v Visokošolskem sindikatu Slovenije.