»Delavska podjetja« in organizacija levice

V tem prispevku se bomo vprašali o še enem pomembnem vidiku organizacije: o možnostih alternativnih oblik organizacije v gospodarstvu. Pomembna tema, ki jo načenja leva politika, je namreč nadzor nad sredstvi, s katerimi delamo in ustvarjamo novo bogastvo (produkcijska sredstva). Socialistična teorija teži k temu, da bi produkcijska sredstva prešla v upravljanje delavskega razreda, s čimer bi delavci kot večina prebivalstva pridobili moč za prevzemanje ekonomske in tudi politične oblasti. Za gibanja, ki si prizadevajo za takšne družbene spremembe, utegnejo biti aktualni primeri podjetij v lasti zaposlenih, ki jih že danes upravljajo zaposleni delavci neposredno in/ali z demokratično izvoljenim vodstvom (delavske zadruge oziroma kooperative, delničarstvo zaposlenih, d. o. o.-ji v lasti zaposlenih …).

Tukaj je nekaj razlogov, zakaj utegnejo biti takšna podjetja pomembna in aktualna:

  • že danes predstavljajo vidno alternativo »klasičnim« kapitalističnim podjetjem in kažejo zglede, kako je mogoče organizirati delo na drugačen način,
  • zaposleni delavci imajo večjo odločevalsko moč, s čimer lahko v večji meri vplivajo na svoje delovne in življenjske pogoje, kot lastniki imajo neposredno korist od rezultatov svojega dela,
  • enakomernejša delitev plač in dobičkov, izboljšanje materialnega položaja delavcev, večja varnost zaposlitve (delavci so sami svoji delodajalci),
  • zaposleni kot lastniki lahko proizvajajo dobrine ali nudijo storitve na način, ki je bolj usmerjen k zadovoljevanju potreb zaposlenih in potreb skupnosti, v kateri zaposleni živijo, namesto da bi skrbeli zgolj za čim večje povečevanje dobička privatnega lastnika,
  • delavci se učijo demokratičnega odločanja, pojavljajo se zametki bolj enakopravnih in demokratičnih odnosov, ki se odražajo ne le v podjetju, temveč tudi v družbi nasploh.

Podjetja v lasti in upravljanju zaposlenih tako za mnoge na levici predstavljajo pozitivne primere »prehodne« ali »vzporedne« ekonomije, kjer že nastajajo novi načini in odnosi v produkciji dobrin, podobno kot se je začel nekoč v okvirjih fevdalnega gospodarstva razvijati kapitalizem. Na podoben način je delavske zadruge opisoval že Karl Marx v Kapitalu:

»Zadružne tovarne delavcev so znotraj stare oblike prvi preboj [nove] oblike, čeprav kažejo seveda v svoji stvarni organizaciji povsod pomanjkljivosti obstoječega sistema. Toda nasprotje med kapitalom in delom je v teh zadružnih tovarnah odpravljeno, čeprav najprej samo v obliki, da so delavci kot zadruga svoj lastni kapitalist. Te tovarne kažejo, kako se na neki razvojni stopnji produkcijskih sil in njim ustreznih produkcijskih oblik čisto naravno poraja iz nekega načina produkcije nov način produkcije.« (Marx-Borchardt, 437).

»Delavskih podjetij« je po vsem svetu precej veliko. Evropska konfederacija zadrug in drugih delavsko-lastniških podjetij na področju industrije in storitev (CECOP) združuje približno 50.000 podjetij z 1,3 milijoni zaposlenih iz 15 evropskih držav.[1] V Baskiji se nahaja največja mreža demokratično vodenih kooperativ na svetu – združenje Mondragon je leta 2010 povezovalo 110 zadrug z 85.000 zaposlenimi (Sanchez Bajo in Roelants, 245). V Evropi poleg Baskije največ delavskih zadrug najdemo še v italijanski regiji Emilia Romagna. Različna »delavska« podjetja v velikem številu srečamo v mnogih državah: Španiji, Italiji, Franciji, Veliki Britaniji, ZDA in tako dalje. V tem tisočletju sta se delavsko lastništvo in upravljanje vidno razširila v Argentini, kjer so po gospodarskem kolapsu leta 2001 delavci prevzeli številne tovarne v stečaju in ponovno zagnali proizvodnjo (t. i. gibanje »povrnjene tovarne«).[2] Podobno so lani v Tuzli delavci prevzeli in ponovno zagnali v časih Jugoslavije znano tovarno detergentov Dita. V zadnjem času je aktualno tudi dogajanje v kurdski Rojavi (severna Sirija oz. zahodni Kurdistan), kjer se v procesu družbene revolucije ustanavljajo številne kooperative.

Kaj pa v Sloveniji? Kljub zgodovinski izkušnji sistema, ki je (vsaj teoretično, deklarativno) temeljil na delavskem samoupravljanju, so takšna podjetja pri nas relativno neznana in jih je le za vzorec. V devetdesetih letih so preko privatizacije s certifikati slovenski delavci sicer imeli velike deleže v slovenskih podjetjih, a so jih ti v glavnem sčasoma razprodali in se je lastništvo nad podjetji koncentriralo v rokah maloštevilnih lastnikov kapitala in menedžerjev. Za to obstaja več vzrokov, kot so: slaba zakonodaja, po kateri sta bili organizacija in združevanje lastništva zaposlenih z delnicami predragi in preveč zapleteni, pomanjkljivo ozaveščanje delavcev o pomenu in koristih solastništva in soupravljanja, pomanjkanje promocije in političnega organiziranja v tej smeri, kratkoročne finančne koristi od prodaje delnic in podobno.

Ena od redkih izjem je podjetje Domel iz Železnikov, ki proizvaja elektromotorje in sesalne enote. Podjetje je v lasti zaposlenih, nekdanjih zaposlenih in upokojenih delavcev, ki na generalnih skupščinah delničarjev volijo svojo upravo in sodelujejo pri upravljanju podjetja preko sveta delavcev. Delavski prevzem je bil pravzaprav odziv na poskus sovražnega prevzema s strani konkurenčne ameriške multinacionalke. Leta 1998 so »Domelovci« preko družbe pooblaščenke prevzeli 42 % kapitala podjetja, nato pa so postopoma odkupovali preostale deleže, dokler niso leta 2007 skupaj postali skoraj 100% lastniki. Na Gorenjskem je leta 2013 delavski prevzem uspel tudi novinarjem, ki so odkupili časopis Gorenjski glas in si z večinskim deležem zagotovili vsebinsko avtonomijo.[3]

V Mokronogu že od leta 2011 deluje M Tom d.o.o., ki proizvaja sedežne garniture. Ta je začel delovati »z nule« na pogorišču nekdanjega podjetja, ki so ga prejšnji menedžerji pretirano zadolžili in ga po izbruhu krize spravili v stečaj. V podjetju dela okoli 15 delavcev, ki vse odločitve sprejemajo demokratično na skupnih sestankih. M Tom raste počasi, z minimalnimi presežki, novo pridruženi zaposleni postopoma postajajo solastniki podjetja. Leta 2015 je po več letih neuspeha zaposlenim uspelo odkupiti tudi proizvodno halo, ki je bila po stečaju prazna in jo je želel Slovenski državni holding (slaba banka) prodati po previsoki ceni. V Sloveniji je bilo v zadnjih letih s strani mladih ustanovljenih nekaj manjših zadrug iz različnih panog, kot je na primer Prevajalska zadruga Soglasnik, nekaj malih kooperativ deluje tudi v okviru mariborskega Centra alternativne in avtonomne produkcije (CAAP).

Razen takšnih izjem pa so v Sloveniji znane predvsem negativne zgodbe o neuspešnih poskusih delavskih prevzemov: Armal, Novoles, Večer, Fructal, SVEA, Adria Airways Tehnika, Mercator, Vesna itn. Delavci so želeli prevzeti in sami zagnati ta podjetja preko delavske zadruge ali z odkupom lastniških deležev. Stvari so se zataknile pri pridobivanju novih sredstev (ki jih delavci sami niso imeli zadosti), zlasti zaradi zakonodaje. Zadruge so bile namreč zakonsko izpuščene iz podjetniških razpisov za državne subvencije, za najem kreditov niso mogle dobiti potrebnih državnih poroštev, do delavskih prevzemov so bili v nekaterih primerih skeptični stečajni upravitelji, ki so raje po nižji ceni prodali podjetje zasebnim lastnikom (Novoles, Večer), včasih je obstajal tudi določen odpor, ker naj bi bile zadruge preveč “socialistične”. Konec januarja 2015 so mediji poročali o uspešnem trboveljskem podjetju DEWEsoft, ki proizvaja merilne naprave, med drugim tudi za ameriško vesoljsko agencijo NASA. Birokratski zapleti ustanoviteljem preprečujejo, da bi se to podjetje predalo v last zaposlenim.

V prihodnosti vseh teh zapletov morda ne bo več, saj je del baze Socialnih demokratov (SD) konec januarja pripravil novi Zakon o delavskih odkupih, ki odpravlja veliko večino teh ovir in bo šel kmalu v parlamentarno proceduro. Če bo ta zakon uspešen in bo zares imel napovedane pozitivne posledice, mogoče za mlade to pomeni priložnost za povezovanje in organiziranje alternativ tudi na delovnih mestih v gospodarstvu, saj bi lahko na takšen način lažje prišli do potrebnih spodbud in denarnih sredstev. Za takšne alternativne prakse pa seveda ne bo zadoščala le zakondaja, temveč bo potrebna tudi zavestna organizacija v tej smeri.

 

*Daljši prispevek na podobno temo je dostopen na naši spletni strani pod zavihkom Iskrišče.

 

Citata sta iz naslednjih knjig:

Karl Marx, Julian Borchardt (ur.). Kapital: Kritika politične ekonomije (poljudna izdaja).  Ljubljana: Cankarjeva založba, 1976.

Claudia Sanchez Bajo in Bruno Roelants. Kapital in past zadolževanja: Zadružništvo kot alternativa. Ljubljana: Modrijan, 2015.

 

[1] http://www.cecop.coop/What-is-CECOP.

[2] Zanimivo sociološko študijo o argentinskem gibanju »povrnjene tovarne« lahko preberete tukaj: https://www.academia.edu/9113063/Workers_Self-management_Recovered_Companies_and_the_Sociology_of_Work.

[3] Zaradi pomanjkanja sredstev je pri prevzemu delno sodeloval tudi ravnokar omenjeni Domel, s katerim so novinarji sklenili konzorcij. Domel je z izkušnjami pomagal tudi pri notranji organizaciji, sedaj pa novinarjem postopoma odprodaja svoj delež časopisa.