Govoriti o prisilni in zatiralski naravi lepotnih idealov ter njihovem uničujočem učinku na posameznika se zdi v današnji družbi, ki se nam kaže kot demokratična družba svobodne izbire, osvobojena rasnih, razrednih, spolnih stereotipov ter delitev, zastarelo in preživeto. Feministični boj je še posebej v 80. in 90. letih glasno kritiziral lepotne ideale in pričakovanja, ki jih ti ustvarjajo predvsem do žensk, ter njihove učinke, ki ne le izčrpavajo ženska telesa in od njih zahtevajo nenehno podrejanje, temveč še vedno skrbijo za to, da so ženske primarno dojete kot vizualni (seksualizirani) objekt. Po desetletjih tovrstnega boja so sledile številne teoretske analize, ki so dodatno nazorno pokazale, kako globoko zares segajo konstrukti spola in pričakovanja od teles, ki jih utelešajo. Z vstopom v dobo, ki jo danes imenujemo tudi postmoderna, se je zdelo, da se skupaj s tradicionalnimi institucijami, vrednotami in neenakimi pričakovanji, vezanimi na spol in spolne vloge, ruši tudi sama predstava spola. Novodobni posameznik oz. posameznica, osvobojen prisile tradicije in ideoloških “velikih zgodb”, naj bi tako lahko svobodno odločal o načinu lastne subjektivacije. Ženskost in moškost kot konstrukta, vezana na specifično telo in na specifičen videz, naj bi tako postala le še ena izmed izbir, ki si jih lahko poljubno nadanemo in z njimi »igramo« ­ v postmoderni dobi so tako stvari, kot so ličenje, moda, telesna postava ipd., le “nevtralna” sredstva, ki nam pomagajo, da »na kreativen način izrazimo sami sebe«. A bolj podrobni pogled pod površino enakopravne in svobodne družbe nam pokaže, da spolne neenakosti še zdaleč niso presežene. Četudi obstajajo posamezniki in posameznice (npr. drag queens, tomboys, androgini), ki želijo s prakticiranjem različnih modnih stilov subvertirati konstrukt spola, nam ravno dejstvo, da obstajajo vizualni in telesni stili, ki so percipirani bodisi kot »moški« bodisi kot »ženski«, pove, da spol še kako ostaja pomembna (vizualna) kategorija, na katero so vezana različna pričakovanja. Ali kot zapiše Simone de Beauvoir (1998): »In v resnici je dovolj že, če pogledamo okrog sebe, pa lahko ugotovimo, da je človeštvo razdeljeno na dve kategoriji individuov, ki se vidno razlikujejo po oblačilih, po obrazu, telesu, nasmehih, hoji, zanimanjih in opravilih: morda so te razlike površinske, morda jim je namenjeno, da bodo izginile. Gotovo pa je, da zaenkrat obstajajo kot v oči bijoča očitnost.«

Lepotni ideali so še kako živi. Na svojevrsten način so močnejši kot kdajkoli poprej, saj telo in njegova podoba v današnjem času predstavljata ključni del identitete in družbeni pomeni, ki so jima pripisani, močno vplivajo na občutek sebstva in lastne vrednosti. Avtorji kot npr. Giddens (1991) celo trdijo, da se je v sodobnih družbah projekt sebstva spreobrnil v projekt telesa – telo naj bi postalo centralna paradigma za sebstvo oz. temeljni izraz sebstva, ki predstavlja sredstvo samodefiniranja (po: Brumberg, 1997, v: Kuhar, 2004). To naj bi bilo povezano predvsem z izginjanjem tradicionalih družbenih in spolnih vlog, ki so poprej nudili referenčno točko za konstrukcijo identitete. Pomen kultivacije videza v potrošniški družbi je torej sinonim za obvladovanje lastnega življenja, stabilnost in življenjski stil. Dejstvo, da se vse skupaj odvija na terenu potrošniške družbe, pomeni, da so lepotni ideali inherentno zvezani tudi z ekonomskimi interesi. Kot taki se v javnosti vedno predstavljajo v povezavi z določenimi življenjskim stilom (ideal vedno »prodaja« zgodbo o življenju, ki prihaja z njim), ti pa z naborom komercialnih produktov, ki se neprestano spreminjajo in širijo na vse področja telesa. To je še posebej razvidno pri ženskem telesu, saj je prav vsak delček podvržen preoblikovanju (britje, negovanje, manjšanje obsega ipd.) in številnim nasvetom oz. zapovedim, ki se navezujejo nanj. Dejstvo, da so naša telesa povržena spremembam časa in da se zapovedi ­ vsaj navidezno ­ spreminjajo (npr. vsakoletni modni trendi), pomeni, da je potrebna nenehna pozornost in prilagajanje, kar pogosto zahteva zelo rigidno disciplino in samonadzor, da se vsaj delno uspemo približati idealu. Obenem pa družba preko vseprisotnih medijskih reprezentacij poskrbi, da smo ves čas opozorjeni na to, kaj je od ženskega telesa pričakovano in na kakšen način je to potrebno doseči. Nemalokrat so zahteve v nasprotju druga z drugo, kar ustvarja še dodaten pritisk.

Pri tej tematiki je potrebno opozoriti na vsaj tri aspekte, da bi se izognili napačnemu in površinskemu razumevanju. Prvi se nanaša na domnevno »zmotno« percepcijo oziroma »ideološko zaslepljenostjo« žensk, ki se naj ne bi zavedale, kakšen je resnični dolgoročni namen lepotnih idealov in medijev, ki skrbijo za njihovo perpetuacijo. Ta predpostavka temelji na hipotezi, da bi ženske v trenutku, ko bi se zavedale, da jim sledenje lepotnim idealom in njihovo prakticiranje, ki jih pogosto zaznamuje boleče in nenehno samonadzorovanje, ne prinaša sreče in da so podobe, ki so jim ponujene, »lažne«, zavrnile te lepotne ideale. Gre za podcenjevanje žensk in njihove zmožnosti vrednotenja lastne situacije. Ženske, tudi tiste, ki se ne ukvarjajo s feminizmom, se še kako dobro zavedajo, da so lepotni ideali vedno konstrukti, ki jih poganja patriarhalna ideologija in ekonomski interesi in da so kot taki vedno vsiljeni ter nedosegljivi. A po drugi strani se enako dobro zavedajo, kaj bi v zahodni družbi, ki še vedno od ženske, ne glede na njene ostale uspehe in dosežke, pričakuje, da bo ustrezala lepotnim standardom, pomenila odpoved tem lepotnim idealom (še pogosteje pa pred njo postavlja lažni izbor enega ali druga, torej: ali boš lepa (seksualna) ali pa pametna (resna)). Ker sta določen videz in oblika telesa v zahodni družbi tesno povezana s seksualno privlačnostjo in torej zmožnostjo seksualne zaželenosti, bi odpoved tem idealom, ki so nam bili – tako ženskam kot moškim – podani kot privlačni skozi proces socializacije, pomenilo potencialno odsotnost intimnosti v življenju posameznice. To pa za posameznico (ali posameznika, saj je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da so v današnji družbi ­ četudi manj kot ženske in manj obremenjeni s stoletji zahtevane vloge “biti vizualni objekt” ­ tudi moški vse bolj podvrženi imperativu, da preoblikujejo svoje videz in telo skladno z lepotnimi ideali) potencialno pomeni, da nikoli ne bo izkusila občutka zaželenosti in privlačnosti, kaj šele partnerstva, kar pa je precejšnje tveganje, zato si ga privošči redkokatera. Ob tem seveda ne gre zato, da želimo zanikati, da obstajajo mnogi posamezniki in posameznice, ki so uspeli zavrniti vpliv kulturnih sporočil o pomembnosti (ženskega) videza in jih preseči na takšen ali drugačen način (tako moški kot ženske se zavedajo, da je seksualnost vezana tudi na kaj drugega kot na generično lepoto), a ker so le­ti močno zakoreninjeni ter neprestano plasirani v našo zavest, bi njihova zavrnitev za večino ljudi predstavljala preprosto prehudo tveganje. Nuja po doseganju lepotnih idealov je v neki instanci torej ključnega življenjskega pomena.

Drugi aspekt se veže na to, da se pogosto zdi, da ženske same prostovoljno podrejajo lepotnim idealom – da pri vsem skupaj ne gre za prisilo, temveč za lastno izbiro, zato se pogosto vsakršni poskus naslavljanja te problematike pogosto zvede na prikazovanje sledenju lepotnih idealov kot del »ženske muhavosti« in se jih odpravi kot nekaj »trivialnega«. Ustvarja se namreč vtis, da so lepotne rutine normalni in nepogrešljivi del ženskega življenja, obenem pa poskuša prikazati kot nekaj, kar ženskam pravzaprav prinaša zadovoljstvo, saj jim je dodan element zabave in igrive estetike. To utrjuje predstavo, da gre za obliko razvedrila in jih posledično potisne v sfero t.i. popularne kulture, kjer se njihovo prakticiranje zbanalizira na raven ženskega narcisizma, torej njeno inherentno, naravno potrebo po reprodukciji ženskosti. Kljub neizprosnemu pritisku, da naj »najbolje izkoristijo, kar imajo«, so ženske zasmehovane in odslovljene zaradi trivialnosti svojih interesov in tako »trivialnih« reči, kot so oblačila in ličila (povzeto po: Lee Bartky, 2006). Ker gre, kot že omenjeno, pogosto za nasprotujoče si zahteve, porajajoči občutki nezadovoljstva in obupa, ki nastajajo ob tem še dodatno potrjuje predstavo o ženski »iracionalnosti« ­ to še dodatno utrjuje zahtevani samonadzor, ki je potreben za njihovo uresničevanje, ki pogosto pridobi kompulziven ali celo ritualen značaj. Disciplinarni projekt ženskosti je past: zahteva tako radikalno in obsežno telesno preobrazbo, da je praktično vsaki ženski, ki se odloči podrediti, usojeno, da ji bo na neki točki spodletelo (Lee Bartkly, 2006). To pomeni, da ne le zbuja občutek telesne nepopolnosti, temveč občutek krivde in nekompetenosti zaradi nezmožnosti doseganja idealov in hkratnega zaničevanja zaradi truda pri doseganju.

Tretji aspekt se navezuje na dolgoročne učinke, ki jih prinašajo lepotni ideali. Ne le, da skrbijo za to, da skrb za (privlačno) vizualno podobo še vedno ostaja ena izmed primarnih funkcij ženske, obenem zahtevajo zase ogromno količino časa, energije in nenazadnje denarja (zvezanost lepote s potrošnjo predstavlja ogromen strošek za že tako nižje ženske plače), ki bi ga ženske lahko vložile v boj za odpravljanje strukturnih mehanizmov spolne neenakosti. Lepotni ideali niso toliko stvar videza kot stvar predpisanega vedenja ­ kako naj ženske delujejo v javni in zasebni sferi. Po drugi strani današnja dominantna vizualna medijska reprezentacije ženske v obliki poslovno uspešne emancipirane ženske to še dodatno otežuje, saj nas želi prepričati, da je feminističen boj že »dosegel svoje«, kar uspešno počne z diskurzom svobodne izbire in spodbudo uživanja v »lastni ženskosti« (ki je seveda omejena na ozek izbor podob) – tako se vsak občutek krivde in nelagodja v zvezi z videzom individualizira, saj se zdi kot je vse le »v naši glavi«. Naomi Wolf (1991) opozarja, da ne bi bilo nič narobe s podobami lepotic, če bi jih razumeli zgolj kot eno izmed tisočerih ponujenih podob, a povsem jasno je, da se kljub videzu, da gre za širok izbor možnosti, na koncu izkaže, da obstajajo jasno začrtane dominantne podobe, ki tiho, a grozeče, zahtevajo: » Ali podreditev za vsako ceno ali pa …«

Če zaključimo: Ženskost kot določen »telesni stil« bomo morali preseči v smeri nečesa povsem drugačnega, ne moškosti, ki je v mnogih pogledih le zrcalna slika, temveč radikalno in za zdaj še nepredstavljivo transformacijo ženskega telesa. (Lee Bartky, 2006). To pa bo in mora biti feministična naloga, saj kot zapiše Cora Kaplan (1983, v: D.Bahovec, 1998): »Nobenega feminizma ni, ki bi lahko obstajal povsem onstran ženskosti, kot jo pojmujejo v določenem zgodovinskem trenutku. Vsi feminizmi so nekakšne ideološke žrtve ženskosti in so konstruirani na osnovi spola in seksualnosti svojega časa, hkrati pa so jim zoperstavljeni.«

Viri:

de Beauvoir, S. (1998). Drugi spol. Delta, 4 (3­4), 11­28.

D. Bahovec, E. (1998). Feminizem in ambivalentnost: Simone de Beauvoir. Delta, 4 (3­4), 29­-40.

Kuhar, M. (2004). V imenu lepote: družbena konstrukcija telesne samopodobe. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV

Lee Bartky, S. (2006). Foucault, ženskost in modernizacija patriarhalne oblasti. Delta, 11 (1­2), 59-­86.

Wolf, N. (2002). The Beauty Myth: How Images of Beauty Are Used Against Women. New York:

HarperCollins Publishers