Če bi skušali zapisati definicijo moškosti, bi kaj kmalu naleteli na težave. Ob pregledu zgodovine človeštva bi namreč ugotovili, da kljub temu, da v vseh družbah obstajajo predstave o spolu, ni v vseh moč najti koncepta moškosti. Kljub nekaterim univerzalnim biološkim značilnostim, te očitno ne pogojujejo družbenih pojmovanj spola ­ ženskost in moškost torej ni neka naravna/biološka danost, temveč družbeni konstrukt. Tako kot ženska in ženskost se tudi moški in moškost oblikujeta v določenem socialnem kontekstu.

Upoštevati moramo, da tisto, kar šteje za moškega, ni nekaj stalnega in nespremenljivega, ampak se skozi zgodovino (torej v času in prostoru) spreminja. Še več, istočasno so sobivali in sobivajo v različnih okoljih različni modeli moškosti. Na oblikovanje moškega in moškosti zagotovo vpliva mesto moškega v družbeni strukturi, njegova zaznamovanost z raso, razredom, s starostjo, spolno usmerjenostjo in še čim. Zato pravzaprav moškost ni ena sama, moškosti je več in so različne: bela moškost, aristokratska moškost, moškost delavskega razreda, gejevska moškost, »čefurska« moškost, moškost mladega japija, metroseksualna moškost, bodybilderska moškost itn. Moškosti tudi niso vse enako vrednotene, zaželjene, sprejete. Različne moškosti sicer pogosto sobivajo na istem prostoru in v istem času. Med seboj so v različnih hierarhičnih razmerjih. Tista moškost, ki je na vrhu, je t.i. hegemona moškost. Ta uteleša v določenem trenutku najbolj želeno pojavnost moškega. Pri hegemoni moškosti gre torej za kulturno dominantni ideal moškosti, ki se izoblikuje okrog konceptov avtoritete in (fizične) moči, heteroseksualnosti in plačanega dela. Spodnje plasti na hierarhični lestvici predstavljajo podrejene moškosti; najbolj na udaru je homoseksualna moškost (vendar pa gejevska moškost ni edina podrejena moškost, med njimi so mnoge druge, vse pod udarom trdovratnih mikroideologij vsakdanjega življenja predsodkov, ki služijo kaznovanju, discipliniranju nezaželenih moškosti). Različne podrejene moškosti so, na podlagi ranga v hierarhiji, deležne različnih obravnav (kot jih je razvrstil Allport, 1954, v: Ule, 2009), vse od opravljanja, izogibanja pa do diskriminacije in nasilja ali celo genocida. Tako lahko na podlagi odzivov, ki jih sprožajo različne moškosti tudi ugotovimo, kje v hierarhiji se nahajajo. Stigmatizirani so s poimenovanji kot so na primer mamin sinko, mevža, piflar, kekec, lepotec, čefur idr.

Moškost je po eni strani nujno razumeti v kontekstu spolnih razmerij oziroma razmerij moči med moškimi in ženskami, po drugi pa tudi med moškimi samimi. V obstoječem spolnem redu moški praviloma posedujejo večje količine bogastva in imajo večjo družbeno moč kot ženske. Tudi zato je moškost višje vrednotena in bolje pozicionirana kot ženskost, pri čemer ne smemo spregledati družbene simbolne vrednosti, ki jo nosi moškost sama po sebi, neupoštevajoč sam materialni položaj. Ženskost je posledično praviloma podrejena moškosti, čeprav prav tako notranje diferencirana.

Ta splošna struktura obstaja kljub številnim primerom obrnjenega stanja na lokalni ravni in vztraja kljub raznovrstnim odporom, ki so ubesedeni v okviru feminizma. Spol povsod, na vseh ravneh, oblikuje prakso. Najbolj široko sprejeta je praksa posameznikovega vsakdanjega življenja, ki je podlaga za vse zdravorazumske predstave o moškosti in ženskosti. A konfiguracija prakse se odvija tudi na ravni države, delovnega mesta, šole, cerkve in navsezadnje družine. Pomembno je vzeti v ozir, da so omenjene institucije pomembno spolno zaznamovane. Bourdieu pravi, da se moška dominacija vsiljuje in prenaša tudi prek simbolnega nasilja ­ mehkega, neobčutnega, nevidnega ­ celo njegovim žrtvam. Tako se ne gre čuditi, da je za razmerja moči je v sodobnem evropskem/ameriškem spolnem redu značilna vsesplošna podrejenost žensk in dominacija moških ­ struktura, ki jo je žensko osvobodilno gibanje imenovalo patriarhat.

Lahko bi rekli, da je trenutna medijska podoba teles, ki izraža najbolj zaželjeno moškost in na drugi strani ženskost pravzaprav v diametralnem nasprotju. Od ženske se pričakuje vitkost, suhost, torej, njihovo telo je tem drobnejše tem bolje. Na drugi strani pa se od moških pričakuje, da bo njihovo telo vedno večje in bolj mišičasto, torej močnejše. Telesna oblika torej obenem ne odraža le družbeno konstruriranih lepotnih idealov in njihovih pričakovanj, da se bodo subjekti, glede na to, kateri spol jim je družbeno pripisan, ravnali po njih. Vizualna raven telesa namreč odraža tudi družbena pričakovanja o tem, kakšno naj bo družbeno vedenje in položaj subjekta, ki naseljuje določeno telo. Če se od moškega torej pričakuje telo, ki odraža moč in zaseda večjo prostorsko dimenzijo, to pomeni, da se od njega pričakuje, da bo aktiven, samozavesten in opazen subjekt. Če se od ženske pričakuje suho telo z manjšo fizično zmogljivostjo in ki zaseda manjšo prostorsko dimezijo, to pomeni, da se od nje pričakuje, da bo nemočen, pasiven in neopazen subjekt. Telesnost torej deluje kot preslikava in obenem ohranjanje neenakih razmerij družbene moči med spoloma.

Če torej moškost kot družbeni konstrukt s seboj prinaša tudi zahtevo po specifični fizični manifestaciji, to pomeni, da družbeni pritisk k podrejanju lepotnim idealom velja tudi za moške. Ob tem je seveda potrebno opozoriti, da tudi če navidez s seboj ti ideali prinašajo podobo aktivnosti in moči ­ torej nekaj, kar se je načeloma v zahodni družbi vrednoteno kot pozitivno ­ pa imajo tudi destruktivni učinek, saj so odraz pritiska h konformni moškosti in zanikanju obstoja njenih drugačnih oblik.

Obenem pa se je potrebno zavedati, da kljub povečevanju telesnih zahtev do moških, te še vedno ne dosegajo tako radikalnih in totalizirajočih učinkov kot družbene zahteve po utelešanju konstrukta ženskosti do žensk. Za razliko od moških so ženske še vedno percepirane in vrednotne skozi telesni videz, kljub svojim sposobnostim in drugim individualnim značilnostim. Na sebi nosijo “stoletno breme” objektificiranja in seksualiziranja ter zanikanja pravice do lastne subjektivnosti, ki ga subjekti, ki jim je pripisan družbeni spol moškega, nikoli niso občutili. “Biti dekorativni objekt” ­ za razliko od žensk ­ nikoli ni bila ena izmed primarnih funkcij moških.

Članek temelji na: Antić Gaber, M. (2012). Onkraj binarnosti in dihotomij: V R. Connell, Moškosti. Ljubljana: Založba Krtina.

Ule, M. (2009). Socialna psihologija: analitični pristop k življenju v družbi. Ljubljana: Založba FDV.