V študentski Iskri in v Sindikatu Mladi plus nasprotujemo privatizaciji, ker ne verjamemo, da je privatizacija državnih podjetij odgovor na slabo upravljanje le-teh, prav tako kot privatizacija ni odgovor na državni deficit. Še posebej nesprejemljivo je, da se prodajajo podjetja, ki imajo pomembno infrastrukturno vlogo (Telekom) in podjetja, ki zaposlujejo veliko število ljudi. Dosedanje izkušnje širom sveta kažejo na to, da imajo privatizacijski procesi praviloma predvsem različne učinke na različne družbene skupine in da je njihov uspeh odvisen od tega, kako ga sploh definiramo. Spremembe, ki jih uvedejo novi lastniki, so pogosto uspešne predvsem v smislu nižanja stroškov dela – torej odpuščanja delavk in delavcev. V Sloveniji potrebujemo več in ne manj nadzora nad podjetij s strani zaposlenih!

Prekarizacija je še eden primarnih učinkov nižanja stroškov in t.i. optimizacije delovnih procesov. Posledice prekarizacije so danes najbolj očitne pri mladih, ki jih takšno delo sili, da delajo za preživetje, čeprav nekateri z zneskom, ki ga dobijo za pošteno opravljeno delo, ne morejo niti preživeti. Vse več je t.i. revnih delavk in delavcev (working poor). Srednji razred izginja, prepad med revnimi in bogatimi se veča. To so realne posledice ekonomske politike, ki goreče zagovarja tudi čim prejšnjo privatizacijo, – kjer se na prvo mesto postavlja profit in ne ljudi; v našem primeru, ker gre za državno podjetje, pa lahko rečemo, da se s tem postavlja profit pred državljane in državljanke Republike Slovenije.
Krčenje socialne varnosti, manjšanje odgovornosti do zaposlenih in prebivalcev na sploh, nižja skrb za lokalno okolje – vse to so posledice, ki jih je moč opaziti v številnih primerih privatizacije po svetu. Boju proti privatizaciji se tako pridružujemo predvsem zaradi negativnih trendov v smislu odpuščanj, nadaljnje prekarizacije delovne sile in zato, ker verjamemo, da je potreben resen razmislek na področju upravljanja in lastništva podjetij. Razmislek, ki sega dlje kot le do razlik med “našimi” in “tujimi” lastniki.

Problem je v tem, da delavke in delavci nimajo besede v vseh teh procesih, saj je tudi državno lastništvo mnogokrat v rokah maloštevilnih posameznikov, ki lahko z njimi upravljajo po svoji volji, oziroma po volji kapitala in aktualne politike. Namesto, da sprejmemo zgodbo, ki nam jo predstavljajo kot edino pravo in resnično, sliko obrnimo na glavo. Delavke in delavce iz stroška spremenimo v tiste, ki soodločajo o prihodnosti in so tudi sami lastniki podjetij, strojev, prostorov, opreme.

Politika, ki tako rada govori o tem, da moramo mladi prinašati nove ideje, hkrati pa se ji zdi pozitivno, da vse svoje zmožnosti usmerjamo v brezperspektivno in nesmiselno proizvodnjo tržno zanimivih izdelkov, je sama s sabo v protislovju. Ta politika nima nobenih idej o tem, kako bi izboljšala delovanje družbe v korist ljudi, ki v njej živimo, temveč jo zanima samo, kako bo privarčevala nekaj evrov z metanjem državnih naložb skozi okno. Očitno se vlada ne zaveda, da s tem uničuje vire preživetja in stabilnosti delavk in delavcev, kot tudi zadnje priložnosti mladih, da bi opravljali dela, ki nekaj štejejo.

Čas je, da začnemo (ponovno) razmišljati o drugačnih vrstah lastništva. Naj se odpre resna razprava o lastništvu samem, o načinih upravljanja, o vključevanju delavcev, na končni točki o delavskem lastništvu. Ne pozabimo, državna last – je naša last.