Ob začetku tako imenovane begunske krize oziroma, ko je ta dosegla Slovenijo, smo se zgražali nad metaforami; begunci so pljuskali, bili so pošiljke, trpeči ljudje so bili opisani kot val, deroči tok, kot nadloga. Nato je prišla rezalna žica, kot v posmeh poimenovana usmerjevalno tehnično sredstvo. Pojavile so se prve osamljene objave na družbenih omrežjih, ki so klicale Hitlerja, govorile o streljanju na meji, zapiranju, izgonih in golazni. Vmes je vojska dobila policijska pooblastila, med neskončnimi debatami o sovražnem govoru pa se je pozivanje k ubijanju beguncev širilo po družabnih omrežjih in med ljudmi. Danes smo na točki, ko parlamentarne stranke soorganizirajo odkrito rasistične shode po Sloveniji, uporablja se domobranska simbolika, v prvih vrstah pa skupaj stojijo znani neonacisti z nekaterimi poslanci. Vse to je bilo podprto z retoriko ali nemim opazovanjem s strani vlade Mira Cerarja, ki se na rasistične izpade ne odziva, pač pa v nedogled zagotavlja, da je varnost naših ljudi, Slovencev, na prvem mestu. Ob tem ne pojasni, kaj naj bi ta nevarnost sploh bila in s tem strah še povečuje.

Mi, ki smo tukaj zbrani in naši tovariši, smo ves ta čas na stopnjevanje nestrpnosti odgovarjali z organizacijo solidarnostnih protestov, pohodov ob meji, neštetimi javnimi intervencijami in napornim prepričevanjem prijateljev in bližnjih. Vendar pa, glede na točko, na kateri smo – na točki, ko na drugi strani Ljubljane ljudje protestirajo z zahtevami, ki bodo ob uresničenju povzročile množično umiranje beguncev – vse to ni dovolj.

Ne moremo se zadovoljiti s tem, da rečemo, da so ljudje preprosto nestrpni, neumni, nevedni in živijo z nerazložljivim strahom ali stereotipnim vraževerjem pred Arabci. Tudi če pozorno prisluhnemo izjavam na protestih domoljubov, lahko pod vso navlako stereotipov in laži, ki spodbujajo nestrpnost, vidimo, da strah protestnikov poganja resnična življenska eksistenčna stiska. Geslo “saj še Slovenci nimajo služb in dobivajo premajhne penzije in socialne podpore” kjub temu, da temelji na laži (na primer tista o 800 evrih za posameznega begunca), še vedno izraža globoko resnico, da je življenje za delavne ljudi vse težje in vse bolj bedno. Porast nestrpnosti in iskanje grešnih kozlov v tujcih jaha na zelo realnem valu vse slabšega materialnega položaja delavskega razreda, ki dela v vedno bolj prekarnih in nesigurnih delovnih razmerjih za vedno manjša finančna izplačila, če ta sploh dobijo. Reševanja nestrpnosti zato ne moremo reševati z moraliziranjem v stilu “vsi smo ljudje, vsi si zaslužimo dobro življenje”, ampak je treba izkoreniniti okoliščine, ki so tako ugodno gojišče za njen razrast. To pa pomeni boj proti kapitalizmu.

Sistem, v katerem živimo, ne bo sposoben integrirati večjega števila beguncev. Tako bodo zelo verjetno postali tarče razrednega šovinizma, prisiljene v nizko plačana in nedostojna dela. Ob tem, da se borimo za integracijo beguncev (in to v lokalna okolja, v skupnosti, ne pa v industrijske in vojaške hale sredi ničesar), se moramo istočasno boriti tudi za sistem, ki mu ne bo v interesu beguncev ohranjati v strukturno neenakem in prekarnem položaju, kar spet pomeni boj proti kapitalizmu.

In še zadnja stvar. Z begunci in migranti moramo ostati solidarni in jih s faktičnim ovrževanjem mitov in stereotipov poskušati obraniti pred porastom nestrpnosti. Vendar pa je neskončno vzklikanje “begunci dobrodošli” brez naslavljanja razlogov, zaradi katerih so sploh postali begunci, kontraproduktivno. Hkrati z vsem že omenjenim je zato končno potrebno začeti govoriti o imperializmu in razlogih za konstantno nestabilnost na Bližnjem vzhodu. Nikoli končana vojaška posredovanja, katerih del je bila z velikim ponosom tudi Slovenija in instrumentalizacija demokratičnih vstaj imata le en cilj. To je nadzor nad geopolitično pomembnimi državami in območji ter njihovimi viri, ki jih lahko izkorišča kapitalistični razred imperialne sile. Imperializem ni posledica moralnih pomanjkljivosti posameznih državnikov, pač pa je v sistemu, ki ga poganja zgolj pehanje za dobičkom, nujnost. Politični in vse pogosteje tudi vojaški spopadi se bodo v času, ko se še nismo izkopali iz prejšnje krize, pa že vstopamo v novo, le še poglobili in zaostrili.

Antikapitalizem in antiimperializem sta zato osnova vsakršnega boja za družbo, ki bo tako “domorodcem” kot beguncem sposobna omogočiti človeka vredno življenje. Le preseganje kapitalizma lahko v končni fazi odpravi ekonomske, vojaške in okoljske razloge za begunstvo in vse, kar mu sledi. Z vsem tem v mislih je prvi korak, ki ga moramo storiti, da odločno rečemo: Smrt fašizmu, svoboda ljudem! Dol s kapitalizmom!