Ideološki pogled na privatizacijo: moje, tvoje, naše?

Ne moremo govoriti o privatizaciji, ne da bi omenili, da hodi z roko v roki z neoliberalizmom in njegovo ideologijo. V današnjem času velikokrat slišimo besedo svoboda kot ideal, ki mu moramo nujno in pod vsakim pogojem slediti. Še prevečkrat pa ljudje zamenjujemo pojem svobodnega trga z osebno svobodo, v tem primeru pa ideje neoliberalizma postajajo le ideološki konstrukti, ki opravičujejo vsa nepremišljena dejanja, še posebej ko govorimo o nepremišljenem privatiziranju.

Večkrat slišimo trditve, da privatna lastnina ustvarja uspešnejše lastnike, saj iščejo profit in so bolj racionalni pri odločanju. Ker je privatni lastnik odgovoren za profit kakor tudi za propad podjetja, bo zato bolj vesten pri svojem delu. A to še ni vse. Velikokrat se med nami širi ideja, da so privatniki vsekakor boljše vodje, ker so poslovneži in so pametnejši. Javni uslužbenci so slabi, leni in neambiciozni. Ljudem, ki razpolagajo z državnim denarjem, je bolj vseeno, kakor privatnim lastnikom. Enostavno pa lahko vse to skoncentriramo v eno samo vsesplošno priznano mnenje, ki se (bolestno) širi med nami: javno nujno pomeni slabo, privatno pa nujno dobro. To pa ni nič drugega kot mit, ideologija, namenjena zatiskanju oči in s tem opravičevanju vseh oblastniških delovanj in razmer.

Vse te ideje o osebni svobodi, ki se povezuje z osvoboditvijo kapitala od družbeno političnih omejitev, vodijo v nespametno siljenje v privatizacijo podjetij, ki so dejansko profitna in državi ne škodujejo. Da ni res, da privatna lastnina vedno vodi v izobilje, lahko vidimo na preteklem primeru prodaje britanskega poštnega podjetja Royal Mail (še Thatcherjeva je nasprotovala privatizaciji Royal Maila v času svoje kandidature). Prodano je bilo močno pod ceno, na hitro in pod vsakim pogojem, navkljub opozarjanju Britanske strokovne javnosti in novinarjev, da gre za ideološko in niti malo pragmatično potezo. Negativne posledice prodaje so seveda zopet občutili le običajni davkoplačevalci (cena znamk in drugih storitev je poskočila za 30%, masovno odpuščanje zaposlenih pred upokojitvijo, zapiranje neprofitabilnih zapostav ipd…).

Tudi v Sloveniji najdemo podobne situacije. Prvi tak primer je želja po privatizaciji Darsa oz. prodaji slovenskih avtocest, ki so jih zgradili v zadnjih 25 letih. Po vseh podatkih se krediti za avtoceste normalno odplačujejo in ne škodujejo državi. Točno tak primer je Aerodrom Ljubljana, ki ni zadolžen, pa bo vseeno privatiziran skupaj s 15 podjetij, ki jih ima država namen prodati. Velikokrat slišimo razlage, češ da smo zadolženi in da bi Slovenija izgubila kredibilnost, če bi proces prodaje ustavila. Tudi Bruselj je zelo pogost odgovor. Odločitve o tem, kaj se bo prodalo, pa se sklepajo za zaprtimi vrati in brez vednosti ljudi. Očitno sploh ni važno, ali podjetje prinaša profit ali ne, važno je, da se osvobodi politično-družbenega nadzora in se ga postavi na prost, svobodni trg. Vprašljivo pa je že to, ali je trg res tako svoboden, ali pa je to še en način, kako zaviti interese kapitala v čudovito moč besede.

Grozna resnica pa je tudi ta, da so svetovalci prodaje hkrati tudi kupci (kasnejši lastniki) in da so takšna dejanja pogosto tudi zelo premišljena. Ljudje in tudi nekateri mediji, ki bi morali biti glede tega bolj kritični, pa se za privatiziranje v veliki meri sploh ne zmenijo (kot da se lastnina postavlja pred človeka). Očitno verujemo, da bodo tuji privatniki znali poskrbeti za naša podjetja bolje kot kdorkoli drug. Ironično.

Kadar govorimo o privatizaciji, govorimo tudi o profitu kot glavnemu gonilu in merilu za uspeh. To je nevarno predvsem, če gre za privatizacijo socialnega varstva, zdravstvenega sistema in šolstva. Profit pri zdravstvu ne sme biti glavni cilj, saj se s tem ustvarja elitizem in razslojena družba, v kateri se zdravnik potrudi za pacienta toliko, kolikor profita bo imel od njega. Profitnost se vključi tudi, kadar govorimo o plačljivem, privatnem šolstvu. Dejstvo je, da se iskanje profitnosti podreja politiki, sistemu in širi ideologijo neoliberalizma. Posameznik se mora boriti za čim večji uspeh, pospešuje rivalstvo in se strinja z vsemi aspekti neoliberalizma, vključno s privatizacijo. Profitni učenci, študentje niso kritični, temveč postanejo sledilci ideologij. Šola, ki bi morala biti reprodukcija znanja, postane ustanova, ki vzgaja ljudi, ki bodo služili trgu, tržnim ciljem in sistemu. Ni prav, da se intelektualci podrejajo instituciji, saj tako čas izobraževanja, ko bi morali biti kritični in deležni kritičnega razmisleka, postaja čas prevzgoje in »pranja možganov«. S tem ustvarja nove podpornike sistema in glasnike navidezne svobode, ki sklenejo ideološki krog.

Svoboda se konča, kadar trči ob svobodo drugega. V imenu svobode se tako širi revščina, brezposelnost, razslojenost družbe (»tako ali tako ste si sami krivi, da ste takšni, saj niste delali dovolj dobro in se niste borili za lasten dobiček«), na drugi strani pa vladajoča družbena skupina vsako leto zaključi z rekordnimi profiti. Kapital daje lastniku moč, da si prisvaja tuje delo, s tem pa razlasti posameznika (delavca) sadov produkcije, ki jih ta ustvarja in vse to opraviči s pojmom prostega trga in tekmovalnosti. Če se naslonimo na nemca Karla: ideologija je odtujevanje proizvoda človekove zavesti; delavci morajo delati v ideologiji, da se ne zavedajo kontradiktorne narave kapitalizma.

Ni si težko predstavljati, da družba, ki se takšnim politikam in posegom v vse njene sfere ne upre organizirano in jih jasno in argumentirano ne zavrne, eventuelno postane distopija, kjer zakoni in represivni aparati varujejo svobodo peščice, medtem, ko je večini prepuščena zgolj svoboda krute tekme za preživetje. Tekma, na kateri sodniki udeležence vidijo zgolj kot zavržljive komoditete pa je tekma, ki ni v interesu nobenega, ki je vanjo vržen ker ni bil rojen pod “srečno zvezdo”.