Zasedba zapuščene tovarne se je zgodila spontano na dan parlamentarnih volitev tisto sončno oktobrsko nedeljo. Dovolj je bila ena nora ideja in nekaj telefonskih klicev, da se je zbrala ekipa in si ogledala nekaj potencialnih zapuščenih stavb v Kopru. Najbolj primeren je bil INDE. Naslednji vikend nas je bilo že več in začeli smo čistiti prostor in razmišljati o potencialu tega prostora. Takrat se nam je zdelo vse utopično, nihče od nas si ni upal sanjariti o prostoru, kjer bi lahko bili kreativni in svobodni. Nihče ni verjel, da bomo ustvarili prostor, ki bo imel večjo politično moč kot tisti moj neoddan glas.

Preden gremo v podrobnosti, je potrebno orisati situacijo, v kateri živijo ljudje v Kopru in na obali. Koper je mesto, ki se ga vedno bolj gentrificira, ki mu usodo krojijo županovi posli, kjer službo najdejo le županu/njegovi stranki všečni ljudje, kjer univerza kreira več afer kot študentov, kjer brezdomci niso zaželjeni v centru, oziroma jih po besedah župana sploh nimamo. Koper je mesto spektakla, v katerem so pomembne bele fasade, palme, urejena krožišča, onstran njih pa je beda, včasih celo groza brezupa, saj marsikdo komaj preživi, družimo se lahko samo v nakupovalnih centrih …

V slovenski Istri so v zadnjem desetletju sistematično uničevali samonikla prizorišča. Obala se je lahko včasih pohvalila z aktivnimi mladinskimi klubi in podobnimi prostori. Zadnji žebelj v krsto mladinske kulture pa je zabil župan z napadom na zadnjo utrdbo kritične alternativne kulture na obali. To je bil MKC – Mladinski kulturni center Koper (MKSMC). MKC je bil prostor, kjer smo se nekateri posamezniki že povezovali in udejstvovali, vendar nismo mogli uresničiti našega kreativnega potenciala, zato smo začeli ustvarjati mrežo aktivnih posameznikov in kolektivov. Tudi zaradi tega povezovanja se je Inde zgodil tako, kot se je. MKC ni mogel zadostiti kreativnemu potencialu ljudi, niti ni mogel pokriti vseh želja. Pomembno je izpostaviti, da se Inde ni zgodil zaradi napada na MKC, ampak se je zapuščena stavba zasedla že pred tem.

V prvih tednih so se naše aktivnosti osredotočile predvsem na sanacijo prostora, saj je bila stavba polna smeti, tako navadnih kot nevarnih (azbest, uporabljene igle …). Najprej smo zaprli majhno sobo, kjer smo lahko puščali orodje in tudi sestankovali. Vsak teden je bilo več ljudi, ki so se priključili kolektivu, dobivali smo se spontano, ko smo imeli čas, in počasi ustvarjali prostor. Z večanjem števila posameznikov smo začeli razmišljati o organiziranju. Ideja skupščin se nam je zdela optimalna in horizontalno organiziranje je bilo najbolj naravno organiziranje za način delovanja, ki si ga želimo. 14. novembra smo sklicali prvo skupščino, na katero je, na naše presenečenje, prišlo okoli 40 ljudi. Skupščine so postale glavni organ odločanja v kolektivu. Na skupščinah ne glasujemo, ampak iščemo konsenz. To se je izkazalo kot zelo dobro, čeprav je tak način kdaj počasen in je za to potrebno veliko pogovarjanja in prepletanja mnenj. V tem obdobju smo tudi dorekli, da se bo kolektiv imenoval Ustvarjalna Platforma INDE (UPI).

Skupščine so postale stalnica in so se dogajale vsako nedeljo. V tem procesu smo počasi začeli ustvarjati svojo politično agendo in se prvič začeli pogovarjati o viziji tega prostora. Prvotna vizija je bila, da INDE postane avtonomni prostor, kjer se ljudje lahko družijo in mrežijo. Zato je bilo potrebno prostor primerno sanirati. Ta ideja je bila zelo enostavna in uresničljiva. Na skupščinah smo ugotovili, da za določene naloge, bodisi delovne ali politične, potrebujemo boljšo organizacijo. Ustvarili smo delovne skupine. Sanacijska skupina je bila namenjena saniranju prostora, ta je imela znotraj na skupščinah določenih prioritet avtonomijo pri odločanju, česa se lotiti. Politična skupina je bila namenjena debatiranju o viziji kolektiva ter o problemih, ki so se kdaj pojavili na skupščinah, predvsem ko smo se soočali z vprašanji, kako postati odprti za javnost, pa tudi kako se soočiti s stečajnimi upravitelji ali kako komunicirati z mediji in širšo javnostjo. Politična skupina je imela tudi nekakšno vlogo »vodenja odnosov z javnostmi«. Kasneje je politična skupina prevzela naloge pisanja tekstov, pisem podpore in podobnega. Ustvarila se je tudi programska skupina, ki je koordinirala programske aktivnosti. Z vedno več materiala za splet se je kasneje ustanovila še redakcijska skupina.

Vse te skupine so bile avtonomne, ampak so na skupščinah poročale, kaj so storile. V primerih, kjer so bile določene odločitve bolj pomembne, so skupine vprašanja naslovile na skupščino.

Ena izmed najpomembnejših odločitev, ki smo jih sprejeli, je bilo odprtje INDE-ja javnosti. Odločili smo se, da gremo javno 5. 2. s štiridnevnim dogodkom. S to potezo smo dobili še več odgovornosti do skupnosti in tudi več pozornosti javnosti. Zavedali smo se, da moramo za obdržanje prostora pridobiti čimveč pozitivnega odziva širše javnosti. Mediji so zgodbo o INDE dejansko pograbili. To je bilo dobro, ker smo dobili veliko pozornosti v medijskem prostoru, vendar novinarji, ki so poročali o nas, niso bili izobraženi na področju avtonomnega organiziranja. Predvsem jih je motilo, da se nismo izpostavljali z imeni, da ni nobenega ”šefa”. V kolektivu se nismo smeli izpostavljati, saj delujemo ilegalno in bi to ogrozilo posameznike. Drugi problem je bil, da so novinarji povezovali zgodbo MKC-ja in INDE-ja, saj se je drama v MKC-ju začela januarja, februarja pa smo INDE odprli javnosti. Težava, ki so jo mediji sprožili, je bila ta, da so začeli pritiskati na stečajne upravitelje in ti so se posledično zavedli, da smo jim v napoto.

V začetnem zagonu smo poleg glavne dvorane začeli čistiti prostore okoli objekta, ki smo ga zasedli. Počistiti prostor je bilo enostavno, težje pa ga je bilo vzpostaviti za uporabo. Zato je prišlo do razočaranj, saj določeni projekti niso bili dokončani. Medtem ko smo čistili prostore za različne namene, so bili prostori, kjer so se dogajale ključne dejavnosti, nedokončani. Z analizo našega delovanja smo ugotovili, da je bistveno bolj učinkovito usmeriti energijo v en prostor, da bo ta kar najbolj funkcionalen. Tudi kar se tiče dogodkov smo imeli podobne pomisleke, a smo ocenili, da organiziramo dobre in nadpovprečne dogodke. Nikomur pa ne odgovarjamo, če se določeni dogodki ne zgodijo.

Delovanje v kolektivu Inde je bila za marsikoga prva tovrstna izkušnja. Ko deluješ v kolektivu, se meje med osebnim in neosebnim spremenijo. Določena razočaranja so vzeta osebno, tudi ko ne bi smela biti. Napake organiziranja so napake kolektiva in ne posameznika. Pomembno je ustvariti harmonijo različnih posameznikov, ki imajo drugačna ozadja in interese. Pripadnost v kolektivu pa se ne sme preleviti v nekakšno ”getoizacijo” oziroma zaprtost. INDE mora biti platforma, ki svoje politično delovanje širi navzven v okolje, kjer deluje. Zavedanje kolektiva mora torej presegati zidove zasedene tovarne, ker INDE ne bo večen. V primeru, ko se bo ta prostor izgubil, mora kolektiv biti pripravljen na to travmo in imeti vizijo, kako naprej. Zato je pomembno politično aktivnost v prostoru usmerjati tako, da deluje predvsem navzven v okolje in se ne zapira sama vase.

Naša družba nas je na nek način udomačila, da se vedno obračamo na nekoga, ki je nad nami, da moramo nekomu odgovarjati. Naučeni smo, da delujemo znotraj sistemov, ki so hierarhično vzpostavljeni. Inde se je zasedel prav zato, da se temu upremo, saj smo ugotovili, da se institucionalizirano delovanje ne sklada z našimi željami in kreativnostjo. Birokratizacija vsakdanjega življenja se je vzpostavila zato, da omeji posameznika. Politično udejstvovanje je v družbi razumljeno, kot da potrebuje stranke, mestne zbore, svetnike, predsednike … Z UPI dokazujemo, da temu ni tako, da lahko ustvarimo horizontalno organiziran prostor, ki je avtonomen, se poskuša upirati in izpodbijati tradicionalno dojemanje družbe. To pa ima seveda tudi svojo ceno, saj za takšno delovanje potrebujemo bistveno večji vložek energije, da dosežemo stvari, ki ustrezajo našim željam.

*Ustvarjalna Platforma INDE