Izjava pred demonstracijo za mir in drugačno Evropo


V kolektivu društva Iskra podpiramo shod za mir in drugačno Evropo manifestacijo proti vojni, rasizmu, nacionalizmu in avtoritarizmu. Samo močno protivojno gibanje lahko ustavi neovirano napredovanje nasilja, ki v imenu geopolitičnih interesov uničuje življenja in dobrobit milijonov ljudi na kriznih območjih in po svetu. Aktualna kriza ni begunska kriza begunski val je simptom nečesa mnogo globljega. Je simptom krize političnega in gospodarskega sistema, ki v brezsmiselni gonji za profitom tepta zgodovinsko izborjene pravice človešta, ne le do dostojnega življenja, ampak celo do golega življenja.

Z nedoumljivo hitrostjo se evropske vlade, vključno s slovensko, vključujejo v globalno vojno brez javne razprave, mimo demokratičnih procesov, na podlagi ideoloških prepričanj in slepe arogance. Svoje samovoljno nasilje, ki ga imenujejo protiteroristični boj, krepijo s politiko zapiranja meja, kar de facto pomeni, da za množice niti pobeg pred njihovimi bombami ni več mogoč.

A potrebno je vedeti, da teroristični napadi, ki so izgovor za največje institucionalizirano nasilje po drugi svetovni vojni, niso zgolj nedomišljeno maščevanje fanatičnih islamistov, ampak natančno domišljena bojna strategija reakcionarne vojaško-politične organizacije Islamska država, katere politični uspeh je v veliki meri posledica Zahodnega intervencionizma v arabskih državah. Teroristični napadi Islamske države in njenih simpatizerjev so predvsem orodje za izzivanje ksenofobije v evropski družbi ter posledično radikalizacijo muslimanske populacije po svetu.

Ta je v nekdanjih kolonialističnih državah Evrope že dolga desetletja žrtev institucionalnega rasizma, spontane ksenofobije in hudih socialnih razmer. Predvsem Francija je še posebej razvpita po slabi integraciji svoje raznolike in velike muslimanske populacije. Sodeč po ugotovitvah francoskega statističnega urada imajo potomci imigrantov iz Afrike izrazite težave pri iskanju zaposlitve. Tako razseljena sunitska populacija je v Evropi ostala brez identitete. Tisti del populacije, ki se je zaradi raznolikih razlogov, predvsem pa zaradi slabega socialnega statusa, še vedno oklepal kulturnih in identitetnih vzorcev islamskega sveta, je vedno težje uspeval v svetu, kjer vladajo zahodna pravila igre. Čeprav ambiciozni in večkrat izobraženi, so bili zaradi prikritega strukturnega rasizma žrtve represivnih državnih aparatov, s čimer so bili izključeni iz kapitalističnega konkurenčnega procesa in potisnjeni v bazen slabo plačane delovne sile brez prave možnosti izhoda iz svoje situacije. Identiteto nasproti represivnim državnim aparatom in ksenofobni ter pokroviteljski zahodni družbi so tako zgradili na podlagi ideje njihove vere, ki pa je bila brez prave materialne osnove. Musliman na Zahodu je do sedaj namreč vedno bil v prvi vrsti tujec. Pojav Islamske države je tem ljudem tako ponudil materialno osnovo, na kateri lahko utemeljujejo svojo identiteto. Arhitekti te materialne osnove pa so bili zaradi konstantnih vojnih razmer na bližnjem vzhodu ravno teološko najmanj interpretativni in metodično najbolj agresivni Salafisti, ki sicer predstavljajo le majhen del sunitskega Islama.

Svojim evropskim sorojakom se sedaj v iskanju minimalnih pogojev za razvoj življenja z begunsko migracijo pridružujejo drugi Sunitski Arabci, ki so v 21. stoletju izgubili tri stabilne države – Irak, Libijo in Sirijo. Situacija, ki jih čaka v Evropi bo določila njihovo zavest. In ravno ta je tarča simbolnih intervencij Islamske države terorizma. Pojem, ki se popolnoma nekritično uporablja že vsaj od 11. septembra 2001, postavlja past, v katero se hote ali nehote ujemajo arogantne sile zahoda.

Cilj islamističnega terorizma je sprememba politične situacije z uporabo nasilja. Gre za specifično obliko nesimetrične vojne, kjer zatirana skupina skozi na videz neracionalna dejanja totalnega nasilja skuša spremeniti politično situacijo v svetu. Specifično to pomeni ustvarjanje političnega okolja na Zahodu, v katerem bo musliman lahko vedno le musliman definiran od zunaj, s strani družbe, zgolj po svoji verski pripadnosti.

Terorizem deluje na področju simbolnega. Njegove tarče niso konkretni subjekti, ampak politični diskurz in na njem temelječe odločitve populističnih voditeljev. Pri terorističnem napadu je pomembno simbolno dejanje napada. Najbolj neposreden cilj terorizma je sejanje strahu. Dejanje postane teroristično takrat, ko uspešno poseže v perverzni trikotnik političnega komuniciranja oblast-mediji-ljudstvo. Terorizem svoj neposredni cilj doseže šele, ko postane medijski fenomen, nov družbeni spektakel, ki spremeni obstoječi hegemonični red. Terorizem je propaganda. Terorizem je politični piar.

Cilj terorističnih napadov Islamske države oziroma ljudi, ki terorizem izvajajo v njenem imenu, ni preprosto umor nezaželenih, njegova tarča niso ‘neverniki’, ampak človeška čustva, ki bodo omogočila ukinitev solidarnostnih mehanizmov in političnega univerzalizma, kjer je vsak človek deležen enake obravnave, k politično reakcionarnim metodam, kjer neka skupina ljudi te obravnave de facto ni več deležna.

Islamska država s terorističnimi napadi širi strah in ustvarja pogoje za krepitev reakcionarnih političnih idej. Strah seveda ni vezan na konkretno skupino, ki je teroristično dejanje izvedla, temveč je skozi medije posplošen na vse nosilce ideje, ki naj bi bila enaka ideji teroristov. Porast rasizma, ksenofobije ter retorike Mi in Oni povečujejo stopnjo marginalizacije v Evropi živečih muslimanov in onemogočajo pogoje za uspešno integracijo prihajajočih beguncev.

Tem v končni fazi njihovo lastno eksistenco omogoča in jih pred uničenjem brani zgolj osnovna skupnost, ki se zaradi enake obravnave tvori po linijah vere. To jih sili v to, da svoje identitete primarno ne gradijo na institucionalno podprti ideji svobode, bratstva in enakosti, ampak na verski skupnosti in njenih regulacijskih mehanizmih. Cilj terorizma Islamske države je torej simbolični izgon islamske skupnosti iz evropskih držav in s tem krepitev njihove muslimanske identitete. Materialno bazo tej identiteti pa bodo našli v realizaciji ideje islamske države.

Teroristični napad v Parizu ni akt obupa ali ekstremne in demonske zlobe. Je skrbno premišljen politični manever, ki želi doseči fašizacijo politične situacije v Evropi in s tem izbrisati sivo cono. Muslimani v Evropi se lahko tako kmalu znajdejo v okoliščinah, ki ne bodo veliko boljše od okoliščin v Siriji. Zaostrovanje azilne politike pomeni, da bodo begunci morali zatajiti svojo kulturo ali pa bodo pred preganjanjem nevernikov primorani prebežati iz domnevno tolerantne družbe v islamski kalifat.

Odgovor na pojav terorizma, kot prvo soočenje Evrope s kruto realnostjo bližnjega vzhoda, je močna eskalacija nasilja ustanovitev globalne vojaške koalicije, v kateri zaradi geopolitičnih interesov sodelujejo praktično vse vojaške in ekonomske velesile. Medtem države članice Evropske unije vse bolj zaostrujejo protipriseljensko retoriko in se preko vse večje segregacije med migranti pripravljajo na popolno zaprtje mej.

Tak odziv ne preseneča, saj sta ksenofobija in rasizem v EU insiticuionalizirana, ekonomska neenakost pa v samem srcu evropskega projekta. Begunci Evropi ne prinašajo uničenja, ta je že vpisan v sam program Evropske unije. Periferne države članice so že drugič v roku nekaj let ostale same sredi krizne situacije. Najprej v tako imenovani gospodarski krizi, ko letom odrekanja in zategovanja pasu nista sledila izobilje in mir, ampak še večja brezposelnost, brezperspektivnost in revščina, kar je neposredno botrovalo razmahu skrajne desnice. Tarča teh skrajno desničarskih entitet so med drugim migranti. Ti so površno dojeti kot krivci za pomanjkanje, saj s svojo eksistenco predstavljajo še dodatno konkurenco na trgu delovne sile. Neposredno odgovornost za porast skrajne desnice ter njenih političnih praks nosi tudi neodzivnost evropske socialistične družine, da bi se konkretno spopadla z gospodarsko krizo.

Dejstvo je, da levica ni ponudila alternativne politične opcije, zato je skrajna desnica izkoristila ta ‘izpraznjen’ politični prostor in preusmerila sovraštvo ter jezo revnih delavcev, brezposelnih in brezperspektivnih mladih na ‘dežurne’ grešnike pred nekaj meseci so bili to Grki, včasih judje, zadnje čase pa predvsem muslimani in sploh migranti.

Vzrok manka realne alternativne politične opcije je ideologija liberalne demokracije, na katero prisega zahodni svet in ki uspešno prikriva izkoriščanje kapitalističnega proizvodnega načina. Njena navidezna pluralnost, kot prikazuje primer grške Syrize, de facto ne dopušča nobenega alternativnega političnega projekta. Dokaz temu je fanatizem sredine, ki se retorično mehko, a materialno trdo poslužuje političnih praks, ki so bile nekdaj v domeni fašističnih sistemov.

Fašizem lahko dobi svojo legitimnost le v polju politične enakosti vseh ideologij, v polju prostega trga političnih idej, kjer je vsaka resnica enako vredna, dokler obstaja znotraj kapitalističnega miselnega načina. Boj proti reakcionarni politiki ne more biti boj z drugo vrsto reakcionarnosti. Orodje za preseganje fašistoidnih oblik vladavin in gibanj je lahko le dokončna realizacija univerzalizma, ki partikularne značilnosti dojema in sodi kot družbene konstrukte in ne kot naravni red stvari.

Postfašizem aktualne politične sredine omogoča razvoj drugih oblik fašistoidnih elementov. Ti se jasno kažejo v povečanju sovražnega govora, namernem širjenju strahu in paranoje ter posledično v izrednih razmerah, kjer je lažje vladati nedemokratično, mimo ljudstva.

Ko fašizem vse bolj postaja dejstvo, postaja tudi upor vedno bolj dolžnost. Dolžnost, ki je zaradi malomeščanskih privilegijev, teoretske nesposobnosti in strahu pred radikalizmom delavskih množic ne smemo zanemariti, kakor jo vse večkrat zanemarja institucionalizirana radikalna levica po Evropi. Pomanjkanje radikalne socialistične agende je tako povzročilo povečanje moči idej skrajne desnice, ki je za ohranitev oblastniških razmerij pripravljena grobo kršiti osnovne človekove pravice.

Zgodovinska situacija pred katero stojimo nam nalaga dolžnost, ne le da pokažemo nestrinjanje s politiko naših voditeljev, ampak da z aktivnim družbeno-političnim delovanjem spreminjamo politični prostor. Naše zahteve morajo biti jasne in utemeljene. Zavračamo postavljanje nehumanih tehničnih ovir, s katerimi branimo izkoriščevalski sistem, do katerega smo bili pred pojavom begunskega vala kritični. Zahtevamo politiko odprtih meja, česar pa ne moremo naivno razumeti kot neurejenega prehajanja in splošnega nereda. Politika odprtih meja pomeni obravnavanje begunskega vala kot humanitarne katastrofe, katere rešitev mora postati temelj in imperativ izvajanja vsakršne politike. Politika odprtih meja je radikalna politika, ki politični interes postavlja pred ekonomskega in katere izvajanje predpostavlja spremembo delovanja družbe.

Zahtevamo revolucionaren obrat v politični praksi dostojno življenje mora postati temelj vsake politike in ne le privilegij državljanov nekaterih držav kapitalskega centra, ki s surovim izkoriščanjem tretjega sveta kupuje relativni, začasni mir.

V društvu Iskra verjamemo da je edina sfera, ki je zmožna proizvesti pogoje za socialistični politično-ekonomski projekt, ki se bo sposoben spopasti s problemi sodobnosti, civilna družba. Ta je v Sloveniji še v povojih, zato je jutrišnji shod nujen za konstitucijo političnega subjekta, ki bo brezpogojno zahteval radikalno demokracijo in pravično družbo.

 

Deli članek
,