Vsakemu študentu in študentki je poznan sistem subvencionirane študentske prehrane, ki mu večina pravi sistem “na bone”. Osnovni namen tega sistema, ki ga financira država, je zagotoviti cenovno dostopen, zdrav in topel obrok celotnemu študentstvu. S tem naj bi se mu zagotavljajo, da večino svojega časa nameni študiju; obiskovanju predavanj, učenju in drugim študijskim obveznostim, ki so predpogoj za kvaliteten in uspešen študij.

A tega namena trenutni sistem ne dosega, saj smo zaradi vedno višjih doplačil, vedno slabše kakovosti obrokov in manjšanja števila ponudnikov prisiljeni čas poleg študija ter pogosto vzporednega študentskega dela porabiti za nakupovanje, kuhanje in pomivanje posode. Vse to v majhnih in slabo opremljenih kuhinjah v študentskih domovih ali prav tako neprimernih kuhinjah v stanovanjih, ki si jih študentje vedno težje privoščimo. Trenutni sistem je nevzdržen in nedelujoč; ni sistem, ki bi študentstvu zagotavljal primerno, dostopno in raznovrstno prehrano. Kvalitetna prehrana na bone je praktično nemogoča; največ koriščenih bonov je pri ponudnikih hitre prehrane, ki predstavljajo mnogim študentom edino cenovno dostopno izbiro.

Bitka za reforme sistema bonov gre v dve smeri. Na eni strani se poskuša študentom zagotoviti kvalitetne obroke preko neskončnega višanja subvencij, ki ga spremlja tudi hkratno višanje maksimalnega možnega doplačila – to pa nikoli ne dohiti vedno večjih zahtev privatnih ponudnikov. Na drugi strani pa določanje strožjih kriterijev v razpisih le še nadalje omejuje ponudbo.

Dodatne težave v sistemu bonov se pojavijo pri delu študentske populacije, ki zaradi svojih zdravstvenih stanj, verskih, etičnih, ali političnih razlogov določene hrane ne sme ali ne želi uživati. Za njih je ponudba omejena ali pa je sploh ni. 

Trenutni sistem subvencionirane študentske prehrane je torej nevzdržen. Potrebno ga je ukiniti in na njegovo mesto postaviti nov sistem študentske prehrane; takšen, ki bo cenovno ugodnejši, ki bo ponujal raznoliko, zdravo in kvalitetno prehrano in ki bo neodvisen od špekulacij privatnih ponudnikov prehrane. Treba je vzpostaviti študentske menze!

Razlog, zakaj se pri tako neučinkovitem sistemu še kar vztraja, je mogoče najti v tem, da imajo nekatere interesne skupine od trenutnega stanja precejšnjo finančno korist. 

V prvi vrsti gre za ŠOS in njene podružnice (ŠOU, ŠOUP …). ŠOS za nadzor in upravljanje  sistema študentskih bonov iz javnega proračuna letno prejme kar 190.000 EUR in 0,04 EUR od vsakega porabljenega bona. Ohranjanje takšnega sistema ugaja tudi gostincem, ki so ponudniki študentske prehrane, ker jim poskusi blaženja sistema prinašajo višje subvencije, ki se stekajo v njihove žepe. Država, ki se s prelaganjem skrbi za študente na prosti trg otrese vse odgovornosti, prav tako nima želje po temeljnih spremembah. Problem študentske prehrane je torej potrebno razumeti kot nasprotje interesov med študentskimi funkcionarji in gostinci na eni ter delovnim študentstvom, ki si želi kvalitetne prehrane, na drugi strani. 

Rešitev za nastalo situacijo je tako le ena: sistem javnih študentskih menz. Javne menze so mnogo vzdržnejša alternativa trenutnemu sistemu, ker na nobeni točki ne bi bile podrejene prostemu trgu in finančnim interesom privatnikov. Zavezane bi bile zagotavljanju raznovrstne, kvalitetne, predvsem pa cenovno dostopne prehrane za vse študentstvo, ne glede na njihov ekonomski ali zdravstveni položaj. Postavljene bi bile na večih lokacijah po mestu, kjer je velik pretok študentske populacije, študentom pa bi nudile obrok, ki bi bil v celoti pokrit s subvencijo, kar je trenutno izjemna redkost. Hrana v menzah bi bila kvalitetnejša, ker bi bil motiv menz zagotavljanje zdrave prehrane, ne pa ustvarjanje dobička (zaradi česar gostinci navadno kupujejo najcenejše sestavine, ne glede na njihovo kvaliteto).

Povrh vsega pa bi bil sistem javnih menz veliko varnejši in bolj vključujoč za del študentske populacije, ki ima razna zdravstvena stanja (npr. celiakija) ali pa zaradi drugih razlogov ne je nekatere hrane (npr. verska prepričanja, vegetarijanstvo …).

Sistem menz bi tudi pomembno vplival na zmanjšanje gospodinjskega dela, ki v veliki meri ostaja nevidno in na plečih žensk. Preko menz bi se podružbilo del reproduktivnega dela (kuhanje, pomivanje posode …) in tako razbremenilo vse, ki običajno opravljajo to delo.

V Študentskem društvu Iskra se od leta 2022 zavzemamo za vzpostavitev sistema javnih menz. Na tem področju organiziramo razne dejavnosti, predvsem pa skoraj vsak mesec skuhamo od 100 do 300 obrokov, ki jih zastonj razdelimo med študentstvo pred fakultetami in na drugih lokacijah. Svoj boj bomo nadaljevali, ker verjamemo, da si študenti zaslužimo več, kot nam ponuja trenutni sistem, ki le polni žepe peščici, večino pa pusti na cedilu.

Za javne menze!

Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.