Mladi na papirju

Mladi nismo nikoli bili ravno katera izmed prioritet vlade – katerekoli vlade do sedaj. Temu primerno tudi mladinska politika v Sloveniji ni ravno dobro razvita. Mladinski sektor je sicer živahen, razgiban, organizacije delujejo in razvijajo mladinsko delo ter na svojem področju napredujejo. Mladi na splošno pa smo se vseeno še posebno v zadnjih letih, tudi zaradi krize – tako gospodarske kot politične – še številčneje soočali z najrazličnejšimi izzivi. Doseganje lastne avtonomije je oteženo.

Vendar pa smo vseeno v zadnjih nekaj letih dobili kopico papirnatih pridobitev – dokumentov, ki naj bi naslavljali naše težave. Po tem, ko smo leta 2010 končno dobili Zakon o javnem interesu v mladinskem sektorju (ZJIMS), ki sploh definira, kdo mladi smo, kaj je mladinska politika ter kdo naj bi bil zanjo pristojen, je to takrat optimistično nakazovalo smer, da se bo položaj mladih naslovil tudi s strani odločevalcev. A hitro je postalo jasno, da temu ni tako. Na Nacionalni program za mladino, ki naj bi sledil ZJIMS, smo čakali do leta 2013 ter ga dobili kot Resolucijo o Nacionalnem programu za mladino (NPM), ki je bila vsebinsko izjemno šibka, finančno pa sploh neovrednotena. Medtem je postalo jasno, da je stopnja brezposelnosti med mladimi izjemno narasla (največji porast brezposelnosti mladih v 2012 od vseh držav EU je bil ravno v Sloveniji) in tudi odločevalci so morali sprejeti, da je potrebno to področje nasloviti. Oblikovali smo Jamstvo za mlade (JzM), ki je veljalo za leti 2014 in 2015 ter predstavlja shemo 36 različnih ukrepov, za katere pa smo si že vsi takoj na začetku priznali, da ne bodo reševali naše brezposelnosti. Pobudam, da se področje zaposlovanja mladih začne urejati strateško, odločevalci niso želeli prisluhniti. Od leta 2009 se je čakalo tudi Nacionalni stanovanjski program, kjer smo pričakovali ukrepe, ki bodo posebno pozornost namenjali tudi mladim, prvim iskalcem stanovanja (saj smo, kar se tiče pozne odselitve od staršev, tudi tukaj mladi kar precej pri vrhu). Program je bil leta 2015 sprejet, a na podlagi nejasne vsebine težko pričakujemo, da bodo stanovanja postala mladim bistveno dostopnejša. Seveda so potem tu še državni dokumenti, kot so Operativni program in Izvedbeni načrt operativnega programa, kjer želimo mlade čimbolje umestiti, da bi si lahko obetali vsaj kaj od kohezijskih sredstev (ker na državni proračun mladi očitno ne smemo računati), pa seveda sam izvedbeni načrt NPM za vsako leto ali na dve leti, izvedbeni načrt Jamstva za mlade, priprava nove sheme JzM za 2016–2017, letos sprejeta Analiza opravljanja pripravništev v RS, ki je prav tako polna nekih zavez, a sredstev za plačana pripravništva ni zagotovila, potem je seveda tu še Strategija pametne specializacije (hm, ali se je to naknadno po letih usklajevanja in pisarjenja opustilo?), regijske razvojne strategije. Pa seveda je ob vsem potrebno še vse uskladiti z evropskimi smernicami in priporočili ter podpreti z raziskavami in ugotovitvami.

Kar nekaj dokumentov torej; resolucije, sheme, programi, teoretično tudi kakšne strategije, analize, ki to niso, raziskave … Vmes seveda tudi ogromno sestankov. Zato da se podpre vtis, da se pa res nekaj dela. Sestankuje se, govori, vmes se kregamo, mladi predlagamo, naše rešitve niso sprejete, oni spišejo dokument, mi protestiramo, oni ga po postopku sprejmejo, si čestitajo … in karavana gre dalje.

Vmes pa položaj mladih ni popolnoma nič izboljšan. Tudi po sprejetju vseh teh dokumentov ne. Mladi vseeno pri 30. letih živijo pri svojih starših, so brezposelni ali pa v izjemno prekarnih oblikah dela, ki so med mladimi najbolj razširjene prav v Sloveniji v primerjavi z ostalimi OECD državami. Ne morejo se osamosvojiti oziroma postati avtonomni, si morda ustvariti lastne družine, izkoristiti svojega potenciala in prevzeti drugih nalog v družbi. Nimajo perspektive, veliko se jih odseli v tujino.

Kljub vsem tem dokumentom, ki se v zadnjih letih sprejemajo in ustvarjajo lažni vtis, da smo mladi resnično na politični agendi. Da ta država res nekaj dela za mlade. Dokaz, da gre resnično le za lažen vtis, je v nekvaliteti omenjenih dokumentov in v nerealizaciji le-teh. Tipičen primer za to je NPM. Gre namreč za krovni program s področja mladine, ki naj bi opredelil smernice; trenutno se pripravlja izvedbeni načrt za leti 2016–2017. Urad Republike Slovenije za mladino (URSM) je vsako leto koordiniral pripravo izvedbenega načrta, ki naj bi ukrepe bolj jasno definiral ter podal jasne zaveze, kaj se bo v tistem letu resnično izvedlo. A nikoli ni bilo čisto tako. Vsi izvedbeni načrti do sedaj so bili prav tako pomanjkljivi, kot je zdajšnji, na določenih področjih se ni predvidelo nobenih posebnih ukrepov, ministrstva so pristopala z različno vnemo in vsi izvedbeni načrti do sedaj so bili – tako kot sam NPM – bolj »nujno zlo«, ki se ga je moralo pripraviti, zato da so uradniki lahko naredili novo kljukico na seznamu svojih zadolžitev. Gre za popis zadev, ki med seboj niso usklajene, kjer eno ministrstvo počne nekaj, drugo pa lahko to z obratnim ukrepom podre. V kolikor se stvari sploh realizirajo. In realizacija je izjemno slaba. Po preteku izvedbenega načrta ni narejena nobena evalvacija in nihče ne odgovarja, če ni realiziral tega, kar si je sam zadal in zapisal v program. Enako se je zgodilo s shemo Jamstvo za mlade. Po lepo zvenečih 157 milijonih evrov, ki naj bi se jih usmerilo v teh 36 ukrepov v letih 2014 in 2015, nam mladim še vedno niso predstavili računice, koliko ukrepov je bilo tudi v praksi izvedenih, koliko sredstev v resnici namenjenih in še več – kam je šel preostali denar ukrepov, ki se niso niti začeli izvajati.

Vsi, ki smo del tega procesa, lahko že več let zagotavljamo, da bistvenega vsebinskega napredka ni bilo.Velikokrat se tudi sami sprašujemo, kako nadaljevati. Vseskozi smo konstruktivni ter pomagamo z vsebino, predlogi, ukrepi, se udeležujemo sestankov, smo proaktivni ter še vseeno optimistično verjamemo, da lahko naš položaj izboljšamo. Ko ne gre zlepa, gremo na ulice in svojo pravico iščemo tam. Informiramo medije, javnost, iščemo zaveznike ter vedno znova in znova in znova vsaki novi vladi razlagamo ene in iste stvari.

Čas je že, da se preneha govoriti in pisati vse te dokumente. Imamo jih že precej. In sami dokumenti ne bodo izboljšali položaja mladih. Izboljšali ga bomo, ko bodo govorila dejanja. Ko se bo vlada resnično zavzela za mlade in poskrbela za realizacijo. Ko bo za to pripravljena tudi investirati v rešitve in ukrepe.

Bojimo se le, da takrat ne bo potrebno reševati »le« mladih, temveč tudi t. i. izgubljeno generacijo, s katero nas tako velikokrat označijo. Ker ta izgubljena generacija počasi ne bo več mlada. In vse probleme iz mladosti in prehod v avtonomijo vleče s sabo že krepko v trideseta leta in dlje.

*Sindikat Mladi plus