Minister za finance Dušan Mramor, ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič in rektor Univerze v Ljubljani Ivan Svetlik morajo odstopiti! Najnovejša afera z nezakonitim izplačevanjem dodatkov, predvsem pa odziv najvišjih vladnih in univerzitetnih funkcionarjev sta namreč nezaslišana. Pa vendar, ne moremo reči, da smo presenečeni, na vse elemente te zadnje afere namreč že dolgo opozarjamo.
Nezakonito izplačevanje dodatkov za stalno pripravljenost najvišjim funkcionarjem in ponekod tudi tehničnemu osebju nekaterih fakultet je vnovič pokazalo veliko razslojenost med zaposlenimi v slovenskem visokem šolstvu. Na eni strani je namreč trdno vkopana dobro plačana profesorska in/ali funkcionarska elita, na drugi pa podplačani, prekarno zaposleni in preobremenjeni asistenti, docenti ter nepedagoško osebje, ki hkrati nosi največje breme rezov. Na to je najbrž nehote opozoril tudi večno ignorantski in od življenj ljudi, o katerih odloča, odtujeni finančni minister Mramor. S svojo izjavo, da so sredstva za (tudi njemu) izplačane dodatke prihranili drugje, je namreč priznal, da je bil kot dekan preko dodatkov nezakonito plačan za reze in “racionalizacije” stroškov na Ekonomski fakulteti, kar pa seveda najbolj prizadene prav študente in prekarno zaposlene mlajše akademike. Kot zanimivost in za ilustracijo omenjenih rezov v praksi naj omenimo, da je EF ob začetku tekočega študijskega leta strošek vpisnine za študente želela zvišati za 600 odstotkov!
Drug simptom stanja v slovenskem visokem šolstvu, ki se pojavlja tudi pri tej aferi, je nezgrešljivo dejstvo, da prihaja do neprestanega svaljkanja med vodilnimi pozicijami na univerzi in njenih članicah ter ministrskimi položaji. Ljudje, ki z varčevanjem in komercializacijo uničujejo visoko šolstvo, so isti in prihajajo iz istih krogov – akademske kaste.
Tretja značilnost je navidez neskončna ignoranca in pravičniško branjenje lastnega nezakonitega in škodljivega ravnanja, s katero se ponašajo vsi glavni akterji te zgodbe. Zadnji primer tega je včerajšnje sporočilo rektorata UL vsem študentom in zaposlenim, v katerem so se odzvali na javno pismo nekaj več kot stotih zaposlenih, ki so zaradi številnih afer v zadnjem času pozvali k iskreni notranji debati in iskanju odgovornih. UL je v odzivu zapisala, da je zavezana načelu zakonitosti, zato ne sme obtoževati in ukrepati proti osebam, ki so ravnale nezakonito. Podpisnike peticije – svoje zaposlene v skladu s stoletno tradicijo vodstvo poziva k zaprti razpravi, ker pisanje javnih pisem domnevno ogroža ugled univerze. Sklicevanje na nedokazano nezakonitost posameznih ravnanj je absurdno, sploh če UL ta argument uporablja za utišanje legitimne kritike vodstva s strani zaposlenih. Da se vodstvo ob teh poskusih utišanja sklicuje še na ugled univerze, pa je sploh zavajajoče in dodaten pokazatelj arogance vodstva univerze. Ravno zato, ker UL še ima nekaj ugleda, bi ga vodstvo UL in vlada (eni in isti ljudje) morali braniti tako, da vodilni priznajo svojo odgovornost in odstopijo, ne pa tako, da disciplinirajo svoje zaposlene z elektronskimi sporočili v moralizatorskem tonu. Ugled, ki ga UL še premore, namreč nedvomno bolj dolguje akademikom, podpisanim pod javnim pismom, kot pa tem, ki zasedajo najvišje položaje v univerzitetni in državni hierarhiji.
Vse skupaj kaže na akutno potrebo po demokratizaciji vodenja univerze in odločanja v njenih strukturah. Poziv univerzitetnim delavcem, da naj se stvari razčistijo znotraj univerze, je očiten znak, da se vladajoča akademska elita na tem terenu čuti dovolj močna, da kritične glasove preglasi. Tega so se v dolgih letih (sindikalnega) boja za demokratizacijo univerze naučili tudi njeni zaposleni (in študenti), ki se zato raje poslužujejo javnih intervencij. Te glede na zadnji žolčni odziv UL očitno tudi mnogo bolj zadenejo tiste, na katere ciljajo.
Zgolj pozivi k odstopu torej niso dovolj, saj posamezni odstopi ničesar ne spremenijo. Na to smo opozorili že ob odstopu prejšnje šolske ministrice Stanke Setnikar Cankar v izjavi s pomenljivim naslovom “Stanka odhaja, problem ostaja.” Univerzo lahko demokratiziramo ter iztrgamo iz krempljev komercializacije in podrejanja tržni logiki le z organiziranjem in sindikalnim delovanjem študentov in zaposlenih. Mramor, Svetlik in Makovec Brenčič zato morajo odstopiti, vsi, ki si prizadevamo za bolj kakovostno in kritično univerzo, pa se moramo zavedati, da se s tem naš boj šele začenja.
Študentska Iskra