OB PRVI LETOŠNJI REKTORSKI KONFERENCI: ZA RAZREŠITEV IN IZTERJAVO MARUŠIČA

Tik pred koncem leta 2017 smo dočakali pravnomočno sodbo rektorju primorske univerze Draganu Marušiču, zaradi katerega mora Univerza na Primorskem (UP) nekdanji direktorici Študentskih domov UP Astrid Prašnikar zaradi “neenakopravne obravnave, trpinčenja in spolnega nadlegovanja” izplačati 15 tisoč evrov odškodnine.

Ker nekaj tednov po pravnomočni obsodbi rektorja Marušiča še nismo zaznali pripravljenosti za ukrepanje, kaj šele dejanske razrešitve situacije, ponavljamo naše stališče glede konkretne zadeve, kot tudi kontekst, v katerem dogajanje poteka. Še naprej upamo na čimprejšnjo razrešitev Marušiča in vzpostavitev splošne prakse razrešitve rektorjev, ki s svojim delovanjem tako ali drugače izkažejo, da niso primerni za opravljanje funkcije.

Žal gre pri Marušiču le še za enega v vrsti incidentov, povezanih s spolnim nadlegovanjem žensk v slovenskem akademskem prostoru, kar jasno nakazuje, da v njem še vedno obstaja ogromno diskriminacije na podlagi spola. Spomnimo se afere na Univerzi v Mariboru, ko je rektor Tičar stopil v bran sodelavcu Lorenčiču, ki je izvajal mobing nad delavcem in delavko na univerzi, slednjo pa je celo spolno nadlegoval. Lorenčič je ostal praktično nesankcioniran, Tičar pa je svoj položaj izgubil šele lani decembra zaradi starostne upokojitve. Enako je pri Marušiču, kjer kljub pravnomočni obsodbi nič ne kaže na njegov odstop ali odstavitev.

Naše univerze nam očitno sporočajo, da so težave žensk nepomembne, da se nad njimi lahko izvaja nasilje in da na odločevalskih pozicijah zanje ni prostora. Gre za nesprejemljive, diskriminatorne vzorce, ki ženske omejujejo pri njihovem delovanju in normalizirajo že tako preveč prisotno nasilje nad ženskami. V poročilu Komisije za ženske v znanosti iz leta 2013 lahko preberemo, da se z vzponom po akademski hierarhiji pojavlja vse več neenakosti med spoloma. Več študentk diplomira in pridobi ostale nazive, višje pozicije v akademski sferi pa še vedno večinsko prevzemajo moški. Če pa že kakšna ženska prevzame vodilno mesto, je veliko možnosti, da bo na tem mestu deležna šikaniranja in spolnega nadlegovanja. Takšno delovanje onemogoča intelektualni razvoj ženskam in posledično celotni družbi, istočasno pa vsem mladim sporoča, da za ženske v akademski sferi ni prostora in da je nasilje nad njimi sprejemljivo, celo upravičeno, definitivno pa bo ostalo nekaznovano.

Kako ob vsem tem razumeti, da je Marušič še naprej rektor? Poskusimo takole: tako UP kot tudi Študensko organizacijo (ŠOUP) vodijo posamezniki, katerih interes ni enak interesu akademske oz. študentske skupnosti. Podobnost obojih vidimo v delovanju za osebno korist, grožnje in (spolno) nasilje pa kot sredstva za ohranitev in krepitev obstoječe hierarhije. Zato molk ŠOUP-a ob vseh Marušičevih spornih praksah in zločinih ni presenetljiv, saj gre za razmerje, ki obojim omogoča nemoteno delovanje v skladu z zgoraj omenjenimi interesi. Nadalje gre pasivnost in neodločnost akademske skupnosti na UP razumeti kot posledico strahu zaradi obračuna z neposlušnimi profesorji nekaj let nazaj, nizke stopnje kritične zavesti in manka organizacije, ki bi bila zmožna in pripravljena učinkovito organizirati progresivne elemente akademske skupnosti na UP. V kraju, kjer kritična misel in radikalne progresivne prakse niso prisotne na univerzi, hkrati pa se ukinja prostore, kjer bi se to lahko razvilo (na primer INDE), se to odraža tudi v slabi razvitosti tamkajšnje civilne družbe, kar omogoča likom kot so Marušič, Popovič, Kokl ipd., da zasedejo in ohranijo najvišje položaje.

Od Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) pod vodstvom Maje Makovec Brenčič (MMB) po vseh dosedanjih izkušnjah nismo pričakovali veliko, vseeno pa kljub govoru o tem, da ni dovolj “takih praks zgolj obsojati”, preseneča izogibanje odgovornosti in razumevanje akademske skupnosti kot nečesa, kar je izven dometa MIZŠ. Morda pa gre zadržanost pri odločnejši obsodbi spornih praks in neukrepanje razumeti kot izogibanje situacijam, ki bi pozornost usmerilo na MMB in s tem tudi na njeno načeto legitimnost, ki je posledica njenih lastnih preteklih spornih praks (honorarji …).

Ob tem izražamo podporo Visokošolskemu sindikatu (VSS) pri njihovem pozivu Upravnemu odboru UP k razrešitvi rektorja Marušiča in izterjavi zneska, ki ga mora univerza plačati za odškodnino in sodne stroške, namesto da bi se ta sredstva porabila za izboljšanje pogojev zaposlenih in študirajočih. Hkrati pa je naloga VSS, poleg izjav in medijskega pritiska, tudi organiziranje (in potencialno mobiliziranje) progresivnih elementov akademske skupnosti na UP. Organiziranje akademske skupnosti je nujno, da se izognemo situaciji, ko smo ob menjavi rektorja soočeni z dejstvom, da se ne bo nič spremenilo, saj novi prihaja iz istega kroga in tako ne gre pričakovati, da bo spremenil način delovanja – kot v primeru Univerze v Mariboru.

Naslednja priložnost vsaj za naslovitev opisanega problema, se ponuja na letošnji 1. redni seji Rektorske konference Republike Slovenije, ki poteka danes na Univerzi v Novi Gorici. Ta sicer nima nikakršne moči dejansko odvzeti Marušiču njegovega položaja, kljub temu pa bo kmalu postalo jasno, ali bodo ostali trije rektorji nastopili proti Marušiču ali pa bodo z njim kramljali o vsakdanjih tegobah akademskega življenja.

Vsaj na deklarativni ravni bi se lahko glede dejanj svojega rektorja izrekel tudi Študentski svet Univerze na Primorskem. Podobno kot pri ŠOUP sicer večinoma ne gre za osebe, ki bi kaj takšnega sploh želele, kljub temu pa pozivamo tistih nekaj dovolj drznih, da zavzamejo stališče, ki bi Marušiču jasno pokazalo, da študentje in študentke ne želijo obsojenca in spolnega nasilneža za rektorja.