Ob prvi obravnavi novele Zakona o visokem šolstvu (ZViS)

Ob današnji prvi obravnavi novele Zakona o visokem šolstvu v Državnem zboru želimo ponovno izpostaviti nekaj problematik, ki s to novelo ostajajo nerešene.

Med tem, ko je bil prvotni namen ponovnega spreminjanja Zakona o visokem šolstvu ureditev dveh temeljnih problemov, ki sta nastala znotraj izobraževalne sfere, se je zakon od njih oddaljil in se posvetil urejanju ostalih področij. Te ključni problematiki sta bili zagotovitev stabilnega in dolgoročnega financiranja univerze z zakonom, kot to zahtevata 58. člen ustave in odločba Ustavnega sodišča iz leta 2011 ter zakonska opredelitev obsega in vsebine javne službe v visokem šolstvu. Kljub temu novela temeljito ne ureja ne enega ne drugega področja. Ob strinjanju ostalih deležnikov se je definicijo javne službe izpustilo, ureditev stabilnega in predvsem dolgoročnega financiranja pa se je premaknila v neznano prihodnost.

Ko smo 28. januarja tega leta protestirali pred Univerzo v Ljubljani zaradi izplačil enormnih višin dodatkov za stalno pripravljenost, smo zapisali in izrekli naslednje: ‘’Prihajajoča novela Zakona o visokem šolstvu je edinstvena priložnost, da (ministrica) pokaže resnost svojega obžalovanja glede afere o dodatkih za stalno pripravljenost, ki jih je prejemala tudi sama in poskrbi, da v prihodnje ne bo več mogoče osebno okoriščanje z javnim denarjem na univerzi.’’ Od nje smo takrat zahtevali jasno definicijo javne službe na področju visokega šolstva, jasno razmejitev redne, brezplačne javne službe od tržnih storitev visokošolskih zavodov ter onemogočanje uporabe javnih sredstev v privatne ali tržne namene, demokratizacijo odločanja in nadzora delovanja univerz z ukrepi in sistemsko ureditev financiranja visokega šolstva. Kot vidimo je ministrstvu od štirih uspelo urediti le eno področje, in sicer demokratizacijo, kar v kontekstu celotne novele deluje bolj kot ‘bonbonček’ za nekatere izmed deležnikov, vendar ni niti približno dovolj, da bi to novelo lahko ocenjevali kot ustrezno in uspešno napisano.

Nekaj mesecev po prvi predstavitvi predloga novele, so se na Ministrstvu odločili za spremembo načina financiranja, in sicer ponovno uvedbo glavarin, kar je način financiranja, ki je najdlje stran od sistemskega. Kot smo zapisali v odzivu 18. maja, ‘’glavarinski sistem jasno vodi v nižanje kakovosti študija in njegovo komercializacijo, nižanje kakovosti dela, v plačljive oblike izobraževanja oziroma šolnine in varčevanje na drugih postavkah’’ in od takrat dobre argumentacije in razlage v korist tej spremembi še nismo slišali.

Še en problem, ki je bil sicer že večkrat ubeseden, je poudarek na internacionalizaciji študija, da bi bil ta lažje dostopen in bolj odprt za tuje študente. O internacionalizaciji smo že pisali v prvem odzivu na predlagano novelo ZViS, danes pa bi izpostavili tri ključne elemente, in sicer padec kakovosti izobraževanja, angleščina kot jezik znanosti in ponovno večanje razlik med višjimi in nižjimi sloji. Težave bi nastale že na ravni izvedbe. Nekateri slovenski profesorji namreč niso usposobljeni za poučevanje v tujem jeziku, obvladovanje tujega jezika na ravni C1, C2 ni niti pogoj za pridobitev naziva. Tudi obvladanje tujega jezika s strani slušateljev predavanj ni pogoj za vpis na študijski program. V praksi se torej zlahka zgodi (in se že dogaja na EF), da predavalnici, polni slovenskih študentov, v angleščini predava slovenski predavatelj, kar je absurdno in kakovost študija le niža, saj je izražanje v drugem jeziku kot maternem seveda težje. To je pred kratkim v naslednjem zapisu izpostavil tudi profesor dr. Tom Turk z Biotehniške fakultete, ki je poudaril, da večina profesorjev angleščino ‘’sicer kar solidno obvlada, predvsem na strokovnem področju, vendar je dve ali tri ure zbrano govoriti v tujem jeziku precej težje kot v maternem. Zato je tudi kakovost predavanj ustrezno slabša, pri čemer so gotovo bolj prikrajšani domači študentje.’’

Prav tako je absurdno, da bi bili na primer slovenski študentje socialnega dela poučevani v angleškem jeziku, čeprav bodo delali v Sloveniji v slovenskem jeziku. Angleščina na takšnih študijih preprosto ni smiselna, saj tovrstni študiji ne producirajo visoko kakovostnih raziskovalcev, ki bi želeli biti konkurenčni s tujino, ampak strokovnjake in delavce za domači trg. Mnogo študentov bi tako bilo po nepotrebnem demotiviranih zaradi študija v tujem jeziku, ki ga pri svojem delu sploh ne bodo uporabljali. Dojemanje angleščine kot edinega jezika znanosti pripelje do tega, da se strokovna in polstrokovna besedila producirajo skoraj izključno v angleščini. Strokovni teksti se v večji meri verjetno ne bodo prevajali, saj bo problem začel nastajati že pri terminologiji, ki v slovenskem jeziku ne bo več nastajala v tolikšni meri. To bo zmanjšalo pretok spoznanj med intelektualci in delavstvom, prelomila se bo povezava med stroko in ljudstvom, znanost bo postala izključujoča in dostopna manjšemu številu ljudi kot danes. To bo neposredno še dodatno večalo razlike med višjimi in nižjimi sloji.

Seveda bi si želeli, da bi vsi željni študija obvladali tuji jezik tako dobro, da bi se v njem enako dobro učili kot v maternem, da bi v njem lahko pisali tudi znanstvene prispevke in da jim to ne bi predstavljalo ovire, vendar stanje trenutno ni tako. Če želimo to stanje izboljšati, je prava pot postopno uvajanje tujega jezika v študijske programe, ne pa menjava jezika, v katerem se študijski program izvaja. Prava pot je tudi fokus na izboljšanje osnovno- in srednješolskega izobraževanja, zagotavljanje enakih možnosti za vse že prej. Že te ustanove so premalo financirane, da bi izvajale kakovostne programe in posledično kakovost pridobljenega znanja pada. Že danes so regionalne razlike v kvaliteti predhodnega znanja ogromne. Tisti, ki izhajajo iz bolj perifernih in manj privilegiranih območij so deležni slabše izobrazbe, kar vpliva tudi na kakovost izobraževanja na univerzi. Njim bi tuji jezik lahko predstavljal dovolj veliko oviro, da se na višje in visokošolske programe ne bi vpisovali in univerza kot prostor, kjer se (re)producira znanje bi postajala realno vedno bolj dostopna le višjim slojem.

Že nekaj let poskušamo konstruktivno graditi akademsko, izobraževalno in študentsko sfero, da bo ta bolj enakopravna in vključujoča, da bo nudila več kakovostnih vsebin za čim večje število vpletenih. In vsako leto znova smo presenečeni nad tem, kako hitro tisti, ki so za določen trenutek na oblasti, nadaljujejo s tem, kar so začeli njihovi predhodniki. Kako hitro se vse preusmeri v preprosto kupčkanje in dogovarjanje s tistimi, ki so jim v določenem trenutku bližje od ostalih vpletenih. Procesi pomembnih sprememb se prelevijo v izmenjavo ugodnosti in ‘rešitev’ z deležniki, tako da je vsak pri sebi zadovoljen, rezultat kot celota pa je nedovršen in nepremišljen. Ponovno ob sprejemanju te novele so spremembe nejasne, nerazložene, nereflektirane in neusklajene. Mnogo je bilo izjav, dopisov in komentarjev z vseh strani, ni pa bilo koherentne razprave o spremembah, ki bodo vplivale na vse nas. Financiranje ostaja neurejeno, definicije javne službe ni, študentom se je vrgla kost v obliki podaljšanja statusa za nekaj mesecev, takoimenovani zastopniki so veseli, na ministrstvu pa pravijo, da gradijo temelje za kakovostno, odprto in vsevključujoče izobraževanje.